nedelja, 23. september 2018

Biti eden od malih

Biti pravičen človek je na tem svetu nekaj nemogočega in zahtevati od nekoga, da je pravičen je to tako, kot nekoga pošiljati po vroč kostanj. Pravičen je samo Bog. Kajti samo Bog ve, kaj je resnično v človekovem srcu. Zato samo Bog pravično plačuje in pravično kaznuje. Človek pa je lahko samo majhen, pred sočlovekom in pred Bogom: »Če hoče kdo biti prvi, naj bo izmed vseh zadnji in vsem služabnik.«

Majhen človek je kot majhen kamen, nihče se ne bo spotaknil vanj. Majhna je bila Veronika, zato se je lahko zrinila mimo množice in rimske vojske, ter Jezusu očistila umazan in krvav obraz. Majhen, preprost človek bo služabnik, ter zato ne bo slabo prosil, »namreč zato, da bi porabil za svoje naslade,« ker tisto, kar bo prosil, tisto, kar si bo želel bo zato, da bo lahko služil.

Uspešna podjetja, veliki direktorji, mogočni kralji, niso nič, če nimajo zvestih tajnikov in tajnic, služabnikov, ki tiho in mirno capljajo za njimi, ter v bistvu vse naredijo. Čudovito urejene cerkve, urejeni kraji, delujoče ustanove, ne obstajajo, če ni tihih, majhnih služabnikov, ki skrbijo za njihovo urejenost in čistost, za red in varnost. Na svetu ni niti enega pravičnega človeka. Kajti pravičen je samo Bog. Je pa cela množica malih, ubogih služabnikov in služabnic, brez katerih se marsikatera stvar ustavila.

Zato preden naslednjič preizkusimo »s sramotenjem in mučenjem« njihovo dobroto, ter njihovo potrpežljivost, preden na smrt obsodimo enega od teh naših malih služabnikov in služabnic, se dobro prepričajmo, če ni od njih odvisna naša zemeljska in nebeška sreča, ker kdor sprejme enega od teh malih »v mojem imenu, mene sprejme, kdor pa mene sprejme, ne sprejme mene, temveč tistega, ki me je poslal.«

nedelja, 16. september 2018

Vera da, fanatizem ne

Vere se ne da videti, slišati, okusiti, občutiti, po vonjati, tudi se je ne da oceniti, izmeriti ali pa določiti. Vera je, ali pa vere ni. In kako vemo ali vera je ali vere ni? Preprosto. To cerkev v kateri se danes nahajamo je zgradila vera vaših prednikov, kakor vse podružnice v naši župniji, kakor vse cerkve po vsem svetu. In to v času, ko ni bilo težke mehanizacije. Če ne bi bilo vere, se nihče ne bi trudil za te zadeve. Kakor pravi apostol Jakob: »Pokaži mi svojo vero brez del in jaz ti bom iz svojih del pokazal vero.«

Če vera je, se na nekakšen način manifestira. Toda brez fanatizma, kakor je Jezus okrcal Petra: »Poberi se! Proč od mene satan, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak na to, kar je človeško.« Ni vsako delo dejanje vere, zelo hitro se lahko primeša človekov napuh. Tako na primer lahko veliko stvari počnemo samo zaradi neke verske statistike, da bi pri škofu izpadli dobro, ali pa na splošno pred ljudmi. Ker pač mislimo, kar je človeškega. Toda dejanja vere so zaradi Boga. Zato jih spremlja krotkost in ponižnost: »In začel jih je učiti, da bo Sin človekov moral veliko pretrpeti«, da bo zavržen in umorjen. Tega Peter ni mogel sprejeti, kakor marsikdo do nas ne. Sprejeti dejstvo, da se mora vsak posameznik, zaradi Boga, v moči svoje vere: »odpovedati samemu sebi, vzeti svoj križ, ter hoditi za Jezusom.«

Dejanja, katerih vzrok je naša vera so lahko hvale vredna. So lahko v očeh sveta čudovita. Lahko nam vsi ploskajo in vriskajo, se nam klanjajo. Toda v sebi, v svojem srcu, v svojem življenju moramo ohraniti preprostost, krotkost in ponižnost. Na vso moč se moramo truditi, da ne bi mislili na to, kar je človeško. To pa lahko storimo le, če se zavedamo, da nam »Gospod Bog pomaga, zato se nisem dal zmesti.« Bog je tisti, ki nam pomaga. Bog je tisti, zaradi katerega delamo hvalevredno dobro delo. Ker ne moremo biti verni samo takrat, ko nam vsi pojejo hvalnice. Če smo samo takrat, to ni vera, temveč napuh. Vera, je da priznavamo »Ti si Kristus« tudi takrat, ko nas bijejo, pulijo brado, sramotijo in pljuvajo po nas. Pa čeprav velikokrat bratje in sestre po veri, zaradi vere.

