Biti zaželen

Mesa ne boste šli kupit v pekarno in kruha ne v mlekarno, torej, če se »Božji otroci imenujemo in to tudi smo,« potemtakem Boga Očeta ne bomo iskali kar vse povprek, temveč tem, kjer Bog Oče je. V Cerkvi, v zakramentih: »Kako da sta me iskala? Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta.«

Vemo, da smo otroci svojih staršev. To vemo preko različnih kriterijev. Če drugega ne lahko opravimo krvno preiskavo. Kako pa vemo, da smo Božji otroci: »ker se držimo njegovih zapovedi in delamo, kar mu je všeč.« Vemo, da smo otroci svojih staršev, ker jih ubogamo. Ubogamo pa jih zato, ker jih spoštujemo, ker jih ljubimo. V najslabšem primeru ker se jih bojimo. Ter jim zaradi tega ali onega skušamo ustreči. Da smo Božji otroci torej vemo po tem, da smo v tem, kar je mojega Očeta. Da sem v Cerkvi, ne samo napisan v krstni knjigi, temveč, da moje roke vedo, kakšna je sveta hostija na otip in da moja usta vedo, kakšen okus ima sveta hostija, ter moja ušesa slišijo besede odpuščanja. Ker »kdor se drži njegovih zapovedi, ostaja v Bogu in on v njem.«

Biti del Božje družine ni naša pravica ali dolžnost. Če bi bila to pravica ali dolžnost, potem apostol Janez ne bi rekel: »Svet nas zato ne spoznava, ker ni spoznal njega.« Biti del Božje družine, biti del in soudeleženec svete družina je privilegij, ki ga lahko hitro izgubimo, če ne ravnamo in ne živimo tako, kot je Ana želela za Samuela: »Vse dni, ki jih bo živel, naj bo zaželen Gospodu«. Poskrbimo, da bomo vse dni, ki jih bomo živeli zaželeni Gospodu. Delajmo to, kar Bog hoče od nas. Delajmo in živimo, da bomo vedno zaželeni biti v Sveti Družini. To pa storimo tako, »da verujemo v ime njegovega Sina Jezusa Kristusa,« ter storimo vse kar je v naši moči, da ga sprejemamo v podobi svete spovedi in svete evharistije.

Biti kot jaslice

»Beseda je meso postala in se naselila med nami, a tema je ni sprejela.« V temi so tisti, ki so čisti kot angeli, a oholi kot hudiči, preveč grešni ali preveč popolni, da bi sprejeli Boga. Pustimo jih ob strani, naj se tema z njimi ukvarja, naj blodijo v temi smrtne sence, ker so domišljajo da nevredni sprejeti Boga. Če misliš, da si preveč popoln ali preveč nevreden sprejeti Boga, v čem je smisel krščanstva.

Ozrimo se raje na tiste, ki so učlovečeno Božjo Besedo, Jezusa Kristusa sprejeli, kajti »Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci vsem, ki verujejo v njeno ime.« Na Božični dan imamo možnost sprejeti Boga in tako postati Božji otrok. In lastnost vsakega otroka, pa naj bo človeškega ali Božjega je zaupanje. Zaupanje, da je Bog tako velik, tako mogočen, da lahko vsako zlo, vsako nevrednost, obrne v dobro. »Kajti postava je prišla po Mojzesu, milost in resnica pa po Jezusu Kristusu.«

Toda Božič ni samo danes. Božič mora biti vsak dan, kajti vsak dan moramo imeti otroško zaupanje v Boga. Brez zaupanja, ni smisla. Brez smisla ni miru. Brez miru ni veselja in brez veselja ni ljubezni. Če ni zaupanja ne vidiš: »Kako ljubke so na gorah noge glasnika, ki oznanja mi, prinaša veselo novico, oznanja rešitev.« Z zaupanjem so tudi garjaste, razpokane in glivične noge ljubke. Z zaupanjem slaviš in hvališ Boga, za vse, kar se ti pripeti, kajti z zaupanjem se ti vse, kar se ti pripeti, pripeti da bi sprejel Besedo, se združil z Gospodom.

Če uspeš sprejeti Boga, če uspeš zaupati, potem boš slišal: »Jaz mu bom oče in on mi bo sin«. In Boga boš uspel sprejeti, ne takrat ko boš čist kot angel in obenem ohol kot hudič, temveč takrat, ko bo tvoje življenje kakor jaslice. 

