nedelja, 03. junij 2018

Nova zaveza

Krščanstvo je religija odnosov in sicer ne kakršnih koli. ampak takšnih, ki jih je postavljal Jezus iz Nazareta. Še blj prav bi rekli, takih, iz katerih Jezus prihaja, nam zanje odpira oči nas vanje vabi. V vsej preprostosti je namreč izpovedal, da ga objema Očetova ljubezen in vanjo stopa, ko se ji povem prepušča in jo deli ljudem okrog sebe. V začetku, v temelju vsega, je torej odnos, ljubezensko razmerje, darovanjska ljubezen. Veliki koncili prvega tisočletja so jo teološko poimenovali Sveta Trojica: Oče, Sin in Sveti Duh. Janez, učenec, ki ga je Gospod ljubil, pa preprosto pove: »Bog je ljubezen« in pristavi: »tisti, ki ostaja v ljubezni, ostaja v Bogu in Bog ostaja v njem« (1 Jn 4,16).

Človek se poraja v odnosih, v njih se počlovečuje in pooseblja, brez njih in zunaj njih ga ni. To je temeljna človeška danost, ali še bolje: obdarovanost, ki jo kristjani imenujemo stvarjenje. To je pomen svetopisemske misli, da je Bog ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi. Odnosi med nami, zaveze, iz katerih živimo, se žal znova in znova obrabijo, okostenijo, razpadejo … življenje dušijo, postajamo njihovi ujetniki, drug drugemu ječarji v ječi brez svobode in ljubezni.

V te naše postarane zaveze prinaša Jezus novo moč, svojega Duha, psotavlja novo zavezo. TA ni še ena zaveza več med tistimi, ki nas nosijo in jih pletemo tudi sami, marveč je nova, drugačna, takšna, ki vsem drugim vliva prvotno moč in namen, naj preprosto rečemo: jih popravlja in izboljšuje, osvobaja in odrešuje, ne odpravlja. Res je, da tudi nova zaveza v Jezusovem imenu dobi vidno podobo v skupnosti njegovih učenk in učencev, toda ta ni sama sebi namen, čeprav njenim članom veliko daje in jim zato uporavičeno veliko pomeni. Edini razlog za njen obstoj je v nadaljevanju Odrešenikovega poslanstva tako, da človeku pomaga v polnosti živeti svoje prvotne zaveze z ljudmi in z Bogom. Zato Cerkev ni alternativa svetu, temveč v takem, kakršen je, omogoča prvotnim skupnostim, da morejo uresničevati svoj namen.

Tako na primer postavlja zakonsko zavezo na prostovoljno ljubezensko podarjanje med zakoncema, družin utemelji na nesebični starševski ljubezni; v družbi in danes v vsem človeštvu prebuja zavest odgovornosti in solidarnosti s šibkimi, zapostavljenimi, revnimi in zatiranimi. Ne da bi hotela nadomestiti posamezne kulture in družbe, jih osredinja okrog edinega potrebnega: spoštovanja človekovega dostojanstva in njegove poklicanosti k polnosti življenje v Bogu. Cerkev povsod vnaša pravilo, da prvi ne gospoduje, marveč služi.

Zato more s sv. Pavlom reči sleherni kristjan in vsa Cerkev: »Nismo sami po sebi zmožni, da bi kakor sami od sebe o čem sodili. Ne, naša zmožnost je od Boga« (prim. 2 Kor 3,5-8). Toda podobno kot apostol tudi kristjan in njegova Cerkev čutita in priznavata, da nista vedno kos službi nove zaveze, službi Duha, ampak sta tudi v službi smrti, saj ne delata vedno dobrega, ki ga hočeta, marveč tudi zlo, ki ga nočeta (prim. Rim 7,19). To se dogaja, bodisi ko ima vernik Cerkev le še za zavetje, zatočišče, nekakšno duhovno gostilno, bodisi ko Cerkev takšno vlogo sprejme in pozabi, da mora biti v gibanju, sila v teku, s služečih odnosih.

Po knjigi: »Ljubim te in trpim«, Mohorjeva založba, Celje 2000, str. 5-9

Ni komentarjev:

Objavite komentar