Vzrok nezaupanja

Ljudje se prav gotovo zavedamo resnosti situacije v kateri se nahaja vsak izmed nas, vsak na svoj specifični način: v šoli, v službi, v družbi, v družini. A vendarle smo kristjani ustvarjeni za nekaj več: »Jaz sem Gospod, ki sem te izpeljal iz Ura na Kaldejcev, da bi ti dal deželo v posest.« Gospod Bog nas kot kristjane kliče iz naših šol, družin, službe in družbe, da bi nam dal v posest deželo nebeškega kraljestva. Mi mu sicer verjamemo kot Abraham, a vendarle se včasih obnašamo kakor da mu ne zaupamo popolnoma, kakor apostol Peter iz današnjega evangelija: »Dobro da smo tukaj. Postavimo tri šotore. Ni namreč vedel kaj govori.«

To nezaupanje izvira iz preprostega strahu: »in ko so šli v oblak, jih je obšla groza.« Po eni strani zaradi resnosti situacije, kar ne moremo verovati v Božjo vsemogočnost, po drugi pa nas je groza, kaj vse bomo morali za to našo obljubljeno deželo darovati, žrtvovati, se odpovedati. Zakaj: »njihov konec je pogubljenje njihov bog je trebuh, njihova slava je v njihovi sramoti, premišljujejo zemeljske stvari.« Zaradi navezanosti na te zemeljske stvari, nas je groza, da bomo morali zaradi Boga zavreči vse, spremeniti ustaljene navade, rutine in podobne stvar, saj zaradi naše človeške šibkosti ne moremo mimo cenene tolažbe: 'včasih je bilo bolje'. Pa včasih ni bilo bolje: kar malce iskreno pomislite, kako je bilo včasih.

Zato pa je tukaj post, ker je znanstveno dokazano, da kristjan, ki je malce lačen, ki ga malce zebe, ki je malce bolj darežljiv in ki je malce manj misli na tuzemske užitke, bolj dovzeten za nebeške sfere, lažje zahrepeni, zadrhti, po ono zemskih resničnostih, ter na Veliko noč resnično začuti, da: »Naša domovina je v nebesih, od koder tudi pričakujemo odrešenika.«

Lačen si ful drugačen

Smisel verovanja je, da v tistih ključnih in težkih trenutkih življenja ostaneš miren – saj vsi vemo kaj se zgodi, ko nastane panika, ko nekaj delaš v afektu. Miren pa ostaneš, ker veš, zaupaš, da je tukaj Bog, ki te ljubi takšnega kakršen si in je pripravljen narediti vse, da ti bo boljše. In tisto, kar nam jemlje naš mir, naše zaupanje niso in ne smejo biti zunanje okoliščine – preizkušnje, skušnjave – temveč so to naše želje: »Hudič ga je skušal. Tiste dni ni nič jedel. In ko so ti dnevi minili je postal lačen.« In ko Jezus postane lačen, hudič začne z najhujšo ofenzivo.

Tista reklama za slaščico: 'Lačen si ful drugačen' v sebi nosi vso resnico o človeški mizeriji in bedi v kateri se lahko človek znajde samo zato, ker si nekaj želi. 'Lačen si ful drugačen', ampak ni vseeno v kaj ugrizneš. Ko se v tebi zbudi neka želja, je to podobno temu, ko voda podre jez. Uničenje je neizogibno. Seveda nič ni narobe npr. z željo, da bi otrok imel srečno otroštvo. Toda ali bo otrok dejansko srečen, če boš ti iz te želje po otrokovi sreči ubijal, kradel, lagal, hodil z odvetniki v šolo? Ali bo zakon, družina otrok srečen, če si bo mož zaželel tajnico ali pa žena fitnes trenerja? Ali bo hiša čista z petimi sesalci, če pa niti metle ne znaš uporabljati?

Zaradi želje lahko napredujemo ali pa nazadujemo. Da pa bo želja obrodila dobre sadove pa nam danes Jezus pravi: »Če boš s svojimi usti priznaval, da je Jezus Gospod in boš v svojem srcu veroval, da ga je Bog obudil od mrtvih, boš rešen«. Otrok morda ne bo imel najboljšega telefona, v šolo ga ne bodo pripeljali z novih mercedesom, bo pa imel očeta s katerim bo igral nogomet, in bo imel mamo, ki zna ustvariti in ohraniti dom. To pa lahko napravita starša zgolj z zaupanjem, da če Bog Jezusa ni prepustil smrti, tudi nas ne bo, ki smo Božji.