 

Zato Vam želim, ne samo običajnih Božičnih floskul, temveč, da bi bili vedno kakor jaslice. Da v Vaših glavah ne bi bilo kakšnih idiotskih miselnih preprek, ki bi Vam preprečevale sprejeti Jezusa v podobi svete evharistije in svete spovedi. 

Tehnika

V življenju ni pomembna velikost, temveč tehnika. Ni pomembno kaj imaš ali kaj si, kaj znaš ali kaj premoreš, temveč kako to uporabiš, kakšen odnos imaš do tega, kar imaš ali pa tudi nimaš. Tako imaš lahko najdražji bicikelj, toda če ne znaš uporabljati prestav, ti nič ne koristi. Na današnji dan, na Božič se je »razodela Božja milost, ki rešuje vse ljudi« in če te Božje milosti nisi sposoben sprejeti, si najbolj bedno bitje na tem svetu, še posebej, če se imaš za kristjana.

Jaslice delam namenoma majhne, preproste, brez odvečnega kiča, da bi morda vendarle doumeli, ker se je Jezus rodil v hlevu, v jaslicah, ker ga kič takratnega sveta ni bil sposoben sprejeti. Jezus se je rodil kot majhen otrok, kot reven popotnik, kot zavržen, »ker v prenočišču zanju ni bilo prostora«. To je pomemben stavek današnjega evangelija, zakaj, tisti, ki si domišlja, da je velik, da je pomemben, tisti ne more sprejeti nekaj majhnega, preprostega kot je Jezus v podobi svete evharistije in svete spovedi. Toda majhen in ponižen človek pride povsod in iz vsega lahko potegne nekaj dobrega.

»Ljudstvo, ki je hodilo v temi je zagledalo veliko luč, nad prebivalci v deželi smrtne sence je zasijala svetloba.« Jezusa ne more sprejeti tisti, ki živi v svetlobi napuha. Pastirji so bili preprosti, neuki ljudje. V Jezusovem času so bili pastirji na robi družbene lestvice. In vendarle je k njim pristopil Gospodov angel in rekel: »Glejte oznanjam vam veliko veselje, ki je za vse ljudi.«

Za vero ni pomembna velikost, temveč tehnika sprejemanja. V sebi moraš porušiti vse prepreke, vse predsodke, vse lastne filozofije, da boš v sveti spovedi in sveti evharistiji sprejel Jezusa kot svojega Odrešenika. Ko resnično sprejmeš Jezusa kot svojega Odrešenika, potem ti je vseeno kdo stoji pred oltarjem, kdo nosi mitro. Če sprejmeš Jezusa kot Odrešenika ti čisto vseeno ali cerkev mrzla ali topla, velika ali majhna. Čisto vseeno ti je ali se spoveš sede ali kleče, ali prejmeš obhajilo na roke ali usta. Kajti Jezus je »Božja milost, ki rešuje vse ljudi« in Jezus rešuje preko spovedi in evharistije. Če nisi sposoben sprejeti teh dveh preprostih stvari oziroma opraviti takšno preprosto dejanje, ki je »kakor dete, v plenice povito in položeno v jasli,« kot kristjan nisi storil nič.

Krog, je sklenjen!

Ko se nekaj konča, se nekaj vedno začne. To ponazarja krog adventnega venčka. Nikoli končana zgodba. Res se zdi, da smo s četrto prižgano svečko na adventnem vencu končali adventno popotovanje. Toda na Božič bomo začeli znova, novo zgodbo in novo popotovanje. Plamen zadnje svečke nas bo pospremil v Božično dogodivščino, ki jo pojasnjuje beseda preroka Miheja: »: »Glej prihajam, da izpolnim tvojo voljo.«

Vernik ne izpolni in zapolni svojega življenja z žrtvami in daritvami, katere so same sebi namen, temveč takrat, ko človek izpolni voljo tistega od katerega ve, da je ljubljen, zato pravi: »Žrtve in daritve nisi hotel, a telo si mi pripravil.« Gospod nam je pripravil telo in življenje, ki je po svoji človeški naravi nepopolno, ter zato potrebuje voljo popolne Božjo narave, ki edina lahko človeka izpolni in zapolni: »V tej volji smo z daritvijo telesa Jezusa Kristusa, posvečeni enkrat za vselej.«

