Pogoj za uslišanje

Včasih se zdi, da se nič ne spremeni, ne glede na to, koliko in kako molim. Toda razlog, da naša molitev ni uslišana in da se ne zgodi tisto, kar največkrat imenujemo in razumemo kot čudež je v nas, ne v Bogu. Kakor se je izgovarjal Elizejev sluga iz današnjega prvega berila: »Kako naj to – dvajset ječmenovih hlebov in svežega klasja postavim pred sto mož.« Takšno ugovarjanje, je podobno kakor tistim, ki molijo in prosijo za dež, a na molitev pridejo brez dežnika.

Osnovna formula, osnoven recept za uslišano molitev, za čudeže je: 'milost predpostavlja naravo'. ¸Uslišana molitev, čudež je nadnaravni pojav v naravnem svetu. Kakor smo slišali v današnjem evangeliju: »Tukaj je deček, ki ima pet ječmenovih hlebov in dve ribi.« Elizej in potem Jezus ni napravil čudeža iz nič, temveč je »vzel hlebe, se zahvalil in jih razdelil med sedeče«, čisto preprosto, brez bliskanja, grmenja. Brez horde angelov in ostalih nadnaravnih bitij. Če pa je naša vera prevelika – da prav ste slišali, prevelika, kajti v imenu vere lahko počnemo velika dela, samo k obhajilu in k spovedi pa le ne moremo iti. Če naša vera ni dovolj močna, da bi šli k spovedi in v nedeljo prejeli obhajilo, potem molitev ne more biti uslišana. Kajti milost predpostavlja naravo.

Naša človeška narava, je tistih pet ječmenovih hlebov in dve ribi in to je predpogoj za uslišano molitev. Nato potrebujemo še hvaležnost, do vsega, s čimer nas je Bog obdaril pri rojstvu, med življenjem. Hvaležnost ne pride sama od sebe, temveč se jo je potrebo naučiti. Do hvaležnosti pridemo preko spoznanja, izkušnje ponižnosti, krotkosti in potrpežljivosti, kakor pravi apostol Pavel v današnjem drugem berilu: »opominjam vas, da živite vredno klica, s katerim ste bili poklicani, v vsej ponižnosti, krotkosti, potrpežljivosti.« Samo tisti, ki je bil ponižan, ki je bil ukročen in ki je nekaj pretrpel, se bo naučil hvaležnosti. Za to, kar je, kar ima. Za to, kje in s kom živi in dela.

Brez hvaležnosti, bomo zaničevali sebe in drugega, kakor apostoli iz današnjega evangelija: »a kaj je to za toliko ljudi.« Brez hvaležnosti bomo videli samo tisto, česar ni, oz. bomo videli, česa je premalo. In če ničesar ne vidimo, in ničesar ni, potem, nič ne more biti, ker: 'milost predpostavlja naravo'. Vernemu katoličanu, vse pripomore k dobremu (prim. Rim 8,28), ker se zaveda in veruje, da je Bog: »Oče vseh, nad vsemi in po vseh in v vseh.«

Točka Jezus

Stat crux dum volvitur orbis – križ stoji, ko se svet vrti, je moto karuzijanskega reda, kakor moto vernega kristjana, kakor to izraža današnja Božja beseda, saj se namreč vse vrti okoli Jezusa: »Prišel je, da oznani mir vam, ki ste bili daleč in mir tistim, ki so bili blizu.«

Zaradi Jezusa, Božjega Sina namreč prihajamo in odhajamo. Zaradi Jezusa so apostoli šli na misijo in so se vračali k Jezusu poročat: »o vsem, kar so storili in učili«. Zaradi Jezusa so odšli na samoten kraj, ker zaradi Jezusa »še jesti niso utegnili«. In po drugi strani so množice odhajale od tam, kjer so živeli in delali, da bi prišli na »samoten kraj,« ker bi se zopet srečali z Jezusom. Skupna točka tistih, ki prihajajo in odhajajo je samoten kraj. In ni bolj samotnega kraja, na tem svetu, kjer se človek lahko sreča z Bogom, kakor so to naše župnijske cerkve.

