sreda, 25. marec 2020

Imeti voljo

Kristusova daritev na križu je volja, ki daje življenje, saj pravi: »Daritve in žrtve nisi hotel, a telo si mi pripravil.« Današnji praznik Gospodovega oznanjenja je praznik telesa, praznik življenja, saj se spominjamo tistega dogodka, ko je Gospod Bog javno oznanil svojo voljo in Marija je tej volji privolila: »Glej dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji volji.« In trikrat na dan se na čast temu dogoku, v naših cerkvah oglasijo zvonovi, najveličastnejše ob večernem zvonjenju oziroma »Ave Marija«.

Kot spomin in opomin, da se naša vera dejansko vrti okoli dobre volje sodelovati z Božjo milostjo. Vsakič, ko nas prime, da bi se pokrižali, molili, tako ali drugače sodelovali pri sveti maši, prejemali zakramente, Bogu oznanjamo svojo dobro voljo: »Glej, prihajam o Bog, da izpolnim tvojo voljo

Če želimo delati dobro, moramo sodelovati z Bogom. In dejansko na nekem mestu pravi psalmist: 'Če Gospod, ne zida hiše, se zaman trudijo zidarji' (Ps 127,1). In če želimo sodelovati z Bogom moramo imeti voljo. Bog ima vedno voljo, da s Kristusovo daritvijo na oltarju križa daruje svoje življenje. Zato je Cerkev znamenje je »Emanuel, kar pomeni z nami je Gospod.« Mi pa moramo imeti voljo kot Marija, da bomo to Božjo voljo sprejeli in jo živeli. Zato bomo danes prosili Marijo, naj nam da kanček svoje voljo, da bomo v celosti izpolnili Božjo voljo in s tem pridobili večno življenje v nebeškem kraljestvu.

nedelja, 22. marec 2020

Vsebina je pomembna

Kadar gre kaj narobe, ljudje potrebujemo grešnega kozla. Nekoga, zaradi katerega se bomo opravičili. Tako so farizeji v današnjem malce daljšem evangeliju potrebovali slepega berača, ki je ozdravel. Toda berač je bil nekako podoben Jezusu, ni bil ne kriv ne dolžen: »Ni grešil ne on ne njegovi starši, ampak na njem naj se razodenejo Božja dela

Letošnji postni čas je huda preizkušnja za nas vse. Vendar ima sporočilo: Bog ne dopušča zla, zaradi kaznovanja. Slepi berač ni bil od rojstva slep zato, ker bi se Bog nad njim izživljal, temveč zato, da se s časoma »Razodenejo Božja dela.« Potisnjeni smo v osamo domačega doma, kraja. Na nek način smo izolirani od vsega dogajanja, čeprav smo povezani v moliti in spletu. Izkoristimo ta čas, kakor pravi apostol Pavel: »Preizkušajte kaj je všeč Gospodu

Postna virusna preizkušnja ni kazen. Je bolj opomin, ker smo morda gledali preveč po človeško: »Zares Gospod ne vidi, kakor vidi človek. Človek namreč vidi, kar je pred očmi. Gospod pa vidi v srce.« Človekov pogled se ustavi zgolj na zunanjosti, na ovitku paketka. Tako je Samuel izbiral novega kralja, odločal se je glede na njegovo zunanjost, toda: »Ne glej na njegov videz ne na njegovo visoko postavo,« ne glej samo na ovitek. Pri Gospodu je pomembna tudi ali pa samo vsebina paketka.

Izkoristimo ta virusni postni čas. Svet je dobesedno drvel v kaos. Na vseh področjih smo iskali grešnega kozla, v podobni neštetih dogodkov, da bi opravičili svojo notranjo praznino. Toda s tem virusom, nam je bila dana velika milost, »da bi videli tisti, ki ne vidijo in oslepeli tisti, ki vidijo.« In res: veliko jih je ob tej preizkušnji oslepelo, vijejo roke, paničarijo, obupujejo, in se obnašajo kakor grizli, ki ga stlačiš in zapreš v mačje stranišče. Toda lahko pa spregledamo, se ustavimo, da bi se lahko vrnili k Jezusu, se mu priklonili do tal in hvaležno vzkliknili: »Verujem, Gospod.«

