nedelja, 17. februar 2019

Kaj bodo pa ljudje rekli?

Cerkev, vesoljna ali krajevna, škofija, župnija, družina, vsak posameznik se lahko spremeni v solnato in neobljudeno deželo: »Če samo zaradi tega življenja zaupamo v Kristusa, smo od vseh ljudi najbolj pomilovanja vredni.«

Kdor opravlja dela krščanske ljubezni, zato, da bi bilo njegovo ime zapisano na zlati tablici pri glavnem vhodu v cerkev, da bi ga vsi videli, potem ni samo pomilovanja vreden, temveč kakor pravi prerok Jeremija: »Preklet mož, ki zaupa v človeka, njegovo srce pa se odmika od Gospoda.« Kajti kdor zaupa v človeka, bo delal zaradi človeka: kot npr. kaj bodo pa drugi rekli. Zato Jezus opozarja: »Gorje vam, kadar bodo vsi ljudje lepo govorili o vas,« kajti človek je variabilno bitje: danes te hvali, jutri te zabode. Bolj kakor ugajati ljudem, bi se morali truditi ugajati Bogu.

Ugajati Bogu, pa pomeni zaupati, kajti: »Če pa Kristus ni vstal je prazna vaša vera in ste še v svojih grehih.« Temelj vere je poslušnost. Temelj poslušnosti pa je zaupanje. Zaupa pa lahko samo tisti, ki je nepopoln, ki je ubog, kajti samo ubogega lahko Gospod obogati z nebeškim kraljestvom. Zaupa lahko samo tisti, ki je lačen, kajti samo lačnega lahko Gospod nasiti nasiti. Zaupa lahko tisti, ki joka, ker lahko Gospod razveseli samo žalostnega, trpečega človeka.. Zaupa lahko samo tisti, ki je osovražen in preganjan, zaradi nebeškega kraljestva, se razume, ker samo preganjanega lahko Gospod reši.

Če torej živimo in verujemo v Boga, se moramo izogibati oziranja na to: 'kaj bodo pa ljudje rekli'. Ker ne zaupamo v ljudi, temveč v Boga. In če bomo zaupali v Boga, bomo stali trdni in sveži kakor »drevo, ki je zasajeno ob vodi.« Ter bodo zato lahko ostali trdni tudi tisti, ki so od naše trdnosti odvisni, in ki v nas upirajo svoje oči, ter morda še razmišljajo, ali se splača zaupati v Boga, ali pač ne.

nedelja, 10. februar 2019

Da bi bil boljši

Sv. Marjeta pri Dolenji vasi, februar 2019
Apostol Pavel sam o sebi pravi: »nisem vreden, da bi se imenoval apostol, ker sem preganjal Božjo Cerkev.« Apostol Pavel, ki je potoval po vsem Sredozemlju, večinoma peš, s sandalami na nogah, ki je bil pretepen, preganjan, doživel brodolom in neštete žulje po nogah, se ne čuti vrednega imenovati se apostol.

In res, mi katoličani, ki se nedeljo za nedeljo, v mrazu in vročini, v dežju in soncu, zbiramo okoli središča naše župnije, Gospodovega oltarja, to ne počnemo zato, ker smo boljši od drugih, temveč zato, ker bi bili radi dobri, ker bi radi, da bi tudi za nas veljala beseda preroka Izaija: »tvoja krivda je izbrisana, tvoj greh je odpuščen.« Zakaj tekom tedna, tekom svojega življenja, napravimo toliko grehov in krivde: sebi in drugim, da resnično potrebujemo nedeljsko srečanje z Gospodom: ne da bi nas kaznoval, temveč, da bi popihal naše žulje in udarce, da bi ozdravil naše rane, da bi dobili novo možnost in nov smisel za življenje in delo.

