ponedeljek, 30. marec 2020

Zgodbe iz gozda I.

Tiho, prav tiho in previdno je stopal konj po mehki travi, ki se je komaj pred mesecem dni osvobodila zimske prevleke in je nežno, sramežljivo rastla v življenje. Tiho in previdno, kakor da bi žival čutila, da ta petek ni tak kot ostali petki in da nima nobene pravice ta dan stopicljati naokoli. Toda žival je pokorna človeku in človek je pokoren svojemu srcu. Jezdec je dobro vedel, da je ta petek, ko jezdi na svojem konju na enega od tistih neštetih lovskih pohodov, poseben petek. Petek ko je na križu umrl naš Gospod Jezus Kristus. Toda žival je pokorna človeku in človek je pokoren svojemu srcu.

Travnata pokrajina je začela prehajati v grmovje, grmovje se je začelo spreminjati v drevesa, drevesa v gozd. Nenavadno tih in temačen gozd je sprejel še bolj temačnega jezdeca, na belem konju. Bil je princ na belem konju, ki ni iskal princese, temveč jo je hotel pozabiti, saj je bila njegova princesa je bila že davno mrtva. Umrla je nekega dne na porodni postelji. Od tistega dne dalje je prinčevo srce postajalo čedalje bolj temno, mrzlo, kakor gozd v katerega je danes odjahal.

Edina dejavnost, morda razvedrilo, ki je doseglo mrzle in temačne globine njegovega srca je bil lov. V logiki razočaranega in ranjenega srca bolečina zahteva bolečino, rana zahteva rano, smrt zahteva smrt. In naj bodo misli in nauki iz mladosti še tako lepi in pobožni, če ni v srcu plamenčka vere bo vedno živela logika maščevanja, povračila. V lovu ne krive ne dolžne živali se je hotel maščevati za smrt ne krive, ne dolžne, ljubljene žene. Vedel je, da je današnji petek prav poseben petek. Toda žival je pokorna človeku in človek je pokoren svojemu srcu. Jezdec je bil pokoren svojemu srcu v katerem je vladalo grenko razočaranje, grenka bol in neskončna žalost.

Temačen gozd je pogoltnil temačnega jezdeca. S sklonjeno glavo je žival pohlepno stopala po podrasti, griva vlažna od megle in vlage je zlepljeno visela na sicer ponosnem in mogočnem vratu. Za trenutek je žival postala, da je jezdec lahko prisluhnil gibanju v negibnem gozdu, da bi s svojim ostrim očesom prepoznal predmet svojega lova. Toda žival je pokorna človeku in človek je pokoren svojemu srcu in žival je začutila prisotnost druge živali, ter je zastrigla z ušesi. Ker je žival na milost in nemilost pokorna človeku, ter ga ne more izdati, kakor lahko človek izda Boga. Tudi jezdec je začutil prisotnost druge živali, njegov nezmotljiv voh je zavohal predmet svojega lova in ostre oči so zasledile sledove v tleh. Jezdec je takoj vedel kam mora iti in kaj mora storiti. Začel se je lov.

Žival je nagonsko čutila, da mora zasledovati čim bolj tiho, v že tako tihem gozdu, ker bi se drugače zaradi jezdečeve jeze hitro spreobrnila iz zasledovalca v plen. Zasledovanje se je začelo odvijati čedalje bolj hitro. Nenadoma je gozda zmanjkalo. Na tisti jasi, v tistem tihem gozdu se je lovec srečal s svojim plenom.

