nedelja, 01. december 2019

Adventni boj

Lučka miru iz Betlehema, Svetovni dan miru, vse to so lahko cenene tolažbe za slabiče in strahopetneže, ki si domišljajo, da mir pade z neba, kakor dež ali sneg. Žal, je mir posledica boja, ko dobro premaga zlo in k tej borbi nas na vabi Božja beseda prve adventne nedelje: »Odvrzimo torej dela teme in nadenimo si orožje luči.«

Cilj adventnega časa je rojstvo Jezusa Kristusa v našem srcu in življenju, ter s tem rojstvom pridobljen notranji mir. Človek, ki je znotraj miren, lahko preživi vse kaose in kolapse, ki jih življenje prinese. Toda mi moramo ta mir spustiti v svoje življenje, zato moramo »svoje meče prekovati v lemeže, svoje sulice v srpe,« kar pomeni, da se moramo spreobrniti. Moramo se boriti, truditi največkrat sami s seboj, da nasilje meča svoje volje, četudi iz najboljših namenov zamenjamo s krotkostjo, sulico ostrega jezika tako da, blagoslavljamo in ne preklinjamo, da prosimo in ne zahtevamo, in če se kaj ne zgodi točno tako, kot smo si mi zamislili, da bi moralo biti, to ponižno sprejeti. Kakor je morala Marija sprejeti hlev, namesto gostišča in tako dejansko v boljšem miru in v boljših pogojih rodila Božjega Sina Jezusa Kristusa.

Adventni čas, ki ga danes začenjamo ni nek ležerni, romantični čas kuhanega vina in medenjakov. Žal ne, ker se pripravljamo na rojstvo Božjega Sina Jezusa Kristusa in sile zla, sile teme, hočejo na vsak način preprečiti, da bi se Jezus rodil v našem srcu, v našem življenju zato: »Bodite torej budni, ker ne veste, katerega dne pride vaš Gospod.« Ne dovolimo si sedaj spanja in dremeža, v cimetovih omamah. Kajti če se Jezus ne rodi na Božični dan v našem srcu in življenju, ne more naših grehov na Veliko noč odnesti na križ.

nedelja, 24. november 2019

Odpuščati je božansko

Cerkev je zanimiva ustanova. Počne nešteto stvari, zato obstaja nevarnost, da postane zgolj ena izmed številnih humanitarnih organizaciji, in kristjan postane zgolj navaden človekoljub. Nikdar ne smemo pozabiti, na komponento Boga, brez katere lahko postane Cerkev avto destruktivna in se posamezen kristjan izgubi v nič. Zakaj v Jezusu »je utemeljeno vse in on je glava telesa, to je Cerkve.«

Kriza Cerkve, ki je kriza posameznega uda, to je posameznega katoličana, katoličanke se vedno pojavi takrat, ko nehamo spoštovati svete reči, ter se začnemo iz njih norčevati: zavedno ali nezavedno: »Če si judovski kralj, reši samega sebe,« ter vidimo v Jezusu zgolj neko sredstvo za zadovoljevanje lastnih sebičnih želja in namenov, kakor ga je videl eden izmed hudodelcev: »Ali nisi ti Mesija? Reši sebe in naju!«.

Glejte, za Boga ni problem v tem, da človek greši in dela neumnosti. To človek počne od Adama in Eve naprej. Nič novega pod soncem. Motiti se je človeško, a odpuščati je božansko. Zato je včasih tako težko odpustiti, vendar dokler se to ne zgodi, človek nima in ne bo imel miru. Odpušča pa lahko samo Bog in tisti, ki z Bogom v zavezi. Zato je tukaj Cerkev, duhovništvo, ki nima vloge sodnika za prekrške, temveč vlogo odvetnika, da bi ljudje sklenili: »zavezo z Gospodom«, kakor smo brali v današnjem prvem berilu.

Zato spoštujmo zavezo, ki smo jo sklenili pri krstu. Kajti samo dokler bomo spoštovali se nam ni potrebno bati ne zla, ne človeških napak, grehov, neumnosti. Spoštujmo torej svete čase, kraje in dogodke, ki nam jih Jezus kralj v svoji milosti daje, da se lahko prenavljamo, da lahko vedno znova začenjamo z nova. Zato, da bomo vedno našli milosti pri Bogu: »Resnično povem ti, danes boš z menoj v raju.«

nedelja, 17. november 2019

Panika v hlevu

Ljudje tega sveta so čedalje bolj panični: »Slišimo namreč, da nekateri med vami živijo neredno, da nič ne delajo, ampak begajo sem ter tja.« Trepetajo pred prihodnostjo, vzdihujejo za preteklostjo in nikakor niso zadovoljni s sedanjostjo. Vsi bi radi nekaj, pa nihče ne ve točno kaj, samo da bi bilo drugače kakor je sedaj. In če je kaj slučajno drugače, jokajo, da včasih je bilo pa lepše.