Jezus se ne daruje samo na križu, daruje se tudi v jaslicah. Z darovanjem Božji volji ima Jezusovo življenje in delo smisel, zato je v sebi je popolnoma pomirjen in miren, ter lahko z veseljem živi in dela. In kaj je ljubezen drugega kakor to, da smo zaradi ljubljenega pomirjeni in mirni, ker ima naše življenje in delo smisel v ljubljenem, ter lahko zadovoljno in veselo živimo in delamo. Ne samo Jezus, tudi Marija, kot prva predstavnica vseh vernih: v kaotičnih razmerah, ko vsi sumijo v njeno nosečnost, je umirjena, mirna, vesela in zadovoljna, ker lahko izpolni voljo ljubljenega Boga, ki daje njenemu življenju in delu smisel »Blagor ji, ki je verovala, da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod.«

In blagor vsakemu, ki bo v tem zadnjem adventnem tednu, uspel vse misli in molitve, ki jih je preživel ob adventnem vencu združiti v ljubezen, ki se razodene na Božični dan. Zaradi ljubezni upamo, smo mirni v sebi in se veselimo prihoda tistega, ki kraljuje v našem srcu in življenju: »kajti on bo tedaj velik do koncev zemlje. In v tem bo mir.«

Zadovoljstvo

Tretja adventna svečka na adventnem vencu je svečka veselja. Ko začneš upati, ter dosežeš »Božji mir, ki presega vsak um«, bo ta Božji mir »varoval vaša srca in vaše misli v Kristusu Jezusu.« Ko to dosežeš si lahko v resnici oddahneš in se preprosto veseliš.

Pristno krščansko veselje velikokrat zamenjujemo z veseljačenjem. Če se človek nenehno nekaj ne hahlja, nasmiha in kaže vesel obraz, da ni vesel. Toda tudi resni in strogi ljudje so lahko veseli, zakaj krščansko veselje je v zadovoljstvu: »nikomer ne grozite in nikogar ne izsiljujte, ampak bodite zadovoljni s svojo plačo.« Nezadovoljen človek, bo namreč nenehno grozil, izsiljeval, nikdar mu ne bo nič prav: enkrat je preveč, drugič premalo, je prevroče, je premrzlo itd. Veselje je zadovoljstvo, nad tem kar si, s tem, kjer živiš in delaš. Kajti ko imajo vsi dogodki in ljudje v tvojem življenju smisel, ko si v svojem srcu miren, in nisi vznemirjen zaradi stvari, ki jih nimaš ali pa imaš, si zadovoljen in s tem vesel saj »Gospod, tvoj Bog, je v tvoji sredi, tvoj močni rešitelj.«

V tem tretjem adventnem tednu boste torej razmišljali, kaj vse v življenju imate in ne samo česa nimate. Ne razmišljajte, kaj vse vam pripada in kaj vse ste dolžni narediti, kakšne imate pravice in kolikšne so vaše krivice, temveč kaj vse lahko naredite, kako lahko izkoristite svoje naravne danosti, kot dar ljubezni. Ko boste to razmišljali, sem prepričan, da se vam bo srce napolnilo s veseljem zadovoljstva in hvaležnosti, ko boste spoznali, kako ste čudoviti v Božjih očeh, kakor pravi apostol Pavel: »Nič ne skrbite, ampak vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvijo, prošnjo in zahvaljevanjem«.

Po Mariji k miru

V Marijinem imenu se skriva beseda MIR. To ni naključje, naš notranji mir, ki je naše največje orožje zoper nemir tega sveta, temelji na Mariji. Podoba Marije današnjega praznika Brezmadežnega spočetja Device Marije, prikazuje Marijo kot dekle stoječo z eno nogo na kači. Kača predstavlja Satana, ki razdvaja, laže ter na ta svet vnaša nemir, kaos, ki ogroža naše življenje, naš duhovni in telesni blagor: »Kača me je zapeljala in sem jedla,« pravi Eva v današnjem prvem berilu. Vedno znova se v našem življenju pojavi neka kača, hudi zmaj, ki nas s svojim brezsmiselnim govorjenjem ali rjovenjem zmede, da počnemo neumnosti.