četrtek, 19. marec 2020

Sporočilo iz onostranstva

Te dni morda malce več spremljam sodobne medije in najbolj me je zaskrbelo ob naslednji izjavi nekoga: »Ta virus je prišel ob najbolj neprimernem času«. Mar obstaja primernejši čas za hudo nalezljiv virus? Ali obstaja primeren čas, da si človek zlomi roko, nogo, kolk, pade s kolesa, ga piči klop in podobno? Tudi za svetega Jožefa je bilo podobno: 'Ravno sedaj, tik pred poroko je morala spočeti. Jaz pa sem že rezerviral rabina, gostilno, baldahin…' Noben čas danes ni primeren in čedalje bolj se mi zdi, da je virus sporočilo iz onostranstva. Ki nam želi sporočiti:

»Ne boj se vzeti k sebi svoje žene Marije; kar je namreč spočela je od Svetega Duha. Rodila bo sina, ki mu daj ime Jezus.« Vzeti k sebi Marijo, pomeni vzeti k sebi človeka. Ko boš sprejel k sebi človeka, boš tudi Boga. Ali smo res v zadnjih letih jemali k sebi človeka? Kako boš sprejel Boga, ki ga ne vidiš, če ne moreš sprejeti človeka, ki ga vidiš. Veliko stvari smo sicer počeli v imenu in zaradi človeka, toda v bistvu je bil vedno dobiček: ne samo denarni. Dobički so različnih vrst. Tudi Jožefu so bili prekrižani načrti, toda na koncu »je storil, kakor mu je naročil angel.« Sprejel je Marijo k sebi zaradi razloga.

Ta razlog je upanje. »Proti upanju je upal in veroval.« Jožefu so bili prekrižani načrti, kakor marsikomu danes. Toda imel je zaupanje v Boga, da bo Bog zagato rešil in mu jo je rešil. Tudi nam bo Bog rešil vse zagate, ki jih virus prinaša, če bomo le sprejeli k sebi Marijo, ker ko bomo sprejeli Marijo bomo sprejeli tudi Jezusa, Avtomatsko.

Sveti Jožef je varuh svete družine, toda varuh je zaradi upanja. Ne ozirajmo se na ta virus zgolj kot na kazen, kot na nekega nebodigatreba, ki vedno pride takrat ko je zanj najbolj neprimerno. Četudi lahko zaradi njega trpimo mi in naši najbližji. Glejmo ga kot na priložnost, da okrepimo svoje upanje. Le z upanjem bomo postali varuhi svojih družin, svojih skupnosti. Skušajmo sprejeti človeka, takšnega kot je, brez fige v žepu. Kajti ta bližnji »bo sezidal hišo mojemu imenu.« In ta bližnji potrebuje moje varstvo, potrebuje mojo vero, mojo ljubezen in kar je še naj pomembnejše – potrebuje moje upanje. Da bo lahko tudi on upal.

nedelja, 15. marec 2020

Sveti Rok, prosi za nas!

Tisto, kar je bilo pozabljeno, danes prihaja v ospredje. In starodavne tradicije, za katere se zdi, da jih je povozil čas, so zopet aktualne. Med temi tradicijami je prav gotovo v ospredju pobožnost v čast svetemu Roku.

Sveti Rok je zavetnik zoper kužne bolezni. In koronavirus, je kužna bolezen. Izgleda da precej huda kužna bolezen. Osrednji del življenjske zgodbe svetega Roka govori o tem, kako je Rok, kot romar na poti v Rim prišel v kraje, kjer je razsajala kuga. Ni zbežal, kakor so zbežali, kot je na primer beg snov za Dekamerona. Temveč se je pri kužnih bolnikih ustavil, ter jih ozdravljal z znamenjem križa. Tako je Rok, ko je postal sveti Rok, postal priprošnjik zoper kužno bolezen.

Skoraj v vsaki cerkvi najdemo kip ali podobo svetega Roka, ker je vedno bila in vedno bo kakšna bolezen, ki nas bo ogrožala. Njemu na čast je posvečenih kar nekaj župnijskih in podružničnih cerkva.

Sveti Rok je odsvit Božje ljubezni. Je znamenje Božje skrbi in previdnosti za človeški rod. Bog pošlje bolezen kot preizkušnjo, a obenem da tudi rešitev, kot je dal Mojzesu v puščavi, da naredi bronasto kačo: »Če je kača koga pičila in se je ozrl na bronasto kačo, je ostal živ.« (prim. 4 Mz 19,4-9).