nedelja, 09. september 2018

Običajne zadeve

Običajne zadeve niso zanimive. Nihče ne pade skupaj od veselja, ko zjutraj, lahko vstane se sprehodi do kopalnice in vidi v ogledalu, se lahko sam počeše ali pa sam obriše zadnjo plat, se lahko sam obleče, sam postreže zajtrk in sam odpravi v službo, v šolo. Za »gluhega, ki je težko govoril,« pa te za nas običajne zadeve niso bile običajne. Ter je bil zato Jezusov poseg v njegovo življenje nekaj izjemnega.

Jezusovi čudeži se včasih zdijo kot pravljice za lahko noč, s katerimi svojim mladičem vlivamo upanja in poguma za naslednji čisto običajni dan. Te pripovedi »Vse prav dela, gluhim daje da slišijo, nemim da govorijo,« se nam zdijo tako nerealne, kakor je grozno realno naše življenje. Toda ob teh pripovedih se lahko zavemo nečesa zelo pomembnega:

»Ali ni Bog izbral tistih, ki so revni na svetu, da so bogati v veri in dediči kraljestva.« Ne želimo si, ne iščimo spektakularnosti, fenomenalnosti, ter podobnih presežkov človekovega uma in dela. Kajti če ne bomo živeli našega grobo realnega običajnega življenja, polnega nekih slabosti, napak, grehov, pomanjkljivosti, Jezus ne more priti k nam in nas obiskati. Naše grobo realno običajno življenje je lahko slepo, gluho, hromo in nemo. Lahko smo največji reveži tega sveta in moramo biti, zakaj: »Glejte, vaš Bog! Božje povračilo, on prihaja, da vas reši.«

Šele ko nam običajne zadeve lahko postanejo zanimive, nam bo postalo zanimivo tudi vprašanje vere. Kajti naše grobo, realno, običajno življenje, nam lahko daje snov za vero, za upanje in za ljubezen. Če pa je življenje polno presežkov človekovega uma in dela, pa tam preprosto ni prostora za Boga. Bog izbira revne, uboge, pohabljene, tiste, ki živijo čisto običajne zadeve, ker ga tisti, ki iščejo zgolj spektakularnosti, pravzaprav ne potrebujejo.

sobota, 08. september 2018

Znamenje upanja

Ljudje smo izumili nešteto načinov da človek odide iz tega sveta: strupi, kamenjanje, pretepanje, natikanje na kol, obešanje, linčanje, vbodne rane, strelne rane, prometne nesreče, letalske nesreče, živčni plini, moderni način življenja. Tudi hudobni jeziki spravijo s tega sveta neverjetno veliko ljudi. Ljudje resnično poznamo mnogo načinov kako umreti ali drugega pahniti v smrt. Toda ali znamo živeti? Pravo življenje je možno samo na en način, kakor se na ta svet pride samo na en način.

Samo en način dobrega in pravega življenja je. O tem pravi prerok Mihej, ko pravi: »V miru bodo prebivali.« Toda za mir potrebujemo eno zelo stvarno zadevo. In ta zadeva je upanje. Rojstvo Device Marije je upanje za nas, kajti ko izvemo, da se je Marija rodila, tudi vemo, da bo nekoč rodila Odrešenika. Toda Marijino rojstvo je znamenje upanja v toliki meri, kolikor je naš bližnji, s katerim živimo, se srečujemo, upanje za nas.

Jožef je bil pravičen, a ni imel upanja, zato je sklenil Marijo »na skrivaj odsloviti.« Človek brez upanja bo odslovil vsakega, ki morda ni čisto po standardih, ki je morda nenavaden, čuden, smrdi, ali pa še kaj hujšega. Bližnji ga ne bo navdal z veseljem, temveč z gnusom. Pa naj bo ta bližnji Bog ali pa človek. Toda z odslovitvijo ne pride do Odrešenja.

