nedelja, 15. oktober 2017

Svatbena obleka


Svatba je slavje, ki sledi dogodku, ko ženin in nevesta skleneta zavezo. V krščanskem življenju je veliko takih dogodkov, ko zakramentalno obhajamo svatbo. Najpomembnejša sta seveda dogodek svete evharistije in svete spovedi. Takrat človek znova sklene zavezo, ki jo je nalašč ali iz slabosti prekinil.

In res, preko teh dveh zakramentov Gospod Bog obriše »solze z vseh obrazov,« če to ne bi bilo tako, duhovnik ne bi čakal v spovednici ali pa vsako nedeljo pred oltarjem. Da ne omenjamo še ostalih stvari, kot so mučenci, gotske katedrale, ali pa preprost mir, ki ga doživi človek, ko iskreno potrebuje in prejme zakramente. In res, povabljeni smo na to svatbo. Toda eden gre raje na »svojo njivo, drugi po svoji kupčiji.« Skratka vsak po svoje. In razočaranje Boga je večje, kakor tisto razočaranje, ko se nekdo ne zmeni za nas, kljub vsemu našemu trudu.

Zato Bog vabi vse povprek. In res je Katoliška Cerkev ena čudna mešanica vseh vrst ljudi. Toda tudi tukaj ni nujno, da bo vsak zveličan, kajti »veliko je namreč poklicanih, a malo izvoljenih.« Kaj zdaj to pomeni? Po eni strani je vsak dobrodošel v Katoliški Cerkvi, po drugi strani pa se veliko ljudi čuti ne zaželjene. In če se tako počutijo, se počutijo po lastni krivdi, ker Gospod Bog zahteva »svatbeno oblačilo.«

To svatbeno oblačilo je ponižnost, ki se skriva v besedah: »Vse zmorem v njem, ki mi daje moč.« Ponižno priznati, da je Bog tisti, ki vabi, tisti, ki pripravlja gostijo, tisti, ki kuha in peče, aranžira in krasti svatbeni prostor, skratka tisti, ki vse pripravi. Imeti svatbeno oblačilo pomeni imeti ponižnost sprejeti Božje darove, takšni kakršni smo, neodvisno od tega, kdo nam jih deli. Zato 'Ponižno stopimo pred Božji oltar in srca nesimo zveličarju v dar.

nedelja, 08. oktober 2017

Gospodov vinograd

Mi smo Gospodov vinograd. Zasajeni smo v tako čudovito deželo, tako čudovit kraj, da nam zavidajo vsi tujci, ki pridejo slučajno ali pa nalašč v to našo deželo pod Karavankami. Zato resnično ne smemo dopustiti negativnega odgovora na Božje vprašanje: »Zakaj sem upal, da bo dajal grozdje, pa je dal viničje?«

Kaj moramo mi storiti, da ne bomo oropani, poteptani, spremenjeni v pustinjo, da nas ne bo preraslo trnje in osat? Kot prvo moramo spremeniti mišljenje. Začeti moramo ravnati v skladu z Jezusovo zapovedjo 'Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe' tako, da začnemo misliti o svoji deželi, o svojem narodu, drug o drugem, pa tudi o sebi z resničnimi, vzvišenimi, pravičnimi, čistimi, ljubeznivimi, častnimi krepostnimi in hvalevrednimi mislimi. Varujmo se nevoščljivosti, s sebičnosti, ki se skriva za besedami: »Ubijmo ga in se polastimo njegove dediščine.« Vsako človeško življenje je zapeljiv vinograd za različne najemnike, ki se želijo polastiti naših duš. Nevoščljivost in sebičnost je tisto, kar je Adama in Evo pregnala iz raja in to je tisto, kar uničuje naše življenje. V ozadju napuha, v ozadju vsakega greha so nevoščljive in sebične želje. Tudi v skrbi za blagor bližnjega se lahko skriva nevoščljivost in sebičnost.

