nedelja, 11. marec 2018

O resničnosti

V postnem času smo se sprehodili sprehodili čez lastnosti Boga: ki je dobrota, lepota, enost-nerazdeljenost. Sedaj pa se posvetimo lastnosti, brez katere so vse naštete lastnosti neuporabne. Ta lastnost je resničnost. Ker je človek ustvarjen po Božji podobi, tudi te lastnosti prisotne v vsakem človeku. Vendar je ta resničnost bolj ogrožena, kakor kadarkoli v človeški zgodovini, zaradi pojava virtualnega sveta, sveta televizije in računalništva.

Brez vere v resnično prisotnost Boga je post zgolj neka zunanja manifestacija, zgolj neka tradicija, ki jo ohranjamo, ne da bi sami vedeli točno zakaj. Kakor pravi kardinal Robert Sarah, v svoji knjigi »Bog ali nič«, če v sebi ubijemo resničnost Boga, je to pokop dobrega, lepega, ljubezni in resnice. Brez Boga Dobro postane zlo, lepo je grdo, ljubezen pomni zadovoljitev nekaj primitivnih spolnih občutij, vse resnice so približne.[1]

Resničnost Boga daje smisel vsem ostalim lastnostim, ki smo jih v postnem času odkrivali. Resničnost oživi Kristusa v grobu, kakor tudi človeka, ker je ljubezen lahko samo resnična. Saj kakor pravi bl. papež Pavel VI.: »Pot k človeku gre prekok človeka. Odkritje Boga gre prek odkritja človeka. Služenje Bogu gre preko služenja človeku.«[2] Ko odkrijemo resničnega Boga, odkrijemo resničnega človeka – ko odkrijemo resnično ljubezen, vse oživi.

Kardinal Sarah tako pravi, da »zahod danes živi, kakor da bi Bog ne obstajal. Zahod se je pod vplivom razsvetljenskih filozofov in iz njega izhajajočih političnih tokov odločil, da bo zavzel razdalo do krščanske vere. Čeprav še vedno obstajajo živahne in misijonarske krščanske skupnosti, pa večji del zahodnega prebivalstva v Jezusu vidi samo še nekakšno idejo in ne dogodek, še manj osebo, s katero so se srečali apostoli in številne evangeljske priče, jo ljubili in ji posvetili svoje življenje«.[3]

Če Boga degradiramo zgolj na neko idejo, bomo degradirali tudi človeka, ki je najčudovitejše delo Božjih rok, ki je tisto bitje, ki ga Bog najbolj ljudi in njemu posveti smrt svojega Sina. Tudi Cerkvi se lahko zgodi, da preneha verovati v resnično navzočnost Boga predvsem v svetih zakramentih in je zato tudi človek, kateremu naj bi bila Cerkev orodje Odrešenja zgolj ideja, številka. Isti kardinal navaja: »Cerkev ne more iti naprej, kakor da realnosti ne bi bilo ne more se več zadovoljiti s kratkotrajnimi navdušenji na velikih srečanjih in bogoslužnih shodih, pa naj bodo še tako lepa in bogata. Kaj nam pomaga, če vemo, da papežu na računu Twitter sledi na sto tisoče ljudi in nizanja fantastičnih številk o množicah, ki se stiskajo pred papeži, če nismo prepričani, da so spreobrnjenja resnična in globoka, če ne vemo, koliko sta Jezus in evangelij opora in vodnik našim vernikom?«[4]

Tudi Cerkev, kot inštitucija in kot skupnost vernikov lahko izgubi stik s resničnostjo in resnico, če jo opijani varljiva zunanjost in slava. Resničnost vsakdanjega življenja, sive enoličnosti, ki se vleče iz dneva v dan je pač nekaj drugega, kot množični dogodki. Kajti človek mora živeti in ne životariti, človek potrebuje upanja vsak dan, ob samotnih večerih, in deževnih dnevih. Zato mora človek v sebi gojiti dejstvo, da je Bog resničen in da človek ni zgolj klik na miški ali klik na tipkovnici. Da človek na zadnje bi ostal v svetu »brez upanja in v svetu brez Boga,« (Ef 2,12), kakor pravi apostol Pavel v pismu Efežanom.

Kako torej človek goji dejstvo o Božji resničnosti. Ena od zelo dobrih vaj je spomin. Ne domišljija, kajti ta v nas ustvarja abstraktne iluzije, temveč resničen spomin, kakor beremo v berilu srede tretjega postnega tedna: »Kajti kje je velik narod, ki bi mu bilo božanstvo tako blizu, kakor je nam Gospod, naš Bog, kadar koli ga kličemo? In kje je velik narod, ki bi imel tako pravične zakone in naredbe, kakor je vsa ta postava, ki vam jo danes dajem? Samo varuj se in zelo pazi, da ne pozabiš reči, ki so jih videle tvoje oči, in da ti ne izginejo iz srca vse dni tvojega življenja! Oznanjaj jih svojim otrokom in vnukom!« (5 Mz 4,1.5-9)

Mojzes se zaveda, da človek preveč rad pozablja na čudovita dela, ki jih Bog dela v naših življenjih. Nikoli ne smemo pozabiti čudežnega izhoda iz Egiptovske dežele, prehoda Rdečega morja, mane in drugih čudovitih stvari. Včerajšnji dan se danes drugače vidi. Tako je tudi pogled na lastno preteklost iz današnjega vidika drugačen. Vendar tudi tu moramo paziti.

Lotova žena se je spremenila v steber soli, ker je z obžalovanjem zrla v izgubljeno mesto. Tudi mi se spreminjamo v stebre soli, ker z obžalovanjem gledamo na preteklost in zato tudi sedanjosti ne vidimo takšno kakršna v resnici je: prežarjena z Bogom, lepa in dobra. Tako je lahko človekovo življenje eno samo obžalovanje preteklosti, nezadovoljnosti v sedanjosti in zrenje s strahom v prihodnost. Kajti »morala, ljubezen, svoboda, tehnika in znanost niso nič brez Boga. Človek lahko naredi še tako lepe stvari, pa bodo kakor gradovi iz peska in negotove sanje, če ne bodo povezane z Bogom.«[5]

Drugi način spoznavanja resničnosti Boga pa je ravno človek. Človek je teofanija – razodetje Boga. Sveti Ireney Lyonski je zapisal, da je »živi človek, slava živega Boga.« Ko se trudimo človeka videti kot dobrega, lepega, enega – edinstvenega, potem je to priznanje človekove resničnosti. Kajti ko bomo sposobni videti sočloveka, v vsej njegovi resničnosti in to resnično sprejeli, bomo lahko tudi videli resničnost Boga in ga zaradi njegove resničnosti sprejeli.


[1] Sarah R, Bog ali nič, Družina, Ljubljana 2018, 230.
[2] Sarah R, Bog ali nič, Družina, Ljubljana 2018, 235.
[3] Sarah R, Bog ali nič, Družina, Ljubljana 2018, 225.
[4] Sarah R, Bog ali nič, Družina, Ljubljana 2018, 233.
[5] Sarah R, Bog ali nič, Družina, Ljubljana 2018,, 229

Ni komentarjev:

Objavite komentar