Ne prejemamo torej redno zakramentov, zato, ker smo boljši od drugih. Velikokrat smo lahko celo slabši od ostalih, ker vedno ne verujemo, kakor Peter in s slabimi dejanji podimo Jezusa stran: »Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek.« In ravno zato, ker smo nepopolni, zmotljivi, polni slabosti in napak, ter grešni, hodimo k Jezusu, prejemamo zakramente, ubogamo njegova povelja, upoštevamo nasvete, zato, da bi bili boljši, da bi bili dobri in da bi imeli polne mreže rib.

nedelja, 03. februar 2019

Gravitacija

V svetu in vesolju ne vladata sovraštvo in sebičnost. V svetu in vesolju vlada sila gravitacije, zaradi katere se stvari privlačijo in približujejo. Ta sila gravitacije je absolutna sila ljubezni. In brez ljubezni se nič na tem svetu ne zgodi, temveč zgolj propade: »Vstali so, ga vrgli iz mesta in odvedli na previs hriba, da bi ga pahnili v prepad.«

V shodnici je zaradi pomanjkanja ljubezni ljudi popadel strah. Zaradi sebičnosti so se zbali za svoje privilegije in pravice in odgovor na to je sovraštvo, s katerim so Jezusa hoteli pahniti v prepad, toda: »On pa je šel sredi med njimi in je hodil dalje.« Bog je vedno na strani preganjanih, četudi je ta preganjani vdova iz Sarepte. Če bomo mi kristjani preganjali, drugače misleče in drugače živeče. Če bomo preganjali svoje lastne brate in sestre po krvi in veri, bo šel Jezus sredi med nami in bo šel dalje. Kajti kjer sebičnost preganja, tam ljubezni ni.

Da je sebičnost nasprotje ljubezni vemo, v tem, da je sebičnost nepotrpežljiva in ni dobrotljiva. Sebičnež je nevoščljiv. Sebičnež se ponaša in napihuje, kot tisto ženšče, ki se ob vsaki priliki hvali, da so bili njeni predniki 70 let mežnarji v neki vasici, kakor da jo bo to spravilo v nebesa. Sebičnež je brezobziren in išče samo svoje pravice in privilegije in je slep za pravice in privilegije drugih. Sebičnež se hitro razdraži in misli zgolj na hudo. Veseli se tuje krivice, zamiži pred resnico.

Če pa se vernik trudi, kakor sveti Frančišek objeti in poljubiti gobavca, potem pa je ljubezen zmagala. Če se bo vernik trudil biti potrpežljivi z drugačnimi od sebe: od komunistov in ateistov tja do homoseksualcev, koruznikov, ločenih in tistih, ki napravijo splav, in se bo vernik trudil biti do njih dobrotljiv in spoštljiv. Če bo vernik hvaležen za to, kar je in kar ima in ne bo nevoščljiv. Če za vernika bližnji ni trofeja in ne bo misli, da je on paradni konj. Če ne bo vernik videl zgolj svojih pravic in privilegijev, temveč tudi dolžnosti. Če se bo vernik trudil videti dobro in videti resnico, da Bog ljubi gobavce, potem se bodo sile sebičnosti in sovraštva bojevale proti njemu, »pa te ne bodo premagali, ker sem jaz s teboj, da te rešujem,« govori Gospod Bog. Kjer je ljubezen, tam je Bog. In kjer je Bog je zmaga. Toda samo v tistem primeru, ko si, če si zaradi ljubezni preganjan.

nedelja, 27. januar 2019

Spreglej

Resnica je takšna, kakršna je, pa vendar jo človek vidi ali sliši, tako kakor jo hoče videti ali slišati. Zato so bili »oči vseh v shodnici uprte« v Jezusa, ker niso točno vedeli, kaj hočejo slišati oz. videti. Običajno je tako, da človek hoče, da ima vedno in povsod prav. Čeprav je dinamika Božje logike velikokrat temu nasprotna.

Zato, če želimo, da za nas velja Božja beseda iz današnjega prvega berila: »Veselje v Gospodu je vaša moč,« potem ne smemo biti žalostni. Naše veselje ali naša žalost pa je odvisna v veliki meri od tega, kako mi življenjske in Božje stvari dojemamo, vidimo ali slišimo, zato evangelist Luka napiše evangeliji: »da spoznaš zanesljivost naukov, o katerih si bil poučen,« to je, da boš znal videti in slišati veselo novico – evangelija.