Zato, da ne bi sami sebe ali svojega bližnjega oropali, poteptali, spremenili v puščavo in tako zapravili nebeško kraljestvo »ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvijo, prošnjo, zahvaljevanjem.« Tako se na učimo zaupanja Bogu, tako krepimo svoje upanje, ko od Boga pričakujemo izpolnitev svojih prošenj in želja, kakor prošenj in želja za blagor svojih bližnjih. In to je grozdje, ki naj bi ga mi rodili: vera v Boga, upanje po Božji pomoči, sprejemanje ljubezni.

sobota, 07. oktober 2017

Varnostna razdalja


Cel teden so nam različni profesorji predstavljali različne vidike ene in iste stvarnosti Svete Trojice. V nedeljo smo spoznali Terezijo Deteta Jezusa in njeno malo pot, ki pot opravljanja vsakodnevnih obveznosti. Angeli varuhi nam obljubljajo svojo pomoč in zvestobo v boju z zlom, ki ne ovira gradnje nebeškega kraljestva, zato ni nobenega razloga za strah in obup. Sveti Frančišek Asiški nam ponuja zgled nebeškega trgovca, ki nas vabi, da delimo svoje talente, da se bojujemo z uboštvom in z molitvijo zidamo nebeško kraljestvo. Sestra Favstina Kowalska pa nam ponuja zgled, da smo orodje Božjega usmiljenja.

Kot slovesen zaključek naše župnijske duhovne obnove, pa predstavlja Božja Mati Marija, ki nam kot odličen pripomoček za dosego vseh zgoraj naštete kreposti ponuja rožni venec. Ta preprosta verižica na katero so nanizane drobne jagode, je verižica, s katero se obesimo na Božjo milost in ta Božja milost nas preko te verižice potegne ven iz naših zagat, iz našega obupa, nemoči, slabosti, pa tudi greha. Mi smo kakor kontejner, naložen z marsičem, ki ga Bog prestavlja v nebeško kraljestvo. In visimo na tej drobni verižici, na tej na videz krhki nitki rožnega venca.

Praznik Rožnovenske Matere Božje izvira iz 7. oktobra leta 1571, ko so krščanske države premagale otomansko cesarstvo. Krščanske države so imele 212, otomansko cesarstvo pa 270 ladij. Tako vidimo, da je bila premoč otomanskega cesarstva ogromna. Pa vendarle je bilo Otomansko cesrstvo poraženo, z uničenih 240 ladij, na krščanski strani pa samo približno 15. Kaj se je takrat zgodilo? Dobra vojaška strategija ali čudež? Oboje.Dobro vojaško strategijo je omogočala verna molitev vsega takrat krščanskega sveta. Vsi so na kolenih molili in prosili: od papeža, pa do ta zadnjega reveža v kakem lazaretu.

In kaj se dejansko zgodi med molitvijo? Med molitvijo mi Bogu podarjamo svoj čas, mi Bogu dajemo maneverski prostor, da lahko deluje. To je podobno kakor na cesti varnostna razdalja, ki omogoča, da se avto, ki je za nami, ob naši morebitni nenadni ustavitvi, lahko varno ustavi.

In v tistem času, ki ga mi Bogu podarimo, lahko Bog spremeni potek zgodovine: svetovne, narodne, župnijske, družinske, posameznikove. In če več ljudi moli za eno in isto stvar, se čas pomnoži s številom udeležencev. Če dva molita pol ure za uspeh neke stvari, Bogu podarita eno uro. Tista ena ura je varnostna razdalja, maneverski prostor v katerem lahko Bog svobodno deluje.

Noben od zgoraj naštetih svetnikov ne bi mogel izvršiti Božjo voljo v vsej polnosti, če ne bi molil. Molitev je pogovor z Bogom. Ta pogovor redko, zelo redko poteka tako, kakor so ga doživljali mistiki, kot dialog dveh oseb, ki se vidita, slišita, občutita. Bog nam govori preko življenja, preko dogodkov, oseb, Cerkve, Božje besede, pa tudi preko preizkušenj, stisk, nesreč. Mi pa odgovarjamo s svojimi odločitvami, ki jih sprejmemo preko molitve.

petek, 06. oktober 2017

Zaledje


Sveti Bruno, ljubi svojo Cerkev. Ljubi jo, kakor mi ljubimo svoje skupnosti v katerih prebivamo. In kakor mi poizkušamo svoje skupnosti ohraniti, tako je poizkušal tudi sveti Bruno. Najprej je poizkušal tako, da je svoje talente svoje sposobnosti dal na razpolago lokalni Cerkvi, kjer je deloval kot kanonik, kot profesor, kot učenjak, pisarniški delavec, uradnik. Skliceval je konference, se jih udeleževal, učil, spodbujal, govoril. Pisal članke in knjige, skratka bil je aktiven pastoralni delavec.

