četrtek, 14. december 2017

Militantna narava Cerkve


Okoli leta 70 je umrl naravne smrti zadnji izmed apostolov, izgnan na otok Patmos, sveti Janez v metuzalemski starosti. Tudi on je imel krog učencev iz katerega izvira kar nekaj izvrstnih svetnikov, cerkvenih učiteljev, skratka pomembnih mož, ki so dali podobo Cerkve, kakršno gledamo danes. Okoli tega leta, pa se je pojavil en problem, s katerim se je nekaj stoletji kasneje ukvarjal tudi sveti Frančišek Asiški. Evangeljske ideje so lepe, vzvišene, svete, dobre, ene, resnične. Vendar vse to kaj malo pomaga, če je vse raztreščeno naokoli. Kajti ljudje smo sposobni biti svobodni le znotraj nekega določenega okvirja. Zunaj tega vlada kaos, anarhija. Sveti Frančišek Asiški je imel lepo idejo, vendar, jo je bilo potrebno spraviti v nekakšen praven okvir, po katerem bo nov redovniški red lahko funkcioniral. Kajti sveti Frančišek Asiški je vzpostavil nov red, kakor ga je vzpostavil Jezus Kristus. In če tudi je ta nov svetovni red, ki ga preprosto imenujemo Evangelij Jezusa Kristusa, mora red biti red.

Zato ni nenavadno, temveč je to poseg Božje previdnosti, da najpopularnejši svetniki iz začetkov Cerkve izvirajo iz militantnih ustanov: sveti Jurij, sveti Martin, sveti Florjan, sveti Marcel, sveti Viktor, sveti Amon, sveti Zenon, sveti Kornelij, sv. Evstahij, sv. Izidor, sveti Maksimiljan in še več je takih. Res je, da so bili vojaki na slabem glasu, ter se jih je zato evangeljska vesela novica bolj dotaknila. Toda njihov vojaški način življenja je botroval tudi podobi Cerkve, katero živimo danes. Če je nauk apostola Janeza – veter veje kjer hoče in kakor hoče, pa so vsi ostali Cerkvi dali pravni red, zaradi katerega Cerkev obstaja skozi dvatisoč let.

Pa ne samo svetniki iz prvih stoletij. Tudi mnogi kasnejši svetniki so iz vrst vojakov oz. njihovih simpatizerjev. Tako imamo sv. Ignacija Loyolskega in sveto Terezijo Avilsko. Prvi je spreobrnjen vojak, ona pa je s svojo železno roko poskrbela, da karmeličanski red ni propadel, temveč se je prerodil in živi še danes. Dejansko v tistih lokalnih Cerkvenih skupnostih, pa naj bodo to škofije, župnije ali pa redovi, tam kjer so v redu popustili, tista skupnost prej ali slej propade oz. životari. Tam, kje so zategnili pasove in živijo tako, kot naj bi živeli, tam skupnost vzcveti. Vsi tisti strogi redovi, ki so se povrnili k prvotni strogosti: karmeličanke, kartuzijani pa tudi mnoge župnije v popolnoma sekulariziranem okolju, kot je to npr. v Franciji cvetijo. Tam pa, kjer se popušča, tudi v imenu usmiljenja, tam vera peša.

Kajti skupni imenovale problem, ki se je pojavil okoli leta 70, ter kasneje pri sv. Frančišku Asiškem, je poslušnost ali pokorščina. Upoštevanje, spoštovanje evnagelija, pomeni biti mu poslušen. In ker smo poslušni evangeliju, smo poslušni Cerkvi in njenim zakonitim predstavnikom. Vojaki s tem niso imeli problema. Zato se je pri vojakih krščanstvo najprej prijelo. Najslabše pa pri filozofih in njim podobnim. Evangelij zahteva 100 % poslušnost. Svetnik postane svetnik zaradi poslušnosti. Mučenec ne bi bil mučenec, če ne bi bil poslušen. Zato je včasih nenavadno, da pri spominjanju žrtev komunističnega nasilja, s škofom Antonom Vovkom na čelu redkokdaj omenijo, da so bile te žrtve, žrtve zato, ker so bile poslušne Cerkvi, evangeliju.