In ta novica je, da smo bili »v enem Duhu vsi krščeni v eno telo,« ki je Cerkev. Za tistega, ki hoče videti ali slišati je to resnično vesela novica. Zakaj v svetu velja: več daš, več veljaš. A pri Bogu velja: da prvi potrebuje zadnjega, ter zadnji prvega, zakaj tisti, ki »se zdijo slabotnejši, so še bolj potrebni in z manj uglednimi lepše ravnamo, ker ugledni tega ne potrebujejo.« Torej je vsak, ki je s krstom sprejet v Cerkev za Boga pomemben. Vsak ima svojo vlogo in poslanstvo, ni vsak za vse, vsi pa smo drug drugemu potrebni. Če pričakujemo, da bo eden opravil vse, potem pričakujemo fizioterapevta, kiropraktika in invalidski voziček.

Če uspemo videti in slišati, da smo drug drugemu, Bogu in Cerkvi potrebni, potem bomo vedeli, da smo ljubljeni in potem ne bo težko na ljubezen odgovoriti: »pošljite delež tudi tistemu, ki nima nič pripravljenega.« Veronika je vedela, da je ljubljena, zato ni potrebovala sklicati posebnega sestanka ali komisije, da je Jezusu ponudila potni prt. Ljubezen zna videti in slišati, da jo nekdo potrebuje. Vprašanje pa je, če mi hočemo videti ali slišati.

nedelja, 20. januar 2019

Morda si pa ti?

Ljudje smo različni in nismo vsi za vse, saj so »Različni duhovni darovi, različne so službe, različna so dela, isti pa je Bog, ki dela vse v vseh.« In vsem okusov se ne zadovoljiti, kar je Jezus sam izkusil v Kani Galilejski, ko starešina očita ali pa pobara ženina: »ti pa si dobro vino prihranil do zdaj,« pa je vendarle storil, da se svatba ni spremenila v nočno moro.

Jezus ve, da na svatbi mislijo na vsej kaj drugega na kakor Boga, zato na Marijino opažanje, da nimajo vina, kar malce grobo odvrne: »Kaj hočeš od mene žena? Moja ura še ni prišla.« Toda, dokler je, tudi na svatbi, tudi tam, kjer običajno pobožnosti niso ravno najbolj zaželena tema pogovora, vsaj ena oseba, ki je kakor Marija, ki ne misli nase, temveč na blagor svojih bližnjih, potem Bog ne bo »molčal in ne bo miroval, dokler ne vzide njena pravičnost, ne zagori njeno odrešenje.«

Dokler je v družini, v službi in družbi vsaj ena oseba, ki misli na Boga, kateri »dela vse v vseh,« ki morda celo otroško zaupa v Boga, ki hoče ter je zato sposobna v molitvi in praksi reči: »Kar koli vam reče storite.« Potem je tista družina, služba ali družba tako rekoč rešena nočne more, svatbe brez vina.

Zato ni nič narobe, če nimaš odgovorov na vsa življenjska vprašanja, če ne znaš ali nisi sposoben zadovoljiti vseh človeških okusov, kajti Bog je tisti »ki dela vse vseh.« Je pa lahko zelo narobe, če v tvoji okolici ni nobene osebe, ki bi bila kot Marija, ki vidi, da ti zmanjka vina in je sposobna Jezusu to reči. In nič ni narobe, če si ta oseba ti, v tvoji družini, službi in družbi.

nedelja, 13. januar 2019

Ne pozabi!

Z današnjo nedeljo, praznikom Jezusovega krsta zaključujemo sveti Božični čas. In ta čas zaključujemo s besedami Gospoda Boga, ki jih je izrekel ko se je Jezus krstil: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje.«

Te besede zaokrožajo in so povzetek božičnega sporočila in se v njih razodeva »dobrota in človekoljubnost Boga našega odrešenika«: 'Ljubim te, človek, rad te imam, všeč si mi'. Najbrž se vam te besede zdijo že oguljene in sprane, tolikokrat ste ji slišali v teh dneh. A bojim se, da jih bomo prav kmalu pozabili. A to se ne sme zgoditi, ker se potem lahko zgodi, da bomo zamudili »Božjo milost, ki rešuje vse ljudi.«

Ko se je Jezus dal krstiti je izrazil svojo pripravljenost izpolniti Božjo voljo. Takrat je sprejel Božjo voljo, da daruje »sam sebe za nas, da bi nas odkupil iz vse grešnosti.« Meni se zdi neverjetno radodaren izraz naklonjenosti: da nekdo daruje svoj čas, svoje talente, svoje življenje zame, ne da bi si jaz to bodisi želel, bodisi bil vreden tega. Na ta dar, na to naklonjenost lahko odgovorim zgolj tako, da to preprosto sprejmem. In poizkušam ta dar živeti in seveda z darovalcem.