Podobno skrbimo tudi mi za svoje skupnosti. Skrbimo da obstajajo v gmotnem, materialnem položaju. Skrbimo, da so aktivne, da se v njih nenehno nekaj dogaja. Da imajo člani skupnosti občutek, da ni vse skupaj brez veze. Toda da je dejavnost na odru tega sveta uspešna, da prinaša duhovni in telesni blagor je potrebno še nekaj. Sveti Bruno je odkril, da skupnost potrebuje dobro zaledje in se je v to zaledje s skupno somišljenikov leta 1084 tudi umaknil. Umaknil se je v odročno, slabo dostopno dolino v Franciji v bližini mesta Grenoble, ter tam ustanovil unikatno skupnost, po tej dolini imenovano – kartuzijani.

Kartuzijani se že od leta 1084 dalje trudijo Cerkvi, ki jo ljubijo, pripraviti varno in trdno zaledje, zakriti hrbet, ko se Cerkev ukvarja z aktivno pastoralno dejavnostjo. Nauk svetega Bruna je aktualen tudi danes. In samo za vesoljno Cerkev, temveč tudi Cerkev v malih skupnostih, kakor so naše družine, naši prijatelji, sodelavci in kolegi.

Življenjski zgled svetega Bruna je v tem, da se določen del skupnosti umakne v zaledje, tam zaživi v polnem odnosu z Bogom, da bi lahko preostali del skupnosti aktivno deloval na odru tega sveta. Sveti Bruno nam želi povedati, da je delavec za odrom enako pomemben, če ne najpomembnejši, da gledališka predstava uspe, ter nagovori gledalce.

Seveda nismo vsi poklicani, da se umaknemo v samoto, v tišino in tam opravljamo svoje pobožne vaje. Vsi pa smo poklicani k življenju v skupnosti. In vsaka skupnost vedno potrebuje neko podskupino, za katero vemo, da nas bodisi podpira s svojo molitvijo, svojim življenjskim žrtvovanjem, bodisi da se lahko k njem obrnemo, da si zližemo rane, ki nam jih svet zadaja.

Tudi Jezus se je vsake toliko časa umaknil v samoto, v tišino, da je preživel kakovosten čas s svojim Očetom, se z Njim povezal, ter nabral novih moči. Včasih se je umaknil s svojimi apostoli, včasih popolnoma sam. Toda nikoli ni bil osamljen, kajti Bog je bil vedno z Njim.

Življenjski zgled svetega Bruna je v tem, da nam želi pokazati, da je skupnost lahko uspešna samo takrat, če je del te skupnosti pripravljen svoj čas zapravljati samo za Boga. Življenjskih zgled svetega Bruna nam želi pokazati, kako lahko v čisto vsakdanja opravila vtkemo Boga: ko opravilo ni samo sebi namen, ko opravilo nima samo nekega zemeljskega blagra, temveč je opravilo namenjeno temu, da poveličuje, slavi Boga, da je v dobro celotne skupnosti.