'Lačen si ful drugačn' in mislim, da je že vsak kdaj v želji, da bi zapolnil tisto pekočo željo ugriznil v kamen, v prazno slavo, v napuh, ter namesto sitosti dobil greh in kazen. Zato skušajmo s postom, molitvijo in dobrimi deli obvladati te svoje želje, ter v srcu spoznati, verovati in zaupati, da je Bog Jezusa na Veliko noč obudil od mrtvih: »In zdaj glej, prinašam prvine sadov zemlje, ki si mi jo dal Gospod.«

Pepelnica

Celo življenje se srečujem in ukvarjam z ljudmi, ki mislijo, da vedo več, kakor je v knjigi zapisano. Ki morajo imeti absolutni prav in če ne dosežejo svojega zganjajo tak cirkus, da bi še svetnika minilo potrpljenje. Nihče ni nezmotljiv, nihče razen Boga. Papež je nezmotljiv samo takrat ko razglasi dogmo. Ko je papež Benedikt XVI. izjavil da je edino zveličavno obhajanje na usta, se moti. Ker tega ni razglasil kot dogmo, temveč samo kot mnenje. In če je papež Frančišek heretik je tudi papež Benedikt XVI. Pa ni ne eden ne drug, oba trobita isto, samo vsak na svoj kornet. Dogma pa je, da je Jezus Bog in človek, da je navzoč v svetih zakramentih in da je milost za zveličanje potrebna. »In tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti po povrnil.«

Ne bomo se zveličali, glede na ali se obhajamo na usta ali na roke, ali so ženske oblečene v kiklo ali v hlače (apostoli so bili vsi v kiklah, tunikah), ali je križ na pogrebu ali ga ni, ali se bo zvonilo trikrat ali dvakrat, ali bodo jajca požegnana ali ne, ali bo maša v latinščini ali ne (prve maše so bile v grščini, aramejščini, sveti Hieronim je prevajal v latinščino, ne iz latinščine) temveč: »In tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti po povrnil.« Cerkvena tradicija, izročilo, navada je lahko zgolj fasada. Za katero se skriva gniloba in tragika človeka, ni ne more sprejeti in verovati, da je Jezus Bog in človek, da je navzoč v svetih zakramentih in da je milost za zveličanje potrebna. In če ti kakršna koli človeško dejanje ali beseda preprečuje, da bi šel k sveti spovedi in da bi sprejel obhajilo, to pomeni, da ti veruješ v človeka in ne v Boga. »In tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti po povrnil.«

Kdo je Magdaleni Gornik povzročil največ trpljenja: pocestnice, nezakonski otroci, sodomiti, pijanci, morilci? Za te iskrene, vidne grehe je trpela, kakor je trpel Kristus na križu in delala zanje pokoro. Magdaleni Gornik so povzročili največ trpljenja tisti, ki so ob njeni postelji pobožno zdihovali, nato pa jo na ulici skrivaj opravljali in obrekovali. In proti tej lažni, hinavski napuhnjeni pobožnosti danes govori Božja beseda pepelnične srede: »Pretrgajte svoja srca in ne svojih oblačil, vrnite se h Gospodu, svojemu Bogu.« Ker je Magdalena Gornik pretrgala svoje srce in vsi, ki so bili takrat z njo in bodo danes z njo, so in bodo zmagali. Kdor pa pretrga samo svoja oblačila, bo obležal v prahu zgodovine. »In tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti po povrnil.«

Zato tisti, ki pretrgajo samo svoja oblačila se ne spovedujejo, ne obhajajo in vzamejo od Cerkvenega nauka, tradicije vzamejo samo tisto, kar jim trenutno ustreza, ne da bi se dejansko poglobili v zadevo. In to je tisto, kar Jezusa tako moti: »ne bodite kakor hinavci, da se pokažejo ljudem,« kako so sveti, pobožni in krepostni.

Toda: »Glejte, zdaj je čas milosti, zdaj je čas rešitve«. 40 dni imamo časa, da se spreobrnemo. Odpovedali se bomo neki samoumevni zadevi, da bomo spoznali, da ni samoumevno, da se bo nekaj zgodilo, če pritisnemo na gumb. Živimo namreč preveč samoumevno – pritisnem na gumb in nekaj se bo, se mora zgoditi. Ker je takšna tradicija, ker je takšna navada, a ne? Nič na tem svetu ni samoumevno, temveč je vse dar, milost Boga Očeta. In ko se s postenjem, odpovedjo začnem zavedati, da je vse milost, na to milost odgovarjam z miloščino, dobrimi deli. Tudi ko grem v nedeljo k maši, ko grem k obhajilu, ko grem k spovedi, tudi to so dobra dela, to je miloščina, ki jo mi dajemo Bogu in Cerkvi. In ko počnemo prvo in drugo, lahko delamo najbolj zveličavno, to je da molimo. Zakaj, »Ob času milosti sem te uslišal in na dan rešitve sem ti pomagal«.