Bil je najveličastnejši jelen, kar jih je kdaj videl. Ob pogledu na jelena je jezdeca za trenutek zmanjkalo. Za trenutek je pozabil, da je v temačnem gozdu, na temačen veliki petek. Z mislimi je odtaval na tisti jesenki dan, ko je od veselja, da bo postal oče odhitel v gozd, proslavit življenje. Jelen je kralj gozdov. Ko v prvih hladnih jesenskih nočeh izkazovanje njegove moči z vseh koncev temni gozd napolni njegov glasni ruk, je lovec z zaprtimi očmi ure presedel v objemu zvokov noči in užival. Lov na jelena je tisti, v katerem je lovec najbolj užival. In zjutraj ko bi morali zvonovi naznaniti rojstvo dediča je slišal ruk jelena. Jelenov močan glas in ljubezenska zaslepljenost je lovca pripeljala naravnost k jelenu, ki pa ga lahko rešijo le še vedno oprezne oči košute. Toda zvonovi niso naznanili rojstva, temveč smrt.

Lovec se je znova znašel v temačnem gozdu, na jasli, ki so jo pokrivali temačni oblaki, na tisti poseben dan, ko je še narava obmolknila in se čudila, kaj počne jezdec na Veliki petek v gozdu. Toda jelen ni zbežal. Zakaj jelen ni zbežal. Mar ni čutil jezdečeve mržnje v srcu, žalosti, ki je hotela smrt za smrt. Jelen se je obrnil proti lovcu in lovec se je začuden zazrl vanj.

Nenadoma, kot v sanjah, je sonce posijalo skozi oblake in osvetlilo kralja gozdov in med njegovimi veličastnimi rogovi je zasijal velik križ. Igra svetlobe? Čustvena igra hrepenečega srca? Ne, čudež. Čisto pravi čudež. Tak, ki je zapisan v starih in zaprašenih knjigah in jih je duhovnik oznanjal v kapeli jezdečevega gradu.

Ni bil samo čudovit križ, med čudovitimi jelenovimi rogovi. Zaslišal se je tudi glas. Glas ljubljene žene, ki mu je govoril: »Hubert, če se ne spreobrneš h Gospodu in si prizadevaš za sveto življenje, boš hitro pristal v peklu!«

Lovec je pozabil, da je lovec. Spoznal je da je Hubert. Hubert, ki je izgubil ljubljeno ženo pri porodu. Hubert, ki je hotel utešiti grenko bolečino v srcu. Hubert, ki je hotel pozabiti na krivico, ki se mu je zgodila. Hubert je strmel v križ med jelenovim rogovjem. Splezal je s konja, ter pokleknil. In zgodil se je še en čudež. Iz davno izsušenih oči, se mu je utrnila solza. Majhna, skoraj neopazna solza je spolzela po njegovem izklesanem licu. Vedel je, kaj mora storiti. Kajti žival je pokorna človeku in človek je pokoren svojemu srcu. V srcu Huberta pa je zakraljeval Kristus. Smrt Hubertove žene je bila poravnana s smrtjo Jezusa na križu

Takoj zatem je oblak prekril sonce, sonce je nehalo osvetljevati jaso in jelen je postal zgolj jelen. Njegov smrček je ujel vonj konja in jezdeca. Ušesa so preplašeno zastrigla in v skoku je kralj gozdov zbežal v temačen in hladen gozd. Hubert se je vrnil na svoj grad. Bil je potolažen. Našel je mir v svojem srcu, ki ga je v gozdu iskal na dan Velikega petka, ko je naš Gospod Jezus Kristus na križu umrl tudi za Huberta in njegovo ženo. Jezusova smrt, Jezusova daritev na križu je poravnava za vse naše grehe, za vse naše smrti, za vse naše krivice, razočaranja in grenkobe. Zato lahko kakor Hubert živimo svobodno in prosto, brez zamer in maščevanja. Živimo in rastemo, ter kakor Hubert počasi postajamo sveti.