Cerkev je po naravi militantna ustanova. Ker temelji na poslušnosti. Da bi to razumeli se ozrimo na sv. Favstino Kowalsko. Kaj vse je ta ženska doživela s strani svojih sosester, tudi prednic: preziranja, zmerjanja, zapostavljanja, toda vse to zaradi poslušnosti Jezusu. Celo Jezusova naročila je morala izvršiti preko dovoljenja svojih predstojnikov. In v končni fazi: Jezus se ne bi na Božični dan učlovečil ali šel na križ, če ne bi bil poslušen svojemu Očetu.

Božični dan je dan veselja, radosti, miru, zaupanja. In evangelij je vesela novica, za vsakega, ki je sposoben biti poslušen, brez pretiranega debatiranja. Ker če Eva ne bi debatirala s kačo in bila preprosto poslušna Bogu Očetu, bi danes živeli v raju. In ker človeštvo zmeraj skuša nekaj debatirati s svojimi predstojniki, je vsako leto potreben Božič in Velika noč, da se človek nauči biti vernik, to je posameznik, ki je poslušen, pokoren Bogu in Cerkvi, preko katere se Bog razodeva.

nedelja, 10. december 2017

Razgibano mirovanje

Na drugo adventno nedeljo prižgemo drugo svečko na adventnem vencu. Če nas je prva svečka vabila k pristnemu krščanskemu upanju, nas druga svečka vabi k iskanju miru. Tako nas prerok Izaija vabi z naslednjimi besedami: »Če se spreobrnete in ostanete mirni, boste rešeni, v mirovanju in zaupanju je vaša moč.« (Iz 30,15). Kristjanova moč torej obstoji v mirovanju in zaupanju. Prvi adventni teden smo namenili upanju in zaupanju, ta teden namenimo mirovanju.

Sveti Bruno nas tako vabi k »razgibanemu mirovanju«, ki je počivanje v umirjenem delovanju. V mesecu decembru, ko se krščanski svet pripravlja na rojstvo Jezusa Kristusa, poizkuša svet, ki je nasproten krščanstvu to pripravo, če ne uničiti, pa vsaj omiliti, oz. onemogočiti. To umirjeno delovanje, to razgibano mirovanje ni nemogoča zadeva, saj se je že sveti Avguštin obregnil ob tiste, ki so ga v življenju zavidali spričo svetega pokoja, katerega je užival: »Naj mi nihče ne zavida mojega pokoja; kajti moj pokoj ima velik opravek« (Pismo 213,6)[1]

Pozabili smo, da pri krščanstvu ne gre samo za kakšno fizično ali pa dušno-pastirsko, pastoralno in drugo delovanje, pač pa za tisto notranje delo, ki je Bogu ljubše od vsakega drugega. Svoj vrhunec dosega v molitvi; vendar ga podpira celoten okvir duhovnih vaj, med katerimi je na prvem mestu vztrajno občevanje z Božjo besedo; omogoča ga dejanski dnevni red, v katerem ima vsaka vaja svoje častno mesto in takorekoč počiva na svoji predhodnici v vrsti. Krščansko življenje, piše drugi kartuzijanski pripor Gvigo, je »ubožno in samotno življenje… neomajno, če se srečuje s težavami… skromno, če se izkaže z uspehi… Trezno se hrani, preprosto oblači, zadržano izraža, čisto se obnaša. Zasluži, da si ga zelo zaželiš, ker si sámo prav nič ne želi zaslug… Od posta ne odneha, zavoljo hoje za Križanim; obedom se ne odteguje, saj s tem izpolnjuje dolžnost do telesa. Oboje pa uravnava skrajno preudarno… Posveča se knjigam, najraje pa takšnim, ki so cerkvene in bogoljubne po duhu. V njih ga privlači jedro misli, bolj kot lupina besed… Toliko si nalaga dolžnosti, da mu pogosteje primanjkuje časa kot pa raznovrstnih opravkov. Češče se pritožuje nad goljufivo uro kot nad dolgočasno tlako.« Gvigo zaključuje to dolgo naštevanje, katerega smo podali v okrajšani obliki, s tem da prevzame Avguštinovo besedno igro: »Sic est continua in otio, quod numquam est otiosa – Tako prizadevno vztraja v pokoju, ker ni nikoli brez dela« (Pismo, št. 4).

