ponedeljek, 19. marec 2018

Nokturno 2.

Vedno znova me presune,
običaj tihe nedelje,
ko Gospodovo obličje,
zastre črn pajčolan.

Toda kdo v resnici je zakril
svoje obličje?
Ti Gospod ali jaz?
Komu čez obraz se ogrne,
tisti črn pajčolan?

Mar nisem jaz Gospod,
tisti, ki prvi si zagrne obličje,
ko dopustim da greh me otme,
da slaba volja me popelje,
tja daleč v deželo črnih sanj,
strahu in grozne krivde.

A upanje ostaja, da je zgolj
črni pajčolan, tisti, ki zagrinja
mi obličje, da ne vem ne kod ne kam.

A upanje ostaja, da prišla bo
Veronika, ki tebi je obrisala
tvoje obličje, ki ga mažem dan na dan,
da obrisala bo tudi meni, moje obličje,
da videla se bo Tvoja slava vekomaj.

Ni komentarjev:

Objavite komentar