nedelja, 18. marec 2018

Pokaži, kaj znaš

Eden izmed momentov vseh religij, še posebej krščanstva je – tišina. Že ko beremo prvo knjigo kraljev, nas mora presuniti dejstvo kako je Elija srečal Boga: In glej, Gospod je šel mimo, velik in silen vihar, ki kruši gore in lomi skale, je bil pred Gospodom; a Gospod ni bil v viharju. Za viharjem je bil potres; a Gospod ni bil v potresu. In za potresom ogenj; a Gospod ni bil v ognju. Za ognjem glas rahlega šepeta. Ko je Elija to slišal, si je s plaščem zagrnil obraz, šel ven in obstal pri vhodu v votlino. In glej, nagovoril ga je glas« (1 Kr 19,11b-13).

Elija Boga ni prepoznal v viharju, potresu in ognju, v elementarnih dogodkih, ki jih spremlja trušč in grom, temveč v glasu rahlega šepeta. Da slišimo glas rahlega šepeta, moramo biti v tišini. Tišina je prva govorica Boga. Da bi slišali to govorico, se moramo naučiti biti tiho in se spočiti v Bogu.

Postni čas je čas, namenjen temu, da Boga ponovno postavimo v središče skrbi, v središče delovanja in življenja. Izgubljamo se v bitkah vplivov, osebnosti, v samovšečnem in praznem aktivizmu. Cerkev in družba ne potrebuje administrativnih reform, tudi ne pastoralnih programov in strukturnih sprememb. Cerkev in družba potrebuje evangelij Jezusa Kristusa, ki pa ga Gospod Jezus ni učil s kričanjem, hrupom, temveč mirno, tiho sedeč na skali, čolnu, šepetajoč v Getsemaniju, na Križu.

Bog je tihota, hudič pa razgraja. Satan od nekaj skuša zakriti svoje laži z goljufivostjo in hrupom. Od kristjana se zahteva, da ni od sveta. Mora se obračati od hrupa sveta, od njegovih nemirov, ki dirjajo v galop, da bi nas odvrnili od najpomembnejšega. Hrup je postal kakor droga, od katere so odvisni naši sodobniki. S svojim videzom praznika je hrup vrtinec, ki nas odvrača od tega, da bi si pogledali v obraz in se soočili z notranjo praznino. To je peklenska laž, ki se je prikradla celo v samo bistvo katoliške veroizpovedi – v sveto mašo. Tisti, ki trdijo, da je sveta maša dolgočasna in jo poizkušajo popestriti z hrupom in truščem sami sebi lažejo. »Če bogoslužje pripravljamo zase, se oddalji od božanskega; postane smešna, surova in dolgočasna gledališka igra. Pripravljamo bogoslužja, ki so podobna operetam, nedeljski zabavni veselici ali skupnemu veseljačenju po tedenskem delu in vsakovrstnih skrbeh. Verniki se po evharističnem slavju vrnejo domov, ne da bi Boga osebno srečali, niti ga slišali v globini svojega srca.«[1] Naše svete maše se, namesto, da bi bile srečanje z Bogom, postajajo podobne tekmovanjem: »Pokaži kaj znaš«, ko si domišljamo, da moramo pri maši zdrdrati vse, kar znamo, ko pa Jezus opozarja: »Pri molitvi pa ne blebetajte kakor pogani; mislijo namreč, da bodo uslišani, če bodo veliko govorili« (Mt 6,7). Vse, kar mora vernik na glas izgovoriti, piše v misalu, vse, kar je drugega je odveč. Še več, nekateri ljudje prav vraževerno mislijo, da če ne bodo vsega izblebetali in zdrdrali, da jih bo zadelo nekaj hudega. To je izraz strahu in »praznoverje se rodi iz strahu«[2] Mar res mislimo, da nas Bog ne bo imel rad, če ne bomo zdrdrali in izblebetali vsega kar znamo? Kdor to misli, je njegova vera resnično ogrožena.

Katoliške Cerkve, svete maše in našega življenja, ne bosta rešila niti hrup in trušč pri obredih, tudi ne predkoncilske čipke, temveč zgolj in samo tihota. Kajti tihota je zadnje zaklonišče, kamor nihče ne more vstopiti, edinstvena soba za počitek v miru, prostor, kjer trpljenje za trenutek povesi orožje. V trpljenju se skrijemo v utrdbo molitve. Moč rabljev torej nima več pomena; zločinci lahko v pobesnelosti vse uničijo, ni pa mogoče vdreti v tišino, v srce, v zavest človeka, ki moli in se stiska k Bogu. Utripanje tihega srca, upanje, vera in zaupanje v Boga ostanejo nepotopljivi. Svet lahko navzven postane polje ruševin, a Bog bedi v duši, v največji tihoti. Vojna in pohodi groze ne bodo nikoli izgnali Boga, ki je navzoč v nas.

Tihoto potrebujemo, da našli nekaj miru, telesnega počitka. Če hočete poslušati lepo glasbo, potrebujete okoli sebe tišino. Če hočete prebrati zanimivo knjigo, potrebujete tišino. In če se hočete s prijateljem pogovarjati o resnih vprašanjih, dobro veste, da je tišina zelo pomembna. Kaj šele, če se človek želi srečati z Bogom? Kaj šele, če želi človek živeti z Bogom. Če je človek ves obdan, trpinčen s hrupom, ni miren, ne more razmisliti, ne more vedeti, kam gre, kaj počne. Tako se oddaljuje sam od sebe in od Boga. Kajti Bog je tihoten. Tišina ni zgolj to, da ne slišimo glasov. Tišina je govorica Boga.

Osvajanje tišine je spopad in askeza. Da, potreben je pogum za osvoboditev od vsega, kar otežuje naše življenje, ki mu je tako všeč videz, lahkotnost in zunanjost. Blebetača, ki misli, da mora vse povedati, odnese k zunanjosti in je njuno daleč od Boga. Molčeč človek pa je svoboden. Verige tega sveta ga nimajo v oblasti. Nobena diktatura ne more nič proti tihotnemu človeku. Notranja svoboda, sreča je v notranji tišini, v globoki povezanosti z Bogom, ki ni v velikih besedah in velikih dejanjih. Velik človek je tisti, ki v tišini kleči pred Bogom.

Razmišljanje je sestavljeno po članku kardinala Roberta Sarah, v reviji Communio 26. letnik (2016) 4
[1] Sarah R.; Bog ali nič; Družina, Ljubljana 2018, 143
[2] Sarah R.; Bog ali nič; Družina, Ljubljana 2018, 258

Ni komentarjev:

Objavite komentar