nedelja, 15. julij 2018

Dve možnosti

Vsak in vsi smo posamezno vabljeni v nebeško kraljestvo, kakor je povabil preroka Amosa: »Gospod me je vzel izza črede in Gospod mi je rekel: »Pojdi, prerokuj mojemu ljudstvu Izraelu.« Amos se ni sam postavil v službo Gospodu, kakor mi sami ne moremo postati kristjani. Nekdo nas mora prinesti h krstu, nekdo nas mora spremljati, zato so krstni in birmanski botri. Duhovnik se ne more sam sebe postaviti za duhovnika, temveč ga Bog postavi preko škofa. Ne moremo si sami podeljevati zakramente, Bog jih po duhovniku, škofu podeli. In to je milost, dar, neizmerni dar ljubezni.

Saj nas je Gospod »V ljubezni vnaprej določil, naj bomo po Jezusu Kristusu njegovi posinovljeni otroci.« Gospod Bog nam po Jezusu Kristusu in Njegovi Cerkvi izkazuje neverjetno veliko milost. Boga si ne zaslužimo, ne moremo ga kupiti, ne moremo si ga pridobiti. Kakor vsaka ljubezen, ki se nam tako ali drugače izkazuje, je tudi Božja ljubezen dar. Nismo ne krivi, ne dolžni da se nam izkazuje, zato jo lahko samo sprejmemo ali pa zavrnemo.

Tako nam Jezus v današnjem evangeliju pravi o teh dveh možnostih: »Če vas kakšen kraj ne sprejme in vas ne poslušajo, pojdite od tam in si otresite prah z nog, njim v pričevanje.« Božjo ljubezen sprejmemo tako, da poslušamo in kar poslušamo upoštevamo. Dana nam je možnost, in Bog nam želi omogočiti srečo tako v zemeljskem kot nekoč v nebeškem življenju. Možnost, ljubezen nam je ponujena. Mi pa to lahko sprejmemo ali pa tudi ne.

nedelja, 08. julij 2018

Vsak ima nekaj


Vsak ima nekaj v sebi, kar ga dela drugačnega od drugih. Ta lastnost je lahko tudi slabost. In Bog nam jo je dal, zato, da se ne bi prevzeli, kakor apostolu Pavlu: »da se zaradi vzvišenosti razodetij ne bi prevzel, mi je bil dan v meso trn, satanov poslanec.« Težko se sliši, da Bog dopusti naše človeške slabosti, ki nas ovirajo na poti do Odrešenja, včasih celo v opravljanju lastnega poslanstva. Toda te slabosti, so nam dane zato, da ne bi pozabili, da nismo bogovi, temveč od Boga ustvarjeni.

Vsak ima nekaj v sebi, kar ga dela drugačnega od drugih. Ta lastnost je lahko tudi slabost, ki gre včasih komu na živce. Tudi Jezus je imel to lastnost: »Ali ni to tisti tesar, sin Marije.« V Jezusu so videli zgolj tesarja in se čudili, kako lahko ne ubogi, ničvreden tesar dela takšna čudežna dela. In to jim je šlo na živce. Tudi mi gremo lahko komu na živce, zaradi različnih lastnosti, pa tudi slabosti, s katerimi smo obdarjeni. Zato ne glejmo preveč na druge slabosti in napake, da ne bomo podobni »ljudem trmastega obraza in predrznega srca.« Predrzno srce obsoja in kaže s prstom. Vidi vse tuje slabosti in napake, svojih pa ne.

In kaj naj storimo s tem, kar je v nas, kar nas dela drugačne od drugih. Kaj bomo naredili s temi našimi lastnimi slabostmi in napakami? Apostol Pavel nas uči: »Zato se bom zelo rad ponašal s svojo šibkostjo, da bi se v meni naselila Kristusova moč.« Ker vem, da če bi me hotel imeti Bog drugačnega, bi me drugačnega ustvaril. In tako se krepi moja vera, saj bo v trenutkih mojih slabosti Bog moja moč, saj Boga moje slabosti in napake ne morejo ovirati. Toda če jaz ne bom imel vere, pa so mi lahko moje slabosti in napake resnično v pogubo in se samo meni, temveč tudi mojim bližnjim, saj Jezus ne more storiti čudeža, če ni vere. Zato bolj, kakor da prosimo, naj Bog spremeni bodisi nas, bodisi naše bližnje, prosimo za dar vere, da se bomo lahko sprejemali, sami sebe in druge, takšne kakršni smo.

