sobota, 21. april 2018

Najlepše se dogaja kleče

Birmanska devetdnevnica, 2. dan – 21.4.2018

»So pa nekateri med vami, ki ne verujejo,« pravi Jezus. To je čudno, tisti ljudje so živeli zraven Jezusa v njegovi človeški živi podobi: videli so njegove čudeže, poslušali njegove besede, njegov glas, čutili so njegovo človeško roko na sebi, pa niso verovali. Že za časa Jezusovega življenja jih je veliko odšlo. Veliko, ne pa vsi. Nekateri so ostali. In ker so ostali, smo tudi mi danes tu.

Verovati ni najlažja zadeva. To je lahko resnično trda »beseda, kdo jo more poslušati.« Ker Jezus ne seje samo rožic in ne govori samo sladkih besed, praznih obljub. Ker tudi življenje samo ni kot popolno iluzionistična freska na stropu neke katedrale. Temveč je lahko včasih zelo trdo, neizprosno. Kakor slišali v berilo: Eneja osem let ni mogel hoditi, ter tista učenka Tabita je umrla. Vendar se je zaradi vere zgodil čudež: zato »Duh je, ki oživlja, meso ne koristi nič.« Vera je Duh: ne da se je prijeti, videti, slišati, okusiti, zavohati, čutiti. Pa vendarle Duh oživlja. Ker Cerkev, verniki, se lahko krepimo, živimo, rastemo samo »po tolažbi Svetega Duha.« Tabite ni oživela človeška naprava, temveč Petrova vera in molitev.

Recept za čudež je tako v naslednjih besedah: »Peter je vse odpravil ven, pokleknil in molil.« Vse najlepše stvari se dogodijo kleče. Ljudje smo pozabili kleče moliti in prositi, v samoti noči, zato ker so tla trda, ker je lažje spati, in nad vsem godrnjati. Odtrgajmo si v teh dneh, nekaj minut in kleče prosimo Gospoda, naj nam da Duha tolažnika, da bomo rastli v veri, ker brez vere ni čudeža, ker je brez vere življenje trdo, neizprosno. Lahko imamo veselice, srečanja, zborovanja, izlete in vse ostale dejavnosti. Ko minejo lahko ostanemo prazni in nepotešeni: ker je Duh tisti, ki oživlja, meso ne koristi nič. Duh, Sveti Duh, ki ga Gospod Jezus daje v neskočnih količinah tistemu, ki uspe poklekniti, moliti in prositi.

Ni komentarjev:

Objavite komentar