Beg pred povprečnostjo

Bog se nas veseli takšni kakršni smo, saj nas je takšne ustvaril. A vendarle moramo priznati, se to kar smo počasi izgublja, ko se spreminjamo in prilagajamo povprečnosti družbe v kateri živimo. In tako se počasi oddaljujemo od tega, kar bi morali po Božji volji biti. Družba, pa naj bo to odprta skupnosti, na nekem območju, ali v zaključeni družbi delovnega kolektiva strmi k povprečnosti in mlačnosti. Vse kar odstopa od povprečja pa se ne prenaša, ne tolerira in preganja, kakor smo slišali v današnjem evangeliju: »Ko so to slišali, je vse v shodnici zgrabila jeza. Vstali so, ga vrgli iz mesta, da bi ga vrgli v prepad.«

Jezus je s svojimi besedami vzburkal povprečje in mlačnost domačega kraja, ker Bog ne prenaša mlačnosti. Mlačna pobožnost namreč skrije mnogo grehov. Evangeliji je vesela novica, toda sprejeti in živeti to veselo novico Odrešenja, pa zahteva spreobrnjenje, ki ni nič drugega kot postati goreč, ter živeti drugače od povprečja. Bog zahteva, da smo takšni kakršni smo, da živimo po Božji podobi, ne pa po tistem, kar je trenutno v modi. Sprejeti Jezusa, sprejeti evangeliji namreč pomeni »hrepeneti morate po večjih milostnih darovih.«

Kristjan pa postane mlačen, povprečen takrat, ko njegova ljubezen, do Boga ali bližnjega ne more več vsega prenesti, vsega verovati, ko obupa in ne more več potrpeti. Dejansko, ko do Boga, Cerkve ali našega bližnjega nismo več potrpežljivi, dobrotljivi, ko postanemo nevoščljivi, sebično pogoltni, ko o Bogu, Cerkvi ali našem bližnjem: možu, ženi, otrocih, prijatelju, sosedu, začnemo misliti vse hudo, pomeni, da smo postali mlačni in povprečni. Ta povprečnost in mlačnost se izkazuje s kritiziranjem, kazanjem s prstom in tradicionalizmom, v najslabšem pomenu, kot je »včasih je bilo bolje« ali pa »zmeraj je tako bilo.«

Kakor je Jezus pretresel mlačnost in povprečnost Kafarnauma, se moramo včasih tudi mi pretresti, da se spreobrnemo, da naša ljubezen do Boga in bližnjega postane resnično taka, da: »Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse pretrpi«. Bojevati se moramo proti povprečnosti in mlačnosti, ki pači Božjo stvariteljsko voljo do nas. Ta boj sicer vključuje dejstvo: »Bojevali se bodo proti tebi,« toda tisti posamezniki, ki pa želijo živeti srečno življenje po Božji volji pa se tudi zavedajo »pa te ne bodo premagali, ker sem jaz s teboj, da te rešujem«.

Šokantna novica

Ljudje poslušamo, kakor Jezusovi sodobniki v današnjem evangeliju »oči vseh v shodnici uprte vanj«, takrat, ko slišimo nekaj izjemno zanimivega, bodisi šokantnega, bodisi neverjetnega. Ljudje pa največkrat slišimo, tisto, kar hočemo slišati. Človekov sluh, pa tudi vid, da ne omenjamo človekovega uma so zelo selektivni. Tako na primer otrok v prvem razredu ve za vse svoje pravice, odrasel človek pa nima pojma o dolžnostih.

Resnica pa naj bo lepa ali grda, ki jo morate vi danes spoznati, je »»Veselje v Gospodu je vaša moč.« Prejšnjo nedeljo smo ugotovili, da se nas Bog veseli, takšne kakršni smo. Biti vesel, pomeni biti zadovoljen, s tem kar si in s tem kar imaš. Bog je zadovoljen z nami takšni kakršni smo. Danes moramo iti korak dalje. Mi moramo biti veseli Boga. Mi moramo biti zadovoljni s tem, kar nam Bog nudi. In Bog nam nudi svojo navzočnost v svetih zakramentih, v Božji besedi, v Cerkvi, v nedelji. Če ti je vse to premalo, ne boš nikoli zadovoljen, nikoli vesel.

