nedelja, 20. maj 2018

Zaledje bojišča


Kdo stoji za vašim hrbtom? Kdo vas podpre, ko nekaj butne v vas, kdo vas drži, ko vas hoče vrtinec življenja odnesti? To so lahko vaši starši, so zakonci, prijatelji, kolegi, sodelavci, tudi vaši šefi, direktorji, nadrejeni, vsi s katerimi smo v takšnem odnosu, v kakršnem sta Bog Oče in Bog Sin.

In ta odnos je Sveti Duh »Tolažnik, ki vam ga bom poslal od Očeta, Duh resnice, ki izhaja iz Očeta.« Zakaj kristjan ni nič drugačen od vseh ostalih ljudi. Razen v eni sami stvari, zaradi katere pa smo lahko tako zelo različni od drugih ljudi, da naravnost bodemo v oči. Ta stvar so sadovi Svetega Duha.

Zaradi teh sadov Svetega Duha, ki so »ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljívost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje,« smo kristjani drugačni od ostalih. In ti sadovi pričujejo sami od sebe. Še več, ti sadovi omogočajo tak odnos z našimi bližnjimi, da imamo krit hrbet. Da se lahko borimo na raznih življenjskih bojiščih, ker imamo poskrbljeno za zaledje. To da pridemo do Svetega Duha pa moramo izpolniti en samcat pogoj, biti moramo »vsi zbrani na istem kraju.«

Ko uspemo biti vsi na istem kraju, ko uspemo vsi biti eno samcato Kristusovo telo, ko skupaj vlečemo voz in ne vsak v svojo smer, je to dejanje vere. Ko spoznam, da je bližnji boljši od mene, ko spoznam, da je bližnji znamenje da me Bog ljubi, potem smo lahko vsi skupaj zbrani na istem kraju in je to dejanje vere. In potem naši odnosi sami od sebe postanejo ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blagost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost in samoobvladovanje. In po tem vemo, da imamo Svetega Duha.

nedelja, 13. maj 2018

Sprejmemo lahko samo dobro


Namen krščanstva ni zgolj v spoštovanju zunanjih znamenj, imenovanih tradicija, temveč, da človek zaradi vere postane vernik, ter kot vernik »ostaja v Bogu in Bog ostaja v njem.«Zunanja znamenja naše veroizpovedi naj bi nam pomagala vstopiti v odnos z Bogom, ki ga imenujemo vera.

Odnosi so pa različni. Lahko je odnos sovraštva, zaničevanja, preganjanja, zaradi katerih lahko postanemo tudi verniki vodniki »tistih, ki so zgrabili Jezusa.« Tudi mi verniki se lahko izpridimo, ter tako postanemo namesto Sinovi Odrešenja, sinovi pogubljenja, ko začnemo preganjati vse tiste, ki niso po naših osebnih standardih, ki drugače mislijo, govorijo, se vedejo, čutijo, kakor Jezus ni bil po osebnih standardih Juda Iškariota. Zato ga je izdal.

Kaj pa je standard krščanstva, od katerega naj ne bi odstopali. To je ljubezen. »Bog je ljubezen in tisti, ki ostaja v ljubezni, ostaja v Bogu in Bog ostaja v njem.« Krščanstvo je ljubezen do vsega tistega, kar je v svetu zaničevano, preganjano, zapostavljeno, ker so tudi kristjani osovraženi »ker niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta,« pravi Jezus v današnjem evangeliju. Če pa kristjani sovražimo drug drugega, pa je težko reči, da smo verni.

Človek ne more vzljubiti, sprejeti nekaj kar je slabše od njega. To kar je slabše, se nam lahko smili, slabše pomilujemo, nekateri slabšemu celo posmehujejo, opravljajo, obrekujejo. Da pa bi lahko ljubili in ostali v ljubezni, ter tako bili v občestvu z Bogom, potem je edina rešitev v tem, da smatramo bližnjega za boljšega od sebe. Bog nas ljubi, ker nas smatra za nekaj dobrega, tako so lahko apostoli sprejeli medse Matijo, ker je bil po Božjih standardih najboljši.

četrtek, 10. maj 2018

Gospodov vnebohod


Gospodov vnebohod je preizkušnja naše vere. V evangeliju smo slišali, da so apostoli po vnebohodu »odšli in povsod oznanjali in Gospod je z njimi sodeloval.« – tukaj gre za odnos med Bogom in človekom. Ni več suženjske odvisnosti človeka služabnika od Boga Gospodarja. Temveč gre za prijateljski odnos, medsebojnega sodelovanja »za izgrajevanje Kristusovega telesa,« ki je Cerkev. Odnos, ki temelji na medsebojni svobodni in prostovoljni odločitvi za življenje, sobivanje, sodelovanje. In to je vera in to je prijateljstvo.

