Inzulin ali upanje

Danes, ta trenutek, v letu 2021 skorajda živimo, kakor to opisuje evangelist Luka v današnjem evangeliju: »Ljudje bodo ginili od strahu in pričakovanja tega¸ kar bo prišlo nad ves svet.« Zaradi tega nesrečnega virusa in vseh kriz, ki posledično za tem prihajajo prav gotovo nič več ne bo tako, kot je včasih bilo. Toda če zaradi vsega tega ali onega od strahu trepetamo, je to jasno znamenje, da nam je umanjkalo upanja.

Danes na prvo adventno nedeljo smo začeli z novih cerkvenim letom in s tem pripravljanja na rojstni dan Jezusa Kristusa. Zato smo prižgali prvo adventno svečko, s katero bomo ta teden razmišljali in se uvajali v krepost upanja, da bodo »pred Bogom in našim Očetom« utrjena naša srca in življenja »ko pride naš Gospod Jezus z vsemi svojimi svetimi,« na Božični dan.

Brez upanja ste goli in bosi v tej solzni dolini, kakor jo opisuje Marijina pesem. Brez upanja ni: ne miru, ne veselja, ne ljubezni niti vere. Ne zamenjujmo upanja z optimizmom, s katerim se tolažijo postarane sufražetke, katere imajo po hiši nalimane listke z napisi kot je 'bodi nasmejan, danes je sončen dan', četudi zunaj padajo ošpičene prekle. Upanje ni tiščanje glave v pesek, temveč je življenje v resničnem času in prostoru v katerem pač živimo in delamo, z vsemi odtenki in okusi: Če pada dež in je turoben dan, ne bomo rekli, da sije sonce in je vse lepo. Upanje namreč ni prepričevanje samega sebe, da je in bo vse dobro, temveč, da ima vse svoj smisel, v božanskem načrtu Božje previdnosti in sicer glede na obljubo »Glej, pridejo dnevi, govori Gospod, ko izpolnim obljubo. Tiste dni bo Juda rešen in Jeruzalem bo prebival na varnem.«

Če stojiš zraven optimista, potrebuješ injekcijo inzulina, ker je tako ogabno sladko-prijazen, v resnici pa se utaplja v »razuzdanosti, pijančevanju in življenjskih skrbeh«. Optimist je živčna razvalina ker nima Božje obljube, na katero bi se naslonil. Zato skuša vedno na silo nekaj doseči. Četudi samo z nekim čustvenim izsiljevanjem. Po drugi strani pa se človek, ki z upanjem na Božjo obljubo zre nad kruto realnostjo življenja in dela, ter zato čuje in moli, in pričakuje ter ima zato čas priti v cerkev, pred tabernakelj, četudi ni nobenega, kateremu bi se lahko pokazal. Za optimista je čas sovražnik, za vernika pa zaveznik.

Kaj bomo torej počeli v prvem adventnem tednu? Bili bomo ovčke kakor pravi sveti Janez Zlatousti: ovčka, gre proti pastirju, volk pa od njega beži. Šli bomo proti Jezusu z prižgano svečko upanja. Izpolnili bomo Jezusovo naročilo: »čujte in vsak čas molite.« Ta teden se boste zbirali ob prvi adventni svečki, tako kot celo leto morda niste. Tako boste utrjevali in poglabljali svoje upanje v Božjo obljubo: vse v Bogu najde svoj smisel.

Čigav prav je prav

Današnja nedelja je zadnja v cerkvenem letu in je posvečena podobi Jezusa Kristusa kot kralja. Preden začnemo novo cerkveno leto je dobro, da nas ta Jezusova podoba postavi na mesto, položaj, ki nam po resnici in pravici pripada, zato, da bomo lahko poslušali Jezusov glas, ker: »Kdor je iz resnice, posluša moj glas.«

Pilat kot svetni vladar Jezusa ni vprašal: ali si prerok, si Božji Sin, temveč »Si ti judovski kralj?« To Pilatovo vprašanje skuša Jezusa zmesti, kar potrjuje da obstaja tudi diabolično resnica, ki nas želi zmesti, vnesti kaos in prepir v naša življenja, zato, da bo svet v katerem živimo in delamo postal kakor ena velika igralnica, kjer se bomo prepirali in ravsali zaradi nesmiselnih vprašanj čigav avto, čigava Barbika je boljša oz. čigav prav je bolj prav. Diabolična resnica je, da tisti, ki dokaže, da je njegov prav bolj prav, vlada drugim. Če sledimo tej diabolični resnici, ne moremo poslušati zveličavnega in odrešilnega Jezusovega glasu, kaj šele da bi mu sledili.

Toda naša življenja niso in ne smejo nikdar postati ali biti diabolična igrica. Nihče se ne sme igrati z nami, ker življenje ni hec. Zato je današnja nedelja Kristusa Kralja, da nas opomni, na zveličavno resnico, da je Jezusu dana »večna oblast, ki ne preide in je njegovo kraljestvo neuničljivo.« Vstopimo torej v Jezusu kraljestvo in sprejmimo zveličavno resnico, da tudi v tem kraljestvu ni demokracije, temveč hierarhija ljubezni. Gospod deluje hierarhično: k Mariji ni prišel kar neki angel, temveč nadangel.