Vendar so za to intenzivno dejavnost potrebne tudi zunanje okoliščine. O tem govori ameriški teolog Thomas Merton: »Skrivnost notranjega miru je nenavezanost. Zbranost ni mogoča pri človeku, ki ga obvladujejo vse mogoče in spremenljive želje njegove volje. In tudi, če te želje hrepenijo po dobrinah notranjega življenja, po zbranosti, miru, užitkih molitve – če so samo naravne in sebične želje, bodo zbranost otežile in celo onemogočile. Nikoli ne boš mogel doseči notranjega miru in zbranosti, če se ne boš odrekel celo želji po miru in zbranosti. Nikdar ne boš sposoben res dobro moliti, dokler si navezan na užitke ob molitvi. Če se boš odrekel vsem tem željam in iskal samo eno – Božjo voljo, ti bo On dal zbranost in mir sredi dela, boja in preizkušenj.«[2]

Naj nas druga adventna svečka spominja in opominja, da so stvari tega sveta minljive, in da čeprav je toliko ljudi odvisno od nas, smo vsi odvisni od Boga in ga zato še kako potrebujemo Njegove svete navzočnosti. Ljubezen do naših bližnjih, nam nalaga odgovornost, da smo notranje povezani z Bogom, da v svoji notranjosti gojimo mir. Kajti če bomo v svojem srcu mirni, se bo ta mir razširjal naokoli, kot najprijetnejša dišava in bomo tako tudi tistim, ki v nemiru begajo sem ter tja, bodisi zaradi službenih in drugih obveznosti, bodisi zaradi svojega neutolažljivega srca, omogočili zaužiti vsaj nekaj Božjih skrivnosti, ki se bodo razodele na Božični dan.



----------------------------------------------------------------------------------------------------------
[1] Louf A., Sveti Bruno in njegova karizma danes, Kartuzija Pleterje, 2002, str. 8.
[2] Merton T., Luč nevidne resnice, založba Družina, Ljubljana 1981, 165.

Remiza

Čemu je k Janezu Krstniku prihajala »vsa judejska dežela in vsi Jeruzalemčani?« Kaj so od njega pričakovali? To, kar mi pričakujemo od našega ljubega Boga, da nam bo dal. Mir. Nič drugega kot ljubi mir. S prvo svečko smo prižgali plamen upanja. Sedaj, ko upanje gori v naših srcih, v našem življenju, ko vemo komu moramo upati, se moramo začeti truditi za mir, kakor pravi apostol Peter: »Ljubi, ker to pričakujete, se potrudite, da vas najde v miru, brez madeža in brez graje.«

Bog se ne razodeva v viharju, gromu, Bog se razodeva v spokojnem miru. Tudi v kaosu vsakodnevnega življenja se ne more razviti nikakršen odnos, kaj šele intimen odnos med dvema človekoma. Tako tudi ne pri Bogu. Vendar pa ta mir ne pride sam od sebe, zanj se je potrebno potruditi. Potrebno je, napraviti to, kar je počel Janez Krstnik: »Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze.«

Kako lažje je kričati in mahati z rokami. Kako lahko je povzročati hrup in paniko, ter kako težko je v miru obsedeti, kako težko je v paniki narediti mir, kako težko je v prepiru in sovraštvu napraviti mir. Zakaj mir se mora najprej roditi v tvojem srcu, šele nato, se ga lahko naleze tudi drugi. Zato moraš najprej Ti vedeti, da bo tvoja »tlaka dokončana in tvoja krivda poravnana,« v tistem trenutku, ko se boš nehal vznemirjati zaradi nepotrebnih stvari in začel sprejemati to, kar je edino potrebno za zveličanje: Jezusa Kristusa.

Toda, če se ne bomo trudili za notranji mir in notranjo zbranost, bo šel Božični dan mimo nas, kakor gre ljubljanska trola v remizo po končanih vožnjah. V miru moramo počakati na avtobusni postaji, drugače bomo zamudili prihod našega Odrešenika Jezusa Kristusa, na Božični dan.

petek, 08. december 2017

Emajl


V čem je zgled Brezmadežnega spočetja Device Marije? V tem, da je možno spočetje, da je možno kakršno koli človeško dejanje, vendar brez vsakega madeža zla. Običajna podoba tega praznika prikazuje Marijo, kako stoji na glavi kače. Ne stoji na repu, ker če kači stopimo na rep, nas bo prav tako usekala. Potrebno je kači stopiti na glavo. Tako je bil problem Eve, da je debatirala s kačo: »Kača me je zapeljala in sem jedla,« namesto, da bi jo nekam sunila in nekam poslala. Marija ne debatira z zlom, Marija v kali uniči zlo. Zato ker je brezmadežna.

Biti brezmadežen pomeni, da si lahko počneš najrazličnejša dejanja, vendar je na tebi nekakšen emajl, ki preprečuje, da bi se morebitne zle posledice prijele tvojega življenja. Marija je brezmadežna zato, ker ljubi. In tako nas je tudi Bog: »V ljubezni vnaprej določil, naj bomo po sklepu njegove volje posinovljeni po Jezusu Kristusu.« Samo tisti, ki sprejme Božjo ljubezen, kakor jo je sprejela Marija, to se pravi, ki sprejema ljubezen Boga Očeta, ki se razodeva preko svetih zakramentov, še posebej svete spovedi, ki nas spravlja nazaj v posvečujočo milost, samo tisti, lahko živi brezmadežno, se pravi ima na svojem življenju emajl, zaradi katerega se ga zlo ne prime.

Sveti Avguštin, ta večni zaljubljenec pravi: 'Ljubi in počni kar hočeš'. To je Marija počela: ljubila je. Iz ljubezni je bila poslušna Božji volji: »Glej dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi.« In zato je bila in je sposobna delati čudeže. Ker je Marija ljubila, ker Marija ljubi, lahko počne kar hoče in nobeno zlo se je ne prime. Zato prosimo Marijo, naj nam izprosi krepost ljubezni. Kajti kdor ljubi upa, kdor upa veruje.

nedelja, 03. december 2017

Ni junaka, ki ljubil bi čudaka II.

Razen Boga, ki ljubi vse, kar je ustvaril. Če ne bi ljubil, ne bi pustil ustvariti. Kako napačno zato nekateri razmišljajo, ko si domišljajo, da niso vredni Boga, da so preveč grešni, preveč nepopolni. Tudi to je lahko napuh. Komu pa je Bog namenjen, koga Bog najbolj ljubi, po komu Bog najbolj hrepeni? Bog ljubi in hrepeni po nepopolnih, grešnih, slabotnih, osamljenih, omejenih, žalostnih, naveličanih, na rob družbe odrinjenih ljudeh. Niso mu odvratni niti tisti, ki so v hrib obrnjeni, niti tisti, ki so malce čez les. Sočustvuje z zasvojenimi, jeznimi, razočaranimi, bolnimi, pohabljenimi. Prav tako se zanima za tiste, ki imajo dve levi roki, kakor za tiste, ki ne vedo, da obstaja »on/off« gumbek, itd. Bog je namenjen vsem tistim, katere radi obstojamo in s prstom nanje kažemo.

Zato se Jezus ni rodil v Herodovi palači ali palači velikega duhovnika, zato ga tudi niso sprejeli v popotno prenočišče, ker je bil preveč ubog. Zato se je rodil v jaslicah, med tistimi ljudmi, ki so bili v tistem času najbolj na robu družbe – pastirji. Zato se je družil s prostitutkami, cestninarji, rimskimi vojaki, ribiči, ker so ga ti bili sposobni sprejeti. Ker so v svojem življenju potrebovali nekaj resnično dobrega, lepega, enega in resničnega – Boga. Jezus je sprejemal tudi bogataše, za nobenega ni nebeško kraljestvo zaprto, razen, če si sami vrat ne zapremo.

Vendar pa obstoji neka prepreka, mimo katere gre tudi Bog težko. To je napuh. Bog se nikakor ne more približati tistemu, ki ne prizna, da potrebuje Boga. Tistemu, ki je sam sebi dovolj, tistemu, ki dejansko celo uživa v tem, da je zatiran, zavržen, ki povsod vidi neke zarote in zanke.

In orodje, preko katerega prihaja na svet je Cerkev. Nekdo lahko reče: verujem v Boga, v Cerkev pa ne morem verovati, ne morem biti član Cerkve zaradi tolikih različnih strašnih dogodkov, ki so se znotraj Cerkve in v imenu Boga dogajale. Jim dam čisto prav. Ne moremo verovati zgolj v človeško Cerkev in nihče tega tudi ne zahteva. Katoličani verujemo v Cerkev, ki je Kristusovo skrivnostno telo, sestavljeni iz različnih udov. Če nam noge smrdijo, so te noge prav tako uporabne kakor lasje, ki dišijo po sivki. Cerkev je zgolj orodje Zveličanja ki se ga poslužujemo da pridemo do večnega življenja v nebeškem kraljestvu. Cerkev je orodje, kot telefon, internet, poštni golob, itd. ki ga uporablja tako Bog, kakor mi, da pridemo skupaj.

Tudi jaz kot vernik ne verujem v Stanislava Zoreta, v Jorge Mario Bergolija ali Alojza Urana. Ne, jaz kot vernik verujem in se zato trudim spoštovati službo škofa, papeža, dekana, duhovnika, župnika, kaplana, čeprav mi lahko marsikatera oseba ni všečna. Ker služba predstavlja Jezusa Kristusa, oseba pa lahko preko te službe in moje molitve postane svetnik in takrat postane tako služba, kakor oseba eno in isto, kakor Jezus na Božič postane Bog in človek. In ta svetnik je moje orodje za zveličanje. In v Cerkvi obstaja predvsem v zakramentih. Ki nam lahko pomagajo, da se postopoma, preko življenja, približamo svetosti, ki se razodeva na Božični dan.

Vaza in omarica


Največja grožnja človekove eksistence je občutek nekoristnosti. Ostariš ali pa zboliš, brez službe ali pa postaneš tako navaden in neopazen, kakor omarica v kotu sobe. Ki pa jo opazimo šele potem, ko jo ni, kakor pravi prerok Izaija: »Vrni se zaradi svojih služabnikov, zaradi rodov, ki so tvoja dediščina.« Upanje je omarica, naša življenja pa so glinene vaze, ki jih je nekam potrebno postaviti. Eno brez drugega je nekoristno.

Zato je za Boga vsak koristen, ker »mi smo glina, ti pa si naš upodobljevavec, vsi smo delo tvoji rok.« Vsi smo glinene vaze in četudi samo zapolnjujemo nek prostor, ker če ne bi zapolnjeval tega prostora, bi nastala boleča praznina, ki je pekel. Pekel je neskončna praznina, vsaka duša, ki se tam znajde obstaja popolnoma sama. Tega pa Gospod Bog noče, zato je tu advent, ki daje smisel in koristnost našemu življenju in delu: »Čujte torej, ker ne veste, kdaj se vrne hišni gospodar. Kar pravim vam, pravim vsem: Čujte!«

Če človek čuje, pomeni da upa. Človek, ki ne upa, zaspi in zamudi prihod hišnega gospodarja. Četudi smo lahko za cel svet popolnoma nekoristni, lahko upamo, čujemo in čakamo na Gospodarjev prihod. Kajti upanje je »Božja milost, ki vam je bila dana v Jezusu Kristusu,« ker vsi ljudje prej ali slej razočarajo, pustijo bolečo praznino v naših srcih, Jezus Kristus pa ne, kajti kdor je resnično upal, ne pričakoval, to je drugo, namreč kdor resnično upa, ne more biti razočaran, ker »Zvest je Bog, ki vas je poklical v občestvo.«

Zato prižgimo sedaj prvo svečko na adventnem venčku. Ki je svečka upanja. Naj se prižge luč upanja v vseh dušah, ki so osamljene, zapuščene, ostarele ali bolehne, za vse tiste, ki so ostali brez službe, ki imajo občutek, da so nekoristni, brez ljubezni, za vse tiste čudake, na katere mi tako radi kažemo s prstom, se jim posmehujemo, obrekujemo ali opravljamo. Za vse tiste, ki še kako potrebujejo upanja, ki še kako potrebujejo nekoga, ki jim bo rekel: Tudi ti si Božje delo in si čudovito v naših očeh.

