Zvestoba

Krščanski način življenja je eden najlažjih načinov, ki lahko prinese v vernikovo življenje obilo milosti, blagoslova in sreče. Lahko pa je eden najtežjih načinov, poln grenkobe in obžalovanja Odvisno od naše zvestobe do Boga. Jezusova današnja beseda: »Če te tvoja roka, noga pohujšuje jo odsekaj. Če te tvoje oko pohujšuje ga iztakni,« je morda na prvi pogled radikalna, rigorozna, pragmatična in neusmiljena. Toda ne, če gledamo iz perspektive odnosa, zvestobe.

Zvestoba je zelo krhka, občutljiva zadeva, ki jo lahko hitro kaj pohujša. Pohujšanje, pa je v bistvu spotikanje. Če se spotaknem ob kamen, če se pohujšam ob nekom ali nečem, najbrž ni kriv ne kamen, ne tisto oz. tisti. Nista kriva Eldal in Medad, ki »nista šla k šotoru in prerokovala sta v taboru.« Jozue se je spotikal in pohujševal, ker sta Eldal in Medad bila zvesta Duhu, le da sta bila zvesta malce drugače kot vsi ostali. Da se mi spotaknemo in pohujšamo ni kriv računalnik, ni kriva lepa ženska ali moški, ni kriv hladilnik, ni kriva debela in mastna kokoš, ki se sprehaja pod kuhinjskim oknom. Za nezvestobo je krivo poželenje: »Razkošno ste živeli, naslajali ste se in zredili svoja srca za dan klanja.«

Zaradi spotikanja in pohujšanja se oddaljujemo od tistih za nas življenjsko pomembnih stvari: 'daleč od oči, daleč od srca'. Toda, če svoje oči, svoje srce, svoje življenje usmerimo v Jezusa, če smo najprej njemu zvesti, bomo zvesti so zakoncu, prijatelju, sodelavcu, vsemu, kar nam je življenjskega pomeni, kajti kakor pravi Jezus na nekem drugem mestu, v Matejevem evangeliju: »V malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil. Vstopi v veselje svojega gospodarja« (Mt 25,21) Odsekajmo in odstranimo vse tiste ovire, zaradi katerih se spotikamo, pohujšujemo, da ne moremo priti do Jezusa: v zakramentih, v molitvi, v Cerkvi. Če bomo uspeli biti zvesti v tako majhni stvari, kakor je Jezus v Najsvetejšem zakramentu svete evharistije in spovedi, bomo zvesti tudi v velikih za nas življenjsko pomembnih stvareh, dogodkih in osebah.

Globočina bolečine Boga

Kdo more izmeriti globočino bolečine pravičnega Boga, ki ga nihče potrebuje, ter ga preganjajo tisti, ki so njegovi: "S sramotenjem in mučenjem ga preizkusimo, da bomo spoznali njegovo dobroto.« Mar nam ni s križanjem svojega Sina Jezusa Kristusa izkazal dovolj dobrote. Mar nam Jezusovo vstajenje, ki se razodeva v zakramentih ni dovolj za pristno in trdno krščansko upanje? Čemu potem sramotimo in mučimo svojega Boga, »ker nam je v napoto, ker nasprotuje našim delom.«

Božja dobrota je postala tako samoumevna, da nam je postala v napoto, kadar Božja pravičnost »nasprotuje našim delom.« Božja pravičnost je specifična zadeva. Ne zamenjujmo jo z neko svetno pravičnostjo, ki poudarja enakost. Božja pravičnost ne pomeni enakosti, temveč dati vsakemu tisto, kar mu pripada. To razumevanje Božje pravičnosti pa postavlja pod vprašaj Božjo dobroto, saj pod vplivom liberalizma: Liberté, égalité, fraternité vsi pričakujemo, da bomo imeli enako.