Rešitev za to našo kužno nevarnost je sveti Rok. Čas je, da se na naših ustnicah zopet pojavi vzklik: »Sveti Rok, reši nas! Sveti Rok, pomagaj nam! Sveti Rok, usmili se nas!« Čas je, da znova ozremo v višave in tudi od tam pričakujemo rešitve: »Če Gospod ne zida hiše, se zaman trudijo zidarji; če Gospod ne varuje mesta, zaman bedi tisti, ki straži.«

Zato vabljeni, da v tej uri preizkušnje obnovimo svoje zaupanje v Boga, ter se preko svetega Roka zatečemo v Božje varstvo.

Vabljeni k molitvi. Molitve lahko najdete na spletni strani Slovenske škofovske konference.

Studenec žive vode

V teh turobnih trenutkih, se lahko upravičeno sprašujemo, kakor so se spraševali stari Izraelci, ko so na poti v obljubljeno deželo obstali v puščavi: »Ali je Gospod med nami ali ne?« Ko nam gre dobro, najbrž niti ne pomislimo na Gospodovo prisotnost. Ko pa pride kriza, takrat pa se vsak na nek način vpraša o prisotnosti Boga na tem svetu.

Toda Gospod je med nami. In dejansko ga lahko začutimo, seveda s pomočjo vere. Toda če ga želimo občutiti, Njegovo prisotnost, ga moramo sprejeti, ker Gospod ne deluje kakor deluje ta svet. Ta svet deluje po zunanjosti. V bistvu nas dogodki in trenutki zgolj oplazijo. Naša koža je zelo trda. Gospod pa deluje od znotraj. Tako pravi danes Jezusa: »Kdor pa bo pil od vode, ki mu bom jaz dal, ne bo nikoli žejen, ampak bo voda, ki mu jo bom dal, postala v njem izvir vode, ki teče v večno življenje

Bodimo pozorni na Jezusovo besedo: Jezusova voda bo v človeku – v njem – postala izvir vode, ki teče v večno življenje. Gospod mora priti v nas in iz nas more delovati. Na nekem drugem mestu Jezus jasno razloži: 'Iz srca namreč prihajajo hudobne misli … to je tisto, kar omadežuje človeka' (prim.: Mt 15,17-20). Zato pravimo, da tisti, ki ima vero, lahko doživi zlo, vendar se ga ne dotakne, ga ne rani, ga ne omadežuje. Postni čas je čas, ko v svojem srcu napravimo prostor, da bo Bog na Veliko noč v naše srce zlil Jezusovo vodo, živo vodo, iz katere bo naše srce postalo studenec, ki teče v večno življenje.

In morda je ravno ta preizkušnja, tega novega kužnega virusa, Božji poseg, ki nas dobesedno prisili, da začnemo razmišljati tudi o stvareh, ki jih običajen človek, običajen vernik, običajno ne razmišlja. Prisiljeni smo, da živimo v puščavi, kakor stari Izraelci. Imamo pa kot vedno dve možnosti: lahko sicer godrnjamo in se pritožujemo, lahko to sprejmemo kot priložnost, da poglobimo, utrdimo ali celo na novo zgradimo svojo vero.

Vera je tista voda, ki jo Jezus obljublja Samarijanki. Zato pa: »Ker smo opravičeni iz vere, živimo v miru z Bogom po našem Gospodu Jezusu Kristusu.« Ne paničarimo, ne obupujmo. Začnimo se zavedati svoje vere. Jezus se tudi danes vsak dan daruje na naših oltarjih. Res je, da ne moremo biti vsi navzoči pri tej daritvi, tudi ne moremo vsi prejeti Jezusa telesno. Vedno pa ga lahko sprejmemo duhovno. In današnji čas, epidemije, je čas puščave, kjer se lahko naučimo časiti Boga tudi: »v duhu in resnici.«

petek, 13. marec 2020

Duhovno obhajilo

Kako prejemamo duhovno obhajilo?


Škofje ordinariji do preklica podeljujejo slovenskim katoličanom spregled od dolžnosti udeležbe pri nedeljski sveti maši. Verniki naj nadomestijo odsotnost od svetega bogoslužja z molitvijo, postom, dobrimi deli, prebiranjem Božje besede, spremljanjem svete maše po radiu, TV oziroma spletu ter s prejemom duhovnega obhajila.


Če nikakor ni mogoče, da bi sodelovali pri sveti maši in prejeli sveto obhajilo, je primerno, da ga prejmemo v duhovni obliki.

Možna in priporočena oblika:


1) Na mirnem kraju se umirimo in se nato pokrižamo.