Če bi kartuzijani molili, se postili, živeli v uboštvu, tihoti in samoti samo zaradi samega sebe, se ne bi ohranili skoraj celo tisočletje. Tudi naši odmiki v razne duhovne vaje, seminarje ne bodo prinesli nobenega duhovnega, kaj šele telesnega blagra, če jih ne bo vodila zapoved ljubezni do bližnjega: »Ljubi svojega bližnjega, kakor samega sebe.« Če ljubim svojega bližnjega, mu bom želel Božjega blagoslova, toda zato bom tudi jaz poskrbel, da bom blagoslovljen od Boga, da bom blagoslov drugemu. In to je storil sveti Bruno, leta 1084, ko je ustanovil red karuzijanov.

nedelja, 01. oktober 2017

Hlapec


Bistvo, smisel, poanta evangelija – vesele novice ni v tem, da smo mi vedno 24 ur na dan 365 dni na leto, celo svoje življenje najboljši, najhitrejši, najčistejši, najlepši, skratka popolni. Krščansko življenje ni v tem, da prvi pretečemo ciljno črto, da smo podobni prvemu sinu iz evangelija, ki vedno reče 'grem', pa običajno ne gre. Temveč, da smo podobni drugemu sinu, ki sicer reče, da ne gre toda »pozneje se je premislil in šel.«

Kajti naša človeška slabotnost nas bo vedno znova dohitela in potolkla. Nato pa se pojavijo težave: stres, živčnost, nemirnost, slaba vest, krivda, nato poizkušamo vse te težave utopiti v alkoholu, živeti v iluziji drog, utišati z jogo, pretiranim športom, in podobnimi stvarmi. Bistvo evangelija – vesele novice je, da ima človek vedno znova priložnost da se »odvrne od krivičnosti, ter si reši življenje.« Da človek po vsakem padcu vstane in nadaljuje pot. . Grešili bomo vedno: če to hočemo ali ne. Vstanemo in živimo pa lahko samo, če to hočemo.

Da se človek lahko spreobrne, odvrne, vstane, potrebuje ponižnosti. Ponižnost pa je krepost, ki si jo pridobimo tako, da imamo »drug drugega za boljšega od sebe.« In kdo je ta drugi? Lahko je človek s katerim živimo, delamo, se srečujemo. Ta drugi pa je lahko tudi Bog. Če imamo Boga za boljšega od sebe, ga bomo videli, kako je za nas »prevzel podobo hlapca.« In kot hlapca ga bomo videli, da je bil »pokoren vse do smrti, smrti na križu.«

Če nas ne gane ta podoba Boga, ki se vedno znova ponižuje v zakramentu svete evharistije in svete spovedi, zato, da bi mi živeli brez stresa, brez živčnosti, brez krivde in slabe vesti. Če nas ta podoba Boga ne gane, potem lahko vedno znova samo padamo, padamo, ter nikoli ne vstanemo, temveč ležimo bedni in nesrečni, namesto da bi bili srečni in zadovoljni.

nedelja, 24. september 2017

Pridi, čeprav z zamudo!


Današnji evangelij je zelo pomemben za razumevanje Božje logike delovanja, »kajti moje misli niso vaše misli in vaša pota niso moja pota, govori Gospod.« Ta evangeliji je vreden, da si ga zapomnimo za vse večne čase, ker se vsako toliko časa pojavijo neke pobožne duše, ki hočejo na manj pobožne duše stresati Božji ogenj in jezo.

Božja logika delovanja je torej v tem, da bo dal Bog isto plačilo tistemu, ki pride »zgodaj zjutraj« delat v vinograd, kakor tistemu, ki pride »okrog tretje ure, šeste, devete« in celo tistemu, ki bo prišel delat v vinograd »okrog enajste« ure, bo dal enako plačilo, kakor tistemu, ki je prišel delat zgodaj zjutraj. Ker je pri vsem tem najbolj pomembno to, da Bog kliče vse ljudi v nebesa, nikogar noče izključiti. Ker je pri vsem tem pomembno to, da se duše zveličajo, četudi tri dni pred smrtjo. In razumevanje tega je za marsikoga težek oreh. Ker bo tisti, ki se je celo življenje trudil dobil isto plačilo, ki je celo življenje 'zabušaval' in se šele proti koncu iskreno pokesal.