Zato bom poizkušal živeti »razumno, pravično in res pobožno.« Priznam, da mi ne bo vedno uspelo, saj sem vendarle človek, tisti, ki me pa ljubi pa je vendarle Bog. Toda to, da me Bog ljubi, je tista tolažba, ki jo oznanja prerok Izaija v današnjem prvem berilu, kajti v ljubezni se je razodelo »Gospodovo veličastvo.« Zato Bogu hvala, da je na vsakem vogalu križ, ki me opominja, da je Jezus sprejel Božjo voljo, da je s krstom začel darovati sam sebe, za mene, ki sem Božji ljubljeni sin ali hči, nad katerim ima Bog neizmerno veselje.

nedelja, 06. januar 2019

Bližnji je moja zvezda

Skrivnostna so pota Gospodova, a najtežja mu je pot do človeškega srca. Kajti človek je tisti, ki mu ni všeč »načrt Božje milosti.« Lažje je priti v Betlehem z biciklom ali pa kamelo, kakor prodreti v človekovo srce. To pa zato, ker pozabljamo, da je krščanstvo ni neka spiritualistična sekta, temveč zelo mesena utelešena religija – Beseda je meso postala smo slišali na Božični dan. In se nas dotaknila

In res. Okoli jaslic je neverjetna gneča: »vsi se zbirajo, prihajajo k tebi,« k Jezusu: ovce, pastirji, kralji, ni da ni. Prihajajo zaradi Jezusa. In Jezus je v vsakem krščanskem srcu. Mar ne pravi, 'karkoli ste storili enemu od teh najmanjših ste meni storili'? Kristjanovo srce je Betlehem. Toda kako priti do njega? »Videli smo namreč da je vzšla njegova zvezda in smo se mu prišli poklonit.« Moj bližnji, tisti, s katerim živim, delam, se srečujem na cesti, na poti je moje zvezda, ki mi kaže pot v Betlehem. In slediti zvezdi pomeni odpovedati se lastni sebičnosti, ki je nič kolikokrat največja grožnja za občutljivo človeško srce, ki se zaradi sebičnosti zapira načrtu Božje milosti. Zakaj zvezda se ni ustavila nad Herodovo palačo, pri Herodu, ki se je iz sebičnosti »prestrašil in ves Jeruzalem z njim,« temveč, zvezda je šla dalje, tja do Betlehema.

Sebičnost je tisto, kar nam onemogoča, da bi se v nas uresničil »načrt Božje milosti.« Človek, ki je sam sebi dovolj, kakor Herod, ne potrebuje božanskega dotika, ki osrečuje, tolaži in ozdravlja. Zato sveti trije kralji nekako kronajo Božično skrivnost, ko pridejo do Jezusa in odprejo svoje zaklade, da bi »mu darovali zlata, kadila in mire.«

Zlato je ljubezen, ker je ljubezen ne mine, vse oplemeniti, kakor letošnje jaslice, ki se kopajo v zlatu, ker je zlato podoba ljubezni. Ni človek ustvarjen prvenstveno zato, da bi Boga ljubil. Človek je ustvarjen, da bi bil ljubljen od Boga. Kadilo je dar molitve. Brez Boga ni molitve in brez molitve ni upanja. In mira je mazilo, sedem zakramentov Cerkve. Duhovnik nas mazili pri krstu, birmi, ko smo bolni. Zakonca mazili njuna ljubezen in zvestoba. Spoved, ter evahristija pa sta mazilo za našo dušo. Ne domišljajmo si, da se lahko sami odrešimo, ozdravimo ali potolažimo. Vedno potrebujemo drugega. In moj bližnji je zvezda, ki me vodi do Boga.