Moje težave

Življenje brez težav ne obstaja. In vendarle je razlika med: imamo težavo in imajo težave. Slišite razliko? Vsi imamo težave. Eni s šolo, drugi s službo, pa z družino, pa s sosedi in tako dalje. Pa vendarle vse težave, ki jih imamo z drugimi, izvirajo iz ene same težave, ki jo imamo v sebi, sami s seboj: »Hinavec, odstrani najprej bruno iz svojega očesa in potem boš videl, da boš lahko odstranil iver iz očesa svojega brata.« Gospod nas tukaj želi opozoriti, da je vsak trud, ki ga imamo z drugimi v naprej obsojen na propad, če najprej ne vložimo nekaj truda sami vase.

Zakaj: »Dober človek prinaša iz dobrega zaklada svojega srca dobro, hudoben pa iz hudobnega hudo.« Ko v svojem srcu nosiš dober zaklad, ko imaš v svojem srcu shranjene dobre devize, te ne moti, te ne ovira, te ne pohujšuje morebitno zlo, ki ga drugi počno. Vedeti pa moramo da, vsak človek živi in funkcionira drugače, a ljubezen Boga je za vse enaka in ista. A to ljubezen zopet vsak doživlja drugače. Eni bolj eni manj. In če drugi bolj uživa v tej ljubezni, ni kriv ne Bog, ne drugi, temveč jaz. Ker so pri meni težave, prepreke, morda predsodki. In ko si bo to, »kar je uničljivo, obleklo neuničljivo, in to kar je umrljivo, obleko neumrljivo, tedaj se bo izpolnila beseda« beseda ljubezni, beseda odrešenja.

Ko bo naše srce polno dobrega zaklada, ko si bomo oblekli neuničljivo in neumrljivo obleko Božje ljubezni, tedaj bo v našem srcu vse dobro, četudi bo vse na okoli zlo. Okoli Magdalene Gornik je bilo eno samo zlo opravljanja in obrekovanja, toda, ker je bila oblečena v neuničljivo, neumrljivo obleko Božje ljubezni, je uspela v poslanstvu, ki ji ga je namenil Bog. »Nego drevesa dokaže njegov sad, tako beseda razodene misli človekovega srca.« Če je tvoje krščanstvo zgolj na ustnicah in te to tvoje krščanstvo ne more pripeljati do svete spovedi in do svete evharistije: tako pri obhajilu, kakor pri češčenju Najsvetejšega zakramenta, potemtakem lahko dejansko vidimo, da težava ni v krščanstvu, ni v Bogu, ni v Cerkvi, ni v župniku ali škofu ali papežu ali v mojem bližnjem, temveč samo v tebi.

In to, kar je najbolj tragično pri vsem tem je, da te težave, ki je v tebi, ne boš nikdar sam odpravil, zakaj »Hvala torej Bogu, ki nam daje zmago v Jezusu Kristusu.« Jezus Kristus daje zmago in ta zmaga je takrat, ko iz dobrega zaklada svojega srca, prinašaš svetu dobro. Zato je sveta spoved in sveta evharistija, da svoje srce, svoje življenje napolnimo z dobroto s katero se spopadamo in zmagujemo z lastnimi ali tujimi težavami.

Autolapidacija

Eno je, če ti vržeš kamen, nekaj drugega pa je, če v tebe mečejo kamne. Ko začneš metati kamne v drugače misleče, živeče in delujoče z obsojanje, sojenjem, kritiziranjem, preklinjanjem je po besedah španskega kapucina Ignaijca Larnanaga, to začetek tvojega konca, zakaj kakor smo slišali prejšnjo nedeljo: preklet, kdor ne zaupa v Boga.

Kralju Davidu iz današnjega prvega berila se je ponudila čudovita priložnost: »Danes ti je Bog izročil tvojega sovražnika v roko.« da bi se maščeval, za krivico. Toda kaj on stori. Kralj David se ne maščuje Savlu za krivico, ki mu jo je storil, temveč mu odpusti, še več prepove maščevanje: »»Nikar ga ne ubij! Kajti kdo bi mogel iztegniti svojo roko zoper Gospodovega maziljenca in ostati nekaznovan?«