2) Zavemo se Božje navzočnosti in obudimo ter zmolimo kesanje.


3) Preberemo evangelij dneva.


4) Nekaj časa premišljujemo ob Božji besedi (bodite pozorni na to, kaj vam govori in kakšne občutke prebuja v vas).


5) Zmolimo veroizpoved.


6) Sledi duhovno obhajilo.


Jezus, verjamem, da si navzoč v Najsvetejšem zakramentu. Zahvaljujem se Ti za Tvojo ljubezen do mene, ki si mi jo izkazal s svojo smrtjo na križu. Želim Te ljubiti bolj kakor vse drugo, predvsem pa Te želim sprejeti v svojo dušo. Ker Te ne morem prejeti zakramentalno, Te prosim, da prideš k meni duhovno: prosim Te, da vstopiš v moje srce in prebivaš v njem.


(Kratek premor, da se povežemo z Jezusom …)

Hvala, Jezus, za to duhovno obhajilo, hvala za Tvoj objem, hvala za to duhovno združitev s Teboj. Ne dovoli, da bi se ločil od Tebe, ampak mi pomagaj, da ostanem v Tebi.


6) Molitev končamo z znamenjem križa.


Gospodova preizkušnja

Spoštovani župljani in župljanke župnije Dolenja vas,
dragi bratje in sestre v Kristusu,


s tesnobo v srcu sem včeraj prejel ukaz Slovenske škofovske konference, da so začasno odpovedani vsi javni obredi v župniji, v skrbi, da se čimprej in čimbolj virus, ki ta hip razsaja po Evropi, zajezi, ustavi in uniči. Ta navodila, ki jih svetna in cerkvena oblast podaja v času epidemije, moramo jemati skrajno resno.

Toda kljub vsemu imamo prednost, ker imamo vero v Jezusa Kristusa, ki je tudi v teh kriznih časih med nami navzoč, v tabernaklju župnijske cerkve. Zato ni prav nobenega razloga za kakršen koli strah ali paniko. Tudi ne glejmo na te dogodke kot na Božjo kazen. Glejmo jih iz vidika preizkušnje, da utrdimo in poglobimo svojo vero. Vera nas ne obvaruje pred zlom, vera nam pomaga zlo preživeti. Vera nam pomaga, da se zlo, ki se dogodi prerodi v nekaj dobrega. To preizkušnjo bomo prestali in ko jo bo konec, bomo lahko zaživeli na novo.

Slovenski škofje Vas do preklica odvezujejo obveznosti nedeljske svete maše. In moram priznati, da Vas že pogrešam, čeprav še nismo prišli do nedelje. Toda kljub temu, da se ne moremo družiti okoli Gospodovega oltarja, kakor smo navajeni, to še ne pomeni, da se Gospodova daritev ne bo darovala. Vsak dan bom po namenu in ob času, ki je zapisan v Lončarskem zvonu daroval sveto mašo. Prav tako bom od ponedeljka do petka, zjutraj ob 8-ih (razen na praznik svetega Jožefa), daroval sveto mašo v čast svetemu Roku.

Ob začetku svete maše bom pozvonil z velikim zvonom, Vas pa vabim, da v tistem času, ko se bo v župnijski cerkvi darovala sveta maša, doma prejmete duhovno obhajilo, kakor ga priporoča škof dr. Marjan Turnšek in Vam navodila prilagam v prilogi tega pisma.

Veliko milost imamo, da je zavetnik naše župnije ravno sveti Rok, ki je zavetnik zoper kužne in nalezljive bolezni, zato Vas tudi prosim, ko trikrat na dan (ob 7-ih, 12-ih in ob večernem zvonjenju) molite molitev »Angel Gospodov«, na koncu dodate še vzklik: Sveti Rok, zavetnik zoper kužne bolezni, reši nas.

Prilagam Vam tudi splošna navodila in ukrepe Slovenske škofovske konference, vsekakor pa me lahko pokličete za prejem zakramentov v primeru bolezni, nesreče, smrtne nevarnosti.

Vsem želim na priprošnjo svetega Roka, obliko Božjega blagoslova in varstva.