četrtek, 05. julij 2018

Bogu hvala za slovenščino

Danes v Cerkvi praznujemo praznik svetih bratov Cirila in Metoda. Živela sta v času ko je propadla ena civilizacija, pogansko rimska in se je začela uveljavljati druga, ki pa nima skupnega imena. Ta dva brata sta se zavedala, da narod brez lastnega jezika ne more obstati. Lasten, ne samo govorni temveč tudi pisni jezik je znamenje civiliziranosti in prva obramba narodovega obstoja, ter tudi, če Gospodo Bog govori: »Glej jaz sam bom skrbel za svoje ovce in bom gledal nanje,« kako bomo mi slišali in razumeli, če nam kdo govori v tujem jeziku?

Cerkev je Izraelov pašnik. Tam smo lahko ovce na varnem. Cerkev ni samo tista grozna inštitucija, ki greši in pobija. Cerkev tudi marsikaj dobrega daje. Če drugega ne, je ohranila pisno in govorno izročilo rimske in grške dediščine, iz katere sta zajemala tudi Primož Trubar in Dalmatin. Nikdar ne bi mogla prevesti Svetega pisma v slovenščino, če se ne bi prej v Cerkvi naučila pisati in brati. In slovenščine nikdar ne bi bilo, če ne bi bilo tako svetih bratov Cirila in Metoda, kot tudi ne brižinskih spomenikov, ki so v bistvu zapisan molitveni obrazec. Vse prve zapisane slovenske besede so bili napisane v cerkvah in samostanih. Zato, ker je Jezus »dobri pastir, ki da svoje življenje za ovce.« In Jezus daje svoje življenje preko Cerkve, preko neštetih dušnih pastirjev, ki jih poosebljata sveta brata Ciril in Metod.

Oznanjala sta evangeljsko resnico. In da bi se ta resnica zakoreninila v ljudskih srcih, sta izumila prvo slovansko abecedo in prva zapisala evangeljsko besedo v slovanskem jeziku, iz katere se je kasneje razvila slovenščina. Tako so nas vsaj učili v šoli. Resnično sta z velikim trudom oznanjala Božji evangeliji, četudi sta zato veliko trpela in bila zasramovana, saj mnogi tuji vladarji nad tem niso bili preveč navdušeni.

Tudi danes so mnogi tuji vladarji, ki želijo izriniti iz naših vrst tako slovenščino, kakor blagodejno besedo evangelija. Zato sta tu sveta brata Ciril in Metod, da bi po njunem zgledu vztrajali v govorjenju in pisanju slovenske besede, kakor tudi evangeljsko resnico, da bo »ena čreda, en pastir.« Naj nam pri tem pomaga mogočna priprošnja svetih bratov Cirila in Metoda.

torek, 03. julij 2018

Dotakniti se ran

Danes v Cerkvi obhajamo praznik svetega Tomaža apostola, tistega reveža izmed apostolov, ki je dvomil. Zakaj revež? Ker ni mogel samo v moči vere okusiti božansko sladkost vstalega Kristusa. Z njim se lahko poistoveti marsikdo izmed nas.

Dvom je strašna reč. Uničuje odnose, tudi odnos med Bogom in človekom, ki ga imenujemo vera. Vendar Jezus pozna zdravilo za dvom: »Deni svoj prst semkaj in poglej moje roke.« Jezus vabi Tomaža, da se dotakne njegovih ran. Jezusove rane so v bistvu naše rane. Tisto, kar rani nas, rani Jezusa. Zakaj mi smo del Gospodove zgradbe, v »katero se tudi vi vzidavate za Božje bivališče v Duhu.« In tisto, kar rani nas, rani Jezusa. Velikokrat so naše rane posledice greha, ne nujno naše lastnega, tudi tuji grehi lahko ranijo naše telo, naše življenje, še posebej če nam te rane povzročijo tisti, ki jih imamo radi. Zato začnemo dvomiti v njih dobro in v njihove namene in odnos med nami je porušen. Ali more Bog raniti? Tudi. Srce svete Terezije Avilske je je bilo prebodeno od Jezusove puščice ljubezni. Magdalena Gornik je na svojem telesu doživljala Jezusove rane. Marsikdo je zaradi svoje vere ranjen od ostalega sveta.