Ko postane Božja dobrota samoumevna in smo jezni zaradi tozadevne Božje pravičnosti, je čas, da v osrčje svojega življenja postavimo srčiko evangeljskega oznanila in ta s se skriva v današnjih Jezusovih besedah: »Kdor sprejme enega takih otrok v mojem imenu, mene sprejme.« Srčika evangeljskega oznanila ni otrok, kot otrok, temveč to kar otrok in otroštvo pomeni: majhno, nebogljeno bitje, popolnoma odvisno od očeta in mame, v našem krščanskem pomenu popolno odvisnost od Nebeškega Očeta. Ko pa postane Božja dobrota samoumevna, takrat Boga ne živimo več kot Nebeškega Očeta, temveč ga doživljamo kot muhastega hlapca, ki ne upošteva naših mnenj, hotenj in želja: »Prosite, pa ne prejmete, ker slabo prosite – namreč za to, da bi porabili za svoje naslade.« Ter ga zaradi neizpolnjenih slabih prošenj preganjamo, sramotimo in mučimo, ter poglabljamo globočino bolečine Boga, ki ga mi ne dojemamo kot Nebeškega Očeta, ki vse pravično in dobro vodi in ureja.

Danes, ko boste pristopali k svetemu obhajilu, pristopajte počasi, da ne boste samo zrli v fizično podobo svete hostije, temveč da boste z razumom in srcem priznali, da pristopate k Nebeškemu Očetu, ki se po milosti in ljubezni Svetega Duha, daruje nam v Jezusu Kristusu, našem Gospodu, v sveti evharistiji.

Razlika v večnosti

Bog si od vsega najbolj želi, da bi živeli, kakor Adam in Eva v raju. Ne samo večno življenje, temveč življenje v miru in ljubezni. Zato Jezus danes pravi Petru: »Poberi se! Proč od mene Satan, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak na to, kar je človeško.« Toda ker kristjani preveč mislimo na to, kar je človeško, namesto na to, kar je Božje, smo vsako leto svojega življenja dlje od tistega stanja, ki sta ga živela Adam in Eva.

Prerok Izaija sicer pravi: »Glej, gospod Bog mi pomaga,« če mi ne bomo mislili na to, kar je Božjega. Mož in žena ne bosta ohranila zvestobe svetega zakona, če bosta mislila na vse drugo. In če mi pridemo v cerkev in mislimo na vse ostalo, kako nam bo Gospod Bog pomagal.

In tudi misliti je delo. »Tako je tudi z vero, če nima del; sama zase je mrtva.« Kristjan je že lahko kristjan, toda če ne bo mislil na Boga, če ne bo mislil na dobro, tudi delal ne bo dobro. Kristjanov je veliko vpisanih v krstno knjigo, toda če v Duhu in resnici ne misli na Boga, to pomeni, da ga moli, časti in prejema v zakramentu Svete Evharistije in svete spovedi, je tak papirnat kristjan koristen samo za to, da z njim peklenšček kuri večni ogenj v peklu. Če boste kot kristjani mislili na to kar je Božjega boste deležni večnega življenja v nebeškem kraljestvu, če boste pa mislili samo na to, kar je človeškega, pa boste deležni večnega ognja in pogubljenja.

Bog majhnosti

Božja veličina je v majhnosti Božjih podanikov: »Ti Betlehem – Ffrata, majhen si med Judovimi tisočnijami, iz tebe mi izide on, ki naj vlada Irazelu.« Zato je človekova duša kot majhen vrtiček, gartlc, ki ga imamo ob hišah, ter ga ne bomo obedovali z težkimi gradbenimi stroji, temveč z majhno motiko, lopatko in grabljami. Takšno majhno orodje je Marija. Marijina mogočna priprošnja je v njeni majhnosti pred Bogom.

Kar poglejmo rodovnik Jezusa Kristusa, koliko imenitnih imen zasledimo: Abraham, Izak, Jakob, David, Salomon, Sadok itd. Velika imena, ki so napravila velika dela, toda ne Odrešenika. Ta pride na koncu pri nekem Jožefu in Mariji, ki izgledata kot nekakšna prisklednika, na koncu mogočne procesije.

