nedelja, 13. maj 2018

Sprejmemo lahko samo dobro


Namen krščanstva ni zgolj v spoštovanju zunanjih znamenj, imenovanih tradicija, temveč, da človek zaradi vere postane vernik, ter kot vernik »ostaja v Bogu in Bog ostaja v njem.«Zunanja znamenja naše veroizpovedi naj bi nam pomagala vstopiti v odnos z Bogom, ki ga imenujemo vera.

Odnosi so pa različni. Lahko je odnos sovraštva, zaničevanja, preganjanja, zaradi katerih lahko postanemo tudi verniki vodniki »tistih, ki so zgrabili Jezusa.« Tudi mi verniki se lahko izpridimo, ter tako postanemo namesto Sinovi Odrešenja, sinovi pogubljenja, ko začnemo preganjati vse tiste, ki niso po naših osebnih standardih, ki drugače mislijo, govorijo, se vedejo, čutijo, kakor Jezus ni bil po osebnih standardih Juda Iškariota. Zato ga je izdal.

Kaj pa je standard krščanstva, od katerega naj ne bi odstopali. To je ljubezen. »Bog je ljubezen in tisti, ki ostaja v ljubezni, ostaja v Bogu in Bog ostaja v njem.« Krščanstvo je ljubezen do vsega tistega, kar je v svetu zaničevano, preganjano, zapostavljeno, ker so tudi kristjani osovraženi »ker niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta,« pravi Jezus v današnjem evangeliju. Če pa kristjani sovražimo drug drugega, pa je težko reči, da smo verni.

Človek ne more vzljubiti, sprejeti nekaj kar je slabše od njega. To kar je slabše, se nam lahko smili, slabše pomilujemo, nekateri slabšemu celo posmehujejo, opravljajo, obrekujejo. Da pa bi lahko ljubili in ostali v ljubezni, ter tako bili v občestvu z Bogom, potem je edina rešitev v tem, da smatramo bližnjega za boljšega od sebe. Bog nas ljubi, ker nas smatra za nekaj dobrega, tako so lahko apostoli sprejeli medse Matijo, ker je bil po Božjih standardih najboljši.

Ni komentarjev:

Objavite komentar