Toda kdaj pa bo konec? Tega pa žal nihče ne ve. Zato Bog po preroku Izaiju opozarja: »Iščite Gospoda, dokler se daje najti, kličite ga dokler je blizu.« Kajti ko pride sestra smrt je prepozno. Nobeno naše dobro delo, nobeno zvonjenje, nobena sveta pobožnost, in še tako drag spomenik, ne more rešiti duše pred vicami ali celo peklom, kakor Sveta popotnica pred smrtjo pred smrtjo, ali pa vsaj redna spoved, ter vredno in redno prejemanje svete evharistije.

Zato tisti, ki se že celo življenje trudite živeti »vredno Kristusovega evangelija,« živite tako še naprej. Ker če zdaj obupamo, ne dobimo plačila, ne glede na to, koliko truda smo vložili. Toda pri tem ne smemo gledati grdo na tiste, ki morda pridejo z zamudo v Gospodov vinograd, kajti Bog ljubi tako vas, kakor nas, kakor tudi one, ki zamujajo. Ter nihče ne more točno vedeti zakaj nekdo zamuja. Mi, ki pa smo, pa moramo zato stati »trdno v enem duhu.« Biti moramo dovolj trdni, da bomo lahko podprli tudi tiste, ki padajo, tiste, ki so zunaj, tiste, ki zamujajo. Kajti več kot nas bo, bolj bo veselo živeti večno življenje v nebeškem kraljestvu.

nedelja, 17. september 2017

Brez odpuščanja ni sprave

Križ na steni ima svoj namen. Čeprav prikazuje Jezusa v najhujši trpni obliki, kar si jo človek lahko predstavlja, namen križa ni v obsodbi, jezi, temveč, da bi nas spomnil na to, kar pravi modri Sirah: »Pomisli na zapovedi in se ne srdi na bližnjega, na zavezo Najvišjega pomisli in odpusti.«

Čeprav nam Bog nenehno polaga na srce, ko se sprašujemo kolikokrat naj odpustim: »do sedemdesetkrat sedemkrat,« kar pomeni brez omejitev, je odpuščanje, usmiljenje ena najtežjih dejavnosti, ki jo moramo katoličani izvrševati. In to je skoraj edina stvar, ki jo pri naši veroizpovedi moramo narediti, zakaj »Tako bo tudi moj nebeški Oče storil z vami, če vsak iz srca ne odpusti svojemu bratu.«

Odpuščanje, usmiljenje je tako težko zaradi tega dejstva, ker mora tisti, ki je užaljen, tisti, ki je prizadet, tisti, ki je oškodovan »dolg odpustiti.« Ni dovolj reči: 'Odpustim, a ne pozabim'. Pravo odpuščanje nastopi takrat, ko pozabimo na dolg. Ker se tudi Bog, potem, ko prejememo odvezo ne spominja naših grehov. In če bo posoda našega srca nenehno polna stare postane juhe zamer, užaljenosti, jeze in srditosti, ter jo bomo nenehno pogrevali ne bomo mogli nikoli skuhati nekaj novega, okusnejšega. Kajti stara postana juha je ogabna, kakor sta »Srd in jeza ostudna, grešen človek se jima bo vdajal.« Zato se velikokrat dogodi, da tisti, ki je užaljen, prizadet, oškodovan bolj greši, kakor tisti, ki je vse to prizadejal. Tisti, ki stori krivico gre v življenju naprej, ga to kaj dosti ne briga, nekateri celo sadistično uživajo. Užaljen človek pa je tisti, ki ostane, ter se marinira v lastnem žolču.

Zato če človek, ki se ne trudi odpusti in pozabiti, še več, če se hoče maščevati in vsi tisti govori o spravi in odpuščanju, ki jih tolikokrat slišimo pri različnih dogodkih v zadnjih nekaj letih, so v bistvu govori o maščevanju. Tak človek »bo izkusil maščevanje Gospoda, ki si bo skrbno zapomnil njegove grehe.« Če pa se spovemo, Bog odpusti in pozabi naše grehe, med katere lahko spadajo tudi naše užaljenosti, prizadetosti. Če pa ne, tudi Gospod Bog ne bo pozabil naših grehov in jih ne bo dopustil. Opuščanje, usmiljenje, sprava je nemogoča samo iz človeškega truda, je dejanje Božje ljubezni, ki se razodeva na lesu križa.