 
Sveti Hubert je zavetnik lokostrelcev, gozdarjev, lovcev, kovinarjev. Upodabljajo ga z jelenom, ki ima svetleč križ med rogovi. Goduje 30. maja (njegov smrti dan) oziroma 3. novembra ko so njegove kosti leta 825 prekopali v benediktinski opatiji Amdain. 


nedelja, 29. marec 2020

Izven konteksta

Evangeliji predstavljajo Jezusa v luči tradicionalnega poslanstva, ki ga mora Božji Sin opraviti. In pri tem njegovem osebnem življenju, čustovanju ni ne duha ne sluha, tako da se ti resnično zdi, da je Jezus zgolj Božji Sin, ki pač stoično opravlja svoje poslanstvo. Toda pozor, danes pa je Jezus predstavljen v čisto drugi luči: »Jezus je ljubil Marto, njeno sestro in Lazarja.« Nezaslišano. Jezus zaradi Lazarja tvega življenje in se vrne v Judejo, kjer ga preganjajo, Jezus vzdrhti, Jezus je do srca ganjen, Jezus celo joka nad Lazarjevo smrtjo: »Glejte, kako ga je imel rad.«

Nezaslišano je, da Jezus čustvuje kakor človek. In še bolj nezaslišano je, da nam lahko stvari, bližnji in tudi vera postanejo nekaj samoumevnega, zgolj tradicionalnega. Ko stvar, bližnji in celo vera postane nekaj samoumevnega, postane to grob, smrt, konec. »Če pa je v vas Kristus, je telo sicer mrtvo zaradi greha, duh pa je življenje samo zaradi pravičnosti.« Imeti Kristusa, pomeni imeti nek živ odnos do vere. Kajti, če ti vse manjka na tem svetu, če nikamor ne moreš, imaš pa vero v Boga, si najbogatejši človek, ker imaš upanje: »Ti mar nisem rekel, da boš videla Božje veličastvo, če boš verovala,« pravi Jezus Marti.

Nikdar ne smemo dopustiti, da nam bližnji ali vera postanejo nekaj samoumevnega, zgolj tradicionalnega, nekaj kar nam pripada, ker tisti trenutek ko to dopustimo se zapremo v grob. Bližnji ali vera postaneta nekaj najbolj neživljenjskega, obupnega, napornega, odvratnega: »Gospod, že ima zadah, saj je četrti dan mrtev.« In da naša vera ima lahko zadah, saj je lahko že kar nekaj let mrtva.

Če torej v teh zadnjih tednih postnega časa delamo nekaj, kar je za nas ne-tradicionalnega, kar drugi od nas ne pričakujejo, kakor se ni pričakovalo, da bo Jezus jokal ob grobu: »Glejte, kako ga je imel rad,« potem se z gotovostjo na Veliko noč lahko nadejamo izpolnitev obljube Gospoda Boga: »Svojega Duha denem v vas, da boste oživeli in vas spet postavim na vašo zemljo

sreda, 25. marec 2020

Imeti voljo

Kristusova daritev na križu je volja, ki daje življenje, saj pravi: »Daritve in žrtve nisi hotel, a telo si mi pripravil.« Današnji praznik Gospodovega oznanjenja je praznik telesa, praznik življenja, saj se spominjamo tistega dogodka, ko je Gospod Bog javno oznanil svojo voljo in Marija je tej volji privolila: »Glej dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji volji.« In trikrat na dan se na čast temu dogoku, v naših cerkvah oglasijo zvonovi, najveličastnejše ob večernem zvonjenju oziroma »Ave Marija«.

Kot spomin in opomin, da se naša vera dejansko vrti okoli dobre volje sodelovati z Božjo milostjo. Vsakič, ko nas prime, da bi se pokrižali, molili, tako ali drugače sodelovali pri sveti maši, prejemali zakramente, Bogu oznanjamo svojo dobro voljo: »Glej, prihajam o Bog, da izpolnim tvojo voljo

Če želimo delati dobro, moramo sodelovati z Bogom. In dejansko na nekem mestu pravi psalmist: 'Če Gospod, ne zida hiše, se zaman trudijo zidarji' (Ps 127,1). In če želimo sodelovati z Bogom moramo imeti voljo. Bog ima vedno voljo, da s Kristusovo daritvijo na oltarju križa daruje svoje življenje. Zato je Cerkev znamenje je »Emanuel, kar pomeni z nami je Gospod.« Mi pa moramo imeti voljo kot Marija, da bomo to Božjo voljo sprejeli in jo živeli. Zato bomo danes prosili Marijo, naj nam da kanček svoje voljo, da bomo v celosti izpolnili Božjo voljo in s tem pridobili večno življenje v nebeškem kraljestvu.