Vendar pa vere ali prijateljstva ni, če ni štirih kreposti h katerim nas apostol Pavel spodbuja: »živite v vsej ponižnosti, krotkosti in potrpežljivosti. V ljubezni prenašajte drug drugega.« Te kreposti, te vrline so edinstvene v zgodovini vseh religij, ker v drugih religijah vlada bodisi nekakšna nadvlada nad drugimi bitji, bodisi spremlja nasilje. In res, ko krščanstvo pozabi na te štiri vrline: ponižnost, krotkost, potrpežljivost in ljubezen, takrat se odnos vernika in Boga spremeni. Ni več svobodnega prostovoljnega sobivanja, sodelovanja, temveč je suženjstvo.

Kristjan ni vernik, zato, ker bi vse razumel in vse vedel, ker »ni vaša stvar, da bi vedeli za čase in trenutke, ki jih je Oče določil v svoji oblasti.« Krščanstvo ni razumevanje in vedenje, temveč je sprejemanje ljudi in dogodkov, četudi so čudežni, kakor vstajenje od mrtvih in Gospodov vnebohod. Kajti ko človek svobodno in prostovoljno sprejme dejstvo, da je Jezus vstal od mrtvih in da sedaj živi, ter sedi na Božji desnici, potem je tak človek veren in bo sprejemal vsakdanje ljudi in dogodke v isti meri, kakor verske resnice. Ne bo se nenehno spraševal, temveč bo živel po in iz svoje vere.

Naj nam na današnji dan Gospod izprosi milost, preproste ampak trdne vere, prežete z upanjem in ljubeznijo vsemogočnega Boga, ki je Jezusa Kristusa obudil od mrtvih, vzel v nebo, kjer sedaj v občestvu Svetega Duha, živi in kraljuje vekomaj. Amen.

nedelja, 06. maj 2018

Prijateljstvo

Antični Grki so razločevali tri oblike naklonjenosti. Eros – telesno-erotična, agape – duhovna, ter filio prijateljska. Krščanska teologija tem trem oblikam ne nasprotuje, saj Jezus sam pravi: »vas sem imenoval prijatelje.« Zato je tretja oblika - prijateljstvo najidealnejša. Ker pri erosu lahko bodisi hitro mine, ko odcveti telesna lepota, ali pa postanemo sužnji, pri agape, pa je nevarnost v tem, da postanemo kakor rastlinica, z nekakšno pogansko stoično držo: nič me ne gane, nič me ne briga, sem nekje med oblaki.

Prijateljstvo pa je možno tudi, ko je ali pa ni telesne privlačnosti ali ko prijatelj lebdi ali pa ne lebdi nekje nad oblaki. Bog nam daje zgled prijateljstva, saj »ne gleda na osebo,« temveč na naše ravnanje. Prijatelj prijatelju ne bo storil hudega, ga ne bo prizadel, ga ne bo žalil, nekaj drugega je zafrkavanje ob pivu. Še več »Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da da življenje za svoje prijatelje.« Erotičnost se bo končala, ko se bo končal erotični film tam nekje sredi noči. Duhovnost lahko odlebdi nekam nad oblake in je ne ni več nazaj. Prijateljstvo pa je tukaj, na zemlji, kakor Jezus v svetih zakramentih.

Arhitekt Plečnik je v nekem svojem pismu zapisal: 'Da je prijateljstvo najvišja oblika ljubezni'. Človek lahko živi preprosto življenje, brez velikih citatov, življenje brez spolnosti, življenje, ki je ubogo v duhu in v telesu. Ne more pa živeti brez prijatelja, ker »kdor ne ljubi, Boga ni spoznal, kajti Bog je ljubezen.« Bog se na najodličnejši način razodeva v prijateljstvu, zato sprejmite prijateljstvo, kakršno koli že je. In Bog bo poskrbel, da boste imeli vse kar potrebujete in je za vas dobro. To sicer ni vedno tisto, kar si želite, ker tisto, kar si želite ni vedno dobro.

torek, 01. maj 2018

Lego kocke

Delo izpopolnjuje človeka. In če človek opravlja delo, ki ga veseli je lahko najsrečnejši človek na tem svetu. Ker s tem, ko človek dela posnema Boga Stvarnika, ki je »videl, vse kar je naredil, in glej bilo je prav dobro.« Bog je užival in uživa v svojem delu Stvarjenja. Vse kar Bog naredi je prav dobro, zato vse kar obstaja, obstaja po Božji volji, nič, Bog ne sovraži nič kar ustvari, ker vse ustvari prav dobro.

