Velike, ogromne stvari, zadeve, dogodki, so vzbujajo mogočnost, vendar se težke za vzdrževanje, okorne in nerodne za premikanje, z veliko možnosti kaj vse bi šlo lahko narobe. Zanesljivost velikih in ogromnih stvari ni vedno dorečena. Cerkev v 12. stoletju je bila ogromna organizacija. Z ogromno možnosti, kaj vse bi šlo lahko narobe. Zato si je Bog izbral sv. Frančiška Asiškega, s katerim se srečujemo danes, na 4. dan tedna Božjega otroštva. Bog je svetemu Frančišku naročil: ter mu naročil: »Frančišek, ali ne vidiš, da se moja hiša podira? Pojdi in jo popravi!«. Najprej je sveti Frančišek Asiški mislil dobesedno. Ter šel in začel popravljati majhno cerkvico v okolici. Toda kaj kmalu je spoznal, da ni mišljena cerkev kot zgradba, temveč Cerkev kot inštitucija.
Po drugi strani, pa je majhnim preprostim stvarem, zadevam, dogodkom lažje zaupati, ker so oprijemljivejše, gibčne, prilagodljive. Zato se Jezus ni rodil v kraljevi palači, temveč v majhnih jaslicah, zato tudi danes evangeliji lažje sprejmejo majhni, preprosti ljudje, ki z otroško zaupnostjo zaupajo Bogu Očetu: »Slavim te Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa malim«. Svet v katerem živimo teži k presežkom, k rekordom, k postavljanju in tekmovanju. Vsemu temu se je sv. Frančišek Asiški popolnoma odrekel, tudi tako, da je pred zbrano množico odvrgel vsa oblačila, ki so bila last njegovega očeta Bernardoneja, z besedami: »Do zdaj sem Petra Bernardona klical za očeta, sedaj mu vrnem vse, tudi obleko. Zato ne bom več govoril: oče Bernardone, ampak bom po pravici molil: Oče naš, ki si v nebesih«, ter oblekel uboštvo. Tako se je hočeš nočeš vrgel v naročje Boga Očeta. Popolnoma se mu je zaupal, ko se je razlastil. Ter postal popolnoma majhen, ubog in življenjsko odvisen od Boga.
Pot k zaupanju vodi preko razlastitve. Če hočemo zaupati Bogu, ter tako živeti mirno, spokojno in srečno življenje, se moramo razlastiti. Ta razlastitev ne sme biti samo zunanja, nič ne pomaga, da se oblečemo v raševino, posipamo s pepelom, ter nadenemo pobožen obraz, z očmi pod nagibom 45o: »Zakaj v Kristusu Jezusu niti obreza niti neobreza nič ne velja, ampak nova stvar«. Postati moramo nova stvar, kakor je postal sveti Frančišek, ko postanemo notranje ubogi, krotki, ponižni, razlaščeni vseh utvar, iluzij, da smo nekaj.
Jezus nas vabi k sebi, a obenem pravi: »Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam; kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko.« Sveti Frančišek Asiški je vzel nase Jezusov jarem, popolnega notranjega uboštva, ki se je drugače izražalo tudi na zunaj, ter ker je bil notranje popolnoma razlaščen, je lahko postal v vsem popolnoma odvisen od Boga, ter mu je zato lahko zaupal. Modri in razumni ne zaupajo v Boga: zaupajo v znanost, politiko, tehniko. Mali, ubogi, krotki in ponižni pa zaupajo Bogu, ter zato lahko živijo srečno, mirno življenje sredi popačenega rodu.
Po drugi strani, pa je majhnim preprostim stvarem, zadevam, dogodkom lažje zaupati, ker so oprijemljivejše, gibčne, prilagodljive. Zato se Jezus ni rodil v kraljevi palači, temveč v majhnih jaslicah, zato tudi danes evangeliji lažje sprejmejo majhni, preprosti ljudje, ki z otroško zaupnostjo zaupajo Bogu Očetu: »Slavim te Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa malim«. Svet v katerem živimo teži k presežkom, k rekordom, k postavljanju in tekmovanju. Vsemu temu se je sv. Frančišek Asiški popolnoma odrekel, tudi tako, da je pred zbrano množico odvrgel vsa oblačila, ki so bila last njegovega očeta Bernardoneja, z besedami: »Do zdaj sem Petra Bernardona klical za očeta, sedaj mu vrnem vse, tudi obleko. Zato ne bom več govoril: oče Bernardone, ampak bom po pravici molil: Oče naš, ki si v nebesih«, ter oblekel uboštvo. Tako se je hočeš nočeš vrgel v naročje Boga Očeta. Popolnoma se mu je zaupal, ko se je razlastil. Ter postal popolnoma majhen, ubog in življenjsko odvisen od Boga.
Pot k zaupanju vodi preko razlastitve. Če hočemo zaupati Bogu, ter tako živeti mirno, spokojno in srečno življenje, se moramo razlastiti. Ta razlastitev ne sme biti samo zunanja, nič ne pomaga, da se oblečemo v raševino, posipamo s pepelom, ter nadenemo pobožen obraz, z očmi pod nagibom 45o: »Zakaj v Kristusu Jezusu niti obreza niti neobreza nič ne velja, ampak nova stvar«. Postati moramo nova stvar, kakor je postal sveti Frančišek, ko postanemo notranje ubogi, krotki, ponižni, razlaščeni vseh utvar, iluzij, da smo nekaj.
Jezus nas vabi k sebi, a obenem pravi: »Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam; kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko.« Sveti Frančišek Asiški je vzel nase Jezusov jarem, popolnega notranjega uboštva, ki se je drugače izražalo tudi na zunaj, ter ker je bil notranje popolnoma razlaščen, je lahko postal v vsem popolnoma odvisen od Boga, ter mu je zato lahko zaupal. Modri in razumni ne zaupajo v Boga: zaupajo v znanost, politiko, tehniko. Mali, ubogi, krotki in ponižni pa zaupajo Bogu, ter zato lahko živijo srečno, mirno življenje sredi popačenega rodu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar