nedelja, 17. oktober 2021

Ne junaka, niti sužnja temveč vernika

Gospod Bog, ne potrebuje junakov, ki z drevesa rešujejo mucke. Tudi ne potrebuje nekega Nietzschejevega nadčloveka, odrešenika, ki bo z lastno močjo in protesti reševal svet. Gospod Bog potrebuje čisto preprostega, nič posebnega vernika, ki se bo bližal »z zaupnostjo prestolu milosti.«

Bližati se prestolu milosti pomeni prevzeti vlogo, poslanstvo služabnika. Ne sužnja. Suženj ni svoboden. Kakor Gospod Bog ne potrebuje junakov, tudi sužnjev ne. Gospod Bog potrebuje služabnika, kakor je Njegov Sin Jezus Kristus, ki »ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi on stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge.« Služabnikov pa je več vrst: strežniki pred oltarjem in v bolnicah, butlerji, svinjski pastirji, dekle, hlapci, tajnice, vratarji itd. Sužnja se da porabiti za marsikaj, služabnik pa ni za vse in ne zna vsega. Zato se torej bližamo »z zaupnostjo prestolu milosti, da bomo dosegli usmiljenje in našli milost, ki nam bo v pravem trenutku pomagala«.

Kristjan ni gospodar, tudi ni odrešenik. Kristjan je upravnik, je služabnik. Ki če bo dal »svoje življenje v daritev za greh, bo Gospodova volja uspevala po njegovi roki.« Naj naštejem samo nekaj primerov: oče Damijan je postal gobavec za gobavce na otoku Molokaj, sveta Mati Terezija in seveda naš farni zavetnik sveti Rok. Pa tudi med nami je kar nekaj takih, ob katerih lahko damo samo kapo dol in jih občudujemo, kako so služabniki in kako čudovito Gospodova volja uspeva po njihovih rokah.

Gospod Bog potrebuje vernika, bližal »z zaupnostjo prestolu milosti.« V tej zaupnosti veruje, da lahko, če Gospodu daruje svoje življenjsko delo, pa naj bo to za štedilnikom, v hlevu, v pisarni, v delavnici, na cesti, na koru, pod korom, pred ali za oltarjem, lahko s tem njegovo življenje postane »daritev za greh«, greh vseh tistih, ki jih pozna, ki jih ljubi, za katere mu ni vseeno, da gredo, seveda v krščanskem kontekstu malce po svoje. Saj se s tem, ko svoje življenje darujemo Gospodu, kot njegovi služabniki, kakor je to opravil Jezus Kristus, v daritvi križa in danes na daritvi oltarja, »trdno držimo veroizpovedi.« In če se mi trdno držimo veroizpovedi, se lahko naši bližnji na nas oprejo. Kakor so se gobavci na očeta Damjana, reveži na mater Terezijo in mi dan za dnem na svetega Roka.

nedelja, 10. oktober 2021

Zdrava pamet

Bogastvo samo po sebi ni zlo in biti bogat ne pomeni biti slab. Saj nekateri bogastvo podedujejo, nekateri ga pridobijo s trdim delom, nekateri pač zadenejo na loteriji. Bogastvo ni samo v denarju in zlatu. Neki moj kolega je tako bogat na družbenem področju, da je sposoben iz pogrebščine narediti veselico. Zopet drug je tako pobožen, da ko on začne moliti začno svetniki zardevati. Bogastvo pa zna biti ovira na naši pot v nebesa zaradi navezanosti nanj: »Ta beseda ga je potrla in je žalosten odšel, imel je namreč veliko premoženje.«

Vsaka pretirana navezanost je ovira do naše blažene sreče tako na zemlji, kakor na poti v nebesa. Tudi navezanost na greh. Se najdejo ljudje, ki se imajo za verne, pa ne hodijo k spovedi, češ, saj nimajo nobenega greha. Toda: »Pred njegovimi očmi je vse razgaljeno in odkrito. Njemu bomo dajali odgovor«. Lahko varamo ljudi, lahko varamo sami sebe, ne moremo pa Boga. V nekaterih samostanskih redovih imajo tako ganljiv obred tik pred smrtjo. Opat ali opatinja pride do umirajočega in mu reče: »Odpuščamo ti in te odpuščamo. Nič te ne veže na nas in nisi več vezan na ta svet. Odvezujemo te od vseh zemeljskih dolžnosti. Lahko greš v miru h Gospodu, ki te čaka«. Biti evangeljsko svoboden torej ni samo zunanja nenavezanost, temveč veliko bolj notranja: navezanost na predsodke, tradicije, izročila, in kar je podobnega, nam lahko preprečuje vstopiti v nebeško kraljestvo: bodisi v času življenja do obhajila ali spovedi, bodisi ob zadnji uri v nebesa.

Kaj torej storit? Prositi za modrost oz. kakor radi rečemo: za zdravo pamet. Nekdaj so veliko molili in prosili za zdravo pamet, pa lahko rečemo, da so bili kljub stiskam, preizkušnjam, slabšim standardom, življenju brez dizla in elektrike srečnejši. Saj kakor pravi današnje prvo berilo o modrosti – zdravi pameti: »Bolj sem jo cenil kakor žezla in prestole, v primerjavi z njo sem imel bogastvo za prazen nič.« S kančkom zdrave pameti, bomo videli in cenili kaj vse imamo in ne samo pogrešali, česa vsega nimamo. S kančkom zdrave pameti bomo imeli pravo mero do vsega. Ne bo potrebe ne po protestih, ne po nasilju, niti po nevoščljivosti ali ljubosumju. Kdor je torej nenavezan na to kar ima in na to kar nima bo neizmerno bogat, saj bo »zdaj v tem času prejel stokrat« vsega »v prihodnjem veku pa večno življenje«.

četrtek, 07. oktober 2021

Teden Božjega otroštva - Devica Marija rožnovenska

Na zadnji dan tedna otroštva, se spominjamo Rožnovenske Matere Božje. Ta spomin ima rahlo borben značaj, saj se spominjamo tistega davnega dne: 7. oktobra 1571 ko je krščanska vojska v bitki pri Lepantu premagala turško grožnjo. Kako grozna je bila ta grožnja poroča poročilo iz tistega časa, ko se je v Dunajski stolnici, ki ni ravno majhna zbralo skorajda celo mesto: vsi so molili rožni vence, bogati, revni, plemiči, meščani, kmetje vsi so bili skupaj natlačeni v tej stolnici in moli rožni venec v zaupanju na rešitev, kakor smo slišali v današnjem berilo: »Vsi ti so enodušno vztrajali v molitvi z ženami in z Jezusovo materjo Marijo in z njegovimi brati.«

Preko celega tedna smo poslušali in se učili, kako zaupati: od svete Terezije Deteta Jezusa do svetega Bruna, in vendarle imajo vsi ti svetniki eno zelo veliko skupno značilnost: molili so. Največje dejanje zaupanja je molitev. Kdor ne zaupa, ta ne upa in ne moli. Značilnost otrok je, da svoje starše nenehno nekaj prosijo in jih gnavijo. Mislim, da je še vsak kdaj v trgovini srečal otroka, ki hoče s histeričnim metanjem ob tla doseči, da bi mamica kupila igračko ali čokoladico. Otroci, ki nimajo, prosijo svoje starše, ki imajo, da bi imeli. Mi Božji otroci, ki nimamo prosimo Nebeškega Očeta, ki ima, da bi imeli. Jezus na mnogih mestih v evangeliju razodeva: prosite, iščite trkajte in boste prejeli, našli in se vam bo odprlo.

Vsekakor samo iz naslova Božjega otroka ne bomo nič prejeli. Milost predpostavlja naravo. Če ni narave, tudi milosti ni: »Ne boj se, Marija, kajti našla si milost pri Bogu«. Če svoje narave v Duhu in resnici ne privedemo pred Boga, ne moremo pričakovati kakšne posebne milosti. Tudi apostoli so se opravili iz mesta, kjer je bil Jezus križan in »Ko so prišli v mesto, so stopili v gornje prostore hiše, kjer so se zadrževali Peter vsi ostali«. Svojo človeško naravo moramo privesti pred Boga: v molitvi in dejanju. Božje sledi so sicer vidne po vsem svetu, a Božje veličastvo je v tabernaklju župnijskih cerkva.

Včasih otroci, da bi pri starših nekaj dosegli za pomoč v prošnji prosijo svoje dedke, babice, tete, strice in ostalo sorodstvo. Tako se k Bogu obračamo tudi preko Marije, saj ji zaradi njenih lastnih besed: »Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi!«, Jezus ne more odreči nobene prošnje. Od Boga lahko preko Marije z molitvijo rožnega venca marsikaj izprosimo, kakor so tudi izprosili 7. oktobra 1571.

Ker otroško zaupamo v Boga Očeta, bomo Boga molili in se Bogu priporočali, ker zaupanje pomeni, da se zavedamo in preko molitve izražam svojo vero, da: »pri Bogu ni nič nemogoče«. Če si zaskrbljen, če te je strah, če potrebuješ tolažbo, vzemi vendar rožni venec v roke in začni moliti. Marija na mnogih krajih razodeva in priporoča molitev rožnega venca. Ne pravi koliko rožnih venec moraš zmoliti, včasih je ena desetka čisto dovolj. Kakorkoli že. Če želiš živeti srečno, mirno in blagoslovljeno, potem boš molil. Kajti kdor moli zaupa in kdor zaupa, da upa in ve, da: »pri Bogu ni nič nemogoče«.

sreda, 06. oktober 2021

Teden Božjega otroštva - sveti Bruno

Če želimo videti in doživeti mogočna Božja dela in Božjo previdnost, ki vse čudovito ureja in vodi, potem se moramo malce odmakniti, kot je napravil današnji godovnjak, še eden, ki je noro zaupal in to je sveti Bruno, ki se ga spominjamo na 6. dan tedna Božjega otroštva. Tako beremo v današnjem berilu »Tvoja obleka ni razpadla s tebe in noga ti ni otekla že štirideset let. Spoznaj v svojem srcu, da te Gospod, tvoj Bog, vzgaja, kakor vzgaja kdo svojega sina!« Če želim spoznati, kako Bog čudovito vse ureja in vodi, in pazi, da bi se nihče od Njegovih otrok ne izgubil ali poškodoval, potem se moramo malce odmakniti.

Sveti Bruno je živel in deloval v 11. stoletju, ter na začetku, nič drugače kot mi vsi. Bil je vpet v kariero stolnega klerika v Kölnu. Živel je skorajda kot večina od nas po nekem voznem redu, ki pač ni dopuščal, kaj dosti možnosti za opazovanje in doživljanje Božje prisotnosti. Bruno, preden je postal sveti Bruno je kar visoko kotiral na takratni družbeni lestvici. Toda to družbeno vzpenjanje mu ni prinašalo zadovoljstva, temveč čedalje večjo grenkobo in razočaranje v srcu. Zato se je odločil z nekaj somišljeniki umakniti, v takrat nedostopno sosesko Chartreuse blizu Grenobla v Franciji, ter zaživeti v skrajni, radikalni obliki evangeljskega uboštva. Podobno kot sveti Frančišek nekaj stoletij kasneje, le da je sveti Frančišek živel med ljudmi, sveti Bruno pa se je od ljudi umaknil.

Značilnost zaupanja svetega Bruna izraža današnji evangeliji: »Vaša ledja naj bodo opasana in svetilke prižgane in vi bodite podobni ljudem, ki čakajo, kdaj se njihov gospod vrne s svatbe, da mu takoj odpró, ko pride in potrka«. Sveti Bruno nas želi opomniti na potrpežljivost v zaupanju. Bog ne deluje po našem voznem redu. Je čas za sejanje in je čas za žetev. Je čas za delo in je čas za počitek. Kartuzijani so še danes najstrožji red v Katoliški Cerkvi, na katere spremembe časov ne vplivajo. Imajo sicer elektriko in ostale moderne priprave, vendar te na njih ne vplivajo. Živijo tako kot je živel sveti Bruno v 11. stoletju. V določenih in ključnih momentih ohranjajo red: ohrani red in red bo ohranil tebe. In v tem je zaupanje. Človek, ki ne zaupa živi neredno, vihravo, danes tako, jutri drugače, kakor zapiha veter. Človek, ki ne zaupa živi razvrednoteno, je dovzeten za različne teorije zarot in kar je podobnega. Človek je lahko resnično svoboden zgolj okoli znotraj nekega reda in urejenosti, četudi le to ni videno idealen, saj ga red in urejenost varuje pred zunanjim nesvobodnih suženjstvom.

Sveti Bruno nam danes želi sporočiti: zaupanje je v potrpežljivosti. Dajmo Gospodu čas in priložnost, da deluje v našem življenju, četudi to čakanje traja več let. Zaupanje je pripravljenost: »Tudi vi bodite pripravljeni; zakaj ob uri, ko ne mislite, bo prišel Sin človekov«. Življenje v neki zakotni soteski v 11. stoletju je bilo daleč od prijetnega in v očeh takratnega in današnjega sveta nepopisljivo trapasto dejanje. Preizkušnje, padci, življenjska ogroženost je bila na dnevnem redu. Ampak sveti Bruno je zaupal in aktivno čakal, v spoštovanju reda, preko katerega Gospod odgovori. Gospod vedno pride in vedno odgovori, le če mu damo priložnost.

torek, 05. oktober 2021

Teden Božjega otroštva - sv. Favstina Kowalska

Peti dan tedna Božjega otroštva se bomo seznanili s sveto Favstino Kowalsko. To svetnico malokdo pozna, pa je zaradi otroškega zaupanja Jezusu prestavila goro nezaupanja. Ona je namreč kriva, da teden po Veliko noči obhajamo nedeljo Božjega usmiljenja. Ona je kriva, da imamo rožni venec in vzklike Božjega usmiljenja. Po njej Jezus namreč govori: »Čim bolj duša zaupa, tem več bo prejela. V veliko tolažbo so mi duše z brezmejnim zaupanjem, kajti vanje izlivam vse zaklade svojih milosti. Veseli me, da hočejo veliko, kajti moja želja je, dajati veliko, zelo veliko.«

Kaj je sveta Favstina napravila, da je zaslužila čast svetništva? Preprosto zaupala je, ter delal po Božjem naročilu kakor prerok Jona iz današnjega berila: »Vstani, pojdi v Ninive, veliko mesto, in mu oznanjuj, kar ti povem.« Ni šla sicer v Ninive, živela je na Poljskem, toda tam kjer je bila kot redovnica, tam je vse delala z velikim zaupanjem Bogu, pa naj bo delo na vrtu ali pa pri kuhanju krompirja. Sploh to opravilo ji je bilo zelo zoprno, kuhati kropmir za več kot 200 ljudi v ogromnih loncih. Kadar ji je bilo najbolj zoprno se je spomnila Jezusovih besed: »Oseba, ki zaupa v moje usmiljenje, je nadvse srečna, kajti jaz sam skrbim zanjo.« Tam, kjer je živela in delala je kakor prerok Jona oznanjala to, kar ji je Jezus v mnogih videnjih sporočil: »Povej jim, da še nobeden, kdor je klical moje usmiljenje, ni bil razočaran ali osramočen. Kdor je zaupal v mojo dobroto, mi posebej ugaja«.

Sveto Favstino so njene predstojnice imele za histerično nuno in Cerkev jo je mnogo preizkušala, da je spoznala resničnost njenih mističnih izjav. In še danes mnogi verniki zamahnejo z roko, češ, to je navadna naivnost. Pa ni, to je udejanjeno otroško zaupanje, enako, kakršno je imela Marija iz današnjega evangelija: »Marta, Marta, skrbi in vznemirja te mnogo stvari, a le eno je potrebno. Marija si je izvolila najboljši del, ki ji ne bo vzet« Marija si je izvolila delež otroškega zaupanja. In tudi mi bomo, ko bomo vznemirjeni, zaskrbljeni ali kako drugače nemirni, storili isto, kot sta storili Marija, sedli bomo k Jezusovim nogam in z besedami svete Favstine molili: »Jezus, vate zaupam!«

ponedeljek, 04. oktober 2021

Teden Božjega otroštva - sv. Frančišek Asiški

Velike, ogromne stvari, zadeve, dogodki, so vzbujajo mogočnost, vendar se težke za vzdrževanje, okorne in nerodne za premikanje, z veliko možnosti kaj vse bi šlo lahko narobe. Zanesljivost velikih in ogromnih stvari ni vedno dorečena. Cerkev v 12. stoletju je bila ogromna organizacija. Z ogromno možnosti, kaj vse bi šlo lahko narobe. Zato si je Bog izbral sv. Frančiška Asiškega, s katerim se srečujemo danes, na 4. dan tedna Božjega otroštva. Bog je svetemu Frančišku naročil: ter mu naročil: »Frančišek, ali ne vidiš, da se moja hiša podira? Pojdi in jo popravi!«. Najprej je sveti Frančišek Asiški mislil dobesedno. Ter šel in začel popravljati majhno cerkvico v okolici. Toda kaj kmalu je spoznal, da ni mišljena cerkev kot zgradba, temveč Cerkev kot inštitucija.

Po drugi strani, pa je majhnim preprostim stvarem, zadevam, dogodkom lažje zaupati, ker so oprijemljivejše, gibčne, prilagodljive. Zato se Jezus ni rodil v kraljevi palači, temveč v majhnih jaslicah, zato tudi danes evangeliji lažje sprejmejo majhni, preprosti ljudje, ki z otroško zaupnostjo zaupajo Bogu Očetu: »Slavim te Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa malim«. Svet v katerem živimo teži k presežkom, k rekordom, k postavljanju in tekmovanju. Vsemu temu se je sv. Frančišek Asiški popolnoma odrekel, tudi tako, da je pred zbrano množico odvrgel vsa oblačila, ki so bila last njegovega očeta Bernardoneja, z besedami: »Do zdaj sem Petra Bernardona klical za očeta, sedaj mu vrnem vse, tudi obleko. Zato ne bom več govoril: oče Bernardone, ampak bom po pravici molil: Oče naš, ki si v nebesih«, ter oblekel uboštvo. Tako se je hočeš nočeš vrgel v naročje Boga Očeta. Popolnoma se mu je zaupal, ko se je razlastil. Ter postal popolnoma majhen, ubog in življenjsko odvisen od Boga.

