torek, 03. julij 2018

Dotakniti se ran

Danes v Cerkvi obhajamo praznik svetega Tomaža apostola, tistega reveža izmed apostolov, ki je dvomil. Zakaj revež? Ker ni mogel samo v moči vere okusiti božansko sladkost vstalega Kristusa. Z njim se lahko poistoveti marsikdo izmed nas.

Dvom je strašna reč. Uničuje odnose, tudi odnos med Bogom in človekom, ki ga imenujemo vera. Vendar Jezus pozna zdravilo za dvom: »Deni svoj prst semkaj in poglej moje roke.« Jezus vabi Tomaža, da se dotakne njegovih ran. Jezusove rane so v bistvu naše rane. Tisto, kar rani nas, rani Jezusa. Zakaj mi smo del Gospodove zgradbe, v »katero se tudi vi vzidavate za Božje bivališče v Duhu.« In tisto, kar rani nas, rani Jezusa. Velikokrat so naše rane posledice greha, ne nujno naše lastnega, tudi tuji grehi lahko ranijo naše telo, naše življenje, še posebej če nam te rane povzročijo tisti, ki jih imamo radi. Zato začnemo dvomiti v njih dobro in v njihove namene in odnos med nami je porušen. Ali more Bog raniti? Tudi. Srce svete Terezije Avilske je je bilo prebodeno od Jezusove puščice ljubezni. Magdalena Gornik je na svojem telesu doživljala Jezusove rane. Marsikdo je zaradi svoje vere ranjen od ostalega sveta.

Toda od dvoma bomo ozdravljeni le, če se bomo dotaknili ran. To lahko boli, je lahko neprijetno, toda zdravilno in Odrešujoče. Toda le tako se bomo dotaknili lastne resničnosti in v tej resničnosti bomo spoznali Jezusa. Tu ne pomaga ne psihologija ne opravičevanje. Zgolj dotikanje v molitvi in preko zakramentov, predvsem preko spovedi. Dotaknimo se naših ran, ki so Jezusove rane, in skupaj s svetim Tomažem vzkliknimo: »Moj Gospod in moj Bog!«.

Ni komentarjev:

Objavite komentar