Druga resnica, še bolj šokantna od prve pa je, da se ta Božja moč in milost že nahaja nekje v vaši notranjosti. Ker »v enem Duhu smo bili namreč mi vsi krščeni v eno telo.« Pri krstu smo vstopili v Gospoda in Gospod v nas. Biti vesel, pomeni biti zadovoljen. In zadovoljstvo tli nekje v naši notranjosti. Mi moramo samo to Božjo moč v nas zbuditi, spodbuditi, zbezati na plano.

To pa storimo tako kakor Jezus: »v soboto je po svoji navadi šel v shodnico.« Za Jude je sobota, za kristjane je sobota nedelja. Milost nedeljske svete maše presega vse, kar v Cerkvi poznamo, ker je nedelja mala velika noč. V nedeljo se spominjamo, praznujemo Jezusovo vstajenje od mrtvih. In če to ni šokantna resnica, da Bog obuja od mrtvih, res ne vem, kaj bi še bilo. V nedeljo gremo k maši, da se srečamo z Jezusom, da ga v obhajilu sprejmemo, ter to v nas zbuja Božjo moč in milost. In če nam krivda, slaba vest to preprečuje, gremo pa prej še k spovedi.

Pomembna informacija

Jezus dela čudeže in to ne kar tako. Temveč vedno vzame neko prvino, ki je že prisotna, ter jo čudežno uporabi, spremeni. Tako pri pomnožitvi kruha, vzame kruh, pri delanju vina pa vzame vodo, v našem vsakdanjem življenju pa to, kar imamo: naše sposobnosti, naše talente, naš čas, naše življenje, če seveda uspemo napraviti to, kar nam pravi Marija: »Karkoli vam reče storite.«

Da pa bi bilo naše življenje polno čudežev, moramo samo zaupati: »In napolnili so jih do vrha.« Strežniki so zaupali Jezusu in so izpolnili njegovo povelje: »Napolnite vrče z vodo«. In ker mi Jezusu zaupamo, mu bomo prepustili svoje talente, svoje sposobnosti, svoj čas, svoje življenje. Toda zaupati je danes težje, kakor v Jezusovih časih.

Danes imamo cel kup različnih informaciji in obstaja cel kup nekakšnih instant internet, facebook, trač doktorje, čeprav večina od teh ne zna izpolniti položnice ali pa prebrati župnijskih oznanil. Ob vsem tem cunamiju raznih mnenj, pogledov, informaciji je težko zaupati, ker v vsem tem cunamiju informaciji spregledamo najpomembnejšo informacijo: da »kakor se ženin veseli neveste, tako se tebe veseli tvoj Bog«.

Bog te je ustvaril takšnega kakršen si in takšen kakršen si, si vključen in potreben v Božjem odrešenjskem načrtu: »Različna so dela, isti pa je Bog, ki dela vse v vseh. Vsakemu se daje razodetje Duha v korist vseh.« Nobena od tvojih lastnosti ni slaba, ker Bog ne more delati slabo. Ti pa lahko napraviš nekaj slabega in to običajno imenujemo greh.

Greh pa, tvoj ali tuj, popači najpomembnejšo informacijo: »kakor se ženin veseli neveste, tako se tebe veseli tvoj Bog«. Zato, spoznaj, da si dober, ter da se te Bog veseli. Zato zaupaj Bogu in se mu preprosto prepusti, da bo tvoj dom ali tvoja služba Kana Galilejska, v kateri bo Bog iz vode tvojega življenja napravil okusno vino.

Strast in poželenje

Zgodba o Svetih treh kraljih je zgodba o strasti in poželenju. Dante je imel Beatrice, Abelard Heloizo, Prešeren je imel Julijo, Don Kihot Dulcinejo, Sveti Trije kralji pa zvezdo: »Ko so zagledali zvezdo so se silno razveselili.« Če se nečesa ali nekoga silno razveseliš, mu boš sledil, za to kar te veseli boš živel, delal in se trudil. Človek mora imeti v svojem življenju svojo »stello del nord«. Za svete tri kralje je bila zvezda znamenje da se je »razodela Božja milost, ki rešuje vse ljudi.«

Strast in poželenje imata negativen prizvok, ni pa nujno da je to nekaj slabega, grešnega. Apostol Pavel tako pravi, »naj se odpovemo brezbožnosti in posvetnemu poželenju«, odpovedati se moramo tistemu poželenju, ki nas peha v malikovanje, v greh in smrt. V svojem srcu, svoji duši in svojem mišljenju pa moramo zbuditi tisto strast in poželenje, ki nas vodi do tistega, kar je v življenju edino, resnično, dobro in lepo. In to je Bog, posredno ali neposredno.