Kakor človek pride na ta svet samo na en način tudi Odrešenje pride samo na en način – s sprejetjem: Marija je sprejela Božjo besedo, Jožef je sprejel Marijo, mi sprejmemo Cerkev in zakramente, sprejmemo drug drugega. Kajti človek, ki si ne upa sprejeti, ne upa, ne zaupa, zato tudi obupa »Ne boj se vzeti k sebi svoje žene Marije.«

Zato pravi apostol Pavel v pismu Rimljanom: »njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu.« Kajti tisti, ki ljubi Boga upa, zaupa, moli, prosi, ne odneha, vztraja. In zato, vse, kar se mu v življenju dogodi, pripomore k dobremu. Človek, ki upa, bo videl na pol poln kozarec, na pol polno shrambo, na pol polno cerkev, videl bo sočloveka, ki mu ni vseeno zanj, ki se mu da ukvarjati z njim, ki ga sprejema takšnega kakršen je. Človek, ki upa bo videl, prepoznal in sprejel sorodno dušo, ne pa jo zavrgel, ker se noče osramotiti. In bo zvečer šel mirno, potolažen spat. Človek, ki ne upa, pa bo nemirno gledal vse na pol prazno in porazno.

Rojstvo Device Marije je praznik upanja in zato smo lahko popolnoma mirni, ker po Mariji pride Jezus. Brez Marije namreč ni Jezusa in Jezus je »Emanuel, kar pomeni: Bog z nami.« In po Jezusu pridejo drugi: Če ni Jezusa ni Cerkve, ni škofije, ni župnije, ni zakramentov. Brez Jezusa ni tistih norcev, ki nas čakajo na čudnem kraju, ob čudnem času, ob čudnih razmerah, na čuden način in zaradi katerih obstaja upanje za nas.

nedelja, 02. september 2018

Tradicija

Iz današnjega evangelija lahko nepozorni poslušalec razbere, da Jezus ošteva farizeje in pismouke zaradi njihovih tradicionalnih verskih drž, pa vendarle je srž njegove oštevanja drugje. Kajti najbrž se je Jezus zavedal, da se bo tudi iz Njegovega nauka razvila določena tradicija. Jezus namreč ljubi resnico in resnicoljubnost, četudi bo to moral plačati s ceno lastnega življenja. Jezus je naš junak, zato ga radi posnemamo.

Resnica je, da: »Božjo zapoved opuščate in se držite človeškega izročila.« Tako je na primer za nekatere najpomembnejša stvar verouk, pa jaslice, pa velikonočni žegen, pa oratoriji, sestanki, izleti, skratka neke človeške dejavnosti iz katerih nekateri ocenjujejo življenje v župniji. Ne pa sveta maša in ostali zakramenti, »kajti kateri veliki narod ima bogove, ki mu bi bili tako blizu, kakor je nam blizu Gospod, naš Bog, kadarkoli ga kličemo?« Bog prihaja k nam najprej po zakramentih, med katerimi je sveta maša najveličastnejši, drugi zakrament po pomembnosti je spoved. Nato preko molitve in šele na koncu preko človeškega izročila. Namreč tudi neverniki postavljajo jaslice in barvajo pirhe.

Človeška izročila so pomemben faktor, ne pa najpomembnejši. So lahko izraz naše vere, lahko pa z njimi prikrivamo resnico o sebi in našem odnosu do Boga, kar vera pač je, kakor pravi prerok Izaija: »To ljudstvo me časti z ustnicami, a njihovo srce je daleč od mene.« Kajti človek, ki gradi zgolj na človeškem izročilu, gradi hišo svojega življenja na pesku, prej ali slej se bo takšno življenje zrušilo.

Če torej bolj ali manj spoštujemo nedeljsko sveto mašo, ter ostale zakramente se lahko ob opozorilu apostola Jakoba: »Postanite uresničevalci besede in ne le poslušalci, ki sami sebe varajo,« oddahnemo. Že s samim dejanjem, ko pridemo v nedeljo v cerkev, ko stopimo v spovednico, ko doma pokleknemo in molimo, ali pa koga prosimo za molitev, izpričujemo, da smo verni, postanemo uresničevalci besede. Zato »S krotkostjo sprejmite vsajeno besedo, ki ima moč, da reči vaše duše,« spoštujte in sprejemajte zakramente, ki so poroštvo srečnega življenja in vstopnica za večno življenje v nebeškem kraljestvu.

nedelja, 19. avgust 2018

Samo srečen človek pride v nebesa

Modrost je biti srečen človek, kakor je sveti Rok, ker samo srečen človek pride v nebesa. Zato Božja modrost sprašuje: »Kdo je preprost? Naj pride k meni.« Srečen človek je preprost človek, kakor je bil preprost človek Rok, ki je tako postal sveti Rok.