nedelja, 22. marec 2020

Vsebina je pomembna

Kadar gre kaj narobe, ljudje potrebujemo grešnega kozla. Nekoga, zaradi katerega se bomo opravičili. Tako so farizeji v današnjem malce daljšem evangeliju potrebovali slepega berača, ki je ozdravel. Toda berač je bil nekako podoben Jezusu, ni bil ne kriv ne dolžen: »Ni grešil ne on ne njegovi starši, ampak na njem naj se razodenejo Božja dela

Letošnji postni čas je huda preizkušnja za nas vse. Vendar ima sporočilo: Bog ne dopušča zla, zaradi kaznovanja. Slepi berač ni bil od rojstva slep zato, ker bi se Bog nad njim izživljal, temveč zato, da se s časoma »Razodenejo Božja dela.« Potisnjeni smo v osamo domačega doma, kraja. Na nek način smo izolirani od vsega dogajanja, čeprav smo povezani v moliti in spletu. Izkoristimo ta čas, kakor pravi apostol Pavel: »Preizkušajte kaj je všeč Gospodu

Postna virusna preizkušnja ni kazen. Je bolj opomin, ker smo morda gledali preveč po človeško: »Zares Gospod ne vidi, kakor vidi človek. Človek namreč vidi, kar je pred očmi. Gospod pa vidi v srce.« Človekov pogled se ustavi zgolj na zunanjosti, na ovitku paketka. Tako je Samuel izbiral novega kralja, odločal se je glede na njegovo zunanjost, toda: »Ne glej na njegov videz ne na njegovo visoko postavo,« ne glej samo na ovitek. Pri Gospodu je pomembna tudi ali pa samo vsebina paketka.

Izkoristimo ta virusni postni čas. Svet je dobesedno drvel v kaos. Na vseh področjih smo iskali grešnega kozla, v podobni neštetih dogodkov, da bi opravičili svojo notranjo praznino. Toda s tem virusom, nam je bila dana velika milost, »da bi videli tisti, ki ne vidijo in oslepeli tisti, ki vidijo.« In res: veliko jih je ob tej preizkušnji oslepelo, vijejo roke, paničarijo, obupujejo, in se obnašajo kakor grizli, ki ga stlačiš in zapreš v mačje stranišče. Toda lahko pa spregledamo, se ustavimo, da bi se lahko vrnili k Jezusu, se mu priklonili do tal in hvaležno vzkliknili: »Verujem, Gospod.«

četrtek, 19. marec 2020

Sporočilo iz onostranstva

Te dni morda malce več spremljam sodobne medije in najbolj me je zaskrbelo ob naslednji izjavi nekoga: »Ta virus je prišel ob najbolj neprimernem času«. Mar obstaja primernejši čas za hudo nalezljiv virus? Ali obstaja primeren čas, da si človek zlomi roko, nogo, kolk, pade s kolesa, ga piči klop in podobno? Tudi za svetega Jožefa je bilo podobno: 'Ravno sedaj, tik pred poroko je morala spočeti. Jaz pa sem že rezerviral rabina, gostilno, baldahin…' Noben čas danes ni primeren in čedalje bolj se mi zdi, da je virus sporočilo iz onostranstva. Ki nam želi sporočiti:

»Ne boj se vzeti k sebi svoje žene Marije; kar je namreč spočela je od Svetega Duha. Rodila bo sina, ki mu daj ime Jezus.« Vzeti k sebi Marijo, pomeni vzeti k sebi človeka. Ko boš sprejel k sebi človeka, boš tudi Boga. Ali smo res v zadnjih letih jemali k sebi človeka? Kako boš sprejel Boga, ki ga ne vidiš, če ne moreš sprejeti človeka, ki ga vidiš. Veliko stvari smo sicer počeli v imenu in zaradi človeka, toda v bistvu je bil vedno dobiček: ne samo denarni. Dobički so različnih vrst. Tudi Jožefu so bili prekrižani načrti, toda na koncu »je storil, kakor mu je naročil angel.« Sprejel je Marijo k sebi zaradi razloga.