nedelja, 26. november 2017

Kristus kralj

Zadnjo nedeljo v cerkvenem letu praznujemo kot nedeljo Kristusa Kralja. Jezus Kristus je kralj, ne zato, ker v času ko je Jezus živel na zemlji niso poznali drugačne oblasti kot je to oblast aristokracije, ter zato svetopisemski pisatelji Boga vidijo in predstavljajo v podobi kralja, temveč ker tudi danes velja naziv kralj, cesar, za nekdo, ki ga ima absolutno oblast, nasproti sodobnim družbeno-političnim ureditvam, kakor so to demokracija, socializem in podobno, kjer vladajo vsi, toda to je največkrat pod pretvezo. Vlada ljudstvo in vlada se v imenu ljudstva. Pri kralju pa se točno ve: kdo pije in kdo plača in če slabo plača, velikokrat plača s svojo glavo, ki so kotali po odru na tla, kakor se je to velikokrat v zgodovini pojavilo, kot npr.: Marija Stuart, Karel I., Ludvik XVI. in njegova žena Maria-Antoaneta.

Tako je naslov Jezusa Kristusa, kot kralja vesoljstva zelo primeren, ker se ve kdo pije in kdo plača. Pije Božje ljudstvo, plača pa Božji Sin Jezus Kristus. Božje ljudstvo pije kri, ki je pritekla iz prebodene strani, ter uživa Kristusovo telo, sicer pod podobo kruha in vina, pa vendarle Jezus Kristus daruje svoje telo, za življenje tega sveta. Božje ljudstvo uživa dobrine, duhovne in telesne, ki mu jih s svojim življenje omogoča dobri kralj Jezus.

Toda pri vsem tem se človek seveda vpraša, ali Jezus potemtakem dejansko vlada svetu? Ali ni morda to zgolj iluzija, da je Jezus v bistvu naš suženj, saj ga mi umorimo, nato pa še uživamo? Da ni morda krščanstvo kapitalizem, ko vsi uživamo in pijemo in jemo, plačajo pa tisti, moderni sužnji: ki sicer imajo pravice, pa ne morejo do njih, ki so teoretično svobodni, drugače pa sužnji lastnih in tujih strasti?

Ravno v tem se vidi Jezusovo kraljevanje. Ki ni v podobni tega sveta, temveč v podobni nesmrtne duše. Jezusovo kraljevanje se vidi v mučencih, ki so raje izbrali smrt, kakor zaničevanje Božje podobe. Svobodno so šli v smrt, nekateri celo veseli in razočarani, če so morali predolgo čakati. Človek, ki je sušenj svojih in tujih strasti, tega ni zmožen.

Jezus je kralj, ker uslišuje naše prošnje in molitve samo takrat, ko je za nas in za naše bližnje dobro in zveličavne, ter zavrne naše prošnje in molitve, takrat, ko je to za nas zlo. Jezus je kralj, ker je samo Jezus sposoben in popolnega zla in popolne polomije narediti nekaj dobrega.

Jezus je kralj, saj nam daje pravico do prejemanja večnega življenja in do te pravice lahko pride vsak, razen tisti, ki mu to onemogočajo lastna lenoba in lastni predsodki. Angleške nanizanke so polne življenjskih modrosti in v nanizanki Downton Abby, Maggie Smith, v vlogi grofice, neki drugi plemkinji zabrusi: Ne moreš razumeti, ker si polna predsodkov! Ne moremo razumeti, ne moremo priti do pravice, ne moremo biti svobodni v Kristusu, če nas ovirajo lastni predsodki.

Jezus Kristus v resnici vlada: in to ne pomeni samo da daje in omogoča, temveč tudi varuje, brani, ter ozdravlja in odrešuje v moči svoje ljubezni do človeškega rodu. In njegovo vladanje je ta trenutek prostovoljno in svobodno, ne bo pa tako ob končni in poslednji sodbi, zato je bolje, da se prepustimo njegovemu vladanju sedaj, ko lahko to storimo, namesto takrat, ko bomo to morali storiti. In je razlika ali je dejanje narejeno zato, ker se lahko naredi, ali pa zato, ker se mora narediti. Tudi užitek in slast uspeha je večji takrat, ko to lahko storimo, kakor takrat ko to moramo narediti.