Če želite priti do Boga, morate biti majhni kot Marija: na videz nepomembni, nesposobni, nevredni – »ker je ni hotel osramotiti, jo je sklenil skrivaj odsloviti.« Biti morate majhni, kot miška, da se boste prebili skozi mogočno tradicijo, skozi ljudske govorice – kaj bodo pa ljudje rekli, mimo nenasitnih apetitov farizejev in hinavcev, skozi nasilje grešnega kozla, da boste zaživeli svobodno in polno življenje v Bogu: »Glej, devica bo spočela in rodila sina, ki se bo imenoval Emanuel, kar pomeni Bog z nami«.

Ljudje so pričakovali Odrešenika in ga še danes mnogi pričakujejo v ljudeh, ki si domišljajo, da so mogočni in vplivni, ter ga zato zgrešijo. Celo življenje hodijo v cerkev, a Odrešenika zgrešijo, ker Odrešenik prihaja po rojstvu majhnega otroka, ki vedno ostane majhen Božji otrok, kot je to Božja Mati Marija. Rodila je Odrešenika a ostala je Božji otrok. Ne posnemajte kralja Davida, ki se je skurbal z Betšebo. Ne posnemajte modrega Salomona, ki se je na stara leta sončil v svoji modrosti ter zato malikoval in častil tuje bogove. Posnemajte Marijo, ki je bila majhna, na videz nepomembna deklica, v očeh sodobnikov nevredna, ker je bila »noseča od Svetega Duha,« in boste deležni najpomembnejšega, kar je na tem svetu: »Bog z nami«.

Revežovo mazilo

Potrpežljivost je Božja mast, je zdravilo za vsako rano – duhovno ali telesno. A vsak se z njo ne more mazati. Da bi se nekdo mazal s potrpežljivostjo, je potrebna duhovna naravnanost, ki je lastna revežu, kateri plaho in previdno ravna, da ne bi kaj prehitro storil ali govoril, ter tako kaj napačno storil.

Samo revež je lahko potrpežljiv, ker samo on vse svoje upe polaga v Boga: »Recite njim, ki so plahega srca: Bodite močni, nikar se ne bojte. Glejte vaš Bog! Maščevanje prihaja, on prihaja da vas reši.« In za reveža je tukaj Jezus. Revež je kakor mož iz današnjega evangelija: Revež je gluh, ter zato ne sliši mikavnih besed tega sveta. Ker je gluh in ne sliši je preprost. Revež tudi težko govori, ter zato ne greši veliko. Z revežem, ki težko govori se je težko skregati.

Vendar ni vsak reven, revež, tudi ni vsak bogataš, bogat. Tukaj gre za duhovno naravnanost, če želite, lahko temu rečete karakter, značaj. Resničen revež je potrpežljivo odvisen od Boga. Kakor mati Marija, kakor vsi svetniki, med katerimi je tudi mati Terezija. Kdor ni kakor revež iz današnjega evangelija, ne bo nikdar, ponavljam nikdar prišel v nebeško kraljestvo, zato ker ga ne potrebuje. Ne moreš nasititi sitega, ne moreš ogreti tistega, ki ga ne zebe, ne moreš zadovoljiti nekoga, ki ni potreben. Nadut bogataš, ki je poln samega sebe, pa potrebuje zgolj in samo neke cenene rituale, ki morda dišijo po veri, ki morda izvirajo iz vere, vendar vera niso. Prava vera je vera revežev, ki nimajo drugega, kakor da potrpežljivo čakajo in prosijo: »Tedaj so privedli gluhega in ga prosili, da bi položil roko nanj.«

Jezus je in deluje preko Cerkve za reveža, zakaj: »Ali ni Bog izbral tistih, ki so revni na svetu, da so bogati v veri in dediči kraljestva.« Sveta mati Terezija, ki danes goduje, se je posvečala revežem, ker so oni izbrani od Boga. Preko revežev, ki niso mogli govoriti je mati Terezija slišala glas ljubega Jezusa. Preko revežev, ki so bili gluhi za bogastvo, ki ga ta svet nudi se je učila potrpežljivosti: »Bodite močni, nikar se ne bojte. Prihaja Božje povračilo, on prihaja, da vas reši.« Mažimo se s potrpežljivostjo in spoznali bomo, da Božja previdnost vse čudovito ureja in vodi, če ji le to dopustimo