Ta razlog je upanje. »Proti upanju je upal in veroval.« Jožefu so bili prekrižani načrti, kakor marsikomu danes. Toda imel je zaupanje v Boga, da bo Bog zagato rešil in mu jo je rešil. Tudi nam bo Bog rešil vse zagate, ki jih virus prinaša, če bomo le sprejeli k sebi Marijo, ker ko bomo sprejeli Marijo bomo sprejeli tudi Jezusa, Avtomatsko.

Sveti Jožef je varuh svete družine, toda varuh je zaradi upanja. Ne ozirajmo se na ta virus zgolj kot na kazen, kot na nekega nebodigatreba, ki vedno pride takrat ko je zanj najbolj neprimerno. Četudi lahko zaradi njega trpimo mi in naši najbližji. Glejmo ga kot na priložnost, da okrepimo svoje upanje. Le z upanjem bomo postali varuhi svojih družin, svojih skupnosti. Skušajmo sprejeti človeka, takšnega kot je, brez fige v žepu. Kajti ta bližnji »bo sezidal hišo mojemu imenu.« In ta bližnji potrebuje moje varstvo, potrebuje mojo vero, mojo ljubezen in kar je še naj pomembnejše – potrebuje moje upanje. Da bo lahko tudi on upal.

nedelja, 15. marec 2020

Sveti Rok, prosi za nas!

Tisto, kar je bilo pozabljeno, danes prihaja v ospredje. In starodavne tradicije, za katere se zdi, da jih je povozil čas, so zopet aktualne. Med temi tradicijami je prav gotovo v ospredju pobožnost v čast svetemu Roku.

Sveti Rok je zavetnik zoper kužne bolezni. In koronavirus, je kužna bolezen. Izgleda da precej huda kužna bolezen. Osrednji del življenjske zgodbe svetega Roka govori o tem, kako je Rok, kot romar na poti v Rim prišel v kraje, kjer je razsajala kuga. Ni zbežal, kakor so zbežali, kot je na primer beg snov za Dekamerona. Temveč se je pri kužnih bolnikih ustavil, ter jih ozdravljal z znamenjem križa. Tako je Rok, ko je postal sveti Rok, postal priprošnjik zoper kužno bolezen.

Skoraj v vsaki cerkvi najdemo kip ali podobo svetega Roka, ker je vedno bila in vedno bo kakšna bolezen, ki nas bo ogrožala. Njemu na čast je posvečenih kar nekaj župnijskih in podružničnih cerkva.

Sveti Rok je odsvit Božje ljubezni. Je znamenje Božje skrbi in previdnosti za človeški rod. Bog pošlje bolezen kot preizkušnjo, a obenem da tudi rešitev, kot je dal Mojzesu v puščavi, da naredi bronasto kačo: »Če je kača koga pičila in se je ozrl na bronasto kačo, je ostal živ.« (prim. 4 Mz 19,4-9).

Rešitev za to našo kužno nevarnost je sveti Rok. Čas je, da se na naših ustnicah zopet pojavi vzklik: »Sveti Rok, reši nas! Sveti Rok, pomagaj nam! Sveti Rok, usmili se nas!« Čas je, da znova ozremo v višave in tudi od tam pričakujemo rešitve: »Če Gospod ne zida hiše, se zaman trudijo zidarji; če Gospod ne varuje mesta, zaman bedi tisti, ki straži.«

Zato vabljeni, da v tej uri preizkušnje obnovimo svoje zaupanje v Boga, ter se preko svetega Roka zatečemo v Božje varstvo.

Vabljeni k molitvi. Molitve lahko najdete na spletni strani Slovenske škofovske konference.