                                                                                                                  

nedelja, 08. marec 2020

Potrebnost reformacije

Prejšnjo nedeljo smo govorili, da je postni čas, čas reformacije, ko moramo reformirati najprej svoje življenje, preden gremo reformirat svet in naše bližnje. Reformirati pomeni, spremeniti se. Zakaj kristjanovo življenje je vedno bilo in vedno bo – posnemanje Jezusa. In »Vpričo njih se je spremenil.«

Jezus se je spremenil, zato, da bodo v njem »blagoslovljeni vsi rodovi zemlje.« Da bi bil lahko kristjan, ki posnema Kristusa blagoslov za vse rodove zemlje je nujno, da se vsake toliko časa, spremeni, reformira in spreobrne po podobi tistega, katerega živi. Zato je postni čas, da gremo z Jezusom na »visoko goro, na samo.« V hrupu in trušču sveta se je težko spreminjati, spreobračati, reformirati, zakaj Bog se vedno razodeva v samoti in tišini.

In največja težava pri spreminjanju ni, da je to težko biti sam na visoki gori. Največja težava je, da se nočemo spremeniti. Ker nas je morda strah. Ko Peter vidi Jezusovo spremenitev, se prestraši, saj v strahu in negotovosti (prim. Mr 9,2-13) izreče stavek, ki je popolnoma izven konteksta: »Dobro je da smo tukaj, če hočeš, postavim tu tri šotore.« Strah nas, da bomo drugačni, boljši, plemenitejši, da bomo izgubili ugodnosti in privilegije, strah nas je, da bomo morali trpeti za evangeliji. Toda Bog nas ni odrešil zaradi »naših del, temveč zaradi svojega sklepa in milosti.«

Zato, ne bojmo se spreminjati, reformirati, spreobračati se, da bi lahko svobodno posnemali Kristusa v njegovi darežljivosti. Mi smo Izraelov ostanek, mi smo tisto zdravo župnijsko jedro in mi smo tisti, ki jih Jezus vzame s seboj na goro. Post je za nas, ki smo nedeljo za nedeljo zbrani okoli Gospodovega oltarja, da bodo preko nas »blagoslovljeni vsi rodovi zemlje«. Kakor smo slišali v današnjem prvem berilu: če bodo nas, nedeljnike, ljudje blagoslavljali, bodo ljudje, naš narod, naša država blagoslovljena, če nas bodo ljudje preklinjali, bodo ljudje, naš narod, naša država prekleta. Bog ljubi ta svet preko nas in ljudje preko nas prihajajo do Boga. In za to je post, da se lahko spreminjamo, reformiramo, prilagajamo, da se bo lahko preko nas pretakala Božja ljubezen.

nedelja, 01. marec 2020

Reformacija

Človek začne razmišljati, da bi bilo dobro kaj spremeniti, takrat ko ne gre več dobro. Ni nujno da v življenju doživimo kakšno katastrofo. Lahko nam fizično nič ne manjka: imamo življenjski standard smo, sezonsko zdravi pa vendarle nekako vemo, da v življenju ni vse tako, kot bi moralo biti, vendar mi smo seveda popolnoma nedolžni, za vse je kriva družba in služba. Toda reformacija se vedno začne in se mora začeti v mojem srcu: »kakor je po enem človeku prišel na svet greh in po grehu smrt, tako je smrt prišla na vse, ljudi, ker so vsi grešili.«

Če hočem, da se kar koli spremeni: v družbi in službi, se moram spremeniti najprej jaz. Ni kriv papež, škof, župnik. Ni kriva vlada, sosedje, sodelavci. Niso krivi migranti in Kitajci. Kriv sem jaz in moja šibka vera, šibko upanje in predvsem šibka ljubezen. Jaz sem tisti, ki poseže po prepovedanem sadežu, ki mi ga kača: to je lastna sebičnost, napuh, poželjivost, predsodki, strahovi, lepo grajen človek, mediji ponudijo.

Toda: »kakor so po neposlušnosti enega človeka mnogi postali grešniki, tako bodo zaradi poslušnosti enega, mnogi postali pravični.«Če so namreč zaradi naše šibke vere v naših očeh krivi drugi, potem bodo ti zaradi naše obnovljene vere na velikonočno jutri postali opravičeni v naših očeh. In nenadoma bo svet lepši, barvni, okusnejši.

Zato je rešitev v puščavi. Jezus gre v puščavo, da najprej reformira sebe, da bo lahko s križa reformiral svet. Jezus gre v puščavo zato, da bi se pripravil na izpolnitev poslanstva na Golgoti. Samo v puščavi se nas lahko Bog dotakne v sebičnosti, napuhu, poželjivosti, predsodkih in strahovih in nas napravi srečne. Kajti srečen človek je veren človek in samo veren človek lahko doživi slavo velikonočnega jutra.