Toda od dvoma bomo ozdravljeni le, če se bomo dotaknili ran. To lahko boli, je lahko neprijetno, toda zdravilno in Odrešujoče. Toda le tako se bomo dotaknili lastne resničnosti in v tej resničnosti bomo spoznali Jezusa. Tu ne pomaga ne psihologija ne opravičevanje. Zgolj dotikanje v molitvi in preko zakramentov, predvsem preko spovedi. Dotaknimo se naših ran, ki so Jezusove rane, in skupaj s svetim Tomažem vzkliknimo: »Moj Gospod in moj Bog!«.

nedelja, 01. julij 2018

Kristjanovo bogastvo

Najbogatejše bitje na tem svetu je Bog. Ne samo, da je Bog Stvarnik vseh vidnih in nevidnih stvari, temveč je bogat v kristjanih, ki so Njegovo izvoljeno Božje ljudstvo. Zaradi Boga pa smo kristjani najbogatejši na tem svetu, saj je bil Bog bogat »pa je zaradi vas postal ubog, da bi vi obogateli po njegovem uboštvu.«

Kristjani smo najbogatejši na tem svetu iz enega samega razloga in to je naša vera, kakor smo slišali v današnjem evangeliju: »Ne boj se, samo veruj.« Kajti ko nastopijo vse tegobe tega življenja, ko pride stiska ali pa preganjanje, ko človek postane zaradi in od tega sveta osamljen, zapuščen in pozabljen, takrat ima kristjan eno zelo veliko prednost – ima namreč vero. Lahko se obrne k Jezusu in mu preprosto reče: »Pridi in položi roke nanjo, da ozdravi in ostane pri življenju.« In Jezus pride po svetih zakramentih, vstopi v tvoje življenje, se te dotakne in te ozdravi, te obogati, oplemeniti. Sam sebe da, da ti postaneš bogat.

Vendar pa tudi kristjan lahko obuboža. To se zgodi zaradi nevoščljivosti: »Smrt je stopila v svet po hudičevi nevoščljivosti, izkusijo pa jo tisti, ki so njegovi.« Če smo nevoščljivi, če nismo sposobni biti hvaležni tako za svoje življenje, kot za življenje bližnjih, če nenehoma gledamo na tuj vrt in lastnega ne vidimo, potem nismo verni in zato nismo bogati. Nevoščljivost je nehvaležnost in to nas oropa največjega bogastva, ki je vera, zakaj po veri tisti, ki je »veliko nabral, ni imel preveč in kdor malo, ni imel premalo.«

sobota, 30. junij 2018

Ne bodi sam sebi dovolj

En dan nas loči od biserne maše. Zato se lahko vprašamo kaj je v ozadju, bistvu slehernega duhovništva? Obhajanje takšnih in drugačnih slovesnosti? Prirejanje raznih dogodkov in srečanj, po katerih ti vsi čestitajo: to si pa dobro opravil, četudi vemo, da se vsaka slovesnost, vsako srečanje prej ali slej konča, pozabi in tako dalje.

Če je v bistvu krščanstva posnemanje Kristusa in s tem gojiti željo biti čim bližje Bogu in Božji volji, ker je Božja volja sreča za naše življenje, je duhovništvo, posnemanje Kristusa v tistem bistvenem poslanstvo Jezusa Kristusa: »On je prevzel naše slabosti in nosil naše bolezni.« Kajti duhovništvo se uresniči v veri Božjega ljudstva. Če nekdo ne veruje, ne potrebuje ne Boga ne duhovnika, kakor je Jezus rekel stotniku: »Pojdi: kakor si veroval, se ti zgodi.« Ker je stotnik veroval je prišel do Jezusa in ga prosil in Jezus mu je podelil svete zakramente, Jezus je molil in prosil za stotnika. Kakor tudi za Petrovo taščo. Tudi danes Bog podeli po duhovniku, svete zakramente, posluša in uslišuje naše molitve in prošnje, za dobro našega zemeljskega in večnega življenja, toda samo v moči naše vere, ker se k Bogu obračamo samo zaradi vere. Kriza duhovništva je kriza Božjega ljudstva, ki svoje prošnje in klice odlaga povsod, razen pred Bogom. Ker Božje ljudstvo in duhovništvo vidi samo kvalitete in nekvalitete človeka, ne pa Boga h kateremu človek kaže.