Kdor ne zaupa v Boga, ta je podoben tistim možem, ki so želeli kamenjati ženo zasačeno v grehu. In vendarle kdo izmed nas je brez greha? Kdo izmed nas ni nikdar hote ali nehote povzročil krivico, pohujšanje, greh? Že ko obsojaš, sodiš in preklinjaš tiste, ki drugače mislijo, živijo in delajo grešiš. Bog je vedno na strani tistega, ki je preganjan. Zato Jezus danes pravi: Blagoslavljajte tiste, ki vas preklinjajo. Ne sodite in ne boste sojeni, ne obsojajte in ne boste obsojeni, dajajte in se vam bo dalo. Odpuščajte in vam bo odpuščeno.«

Preden vržemo kamen v koga, dvakrat premislimo. Kralj David je premislil in ugotovil: takoj, ko primeš za kamen, nisi več žrtev, temveč si plenilec. Bog pa ni pastir volkov, temveč ovc. Ovca pa zaupa svojemu pastirju. Ker »kakor smo nosili podobo zemeljskega, bomo nosili tudi podobo nebeškega.« Če nosimo podobo ovce, žrtve, bomo nosili podobo svetnika. Svetnik pa ne obsoja, ne sodi, ne preklinja, temveč blagoslavlja, ker ve, da lahko samo Bog zlo obrne v dobro.

Izberi blagoslov

Ob Božji besedi današnje 6. navadne nedelje, pride v ospredje razlog čemu verovati? Čemu v nedeljo hoditi k sveti maši, k sveti spovedi, k obhajilu, v torek ob 9.33 priti v župnijsko cerkev za 15 minut počastiti Jezusa v Najsvetejšem zakramentu. Čemu početi vse to? Zato, ker nihče ni ravnodušen če zanj velja beseda, ki nam jo govori Bog po preroku Jeremiju: »Preklet mož, ki zaupa v človeka, njegovo srce pa se odmika od Gospoda.« Seveda beseda velja tudi za ženske.

Kajti konec koncev v življenju šteje samo to: ali si dober ali slab, ali ti gre dobro ali slabo, ali si blagoslovljen ali preklet. V 13 letih duhovništva sem srečal in govoril z nešteto ljudi. Skupna značilnost vseh tistih, bodisi da so bili zdravi ali bogati, bodisi revni ali bolni, je da so z otroško zaupnostjo zaupali v Jezusovo skrivnostno navzočnost in delovanje v zakramentu svete evharistije in spovedi, zakaj, »Če pa Kristus ni vstal, je prazna vaša vera in ste še v svojih grehih in izgubljeni so tudi tisti, ki so zaspali v Kristusu.« Ter so zaradi te vere dobri, jim gre dobro in so blagoslovljeni.

V sveti evharistiji in sveti spovedi je namreč navzoč vstali Kristus. Pri nedeljski sveti maši obhajamo Jezusovo trpljenje, darovanje na križu in vstajenje od mrtvih. In kdor tega ne veruje, ne sprejme, ne skuša živeti, ne more biti blagoslovljen, temveč je preklet. Ne od mene, od Cerkve, tudi ne od Boga. Temveč sam sebe preklinjaš, ko zavračaš obhajilo in spoved. Zato pomilujem vse tiste, ki ne sprejemajo Jezusa v sveti evharistiji in sveti spovedi, ki ne hodijo častit Najsvetejšega ob 9.33 ali ob 16.11 zakaj: »Gorje vam bogataši, kajti svojo tolažbo že imate. Gorje vam siti, kajti lačni boste. Gorje vam, ki se zdaj smejete, kajti žalovali in jokali boste. Gorje vam, kadar bodo vsi ljudje lepo govorili o vas.«

Trudite se živeti in vzgajati svoje otroke tako, da boste vedno hrepeneli po Jezusovi navzočnosti. Da boste vedno hrepeneli po svetem obhajilu in sveti spovedi, kajti zaupanje izvira iz hrepenenja. In tako boste tudi blagoslovljeni: »Blagoslovljen pa mož, ki zaupa v Gospoda in je Gospod njegovo zaupanje.« Seveda ta beseda velja tudi za ženske.

Jezus, vate zaupam!

Svet v katerem živimo so vedno pretresale razne neprilike, ki so ranijo ljudi v dno srca. Toda če so naši predniki bili ranjeni samo nekajkrat, to ne velja za nas. Namesto enkrat ali dvakrat, smo neštetokrat ranjeni, saj nas zaradi globalnosti, ko novice s celega sveta prehitevajo našo zmožnost razumevanja. Globoke rane naših src lahko ozdravi zgolj zaupanje. Toda komu ali čemu sploh lahko danes zaupamo, ko skorajda ni nič neomadeževanega. Razen Jezusa.