In oblast, ki v Jezusovem kraljestvu deluje, ne deluje, ne izhaja iz zavajanja ali merjenja moči, čigav prav je bolj prav temveč izhaja iz nesebične, popolne ljubezni. Zveličavna resnica je, da je »»Njemu, ki nas ljubi in nas je s svojo krvjo osvobodil naših grehov,« Bog dal vso oblast. Jezus se ne ozira na to, čigav prav je bolj prav, temveč se ozira na to, kdo ljubi. In tisti, ki ljubi, tisti vlada. Pa če se nam zdi, da ima prav ali ne.

Sami veste, da je ljubezen zelo pristranska. Včasih se zgodi, da gospe mami, bodoči mož njene hčere ni ravno po godu. To pa zato, ker gospa mama ni zaljubljena v bodočega moža svoje hčere. In ne bo se z bodočim možem poročila gospa mama, temveč gospa hči. Pravičnost zahteva povračilo in kazen. Pravičnost nasprotuje usmiljenju in ljubezni. Toda samo ljubezen lahko odpusti in preživi še tako hudo krivico: »Njemu, ki nas ljubi in nas je s svojo krvjo osvobodil naših grehov«, gre »slava in oblast na vekov veke.« Amen.

P.S. Kdor ljubi vodi in kdor ljubi se pusti voditi. 

 

P.S.S. Ljubite Jezusa in pokoren vam bo (sv. Terezija Deteta Jezusa)

Informacija

Ljubezen in sovraštvo sta dva rogova enega kozla. Kozel pa se imenuje informacija. In imeti tega kozla je včasih zlata vredno. Ne samo danes, v dobi informatike, temveč vedno je bila informacija zlata vredna. Če temu ne bi bilo tako, se zavese ne bi premikale, ko gre kdo na sprehod po vasi.

Res je, da vsak v nekaj, nihče pa ne ve vsega. In zagotovo pa za »tisti dan ali uro ne ve nihče, ne angeli v nebesih, ne Sin, ampak samo Oče«. Tisti dan o katerem govori današnja Božja beseda pa je konec: bodisi konec sveta, bodisi konec življenja individualne osebe. Ta informacija, da bo nekoč konec, nas pušča v negotovosti in v negotovosti noben ne uživa. Toda kristjani imamo še eno informacijo: »V tistem času bo rešeno tvoje ljudstvo, vsak, ki se znajde zapisan v knjigi.« Ta informacija pa nas lahko navda z upanjem in je zlata vredna, ker ponuja rešitev.

Naše krščansko življenje, ne vodi nas slepa usoda ali naključje. Temveč je sreča vsakega posameznika odvisna od njega samega. Od vsakega posameznika je odvisno ali bo ali ne bo zapisan v knjigi življenja. Vse je odvisno od tega ali sprejmeš informacijo evangelija – ali pač ne: Jezus Kristus je »z eno samo daritvijo za vselej naredil popolne tiste, ki so posvečeni.« In tisti, ki sprejme informacijo evangelija, sprejme Kristusovo daritev, ki se daruje v sveti evharistiji in sveti spovedi in to ga posvečuje. Ne posvečuje nas teologija, ne posvečuje nas pridiga, le ta samo pojasnjuje evangelijsko informacijo.

Imamo informacijo o večnem življenju, informacijo ki nas lahko posveti in napravi za popolne. To informacijo lahko zavrnemo zaradi sovraštva in gremo po poti za večno pogubljenje. Lahko pa sprejmemo in živimo zaradi ljubezen in gremo po poti za večno življenje, ter tako postanemo razumni, kajti »razumni se bodo lesketali kakor sijaj neba.«

Statistika ruši vero

Obrazec za cerkveno statistiko, ki jo vodi tako škofija, kakor Sveti sedež, je pred 40-imi leti, ko je bilo semenišče polno in ko so ljudje kljub preganjanju trudili verovati, obsegal en list velikost A4. Danes obsega pet listov obojestransko. Vsak lahko po tem podatku hitro ugotovi, da količina, vsaj kar se tiče vere, Boga, ljudi ni vedno vse, ter da količina nikakor ne predpostavlja kakovosti: »ta pa je dala od svojega uboštva vse, kar je imela, vse kar potrebuje za življenje.«

Obsežnejši statistični obrazci nas silijo v obsežnejše dejavnosti, toda ali nismo s tem podobni hinavskim pismoukom, kateri »si želijo pozdravov ljudi na trgih, prvih sedežev v shodnicah in častnih mest na gostijah«. Lokalne Cerkve, škofije in župnije so tako primorane v nezdravo tekmovanje, katera bo imela čim več različne dejavnosti, da bodo ljudje zaposleni z vsem, razen s preprostim zaupanjem Bogu: »Moka v loncu ni pošla in olja v vrču ni zmanjkalo, po besedi, ki jo je Gospod, govoril Eliju.« Zaupanje Bogu, da še vedno drži vajeti v rokah in da se brez Božjega soglasja ne dogodi nič na tem svetu, je tisto, kar povzroči, da ne bo nikdar zmanjkalo ničesar bistvenega v našem življenju. Kadar ne zaupamo, takrat širimo statistične obrazce, ter smo sila nezadovoljni, ker in kadar jih ne moremo z ničemer izpolniti in zapolniti. Poleg tega se nam zbuja grda zavist, če nekomu drugemu to slučajno uspe. Slučajno, ker tudi slepa kokoš včasih slučajno najde zrno.