Toda mi imamo Marijo. Marijo, ki v naša življenja vnaša red in mir, s tem, ko nam v naša življenja prinaša Jezusa, saj nas je Bog »v njem izbral, da bi bili sveti in brezmadežni pred njim.« Današnji praznik Marijinega brezmadežnega spočetja nam sporoča, da Gospodov mir prihaja v naša srca z brezmadežnostjo: »Pozdravljena, milosti polna, Gospod je s teboj.« Marija je morala biti brezmadežna, da je lahko v svoje življenje sprejela Božjega Sina Jezusa Kristusa. To je kot takrat, ko hočemo doma nekaj skuhati ali speči -potrebujemo čisto posodo in ostale pripravke. To je podobno kot če hoče zdravnik operirati pacienta, potrebuje čiste in sterilne kirurške pripomočke.

Brezmadežnost ni moralno – etična kategorija. Brezmadežnost tudi ni zunanja popolnost, saj po Evi postajamo od znotraj omadeževani zaradi izvirnega greha, ki je napuh, samovolja, neposlušnost, trma. Po Mariji pa postajamo brezmadežni, ko se prepustimo Božji volji in previdnosti, kot Marija: »Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji volji.« Ko se bomo uspeli, tudi po Marijini priprošnji, prepustiti Božji volji in previdnosti, bomo postali brezmadežni. V nas ne bo madeža Satanovega napuha, temveč bo nas delovalo »veličastvo njegove milosti, s katero nas je obdaril v Ljubljenem.« In zato boste šli pred Božičem k spovedi.

Mir

Druga prižgana adventna svečka, oznanja mir. Druga pride za prvo, kar pomeni, da mir izhaja iz upanja. Brez upanja, tudi miru ne bo. Kajti vedno do konca našega življenja nas bo nekaj vznemirjalo, vedno nam bo nekaj kratilo spanec in jemalo mir. Toda to so zunanje stvari, ki ne smejo vplivati na našo notranjost, če v njem kraljuje Bog, ki je »Mir pravičnosti in veličastvo bogočastja.«

Zato je hrepenenje po miru na svetu, brez vojn in sporov jalovo početje, zakaj vsaka vojna in vsak prepir, ter vsak nemir se začne v človekovi notranjosti. Zato pravi pregovor: najprej pometi pred lastnim pragom oz. kakor pravi Jezus: »Kaj vendar gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne opaziš?« (Mt 7,3) Tako nam prerok v današnjem prvem berilu pravi: »Sleci Jeruzalem, obleko svoje žalosti in bede in za vekomaj obleci lepoto veličastva, ki je od Boga!" Prerok ne naslavlja celega sveta, temveč Jeruzalem, ne naroča, da moramo slačiti in spreobračati vse naokoli, temveč samo sebe. Posameznik je naslovnik Božje ljubezni, vsi skupaj pa seveda tvorimo neko skupnost, katera je toliko močna, kot je močan najšibkejši člen v verigi.

Mir je zato podoben lepo pospravljenem stanovanju, v katerem se dobro počutiš ti in tisti, ki pride na obisk. Mir je podoben urejeni pisarni, ki jo zapustimo ob koncu delovnega dne, pripravljena za delo naslednjega dne: »Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze.« Tako bomo v drugem adventnem tednu pospravljali svoje življenje, da bo pripravljeno in pospravljeno na nov Božični začetek.

Ko pa pospravljamo razlikujemo: to se spravi, ono se pa zavrže. Točno tako, kot pravi apostol Pavel: »da boste znali razlikovati, kaj je boljše in boste tako čisti in neomadeževani za Kristusov dan.« Pri tem razlikovanju nas bo vodilo vprašanje: 'komu to služi?' Če neko dejanje služi Bogu, bo služilo tudi bližnjemu in nam in bo to dejanje čisto legitimno in ga bomo opravili v miru in dostojanstvu, kajti takšno dejanje je »Mir pravičnosti in veličastvo bogočastja.« Če pa ga počnemo v nemiru, v naglici, na silo, zadnji hip, pa pomeni, da je nekaj narobe. Takšno dejanje ni legitimno v Božjih očeh ter zato v naše življenja prinaša nemir. Ki če je prevelik, trosimo na okoli.

Upanje, daje smisel našemu početju. Ter zato prinaša mir v naša srca. Tako bodo od danes naprej na adventnem vencu prižgani dve svečki: svečka upanja, ki daje smisel našemu bivanju, ter ga ob svečki miru živimo mirno in dostojanstveno. Ter bo tako »vse človeštvo videlo Božje odrešenje«, ki se dogaja v našem življenju in delu.