Pot k zaupanju vodi preko razlastitve. Če hočemo zaupati Bogu, ter tako živeti mirno, spokojno in srečno življenje, se moramo razlastiti. Ta razlastitev ne sme biti samo zunanja, nič ne pomaga, da se oblečemo v raševino, posipamo s pepelom, ter nadenemo pobožen obraz, z očmi pod nagibom 45o: »Zakaj v Kristusu Jezusu niti obreza niti neobreza nič ne velja, ampak nova stvar«. Postati moramo nova stvar, kakor je postal sveti Frančišek, ko postanemo notranje ubogi, krotki, ponižni, razlaščeni vseh utvar, iluzij, da smo nekaj.

Jezus nas vabi k sebi, a obenem pravi: »Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam; kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko.« Sveti Frančišek Asiški je vzel nase Jezusov jarem, popolnega notranjega uboštva, ki se je drugače izražalo tudi na zunaj, ter ker je bil notranje popolnoma razlaščen, je lahko postal v vsem popolnoma odvisen od Boga, ter mu je zato lahko zaupal. Modri in razumni ne zaupajo v Boga: zaupajo v znanost, politiko, tehniko. Mali, ubogi, krotki in ponižni pa zaupajo Bogu, ter zato lahko živijo srečno, mirno življenje sredi popačenega rodu.

nedelja, 03. oktober 2021

Zaupanje

Od 1. do 7. oktobra v naši župniji obhajamo »Teden Božjega otroštva«, saj smo po krstu posinovljeni Božji otroci, ter se lahko v času svojega zemeljskega življenja tega preprosto premalo zavedamo. Tukaj ni v ospredju nekakšna infantilnost, temveč skušamo v svojem življenju uresničiti to, kar nam Jezus danes posebej poudarja: »Kdor ne sprejme Božjega kraljestva kakor otrok, nikakor ne pride vanj.«

Jezus namreč v izvirnem svetopisemskem jeziku – aramejščina oz. hebrejščina – Boga ne naslavlja kot oče – foter, temveč, kot abba – očka. Jezus, kljub temu, da je odrasla oseba, »ki je po Božji milosti okusil smrt za vsakogar« Boga ne dojema kot gospodarja nebes in zemlje, temveč kot ljubečega očeta, kateremu lahko neizmerno in brez zadržkov zaupa. Če Jezus ne bi Boga dojemal kot ljubečega očeta, kajti kljub temu, da je Jezus pravi Bog, je tudi pravi človek, mu ne bi mogel zaupati, ter se prepustiti smrti na križu, za vsakogar, ter je tako »veliko sinov pripeljal v slavo.«

Zaupanje mora biti obojestransko. Tako Bog Oče brez zadržkov zaupa človeku, saj je vse živali »pripeljal k človeku, da bi videl kakšna imena jim bo dal.« Tako svojega Sina v svetih zakramentih tudi danes brez zadržkov zaupa šibkemu človeku – duhovniku. S strani človeka pa je težje, saj ima človek velikokrat čudne in bizarne zadržke, da Bogu ne bi zaupal. Toda brez zaupanja, naše življenje hitro postane pekel. Kajti brez zaupanja, se nam hitro lahko dogodki, kakor beremo v današnjem prvem berilu: »za človeka, pa se ni našla pomoč, ki bi mu bila primerna.« Brez zaupanja človek, tudi vernik lahko ostane brez pomoči, sam, osamljen, patetičen, zagrenjen, tečen, zafrustriran, posledično za drogiran, opijanjen, prehitro mrtev. Brez zaupanja nikakor ne pride v Božje kraljestvo.

Zrel kristjan, četudi je star 60 ali več let mora biti kakor otrok, neizmerno, brez zadržkov zaupati Bogu Očetu. Če torej imate kdaj kakšne zadržke, potem se spomnite, kako ste se naučili plavati ali pa voziti brez koleščkov: pognali smo se, saj je tukaj Nebeški Oče, ki ne bo pustil, da bi padli ali utonili, četudi bo verouk samo enkrat na mesec, pogreb brez križa in z obhajilom na roke.