Studenec žive vode

V teh turobnih trenutkih, se lahko upravičeno sprašujemo, kakor so se spraševali stari Izraelci, ko so na poti v obljubljeno deželo obstali v puščavi: »Ali je Gospod med nami ali ne?« Ko nam gre dobro, najbrž niti ne pomislimo na Gospodovo prisotnost. Ko pa pride kriza, takrat pa se vsak na nek način vpraša o prisotnosti Boga na tem svetu.

Toda Gospod je med nami. In dejansko ga lahko začutimo, seveda s pomočjo vere. Toda če ga želimo občutiti, Njegovo prisotnost, ga moramo sprejeti, ker Gospod ne deluje kakor deluje ta svet. Ta svet deluje po zunanjosti. V bistvu nas dogodki in trenutki zgolj oplazijo. Naša koža je zelo trda. Gospod pa deluje od znotraj. Tako pravi danes Jezusa: »Kdor pa bo pil od vode, ki mu bom jaz dal, ne bo nikoli žejen, ampak bo voda, ki mu jo bom dal, postala v njem izvir vode, ki teče v večno življenje

Bodimo pozorni na Jezusovo besedo: Jezusova voda bo v človeku – v njem – postala izvir vode, ki teče v večno življenje. Gospod mora priti v nas in iz nas more delovati. Na nekem drugem mestu Jezus jasno razloži: 'Iz srca namreč prihajajo hudobne misli … to je tisto, kar omadežuje človeka' (prim.: Mt 15,17-20). Zato pravimo, da tisti, ki ima vero, lahko doživi zlo, vendar se ga ne dotakne, ga ne rani, ga ne omadežuje. Postni čas je čas, ko v svojem srcu napravimo prostor, da bo Bog na Veliko noč v naše srce zlil Jezusovo vodo, živo vodo, iz katere bo naše srce postalo studenec, ki teče v večno življenje.

In morda je ravno ta preizkušnja, tega novega kužnega virusa, Božji poseg, ki nas dobesedno prisili, da začnemo razmišljati tudi o stvareh, ki jih običajen človek, običajen vernik, običajno ne razmišlja. Prisiljeni smo, da živimo v puščavi, kakor stari Izraelci. Imamo pa kot vedno dve možnosti: lahko sicer godrnjamo in se pritožujemo, lahko to sprejmemo kot priložnost, da poglobimo, utrdimo ali celo na novo zgradimo svojo vero.

Vera je tista voda, ki jo Jezus obljublja Samarijanki. Zato pa: »Ker smo opravičeni iz vere, živimo v miru z Bogom po našem Gospodu Jezusu Kristusu.« Ne paničarimo, ne obupujmo. Začnimo se zavedati svoje vere. Jezus se tudi danes vsak dan daruje na naših oltarjih. Res je, da ne moremo biti vsi navzoči pri tej daritvi, tudi ne moremo vsi prejeti Jezusa telesno. Vedno pa ga lahko sprejmemo duhovno. In današnji čas, epidemije, je čas puščave, kjer se lahko naučimo časiti Boga tudi: »v duhu in resnici.«

petek, 13. marec 2020

Duhovno obhajilo

Kako prejemamo duhovno obhajilo?


Škofje ordinariji do preklica podeljujejo slovenskim katoličanom spregled od dolžnosti udeležbe pri nedeljski sveti maši. Verniki naj nadomestijo odsotnost od svetega bogoslužja z molitvijo, postom, dobrimi deli, prebiranjem Božje besede, spremljanjem svete maše po radiu, TV oziroma spletu ter s prejemom duhovnega obhajila.


Če nikakor ni mogoče, da bi sodelovali pri sveti maši in prejeli sveto obhajilo, je primerno, da ga prejmemo v duhovni obliki.

Možna in priporočena oblika:


1) Na mirnem kraju se umirimo in se nato pokrižamo.


2) Zavemo se Božje navzočnosti in obudimo ter zmolimo kesanje.


3) Preberemo evangelij dneva.