Slovesnost biserne maše je slovesnost. Je hvaležnost, da je pred 60 leti Bog nekoga poklical iz naše srede. A obenem je opomin, da Bog že 60 let ni poklical nobenega več. Ker morda premalo vpijemo h Gospodu, ker Gospoda premalo potrebujemo. Ker smo bodisi sami sebi dovolj, bodisi uživamo nad nesrečo svojih bližnjih. Obudimo torej svoje klice h Gospodu. Če ne zaradi sebe, pa vsaj zaradi naših bližnjih: »Svoje roke dviguj k njemu za življenje svojih otrok, ki ginejo od lakote na vogalih vseh cest.« Več kot bomo Boga potrebovali, bolj se bo sklanjal k nam in več orodji Odrešenja nam bo dal. Ker je duhovništvo orodje vašega Odrešenja in vstopnica v večno življenje v nebeškem kraljestvu.

petek, 29. junij 2018

Pljuvanje v lastno skledo

Dva dni pred slovesnostjo biserne maše, obhajamo praznik apostola Petra in Pavla. Prvega papeža in prvega misijonarja. Peter in Pavel sta dva popolnoma različna človeka, v službi ene same resnice. Peter je nastopil službo od začetka Jezusovega javnega delovanja, Pavel šele po Jezusovi smrti, vstajenju in vnebohodu. Ta dva svetnika sta čudovit zgled tega, da Bog deluje ne glede na osebne človeške kvalitete, saj pravi apostol Pavel: »Gospod mi je pomagal in dal moč, da bi se po meni oznanjevanje dopolnilo in bi ga slišali vsi narodi.« Zato si ne domišljajmo, da duhovnik, kar koli dobrega naredi, naredi po lastni moči, temveč je Bog tisti, ki duhovnikove lastnosti uporabi za oznanjevanje nebeškega kraljestva.

Peter in Pavel sta bila poklicana v njuni zreli življenjski dobi. Ker je evangeljska resnica resna zadeva in potrebuje resnega, zrelega, odraslega človeka, pa še tukaj se lahko zalomi: kolikokrat je odrasli Peter zatajil Jezusa? Za Boga se je treba odločiti svobodno, prostovoljno in to lahko stori samo odrasel človek, ki ni pod vplivom pubertetniških hormonov in čustev. Če torej odrasli katoličani niso sposobni razumeti in spoštovati vloge duhovniškega poklica, kako se bodo zanj odločali mlad pubertetnik? Zakaj ko so Petra stražili v ječi je »Cerkev zanj neprenehoma k Bogu molila.«

Prva Cerkev je razumela vlogo apostola Petra – prvega papeža. Vedeli so, da je Peter Jezusa trikrat zatajil, da je zaradi šibke vere skoraj utonil. Tudi so poznali osebno zgodovino apostola Pavla, ki je bil pred spreobrnjenjem preganjalec Savel. Toda prva Cerkev je razumela in spoštovala, da je Jezus apostolu Petru izročil ključe nebeškega kraljestva: »Kar koli boš zavezal – razvezal na zemlji, bo razvezano – zavezano v nebesih.« Naj bo duhovnik še tako zavaljen, pijanski nesrečnik, duhovnik je duhovnik. In za Petra, prvega papeža, kakor za vse papeže, škofe in duhovnike Cerkev za njih neprenehoma k Bogu moli in prosi, ker Cerkev razume, da po njih Bog najprej deluje.

Današnji praznik in slovesnost biserne maše vabi odrasle katoličane, samo katoličane, ter nikogar drugega, naj spoštujemo vlogo in pomen duhovniškega in škofovega poklica, ker je težko zajemati iz lastne sklede v katero vsi domači pljuvajo.