Dante je imel Beatrice, Abelard Heloizo, Prešeren je imel Julijo, Don Kihot Dulcinejo, Sveti Trije kralji pa zvezdo. Kaj pa ima Bog? Bog pa ima človekov greh. Človekov greh je tista zvezda, zaradi katerega je »on dal sam sebe za nas, da bi nas odkupil iz vse grešnosti.« Naš greh je tista srečna krivda – felix culpa – zaradi katere se je Bog učlovečil v podobi Jezusa Kristusa, in je sedaj prisoten v zakramentu svete evharistije in svete spovedi, da bi nas rešil ne »zaradi pravičnih del, ki bi jih storili mi, marveč po svojem usmiljenju.«

Tam, kjer človek trpi zaradi lastnih ali tujih grehov, tam je Bog. Bog je povsod tam, kjer je potrebna milost, kjer je potrebna dobrota, lepota, resničnost in edinost. Tam pa, kjer je človek 'čist kot angel in napuhnjen kot hudič', kakor pravi francoski dramatik Bernanos, tam pa Boga ni, ker ga ne more biti.

Naše slabosti in pomanjkljivosti so tiste zvezde, ki nas lahko privedejo do spovednice in monštrance. Naj vedno v nas zbujajo strast in poželenje po Jezusu v zakramentu svete evharistije in svete spovedi. Ta strast in poželenje po Jezusu nas mora v vsakem trenutku pripraviti, da bomo storili, kar so storili sveti trije kralji: »Padli so predenj in ga počastili. Odprli so svoje zaklade in mu darovali zlata, kadila in mire.«

Podarim dobim

Današnji praznik Gospodovega razglašenja razglaša »načrt Božje milosti, da so namreč pogani sodediči, soudje in soudeleženci obljube v Kristusu Jezusu, in sicer po evangeliju.« To je tista bistvena novost, ki še danes pretresa svet, predvsem krščanski katoliški. Hecno je, kako tradicionalna Cerkev rada po strani gleda spreobrnjence, tujce, drugače misleče in živeče, ki kljub vsem vidnim pomanjkljivostim iščejo Boga.

Jezusa namreč niso prišli počastit samo domači pastirji, temveč tudi predstavniki tujih, poganskih narodov v podobi Svetih Treh kraljev, kakor se po ljudskem običaju imenuje današnji praznik, kakor to napoveduje prerokba preroka Izaija: »Narodi bodo prišli k tvoji luči, kralji k siju tvoje zarje.«

Današnji praznik nas želi opozoriti na pomembno dejstvo. Da se nihče ne rodi kot kristjan. Ko smo se rodili smo bili formalno pogani, neverni. In da tudi, ko s krstom formalno postaneš kristjan, to še nisi. Kristjan postaneš takrat ko storiš, kar so storili Sveti Trije kralji: »Padli so predenj in ga počastili. Odprli so svoje zaklade in mu darovali zlata, kadila in mire.« Pasti pred Jezusa in ga počastiti, pomeni ponižnost. Češčenje pritiče samo Bogu, nikdar človeku. Če hočemo Boga častiti bomo sprejemali njegovega Sina Jezusa Kristusa v podobi svete evharistije in svete spovedi, četudi se bomo morali zato ponižati in premagati lastno mišljenje, predsodke, pa tudi strahove.

Šele takrat, ko prostovoljno, svobodno, »z vsem srcem, z vso dušo in vsem mišljenjem« (Mt 22,37) sprejmeš Jezusa v sveti evaharistiji in spovedi, postaneš kristjan in s tem Jezusu daruješ zlata, kadila in mire. Jezusu daruješ svoj čas, svoje zmožnosti in talente, svoje življenje. In kar ti Jezusu daruješ, daruješ v bistvu sebi, saj ti dobiš zaradi Božje ljubezni nič drugega, nič več, nič manj, kot Odrešenje, Zveličanje in večno življenje v nebeškem kraljestvu, Božjo milost.