4) Nekaj časa premišljujemo ob Božji besedi (bodite pozorni na to, kaj vam govori in kakšne občutke prebuja v vas).


5) Zmolimo veroizpoved.


6) Sledi duhovno obhajilo.


Jezus, verjamem, da si navzoč v Najsvetejšem zakramentu. Zahvaljujem se Ti za Tvojo ljubezen do mene, ki si mi jo izkazal s svojo smrtjo na križu. Želim Te ljubiti bolj kakor vse drugo, predvsem pa Te želim sprejeti v svojo dušo. Ker Te ne morem prejeti zakramentalno, Te prosim, da prideš k meni duhovno: prosim Te, da vstopiš v moje srce in prebivaš v njem.


(Kratek premor, da se povežemo z Jezusom …)

Hvala, Jezus, za to duhovno obhajilo, hvala za Tvoj objem, hvala za to duhovno združitev s Teboj. Ne dovoli, da bi se ločil od Tebe, ampak mi pomagaj, da ostanem v Tebi.


6) Molitev končamo z znamenjem križa.


Gospodova preizkušnja

Spoštovani župljani in župljanke župnije Dolenja vas,
dragi bratje in sestre v Kristusu,


s tesnobo v srcu sem včeraj prejel ukaz Slovenske škofovske konference, da so začasno odpovedani vsi javni obredi v župniji, v skrbi, da se čimprej in čimbolj virus, ki ta hip razsaja po Evropi, zajezi, ustavi in uniči. Ta navodila, ki jih svetna in cerkvena oblast podaja v času epidemije, moramo jemati skrajno resno.

Toda kljub vsemu imamo prednost, ker imamo vero v Jezusa Kristusa, ki je tudi v teh kriznih časih med nami navzoč, v tabernaklju župnijske cerkve. Zato ni prav nobenega razloga za kakršen koli strah ali paniko. Tudi ne glejmo na te dogodke kot na Božjo kazen. Glejmo jih iz vidika preizkušnje, da utrdimo in poglobimo svojo vero. Vera nas ne obvaruje pred zlom, vera nam pomaga zlo preživeti. Vera nam pomaga, da se zlo, ki se dogodi prerodi v nekaj dobrega. To preizkušnjo bomo prestali in ko jo bo konec, bomo lahko zaživeli na novo.

Slovenski škofje Vas do preklica odvezujejo obveznosti nedeljske svete maše. In moram priznati, da Vas že pogrešam, čeprav še nismo prišli do nedelje. Toda kljub temu, da se ne moremo družiti okoli Gospodovega oltarja, kakor smo navajeni, to še ne pomeni, da se Gospodova daritev ne bo darovala. Vsak dan bom po namenu in ob času, ki je zapisan v Lončarskem zvonu daroval sveto mašo. Prav tako bom od ponedeljka do petka, zjutraj ob 8-ih (razen na praznik svetega Jožefa), daroval sveto mašo v čast svetemu Roku.

Ob začetku svete maše bom pozvonil z velikim zvonom, Vas pa vabim, da v tistem času, ko se bo v župnijski cerkvi darovala sveta maša, doma prejmete duhovno obhajilo, kakor ga priporoča škof dr. Marjan Turnšek in Vam navodila prilagam v prilogi tega pisma.

Veliko milost imamo, da je zavetnik naše župnije ravno sveti Rok, ki je zavetnik zoper kužne in nalezljive bolezni, zato Vas tudi prosim, ko trikrat na dan (ob 7-ih, 12-ih in ob večernem zvonjenju) molite molitev »Angel Gospodov«, na koncu dodate še vzklik: Sveti Rok, zavetnik zoper kužne bolezni, reši nas.

Prilagam Vam tudi splošna navodila in ukrepe Slovenske škofovske konference, vsekakor pa me lahko pokličete za prejem zakramentov v primeru bolezni, nesreče, smrtne nevarnosti.

Vsem želim na priprošnjo svetega Roka, obliko Božjega blagoslova in varstva.