Jezusu lahko in moramo zaupati: »Po njem ste na poti rešitve, če se trdno držite besede, ki sem vam jo oznanil, razen če ste zaman sprejeli vero«. Jezusova čudežna, skrivnostna, človeškemu umu nedoumljiva prisotnost na tem svetu v podobi svete evharistije, svete spovedi je naša rešitev. Ne samo danes, temveč od dne tistega dogodka, ko so prvič nekaj storili v Jezusovem imenu: vrgli namreč mreže in ujeli več kot so celo noč nalovili. Peter je Jezusu zaupal: »Učenik, celo noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli, a na tvojo besedo bom vrgel mreže.«

Ne pustite, da bi vas svet in življenje ranilo v dno vaših src, ter bi zaradi teh nesmiselnih ran izgubili tisto, kar potrebuje vsako živo bitje: varnost, sprejetost, smisel. Zaupanje v Jezusa je rešitev, ko človek zaradi Jezusa prestopi prag upanja, ter pusti za seboj predsodke in strah. Da pa bi zaupali v Jezusa, moramo biti v Njegovi navzočnosti, da bi Božja milost resnično delovala: »Bolj kakor vsi oni sem se trudil, pa ne jaz, ampak Božja milost, ki je z menoj«.

Ko smo ali bomo v Božji milosti, takrat bomo zaupali in takrat se vse dobro izide. Zato ne spreglejte nobene možnosti, priložnosti, da bi častili milostno navzočnost Najsvetejšega zakramenta, opravili sveto spoved, ter prejeli sveto obhajilo. Tako rečete Jezusu: »Tukaj sem, pošlji mene,« da bom zaupal, da bom preživel in živel, ter vsemu svetu, ki živi brez upanja in zaupanja, oznanjal tvoje večno življenje v nebeškem kraljestvu.

Beg pred povprečnostjo

Bog se nas veseli takšni kakršni smo, saj nas je takšne ustvaril. A vendarle moramo priznati, se to kar smo počasi izgublja, ko se spreminjamo in prilagajamo povprečnosti družbe v kateri živimo. In tako se počasi oddaljujemo od tega, kar bi morali po Božji volji biti. Družba, pa naj bo to odprta skupnosti, na nekem območju, ali v zaključeni družbi delovnega kolektiva strmi k povprečnosti in mlačnosti. Vse kar odstopa od povprečja pa se ne prenaša, ne tolerira in preganja, kakor smo slišali v današnjem evangeliju: »Ko so to slišali, je vse v shodnici zgrabila jeza. Vstali so, ga vrgli iz mesta, da bi ga vrgli v prepad.«

Jezus je s svojimi besedami vzburkal povprečje in mlačnost domačega kraja, ker Bog ne prenaša mlačnosti. Mlačna pobožnost namreč skrije mnogo grehov. Evangeliji je vesela novica, toda sprejeti in živeti to veselo novico Odrešenja, pa zahteva spreobrnjenje, ki ni nič drugega kot postati goreč, ter živeti drugače od povprečja. Bog zahteva, da smo takšni kakršni smo, da živimo po Božji podobi, ne pa po tistem, kar je trenutno v modi. Sprejeti Jezusa, sprejeti evangeliji namreč pomeni »hrepeneti morate po večjih milostnih darovih.«

Kristjan pa postane mlačen, povprečen takrat, ko njegova ljubezen, do Boga ali bližnjega ne more več vsega prenesti, vsega verovati, ko obupa in ne more več potrpeti. Dejansko, ko do Boga, Cerkve ali našega bližnjega nismo več potrpežljivi, dobrotljivi, ko postanemo nevoščljivi, sebično pogoltni, ko o Bogu, Cerkvi ali našem bližnjem: možu, ženi, otrocih, prijatelju, sosedu, začnemo misliti vse hudo, pomeni, da smo postali mlačni in povprečni. Ta povprečnost in mlačnost se izkazuje s kritiziranjem, kazanjem s prstom in tradicionalizmom, v najslabšem pomenu, kot je »včasih je bilo bolje« ali pa »zmeraj je tako bilo.«

Kakor je Jezus pretresel mlačnost in povprečnost Kafarnauma, se moramo včasih tudi mi pretresti, da se spreobrnemo, da naša ljubezen do Boga in bližnjega postane resnično taka, da: »Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse pretrpi«. Bojevati se moramo proti povprečnosti in mlačnosti, ki pači Božjo stvariteljsko voljo do nas. Ta boj sicer vključuje dejstvo: »Bojevali se bodo proti tebi,« toda tisti posamezniki, ki pa želijo živeti srečno življenje po Božji volji pa se tudi zavedajo »pa te ne bodo premagali, ker sem jaz s teboj, da te rešujem«.