Telesno upanje

Mrzlo in temno je življenje in delo človeka, ki ne sprejme Besede življenja in »življenje je bilo luč ljudi. In luč sveti v temi, a tema je ni sprejela.« Življenje v mrzli temi je življenje brez upanja. Čemu bi delal, čemu bi živel, kar tako brez vonja, okusa in smisla. Zato pa potrebujemo Boga in Bog se nam je na Božični dan razodel v podobi Jezusa Kristusa, da našemu življenju in delu da okus, in vonj, skratka smisel. Bog nas na Božični dan »je v nebesih v Kristusu blagoslovil.«

Sprejeti luč Jezusa Kristusa, pomeni torej sprejeti ga: ne samo duhovno, temveč tudi telesno, kajti človek v svojem življenju in delu potrebuje otipljivo upanje, ne zgolj nekaj meglenih besed, za na novoletno čestitko. Zato »Beseda je mesto postala in se naselila med nami.« Beseda Božje ljubezni je meso postala, ne zato, da bi jo od daleč občudovali, oboževal kakor jaslice, temveč da bi jo sprejeli. Naše krščansko upanje torej niso zgolj neke puhle lepe besede za na novoletno voščilnico, temveč obstaja v stvari svete evharistije in svete spovedi.

Gospod Bog naj torej v letu 2022 »razsvetli oči vašega srca, da boste vedeli, v kakšno upanje vas je poklical«. V upanje, ki niso zgolj puhle besedice, temveč s stvarmi v stvarstvu razodeta ljubezen Boga Stvarnika. Ko se bo torej v letu 2022 v naše življenje prikradla mrzla tema ne obupujmo, ne zdihujmo in komplicirajmo, temveč pojdimo k spovedi in prejmimo sveto obhajilo, da bomo z lažjim srcem sledili torej pogrešimo ne obupajmo, pojdimo k spovedi, da nam bo odpuščeno in da bomo z lažjim srcem sledili čudovitim načrtom Božje volje za naše življenje.

Biti kot Marija

Včasih se mi zdi, da obstajata dva programa: sakralni program, ki ga vernik vklopi tisti hip ko vstopi v sakralni prostor, ter izklopi že pod korom. Pod pojmom 'sakralni program' ne mislimo zgolj nekih moralno-etičnih norm ali nekih medlih krščanskih vrednot, ki jih politiki tako radi omenjajo, pa nihče točno ne ve, katere sploh so. Temveč o tisti o Božji milosti, ki pa se zdi, da preneha delovati tam nekje med korom in cerkvenimi vrati: »Potemtakem nisi več suženj, temveč sin, če pa si sin, si tudi dedič po Bogu.«

Kristjan ni dedič po Bogu zgolj v sakralnem prostoru ali pa kadar se tu pa tam loti kakšne molitve. Temveč sleherni čas, ki ga preživi tu pa tam. Sveta Božja Mati Marija, ki jo danes slavimo tako ni bila polna milosti zgolj ob spočetju in rojstvu Božjega Sina Jezusa Kristusa. Temveč je bila polna milosti tudi pod križem. In je polna milosti tudi sedaj, ko prosi za nas v nebesih. Vse to pa zato, ker je besede milosti »ohranila in jih premišljevala v svojem srcu.«

Naj bo leto 2022 v katerega smo z Marijo vstopili polno milosti. Ne samo tistih 45 minut, ki jih na teden preživimo v cerkvi, temveč sleherni čas. Tam koder živimo in koder delamo. Da pa bo polno milosti, moramo pa tudi sami nekaj narediti, kakor nam naroča Bog po Mojzesu: »Gospod naj te blagoslovi in te varuje.« Blagoslavljate vedno, povsod, vsakogar in vse po vrsti in spisku. Naj ne bo kletve na vaših ustnicah, temveč blagoslov. Tudi takrat ko boste jezni, razočarani, besni in žalostni in bi najraje vse po vrsti in spisku pošiljali k hudiču. Te besede: »Gospod naj te blagoslovi in te varuje,« ohranite in jih premišljujte v svojem srcu in boste, v letu 2022, ne samo 45 minut na teden, temveč cel teden, dan in noč, kakor Sveta Božja Mati Marija, polni milosti in nebeške sreče.