Jezus vlada v moči ljubezni. Iz ljubezni in po ljubezni. Jezus vlada tako, da postane Božji ujetnik ljubezni. Ob krstu se da zapreti v ječo našega srca in v tej ječi trpi, ko ga bičamo, ter zaklepamo z verigami svojih grehov, ter se raduje in izkazuje, ter daje milosti, vsakič, ko vrata ječe odpremo po iskreni spovedi. Zato izkažimo Jezusu čast in slavo, priznajmo Njegovo kraljevsko Božje veličastvo s ponižno molitvijo, ki jo je zapisala sv. Favstina Kowalska v svojem dnevniku:

Jezus, Božji ujetnik ljubezni, ko premišljujem o tvoji ljubezni in izničenju zame, takrat odpovedo moji čuti. Ti skrivaš svojo nepojmljivo veličino in se sklanjaš k meni, ubogi. O kralj Slave, čeprav skrivaš svojo lepoto, prodira pogled moje duše skozi zaveso. Vidim zobre angelov, ki te neprestano slavijo in vse nebeške sile, ki te neprestano častijo in vzklikajo: Svet, svet, svet.

Kdo more dojeti tvojo ljubezen in tvoje neizčrpno usmiljenje do nas. Ujetnik ljubezni, svoje ubogo srce zaklepam v tabernaklej, da bi te v njem neprestano, noč in dan častilo. Ne poznam nobene ovire, za češčenje in čeprav bom telesno daleč bo moje srce vedno s teboj. Nič ne more omejiti moje ljubezni do tebe. Zame ni nobenih ovir. Moj Jezus, tolažila te bom za vse nehvaležnosti, za sramotenje, mlačnost, sovraštvo brezboštva, za skrunitve. Želim goreti kakor čista in izničujoča se žrtev pred prestolom tvoje skrivnosti. (Dnevnik 2017, §. 80, str. 63)

Ni junaka, ki ljubil bi čudaka


Ni junaka, ki ljubil bi čudaka, razen Boga. In kdo so čudaki? To so vsi tisti ljudje, ki so zasmehovani, zasramovani, odrinjeni na rob družbe, bodisi zaradi narave, bodisi zaradi tuje ali lastne zasluge. To so vsi tisti »najmanjši«, o katerih je Jezus govori v današnjem evangeliju: »Karkoli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste storili meni.«

In tisti, ki resnično ljubi, tisti resnično vlada. Tisti je pravi kralj, ker samo tisti, ki resnično ljubi je sposoben svoje ovce poiskati, polomljene obvezati, bolne okrepčati, rejene in krepke obvarovati. In tisti, ki je resnično najmanjši, resnično čuden v vseh ozirih in svetovnih pogledih, je sposoben sprejeti ljubezen svojega Kralja. Kajti če bo Bog na koncu uničil »vsakršno poglavarstvo, ter sleherno oblast in moč,« se tem najmanjšim bratom in sestram ni potrebno bati, da bodo uničeni, ker so najmanjši, še več, zaradi svoje majhnosti so se sposobni, kakor Veronika s svojim prtom, preriniti skozi množico k bistvu naše vere – Jezusu Kristusu.

Nekdo je sposoben peti in tako tistemu, ki ne zna, polepša dan. Nekdo zna vriskati in se veseliti in tako prinaša veselje v obupana in žalostna srca. Nekdo bo nekomu popravil avto, drugi pa mu bo popravil seminarsko nalogo. Nekdo je sposoben posekati cel gozd, a drugi bo zanj v tišini sedel in molil. Itd. To pomeni nahraniti lažne in žejne, nage obleči in bolne obiskati. In kdor to počne, uslug ne dela, zato, da bi bil poglavar, imel sleherno oblast in moč, temveč zato, ker smo vsi čudaki ter zato vsi lačni žejni, nagi in osamljeni a tu je Kristusova ljubezen, ki nam vlada in nas naganja, da tudi mi delamo tako, kakor je Jezus naredil, »da bo Bog vse v vsem.«

nedelja, 12. november 2017

Olje za življenje


Deset devic, ki so »šle ženinu naproti,« so prispodoba vsake krščanske skupnosti. Cilj našega zemeljskega življenja je večno življenje v nebeškem kraljestvu. Toda, kakor pri desetih devicah, je tudi v vsaki krščanski skupnosti pet preudarnih in pet nespametnih. Vsi pa hodimo »ženinu naproti.« V čem se razlikujejo.