Šokantna novica

Ljudje poslušamo, kakor Jezusovi sodobniki v današnjem evangeliju »oči vseh v shodnici uprte vanj«, takrat, ko slišimo nekaj izjemno zanimivega, bodisi šokantnega, bodisi neverjetnega. Ljudje pa največkrat slišimo, tisto, kar hočemo slišati. Človekov sluh, pa tudi vid, da ne omenjamo človekovega uma so zelo selektivni. Tako na primer otrok v prvem razredu ve za vse svoje pravice, odrasel človek pa nima pojma o dolžnostih.

Resnica pa naj bo lepa ali grda, ki jo morate vi danes spoznati, je »»Veselje v Gospodu je vaša moč.« Prejšnjo nedeljo smo ugotovili, da se nas Bog veseli, takšne kakršni smo. Biti vesel, pomeni biti zadovoljen, s tem kar si in s tem kar imaš. Bog je zadovoljen z nami takšni kakršni smo. Danes moramo iti korak dalje. Mi moramo biti veseli Boga. Mi moramo biti zadovoljni s tem, kar nam Bog nudi. In Bog nam nudi svojo navzočnost v svetih zakramentih, v Božji besedi, v Cerkvi, v nedelji. Če ti je vse to premalo, ne boš nikoli zadovoljen, nikoli vesel.

Druga resnica, še bolj šokantna od prve pa je, da se ta Božja moč in milost že nahaja nekje v vaši notranjosti. Ker »v enem Duhu smo bili namreč mi vsi krščeni v eno telo.« Pri krstu smo vstopili v Gospoda in Gospod v nas. Biti vesel, pomeni biti zadovoljen. In zadovoljstvo tli nekje v naši notranjosti. Mi moramo samo to Božjo moč v nas zbuditi, spodbuditi, zbezati na plano.

To pa storimo tako kakor Jezus: »v soboto je po svoji navadi šel v shodnico.« Za Jude je sobota, za kristjane je sobota nedelja. Milost nedeljske svete maše presega vse, kar v Cerkvi poznamo, ker je nedelja mala velika noč. V nedeljo se spominjamo, praznujemo Jezusovo vstajenje od mrtvih. In če to ni šokantna resnica, da Bog obuja od mrtvih, res ne vem, kaj bi še bilo. V nedeljo gremo k maši, da se srečamo z Jezusom, da ga v obhajilu sprejmemo, ter to v nas zbuja Božjo moč in milost. In če nam krivda, slaba vest to preprečuje, gremo pa prej še k spovedi.

Pomembna informacija

Jezus dela čudeže in to ne kar tako. Temveč vedno vzame neko prvino, ki je že prisotna, ter jo čudežno uporabi, spremeni. Tako pri pomnožitvi kruha, vzame kruh, pri delanju vina pa vzame vodo, v našem vsakdanjem življenju pa to, kar imamo: naše sposobnosti, naše talente, naš čas, naše življenje, če seveda uspemo napraviti to, kar nam pravi Marija: »Karkoli vam reče storite.«

Da pa bi bilo naše življenje polno čudežev, moramo samo zaupati: »In napolnili so jih do vrha.« Strežniki so zaupali Jezusu in so izpolnili njegovo povelje: »Napolnite vrče z vodo«. In ker mi Jezusu zaupamo, mu bomo prepustili svoje talente, svoje sposobnosti, svoj čas, svoje življenje. Toda zaupati je danes težje, kakor v Jezusovih časih.

Danes imamo cel kup različnih informaciji in obstaja cel kup nekakšnih instant internet, facebook, trač doktorje, čeprav večina od teh ne zna izpolniti položnice ali pa prebrati župnijskih oznanil. Ob vsem tem cunamiju raznih mnenj, pogledov, informaciji je težko zaupati, ker v vsem tem cunamiju informaciji spregledamo najpomembnejšo informacijo: da »kakor se ženin veseli neveste, tako se tebe veseli tvoj Bog«.

Bog te je ustvaril takšnega kakršen si in takšen kakršen si, si vključen in potreben v Božjem odrešenjskem načrtu: »Različna so dela, isti pa je Bog, ki dela vse v vseh. Vsakemu se daje razodetje Duha v korist vseh.« Nobena od tvojih lastnosti ni slaba, ker Bog ne more delati slabo. Ti pa lahko napraviš nekaj slabega in to običajno imenujemo greh.

Greh pa, tvoj ali tuj, popači najpomembnejšo informacijo: »kakor se ženin veseli neveste, tako se tebe veseli tvoj Bog«. Zato, spoznaj, da si dober, ter da se te Bog veseli. Zato zaupaj Bogu in se mu preprosto prepusti, da bo tvoj dom ali tvoja služba Kana Galilejska, v kateri bo Bog iz vode tvojega življenja napravil okusno vino.

