petek, 08. junij 2018

Prvi ugriz

Najmočnejše verige te ne morejo prikleniti k nekomu, če ga nimaš rad. Do nezavesti lahko opozarjamo, zapovedujemo, prepovedujemo, žugamo s prstom, pa ne bo nič pomagalo, če nekoga nimaš rad, z njim ne boš ne tako ne drugače. In čisto isto je z Bogom. Da pa nekoga vzljubiš, ga moraš poznati in potem je dovolj ena samcata uboga, majhna vrvica ljubezni.

Bog se je učlovečil in se razodeva po človeku. Zato pravi: »Pritegoval sem jih s človeškimi vezmi, z vrvicami ljubezni.« Boga se učimo ljubiti, kakor se učimo ljubiti svoje bližnje. In to ne nekega tam daleč za devetimi gorami in devetimi vodami, temveč tistega, ki živi čisto zraven nas, tistega, ki ga dnevno, tedensko srečujemo. Kakor Jezusa v tabernaklju. Tako Boga kakor človeka pa lahko vzljubimo le tako, da ju spoznamo:: »Tisti, ki je videl, je pričeval in njegovo pričevanje je resnično.« Spoznal je Kristusa, ko je videl, kako je bilo prebodeno Jezusovo srce in kako sta iz srca pritekla kri in voda. Ne preko govoric France in Micke in transformatorja.

Ne sodimo Boga ali človeka zgolj po tem, kar slišimo. Tudi ne po enkratni izkušnji. Lahko je grenka, lahko razočara, toda šele po večkratnem osebnem izkustvu lahko spoznamo pravo resnično naravo našega Boga, ko Bog pravi:: »Ne bom storil po svoji srditi jezi, ne bom pahnil Efraima v pogubo, kajti Bog sem ne človek.« Če že bližnje sodimo zgolj po nekih kratkotrajnih izkušnjah, kako šele sodimo Boga?

Zato naj po današnjem prazniku Jezusovega Srca, »Kristus po veri prebiva v vaših srcih, da bi ukoreninjeni v ljubezni mogli doumeti,« kako prijazen, dober, usmiljen je pravzaprav naš Bog in posledično kako dobri so ljudje, ki jih videvamo v svojem življenju, kljub temu, da nas morda v prvem kontaktu šavsnejo.

Ni komentarjev:

Objavite komentar