nedelja, 18. marec 2018

Pšst! Tišina!


Veste, obstaja en moment v duhovnem in praktičnem krščanskem življenju, ki ga ne omenjamo, ker je za današnjega človeka preveč grozen, pa vendarle ga današnja 5. postna nedelja prav posebej oznanja. Ta moment se imenuje tišina.

Postne aktivnosti: post, odrekanje, molitev, dobra dela itd. niso priprava na velikonočno požrtijo, veseljačenje temveč so zunanji pogoji za notranjo osvoboditev, za notranji mir. Ker prava sreča in veselje in tisti pravi mir izvira iz notranjosti, kakor pravi Bog po preroku Jeremiju: »Svojo postavo bom dal v njihovo notranjost in v njih srce jo bom zapisal.«

Kajti tišina je pomembna zaradi poslušnosti. Tudi Jezus, »čeprav je bil Sin, se je iz tega, kar je pretrpel, naučil poslušnosti.« In Jezus je poslušen. Celo meni je poslušen, ki sem največja nadloga v katoliški cerkvi na Slovenskem po turških vpadih, ter se utelesi v sveti hostiji, ko izgovorim besede učlovečenja. Poslušen je vam, ko uslišuje vaše ponižne in iskrene prošnje. In če želimo slišati glas Boga, ki nam govori tudi preko Cerkve, preko zakramentov, najodličnejše preko svete maše, moramo preprosto utihniti. Utihniti, ne samo v besedah in dejanjih, temveč tudi v mislih.

Kajti če ne, ne bomo slišali glasu, kakor ga ni slišala množica iz današnjega evangelija, ki je govorila: »Zagrmelo je, angel mu je govoril,« vse so slišali, razen Boga samega. Če želimo slišati Boga, moramo mi utihniti. Ohranjati tišino v svojem srcu in v svojem življenju je največji spopad in največja askeza. In k temu zadnjemu spopadu nas vabi 5. postna nedelja, da bomo lahko na velikonočno jutri resnično videli in slišali Jezusa v vsej njegovi vstajenski slavi.

Ni komentarjev:

Objavite komentar