Preudarne device vzamejo olja s seboj, nespametne pa ne. Olje predstavlja to o čemer govori apostol Pavel: »da se ne bi vdajali žalosti, kakor drugi, ki nimajo upanja.« Olje, ki omogoča da svetilke v naših življenjih ne ugasnejo je namreč upanje. Nespametnim devicam je zmanjkalo olja, zato so brezglavo tekale okoli, da bi ga kje kupile in zato zamudile milostni trenutek ko je »prišel ženin.«

Ko človek izgubi upanje, postane žalosten, žalost pa na svatbi nima kaj početi. Zato nas Jezus opozarja: »bodite torej budni, ker ne veste ne ure ne dneva.« Budnost pa je značilnost upanja. Žalost, zaspanost, zamujanje, pa je znamenje obupa. Da ne bi bili žalostni, da ne bi zmanjkalo upanja, se moramo z upanjem založiti.

Zaloga upanja pa je ljubezen, ki »sedi pred njegovimi vrati,« pred vrati tistega, ki se zaveda, da ima neodtujljivo pravico da ljubi. Tisti, ki ljubi je vedno poln upanja. Vedno bo imel razlog, da naredi dobro delo objektu svoje ljubezni. In pri tem sploh ni pomembno, ali naj objekt ljubezni, ljubezen vrača. Otroci počnemo neumnosti, pa nas imajo straši kljub temu radi. In tisti, ki si trudi ljubiti, tistega, ki ga ne more ljubiti, tisti ima vero, ker je »brez skrbi.« Torej bodimo podobni preudarnim devicam, ljubimo tudi tisto, kar ne moremo ljubiti, tudi tisto, kar nam ljubezni ne more vračati, ter zato lahko brez skrbi potrpežljivo čakamo na ženina, ki prihaja.

nedelja, 05. november 2017

Bog se zahvaljuje



Kaj je nemogočega za tistega, ki veruje? Kaj je težko za tistega, ki ljubi? Ko govori Božja beseda, njen glas prebode srce, kakor bi ga zadela konica sulice. Božja beseda prodira v človekovo notranjost, kakor ostri žeblji prodirajo v les. In mar se ni to tako zgodilo Božjemu Sinu Jezusu Kristusa, v katerega verujemo, katerega ljubimo?

Zato je Bog hvaležen vsakemu, ki Božjo besedo ne sprejme, »kot človeško besedo, ampak kar resnično je, kot Božjo besedo.« Bog je hvaležen vsakemu človeku, ki torej sprejme besedo evangelija, kot resnično veselo novico o Odrešenju in to hvaležnost tudi izkaže, saj ta Božja beseda »tudi deluje v vas, ki verujete

Božja beseda je ponižna Beseda, saj Bog ne »veže težka in neznosna bremena, ljudem na rame,« sam pa jih noče niti »s prstom premakniti.« Kajti hvaležnost izvira iz ponižnosti. Samo ponižen človek je lahko iskreno hvaležen, za vse, kar mu Bog daje. In Bog je hvaležen, ker je ponižen, saj »Kdor so bo poviševal po ponižan in kdor se po poniževal po povišan.« Mar se ni Bog najprej ponižal, ko se je učlovečil v podobi Jezusa Kristusa? Mar se ni najprej ponižal, ko se je dal križati na lesu križa in mar se ne ponižuje tudi danes, ko se nam daje v svetih zakramentih?

Danes je zahvalna nedelja. Toda čemu bi se zahvaljevali? Saj nam vse pripada. Saj je vse naše, saj smo vse sami naredili, s svojimi lastnimi talenti in sposobnostmi? Toda od kod vse to? En sam napačen korak, en sam napačen zavoj z volanom in ena sama napačna človeška beseda, napačno človeško dejanje in človek ostane prizadet za vse življenje. Ne moremo biti hvaležni, niti Bogu niti bližnjemu, niti sebi, če si prej ne odgovorimo na vprašanje: »Mar nimamo vsi enega Očeta? Mar nas ni ustvaril en Bog

Če priznamo, da je vse od Boga in da nas je ustvaril Bog, potem nam ni nič nemogoče, ker s tem priznanjem verujemo v Boga, in če verujemo v Boga, ga seveda tudi ljubimo in če ljubimo Boga absolutno tudi upamo. In  kdor upa, se z upanjem Bogu ponižno zahvaljuje za vsak dogodek, za vsako osebo, za vsak svoj talent in sposobnost, za vsak podarjeni dan, ker ga lahko ne bilo.