Kaj pa človek? Kaj človek dela? Pravzaprav nič novega. Človek samo sestavlja iz ustvarjenih stvari. Cel svet je v bistvu kot nek izdelek iz ogromnih Lego kock. Iz že ustvarjenih elementov človek sestavlja nek izdelek. Zato je vsako človekovo delo dobro, ker ustvarja iz dobrih stvari. Zato ni vseeno kako in kaj delamo. Ker ni težava v izdelku, temveč v njegovi uporabi, saj lahko celo najbolj nedolžna reč, kakor je kozarec, postane smrtonosno orožje. Zato nas Pavel spodbuja: »Vse kar delate, v besedi ali dejanju, vse storite v imenu Gospoda Jezusa in po njem se zahvaljujte Bogu in Očetu.«

Ker po delu prepoznamo človeka. »Ali ni to tesarjev sin,« so se spraševali. V Jezusu niso videli preroka, videli so tesarjevega sina. Dokler človeka ne vidiš kaj dela, večkrat sploh ne veš kaj je. In človek ki nič ne dela, nič ni. Ne obstaja. Dela pa so lahko različna: bolnik trpi, kmet dela na kmetiji, zdravnik zdravi, policaj varuje, čistilka čisti, itd. Vsi poklici so potrebni in noben ni brez veze. Tudi delo svetega Jožefa ni bilo brez veze. Kot tesar je preživljal Marijo in Jezusa. Zdi se, da njegovo delo ni pomembno, saj ga evangeliji zelo malo omenjajo. Vendar pa dela, ki so v naših očeh manj vredna so v Božjem načrtu najpomembnejša, saj tudi Jezus v svojem kraju ni bil najbolj gor vzet, pa vendarle je s svojim delom Odrešil svet.

Priporočimo se torej svetemu Jožefu, še posebej takrat, ko naše delo ni resno vzeto, zaničevano in se ljudje nad njim spotikajo, ker »kar koli delate, delajte iz srca kakor Bogu in ne kakor ljudem, ker veste da boste od Gospoda prejeli povračilo.«

nedelja, 29. april 2018

Je bil Jezus pri zdravi pameti?


Ali je bil Jezus pri zdravi pameti, ko je dejal »prosite, kar koli hočete in vse vam bo zgodilo.« Ali pa ni ta obljuba vendarle malce preveč širokogrudna, saj vemo, da smo v življenju že marsikaj prosili, pa se ni zgodilo nič. Če več, včasih se zgodi ravno nasprotno, kot si mi to želimo ali hočemo. Tako se včasih zdi, da te besede postavljajo Jezusa na laž in kako naj človek veruje nekomu, ki se laže?

Ko je Jezus te besede izrekel je bil trezen in pri zdravi pameti, ker je rekel še nekaj, recimo temu v drobnem tisku, kar večkrat pozabimo, spregledamo: »Če ostanete v meni in moje besede ostanejo v vas« lahko prosite kar hočete in se vam bo zgodilo. Kaj torej pomeni ostati v Jezusu? To preprosto pomeni, da »da se držimo njegovih zapovedi in delamo, kar mu je všeč.« Zlo ni kazen za naše nezvestobo, je posledica naše nezvestobe, zlo se dogodi, če ne delamo to, kar je Jezusu všeč. Še več, če bomo delali in živeli, kakor je Jezusu všeč, prav gotovo ne bomo prosili za nekaj, kar mu ni všeč. In tako se bo vsaka naša želja uresničila.

In kaj je Jezusu všeč. Da se izgrajujemo, napredujemo v »strahu Gospodovem,« ter rastemo v tolažbi Svetega Duha. Besedna zveza »strah Gospodov« označuje to, kar je Jezusu všeč. Ta strah ne pomeni, da se bojimo, trepetamo pred Bogom, temveč da se bojimo od Boga ločiti. Greh nas ločuje, dobrota nas Bogu pridružuje. Preprosto. Ne trepetajmo torej pred Bogom in kar je Bogu všeč, tudi Cerkev, naj se še tako čudno sliši. Ker Cerkev je v svojem bistvu, poslanstvu in delovanju dobra, čeprav jo ljudje že 2.000 let poizkušamo pokvariti. Trepetajmo pred tem, da bi se od Boga oddaljili, ga zapustili.

ponedeljek, 23. april 2018

Ne upirajmo se

Birmanska devetdnevnica, 4. dan – 23.4.2018

Bog naredi kar hoče, kadar hoče in kakor on hoče. Človek pa ima možnost, da z Bogom sodeluje ali pa pač ne sodeluje. Tako smo slišali, da so Petru očitali: »Šel si k neobrezanim in si z njimi jedel.« Judje namreč s pogani, to je s tistimi, ki niso verovali v enega in edinega Boga, niso niti govorili, kaj šele, da bi z njimi sedeli za isto mizo. Peter je sodeloval z Bogom, ker krščanstvo ni nek eliten klub samo za izbrance, temveč je za vse, kakor pravi Jezus: »še druge ovce imam, ki niso iz tega hleva, tudi tiste moramo pripeljati.«

Kako torej človek sodeluje z Bogom? Tako, da mu prostovoljno, svobodno pusti proste roke za delovanje, ker »kdo sem jaz, da bi mogel Bogu braniti?« Kdo sem jaz, da bom ovira pri delovanju vsemogočnega in popolnega Boga? Kar Bog hoče, kadar hoče in kakor hoče se bo zgodilo. Če se bom upiral, bom jaz na slabšem, ne Bog, zato je dobro, da se ne upiramo, se ne branimo, temveč z dobro voljo sprejmemo, kar nam Bog namenja, zato ker tisto, kar nam Bog namenja je za nas najbolje, ker Bog ni kakor najemnik, »ki mu za ovce ni mar.«