Danes obhajamo zahvalno nedeljo. Toda hvaležnosti ne bomo našli v statističnih obrazcih in količini. Hvaležnost bomo našli v dejanjih, dogodkih, ki izvirajo iz zaupanja Bogu. Kakor vdova iz Sarepte, ki niti slučajno ni imela dovolj, da bi izpolnila, kar bi morala: »nič pečenega nimam, samo prgišče moke in malo olja.« Toda če to malenkost z zaupanjem izročimo Bogu, lahko še iz tako skromnega, na videz majhnega, nepopolnega, ubogega daru, dogodka, dejanja napravi nekaj dobrega, lepega, resničnega, kakor se je »tudi Kristus enkrat daroval, da je odvzel grehe mnogih.«

Ne ozirajmo se preveč na nepopolno človeško dejavnost, ki zapolnjuje statistične obrazce. Oziranje na to človeško dejavnost ne bo spodbujalo našega zaupanja, in prav gotovo ne vzbujalo hvaležnosti. Če pa prvenstveno gledamo na Kristusovo daritev, ki je sveta maša, ki je sveto obhajilo, ki je sveta spoved, potem pa bomo na vsako, še tako majhno človeško dejavnost videli v luči vere, zaupanja in hvaležnosti. Saj nam preko zakramentov Gospod govori: človek - spoštujem te, ljubim te, hvala ti. In mi bomo lahko storili kot je storila vdova iz Sarepte: »šla je in storila po Elijevi besedi. In dan za dnem so imeli jesti, ona, on in njena družina.« In bomo preprosto srečni.

Gledanje Boga

Danes na praznik Vseh svetnikov, obeležujemo, praznujemo in slavimo Boga v vseh svetnikih in svetnicah, ki so kdaj koli živeli na zemlji in sedaj prebivajo v nebesih. Svetnike častimo preprosto zato, da bi preko njihovega zgleda in priprošnje prišli do Boga. Svetnik je svetnik predvsem zato, ker se kot prvo zaveda in priznava da je »Zveličanje v našem Bogu, ki sedi na prestolu in v Jagnjetu!« In to nam nekako največkrat še uspe.

Svetnik ali svetnica pa sta svetnika v drugo zato, ker ne komplicirata in na Boga že v času zemeljskega življenja gledata takšnega »kakršen je«. In tukaj v drugo nam največkrat ne uspe. Zakaj vsakdo, ki gleda Boga takšnega »kakršen je« ima »upanje vanj, se očiščuje, kakor je on čist.« Upanje v Boga, da zmore iz najhujšega zla, iz najhujše krivice napraviti nekaj dobrega nas očiščuje zmotnih predstav o Bogu, o nebesih, o Cerkvi, o naših bližnjih s katerimi hočemo ali nočemo živimi in delamo.

Svetniki vidijo Boga takšnega kakršen je in ga ne vidi kot avtomat za izpolnjevanje želja. Tudi ni Bog sredstvo za izživljanje svojih fanatičnih frustraciji. Bog ni trofeja, ki naj bi si jo z lastnimi zaslugami prislužili ali nagrada za uspešno in poslušno krščansko življenje. In predvsem za kristjana, za katoličana Bog ni sovražnik. Bog je naš največji blagor, saj je »»Zveličanje v našem Bogu, ki sedi na prestolu in v Jagnjetu!«

In v današnjem prvem berilu smo slišali »Vsi angeli so padli pred prestolom na svoje obličje ter molili Boga«. Ne samo angeli, tudi vsi svetniki in svetnice, ki jih danes slavimo, častimo in veselo praznujemo so že v času svojega zemeljskega življenja morali in hoteli pasti na svoje obličje, ter moliti Boga. In kako so to naredili: bili so ubogi v duhu, bili so krotki. Bili so žalostni, ker vesel človek ne more biti potolažen. Bili so lačni in žejni pravice, kajti popoln človek ne more biti nasičen. Bili so čisti v srcu, miroljubni in bili zaradi pravice preganjani. Zaradi Jezusa, ne zaradi lastne nečimrnosti, so jih zasramovali, preganjali vse hudo zoper njih lažnivo govorili. Kar poglejmo svetega Roka, kaj so z njim napravili ko je prišel po dolgem času nazaj: v ječo so ga vrgli.

Bog je takšen kakršen je in videli ga bomo le če bomo živeli po blagrih. In ko ga bomo videli, bomo imeli upanje, ki pa je tisto veliko plačilo, ki nam ga blagri danes obljubljamo: »kajti veliko je vaše plačilo v nebesih«. Upanje, da z videnem Boga, vidimo večno življenje v nebeškem kraljestvu.