Naše cerkve in cerkvice izražajo so nepremične točke, ki obstajajo skozi stoletja in izražajo zgoraj omenjeni moto, geslo: 'križ stoji, medtem ko se svet vrti'. Cerkve in cerkvice oznanjajo Jezusa, pod podobo svetih zakramentov, ki je edina nepremična točka v življenju vernega kristjana, pa še ta nepremična točka je dinamična v svojem obstoju. Četudi smo lahko podobni razkropljenim ovcam iz današnjega prvega berila, četudi prihajamo in odhajamo, se lahko v »točki Jezus«, znova najdemo, ter dosežemo tisti mir, zaradi katerega se najdene ovce »ne bodo več bale ne plašile in nobena ne bo pogrešana.«

Skušajmo biti hvaležni za te »Jezusove točke«, ki so razširjene in razmetane po vsem svetu. To so tisti, največkrat samotni kraji, kjer lahko dosežemo svoj mir, mir, ki prihaja iz Gospoda in mir, ki ga svet ne more dati. Da, morda zopet prihajajo časi polni preizkušenj in znova se nas loteva nemir. Toda v tistih dneh, ko se zatečemo pod varstvo Najsvetejšega zakramenta, bo »Juda rešen in Izrael bo prebival na varnem.«

Ni kompromisov

V kolikor ste danes pozorno poslušali Božjo besedo, ste morda opazili nenavadno Jezusovo držo: »Če vas kakšen kraj ne sprejme, pojdite od tam in si otresite prah z nog, njim v pričevanje«. Ta drža je resnično nenavadna, saj apostolom naroča, da naj ne popuščajo in naj se ne prilagajajo svetu, če jih svet noče sprejeti.

Jezus ne dopušča nobenih sporazumov, popuščanj od svojih zahtev, predvsem do tistih, ki ne sprejmejo apostole, ki bodisi oznanjajo Jezusa, bodisi delujejo v Jezusovem imenu: »In šli slo ter oznanjali naj se spreobrnejo. Izgnali so tudi veliko hudih duhov.« Jezusovo naročilo: »otresite si prah z nog,« pomeni, če vas ne sprejmejo in ne poslušajo. Ne prekinjajte, ne grozite, temveč ignorirajte, ter pojdite dalje.

Oznanjevanje in rast nebeškega kraljestva namreč nikdar ne bo dovršeno in nikdar dokončano. Po eni strani imamo nenehen dotok kristjanov, ki morajo biti evangelizirani, po drugi strani pa imamo eno veliko mlako mlačnih kristjanov, za katere pa bi bilo dobro, da bi bili še enkrat evangelizirani. Oboji pa seveda neredko ne marajo slišati 'zoprnega drobnega tiska', kakor smo slišali v današnjem prvem berilu in tozadevno preroke odrivajo ne periferijo: »Videc, pojdi, beži v Judovo deželo, tam jej kruh in tam prerokuj. V Betelu pa odslej ne smeš več prerokovati.« Prav gotovo prerok Amos v Betelu ni prerokoval v prid zemeljskemu kralju, temveč nebeškemu, ter zato ni bil zaželen.

Želja Boga je in ostaja, da bi se vsi zveličali: »da zedini v Kristusu kot glavi vse, kar je v nebesih in kar je na zemlji.« Toda kljub tem pobožnim željam, Bog ne misli sklepati kompromisov in se Jezus ne misli metati po trepalnicah, če kdo noče izpolniti Božje volje.

Eno je, če si želimo izpolniti Božjo voljo, brez barantanja, pa naj nam to slabotna človeška narava še tako nagaja. Za takega je Bog pripravljen postati svojega Sina na križ: »V njem imamo odrešenje po njegovi krvi.«. Za takega obstajajo zakramenti Cerkve. In to svojo željo po izpolnjevanju Božje volje izkazujemo, z brezkompromisnim upoštevanjem določil, med katerimi je nedeljska maša na prvem mestu, ter s prejemanjem zakramentov pred vsem svete evharistije in svete spovedi.

Nekaj drugega pa je, če ti nočeš izpolniti Božje volje, ter zavračaš Boga: dejansko ali pa s postavljanjem nekih čudnih pogojev, bodisi v smislu 'radi bi dal a zraven nedolžen ostal', bodisi si domišljaš, da delaš Bogu uslugo, ko pa je vendarle Bog »v ljubezni določil naj bomo po Jezusu Kristusu njegovi posinovljeni otroci.«

Naše človeško življenje v resničnih in resnih zadevah, kamor za vernika spada tudi vera, ne dopušča kompromisov. Na koncu je vedno vprašanje: hočeš – nočeš. Brez pogojev, brez kompromisov. In v končni fazi, takšna je prava ljubezen: brez pogojna. Zato tudi zaročence pred poroko vprašamo: če slučajno postavljata kakšne pogoje. Kajti če jih, takšen zakon ne obstaja in ne more obstati.