Strast in poželenje

Zgodba o Svetih treh kraljih je zgodba o strasti in poželenju. Dante je imel Beatrice, Abelard Heloizo, Prešeren je imel Julijo, Don Kihot Dulcinejo, Sveti Trije kralji pa zvezdo: »Ko so zagledali zvezdo so se silno razveselili.« Če se nečesa ali nekoga silno razveseliš, mu boš sledil, za to kar te veseli boš živel, delal in se trudil. Človek mora imeti v svojem življenju svojo »stello del nord«. Za svete tri kralje je bila zvezda znamenje da se je »razodela Božja milost, ki rešuje vse ljudi.«

Strast in poželenje imata negativen prizvok, ni pa nujno da je to nekaj slabega, grešnega. Apostol Pavel tako pravi, »naj se odpovemo brezbožnosti in posvetnemu poželenju«, odpovedati se moramo tistemu poželenju, ki nas peha v malikovanje, v greh in smrt. V svojem srcu, svoji duši in svojem mišljenju pa moramo zbuditi tisto strast in poželenje, ki nas vodi do tistega, kar je v življenju edino, resnično, dobro in lepo. In to je Bog, posredno ali neposredno.

Dante je imel Beatrice, Abelard Heloizo, Prešeren je imel Julijo, Don Kihot Dulcinejo, Sveti Trije kralji pa zvezdo. Kaj pa ima Bog? Bog pa ima človekov greh. Človekov greh je tista zvezda, zaradi katerega je »on dal sam sebe za nas, da bi nas odkupil iz vse grešnosti.« Naš greh je tista srečna krivda – felix culpa – zaradi katere se je Bog učlovečil v podobi Jezusa Kristusa, in je sedaj prisoten v zakramentu svete evharistije in svete spovedi, da bi nas rešil ne »zaradi pravičnih del, ki bi jih storili mi, marveč po svojem usmiljenju.«

Tam, kjer človek trpi zaradi lastnih ali tujih grehov, tam je Bog. Bog je povsod tam, kjer je potrebna milost, kjer je potrebna dobrota, lepota, resničnost in edinost. Tam pa, kjer je človek 'čist kot angel in napuhnjen kot hudič', kakor pravi francoski dramatik Bernanos, tam pa Boga ni, ker ga ne more biti.

Naše slabosti in pomanjkljivosti so tiste zvezde, ki nas lahko privedejo do spovednice in monštrance. Naj vedno v nas zbujajo strast in poželenje po Jezusu v zakramentu svete evharistije in svete spovedi. Ta strast in poželenje po Jezusu nas mora v vsakem trenutku pripraviti, da bomo storili, kar so storili sveti trije kralji: »Padli so predenj in ga počastili. Odprli so svoje zaklade in mu darovali zlata, kadila in mire.«

Podarim dobim

Današnji praznik Gospodovega razglašenja razglaša »načrt Božje milosti, da so namreč pogani sodediči, soudje in soudeleženci obljube v Kristusu Jezusu, in sicer po evangeliju.« To je tista bistvena novost, ki še danes pretresa svet, predvsem krščanski katoliški. Hecno je, kako tradicionalna Cerkev rada po strani gleda spreobrnjence, tujce, drugače misleče in živeče, ki kljub vsem vidnim pomanjkljivostim iščejo Boga.

Jezusa namreč niso prišli počastit samo domači pastirji, temveč tudi predstavniki tujih, poganskih narodov v podobi Svetih Treh kraljev, kakor se po ljudskem običaju imenuje današnji praznik, kakor to napoveduje prerokba preroka Izaija: »Narodi bodo prišli k tvoji luči, kralji k siju tvoje zarje.«

Današnji praznik nas želi opozoriti na pomembno dejstvo. Da se nihče ne rodi kot kristjan. Ko smo se rodili smo bili formalno pogani, neverni. In da tudi, ko s krstom formalno postaneš kristjan, to še nisi. Kristjan postaneš takrat ko storiš, kar so storili Sveti Trije kralji: »Padli so predenj in ga počastili. Odprli so svoje zaklade in mu darovali zlata, kadila in mire.« Pasti pred Jezusa in ga počastiti, pomeni ponižnost. Češčenje pritiče samo Bogu, nikdar človeku. Če hočemo Boga častiti bomo sprejemali njegovega Sina Jezusa Kristusa v podobi svete evharistije in svete spovedi, četudi se bomo morali zato ponižati in premagati lastno mišljenje, predsodke, pa tudi strahove.