Preprost človek se je sposoben zahvaljevati: »V imenu našega Gospoda Jezusa Kristusa se nenehoma Bogu zahvaljujte za vse.« Z gotovostjo lahko rečemo, da se sveti Rok ni pritoževal, niti ko so mu umrli premožni starši, ter mu zapustili veliko premoženje, niti ko je sam in bolan čepel v koči v gozdu, niti ko so ga rojaki vrgli v ječo, ko se je vrnil domov. Kajti če bi se pritoževal, če bi godrnjal, ne bi bil srečen, ker pritoževanje, godrnjanje, jamranje in kar je podobnega povzroča grenkobo v naših srcih in naših življenjih, ter nas dela nesrečne. Preprostost vse neprijetnosti vrže čez rame. Ne sveti Rok ni godrnjal, se ni pritoževal, temveč v srcu prepeval in slavil Gospoda.

Ker človek, ki ni preprost se bo spraševal: »Kako nam more ta dati svoje meso jesti?« Nikdar ne bomo sprejeli dejstvo o Jezusovi zakramentalni navzočnost, zgolj s svojim razumom, čustvi, razmišljanjem in razglabljanjem, ter zato nikdar ne bomo srečni, ker tako nikdar ne bomo mogli izpolniti Jezusovega naročila: »Kdor je moje meso in pije mojo kri, ostaja v meni in jaz v njem.« To je pomembno ostati v Jezusu in Jezusa ohraniti v življenju. Svetemu Roku je to uspelo. Ker je bil preprost ga je lahko Bog v hudi bolezni in osamljenosti osrečil s koščkom kruha, ki mu ga je dan za dnem prinašal psiček.

In če bomo preprosti kakor sveti Rok, lahko tudi nas Bog osreči s koščkom posvečenega kruha, ali pa z besedo odveze grehov ali pa z maziljenjem z dišečim oljem ozdravljenja. V te stvari je potrebno preprosto verovati. Preprost človek se nagovarja s »s psalmi, hvalnicam in duhovnimi pesmimi.« Preprost človek se je sposoben »Bogu zahvaljevati za vse.« Preprost človek je srečen človek, kakor je sveti Rok.

Prosimo danes svetega Roka za kanček njegove preprostosti, zaradi katere je uspel odložiti breme sveta in se napotiti na romanje za Gospodom, ozdravljati bolnike, ter sprejeti pomoč v obliki psička, da bomo tudi mi srečni že v tem življenju, ter tako dosegli večno srečo in življenje v nebeškem kraljestvu.

četrtek, 16. avgust 2018

Pomoč psička

Klasična, stereotipna podoba svetega Roka ga prikazuje, kako sam čepi v koči sredi gozda, poln gnojnih ran. Zdi se, da je zapuščen in razočaran do konca, kakor Elija iz današnjega prvega berila: »Dovolj je; zdaj, Gospod, vzemi moje življenje.« Rok je vsem pomagal, vse je ozdravljal z znamenjem križa, a sedaj ko je tudi sam zbolel, je ostal sam, zapuščen. Zanj ni bilo prostora v hiši bogatega graščaka, v čigar gozdu je bolan čepel.

Rok v tej eksistencialni bedi ni preostalo drugega, kakor da zaupa, v moč Boga, kakor pravi apostol Pavel: »saj Duh posreduje za svete v skladu z Božjo voljo.« Da Božji Duh je posredoval, da je Rok dobil pomoč. Psiček mu je nosil kruha, da ni omagal, in psiček mu je lizal rane in Rok je ozdravel.

Ta klasična, stereotipna podoba nam govori kaj naj storimo mi, ko bomo mi v eksistencialni bedi, ali pa ko nam bo šlo vse narobe, ko bomo v hudih stiskah in težavah, ko bodo preizkušnje in skušnjave noč in dan trkale na vrata našega srca, našega življenja. Storili bomo to, kar je storila kananska žena, vpila in prosila je Jezusa: »Gospod, Davidov Sin usmili se me, Gospod pomagaj mi.« In Gospod bo pomagal, kajti če bomo kričali in vpili, če bomo uporabili vsa sredstva od romanja do klečanja pred tabernakljem, v mrzli in vlažni cerkvi, bomo uslišani, kajti to bomo počeli zaradi naše vere v Jezusovo vsemogočnost: »O žena velika je tvoja vera! Zgodi se ti, kakor želiš.« In velika je bila Rokova vera, saj je v psičku prepoznal Božjo pomoč.

