petek, 02. marec 2018

Za lesenimi vrati...


lesene omare sredi cerkve je milost. Milost v najčistejši in najpopolnejši obliki, kar jo lahko človek na tej zemlji okusi. Priznam, da mi ni lahko vstopiti v spovednico, kakor najbrž nikomur ni. Večkrat, ko čakam, da pridem na vrsto, me popade želja, da bi se obrnil in odšel. Nekomu govoriti, razkrivati intimne zadeve srca in življenja ni lahko. In kaj pa naj povem? Eni in isti stari grehi, ki se ponavljajo iz meseca v mesec, zadnjih 36 let. Tudi tukaj je tolažba: vsaj nič novega ni. Eni in isti stari, kronični grehi. In kje je tukaj milost? Milost je v službi osebe, ki je tam za rešetkami. Vsaj nekdo je na tem svetu, ki prostovoljno želi poslušati moje stokanje. Nekdo, ki posluša, ki ne obsoja, poizkuša razumeti, zato poizkuša svetovati, včasih udari mimo, vedno pa ne.

In ko stopim ven iz spovednice je največkrat vse enako. Če je prej bilo mraz je mraz tudi sedaj. Če me je prej bolel hrbet, me boli tudi sedaj. Vse je enako, razen nečesa. Tudi če spoved ni bila opravljana popolno, to je iz ljubezni do Boga, temveč zgolj iz strahu, zaradi občutka dolžnosti, ker je pred vrati prvi petek, pomembnejši praznik, pomembnejši dogodek. Ko stopam iz spovednice mi v ušesih odzvanja: »Odpuščam ti.« In to je milost. Če bi govoril svoje grehe komur koli drugemu, bi me ta najbrž ali nekam poslal ali pa bi me do konca življenja čudno gledal. Toda tisti človek, na oni strani rešetk spovednice, me ne gleda čudno, niti pomilovalno, temveč mi je podelil besede Božjega odpuščanja. Od človeka težko slišiš: »Odpuščam ti« ali pa »Oprosti«, kaj šele »Všeč si mi, rad te imam…« Tukaj pa mi nekdo, posreduje Božje sporočilo, ki zaobjema vse lepe besede: »Odpuščam ti.«

In obstaja še ena milost. Ko ga pri človeku enkrat polomiš, si pri človeku lahko obsojen do večnosti. Bog pa je pripravljen odpustiti vsako leto tvojega življenja, 12x na leto, 54x na leto, vsake tri dni, če je to potrebno.

Ni komentarjev:

Objavite komentar