Nepopoln človek

Slabosti. Napake. Pomanjkljivosti. To so stvari, s katerimi se dnevno srečujemo in ki nas največkrat spravijo v slabo voljo. Pa ni nobene potrebe za to, če jih jemljemo tako, kakor jih vidi Bog. Bog dopušča takšne stvari v našem življenju in v življenju naših bližnjih s katerimi živimo in delamo iz preprostega razloga, da se ne bi prevzeli: »da se zaradi vzvišenosti razodetja ne bi prevzel, mi je bil dan v meso trn, satanov poslanec, ki naj bi me tepel, da se ne bi prevzel.« In človek se lahko hitro prevzame: malce višja izobrazba, malce pomembnejši položaj, malce več denarja, pa že misliš, da si Bog in batina.

Prevzeten človek je človek »trmastega obraza in predrznega srca.« Je neizprosen, netoleranten, ne dopušča in ne priznava niti svojih slabosti in pomanjkljivosti ter jih skuša zastreti z neko lažno fasado idealnosti, niti tujih. Zahteva popolnost in vidi samo nepopolnost: »Ali ni to tisti tesar, sin Marije?« Prevzeten človek si domišlja, da je edinstveno, superiorno, nadnaravno bitje. Ter je seveda zato slep in gluh za tisto, kar je resnično nadnaravno. Prevzeten človek ni in ne more biti veren, zakaj, kakor beremo v prvem Petrovem pismu: »Bog se prevzetnim upira, ponižnim daje milost« (1 Pt 5,5). In zaradi te nevere ima Bog zvezane roke: »In ni mogel tam storiti nobenega mogočnega dela. In čudil se je njihovi neveri«

Slabosti. Napake. Pomanjkljivosti so zato, da nas zbližajo. Pomanjkljivosti, lastne in tuje nas napravljajo ranljive, ponižne, občutljive, empatične, dovzetne za bližnjega, pa naj bo to Bog ali človek: »Dovolj ti je moja milost. Moč se krepi v slabotnosti.« Jaz imam nekaj, kar ti nimaš, ti imaš nekaj, kar jaz nimam. Najine slabosti naju povežejo, krepijo in dajo moč. Saj si lahko medsebojno pomagava in tako gradiva odnos. Poglejmo samo ljubezen: odrasel človek mogočen v besedi in dejanju se zaljubi in postane otročji, nespameten, ranljiv. Bljak! Tega prevzeten človek ni sposoben. Prevzeten človek ni sposoben ne ljubiti in ne verovati. Prevzeten človek kupuje, zahteva, jemlje, krade.

Poglejmo samo apostola Petra. Ni bolj neprimernega človeka, da bi bil prvi izmed vseh apostolov, prvi škof in prvi papež. Njemu, ki je Jezusa tolikokrat izdal, da sploh ne štejemo več. Njemu, ki je tako dvomil, da ni mogel hoditi po vodi. Njemu, ki je bil pri zadnji večerji poln visokoletečih besed in je nato prvi zbežal v Getsemaniju, ter ga na to trikrat zatajil. Njemu je Jezus zaupal ključe nebeškega kraljestva in mu dal oblast razvezovati in zavezovati grehe. Njemu je Jezus najbolj zaupal, ker je bil šibak, slaboten, pomanjkljiv. Zakaj Petru? »Dovolj ti je moja milost. Moč se v slabosti spopolnjuje«.

Ne bojmo se, ne bežimo in ne jezimo se zaradi lastnih ali tujih slabosti, pomanjkljivosti. To so orodja našega Odrešenja. Zakaj, ko priznavava, da sva slabotna, da sva ranljiva, naju to preganja in priganja, k tistemu, ki je sposoben delati »mogočna dela«, tistemu ki obuja od mrtvih: in to je Bog. Zato se svojih slabosti, pomanjkljivosti, napak, ne bom sramoval, ne bom jih skrival, temveč: »se bom zelo rad ponašal s svojo šibkostjo, da bi se v meni naselila Kristusova moč.«