Bog je poslal k Roku psička s kruhom in Rok ga je sprejel. Bog nam pošilja psičke s kruhom življenja, z zakramenti toda ali je naša vera dovolj velika, da te psičke vidimo in sprejmemo kar nam ponujajo? Pa ne samo te posvečene psičke. Boga nam pošilja tudi angele, ki sicer nimajo perutnic in ne frfotajo po zraku, pa vendarle podobno ravnajo kakor pri preroku Eliju: »A glej dotaknil se ga je angel in mu rekel:« blagohotno besedo ljubezni, spoštovanja, naklonjenosti, da bi zmanjšal vašo trenutno življenjsko bedo ali zapuščenost. Nekdo se nas želi dotakniti, nekdo se nam želi pomagati, toda mi v svojem napuhu vidimo zgolj psička, in v tistem groznem človeku ne vidimo angela.

Prosite in vpijte kakor kanaanska žena Jezusa za pomoč, a obenem prosite tudi svetega Roka, da vam pomaga prepoznati to pomoč, kakor je Rok prepoznal pomoč v psičku. Prošnja je znamenje vere, a vera in ponižnost pa je potrebna, da prepoznamo pomoč, ki nam jo Bog nudi, kajti »Duh posreduje za svete v skladu z Božjo voljo.«

Rokove sanje

Rok je imel v svojem življenju sanje. Postati svetnik. Te sanje, te želje so se mu porodile, že kot otroku. Ko so se njegovi sovrstniki vdajali otroškim igram, se je on posvečal molitvi in raznim pobožnostim. Ko so mu starši umrli in mu zapustili veliko premoženje, ga je prepustil drugim, sam pa se odpravil na romanje, da bi spoznal kako uresničiti svoje sanje.

Kakor Roku tudi nam »Duh prihaja na pomoč naši slabotnosti.« Da bi nam Duh torej pomagal, si moramo zaželeti njegove pomoči in Bog največkrat nima druge izbire, kakor da nas preko preizkušenj, stisk in težav pripravi do tega, da si zaželimo Božje pomoči. Kakor smo slišali v današnjem evangeliju: »Gospod, Davidov sin, usmili se. Mojo hčer zelo mučijo hudobni duhovi.«

Toda Jezusove besede se zdijo zelo krute: »Ni lepo jemati kruh in ga metati psom!« Nismo takoj uslišani v svojih molitvah in to nam lahko razblini naše sanje. Rok je na romanju vsem pomagal, ozdravljal z znamenjem križa, toda v zahvalo je še sam zbolel in bil zavržen iz človeške družbe, na obronek gozda, v samotno kočo, sam samcat, kakor Elija je zdihoval h svojemu Bogu, kateremu se je namenil služiti: »Dovolj je; zdaj Gospod, vzemi moje življenje.« Tako lahko zdihuje sleherni med nami, ker ni takoj uslišan, ker se takoj ne zgodi, kot si želi. Toda Rok je po vzoru žene iz današnjega evangelija vztrajal. Še naprej je moledoval in prosil: »Gospod, pomagaj mi.«

To vztrajanje, to moledovanje je znamenje naše vere. Kakor je hči preko svoje matere posredovala svoje želje Jezusu, tako bomo tudi mi preko svetega Roka, posredovali svoje želje Bogu: »saj Duh posreduje za svete v skladu z Božjo voljo.« Mi bomo izročili svoje želje, svoje sanje, svoje prošnje svetemu Roku in sveti Rok bo za nas posredoval pri Bogu, da bodo naše želje, naše sanje, naše prošnje uresničene »v skladu z Božjo voljo.«

Rok si je želel izpolniti Božjo voljo in tako postati svetnik. Naša volja mora biti v skladu z Božjo voljo. K temu nam bo pa pomagal sveti Rok. Izprosite si danes milosti od Boga, na priprošnjo svetega Roka. Bodite kakor ona žena iz evangelija, ki se ni dala odgnati, temveč je vztrajno molila in prosila Jezusa za pomoč. In Jezus nam danes pravi: »O žena, velika je tvoja vera. Zgodi naj se ti, kakor želiš.«