Šele takrat, ko prostovoljno, svobodno, »z vsem srcem, z vso dušo in vsem mišljenjem« (Mt 22,37) sprejmeš Jezusa v sveti evaharistiji in spovedi, postaneš kristjan in s tem Jezusu daruješ zlata, kadila in mire. Jezusu daruješ svoj čas, svoje zmožnosti in talente, svoje življenje. In kar ti Jezusu daruješ, daruješ v bistvu sebi, saj ti dobiš zaradi Božje ljubezni nič drugega, nič več, nič manj, kot Odrešenje, Zveličanje in večno življenje v nebeškem kraljestvu, Božjo milost.

Telesno upanje

Mrzlo in temno je življenje in delo človeka, ki ne sprejme Besede življenja in »življenje je bilo luč ljudi. In luč sveti v temi, a tema je ni sprejela.« Življenje v mrzli temi je življenje brez upanja. Čemu bi delal, čemu bi živel, kar tako brez vonja, okusa in smisla. Zato pa potrebujemo Boga in Bog se nam je na Božični dan razodel v podobi Jezusa Kristusa, da našemu življenju in delu da okus, in vonj, skratka smisel. Bog nas na Božični dan »je v nebesih v Kristusu blagoslovil.«

Sprejeti luč Jezusa Kristusa, pomeni torej sprejeti ga: ne samo duhovno, temveč tudi telesno, kajti človek v svojem življenju in delu potrebuje otipljivo upanje, ne zgolj nekaj meglenih besed, za na novoletno čestitko. Zato »Beseda je mesto postala in se naselila med nami.« Beseda Božje ljubezni je meso postala, ne zato, da bi jo od daleč občudovali, oboževal kakor jaslice, temveč da bi jo sprejeli. Naše krščansko upanje torej niso zgolj neke puhle lepe besede za na novoletno voščilnico, temveč obstaja v stvari svete evharistije in svete spovedi.

Gospod Bog naj torej v letu 2022 »razsvetli oči vašega srca, da boste vedeli, v kakšno upanje vas je poklical«. V upanje, ki niso zgolj puhle besedice, temveč s stvarmi v stvarstvu razodeta ljubezen Boga Stvarnika. Ko se bo torej v letu 2022 v naše življenje prikradla mrzla tema ne obupujmo, ne zdihujmo in komplicirajmo, temveč pojdimo k spovedi in prejmimo sveto obhajilo, da bomo z lažjim srcem sledili torej pogrešimo ne obupajmo, pojdimo k spovedi, da nam bo odpuščeno in da bomo z lažjim srcem sledili čudovitim načrtom Božje volje za naše življenje.

Biti kot Marija

Včasih se mi zdi, da obstajata dva programa: sakralni program, ki ga vernik vklopi tisti hip ko vstopi v sakralni prostor, ter izklopi že pod korom. Pod pojmom 'sakralni program' ne mislimo zgolj nekih moralno-etičnih norm ali nekih medlih krščanskih vrednot, ki jih politiki tako radi omenjajo, pa nihče točno ne ve, katere sploh so. Temveč o tisti o Božji milosti, ki pa se zdi, da preneha delovati tam nekje med korom in cerkvenimi vrati: »Potemtakem nisi več suženj, temveč sin, če pa si sin, si tudi dedič po Bogu.«

Kristjan ni dedič po Bogu zgolj v sakralnem prostoru ali pa kadar se tu pa tam loti kakšne molitve. Temveč sleherni čas, ki ga preživi tu pa tam. Sveta Božja Mati Marija, ki jo danes slavimo tako ni bila polna milosti zgolj ob spočetju in rojstvu Božjega Sina Jezusa Kristusa. Temveč je bila polna milosti tudi pod križem. In je polna milosti tudi sedaj, ko prosi za nas v nebesih. Vse to pa zato, ker je besede milosti »ohranila in jih premišljevala v svojem srcu.«

Naj bo leto 2022 v katerega smo z Marijo vstopili polno milosti. Ne samo tistih 45 minut, ki jih na teden preživimo v cerkvi, temveč sleherni čas. Tam koder živimo in koder delamo. Da pa bo polno milosti, moramo pa tudi sami nekaj narediti, kakor nam naroča Bog po Mojzesu: »Gospod naj te blagoslovi in te varuje.« Blagoslavljate vedno, povsod, vsakogar in vse po vrsti in spisku. Naj ne bo kletve na vaših ustnicah, temveč blagoslov. Tudi takrat ko boste jezni, razočarani, besni in žalostni in bi najraje vse po vrsti in spisku pošiljali k hudiču. Te besede: »Gospod naj te blagoslovi in te varuje,« ohranite in jih premišljujte v svojem srcu in boste, v letu 2022, ne samo 45 minut na teden, temveč cel teden, dan in noč, kakor Sveta Božja Mati Marija, polni milosti in nebeške sreče.