Ves ta hrup, vse to mrzlično beganje sem ter tja, brez cilj in namena, zaradi katerega se tudi mrtvi ne morejo v miru posloviti od tega sveta, vse to ima vzrok v temu, da smo padli v hudičevo zanko, ki nas želi zmesti in spraviti stran od resničnosti naše vere: »S svojo stanovitnostjo si boste pridobili življenje.«

Ljudi grabi panika, ker dejansko izgubljamo svoje življenje. Življenje pa izgubljamo, ker se bolj bojimo tega sveta, kakor Boga. Podrejamo se svetu, trepetamo pred tem: 'kaj bodo pa ljudje rekli'. Bolj nas skrbi kdaj bo zvonilo za mrliča in kolikokrat bo zvonilo za mrliča, kakor pa to, da bi nas skrbelo ali bomo tako živeli, da bomo po smrti prišel v večno življenje oz. večno pogubljenje. Toda: »Vam pa, ki se bojite mojega imena, vzide sonce pravičnosti in ozdravljenje prihaja na njegovih žarkih.«

Kdor se boji Boga, se bo podrejal Bogu in Cerkvi, pa četudi, ga bodo verniki preganjali in kleli. »To se bo dogajalo, da boste pričevali zame,« pravi Jezus. Kdor se boji Boga se bo trudil Boga ne preveč žaliti, ter zadostiti Božji volji, četudi bo s tem še na živce volji sveta in javnemu mnenju. Tisti pa, ki se bodo podrejali svetu, jih bo svet in ljudje v svoji paniki pomendrali in uničili.

nedelja, 10. november 2019

Trivialni problemi

Smešno je kako nekateri starši sprašujejo, kolikokrat morajo otroci priti v nedeljo k maši, da opravijo verouk. To je tako, kakor bi mož vprašal ženo ali obratno, kolikokrat na leto se morata poljubiti, ali si kaj kupiti, da bosta vedela, ali se imata rada. »Tisti pa, ki so vredni da dosežejo oni vek in vstajenje od mrtvih, se ne bodo ne ženili ne možile,« kar lahko razumemo tako, da tisti, ki so vredni večnega življenja v nebeškem kraljestvu ne postavljajo tako butastih vprašanj ter se ne ukvarjajo s trivialnimi problemi.

Za tistega, ki veruje, ali pa vsaj z razumom priznava, če že s srcem ne more v celosti sprejeti, da je Bog živa oseba, se bo trudil, da bo čim večkrat v bližini živega Boga, od nedeljske svete maše, do prejemanja zakramentov do češčenja Najsvetejšega zakramenta. Ker je Gospod Bog »zvest in vas bo utrdil in obvaroval pred hudičem.« Mrtve stvari namreč ne morejo biti zveste in pred hudičem nas lahko obvaruje samo ljubezen žive osebe.

Žal je tako, da »nimajo namreč vi ljudje vere.« In če nimaš vere, tudi nimaš ljubezni. Živa oseba ti da življenje, te spodbuja, te sprejema takšnega kakršen si, te ljubi, ne da bi si to preveč zaslužil ali hotel, kajti »celo kralja in njegovo spremstvo je pretresla srčnost tega mladeniča.« Mrtva te pa s svojim godrnjanjem, obupovanjem in črnogledostjo potegne tja v dolino smrtne sence. Zato se ne sprašujmo kolikokrat moramo iti v letu k nedeljski sveti maši, temveč se trudimo, da bomo čim večkrat v prisotnosti živega Boga, kajti samo Bog ti lahko da življenje, samo Bog lahko »opogumi vaša srca, ter jih utrdi v vsakršnem dobrem delu.«

sreda, 06. november 2019

Ljubezen boli, a brez ljubezni nič ni

V svetu v katerem živimo, pa se ta svet v dva tisoč letih v miselnosti ni kaj dosti spremenil velja samo: koliko znaš, koliko imaš in koliko lahko daš. Več kot imaš, več lahko daš in več veljaš. Zato smo lahko hvaležni za krščanstvo, kjer pa ni pomembno, kaj znaš, kaj imaš, kako izgledaš, temveč koliko lahko sprejmeš: ali lahko sprejmeš dejstvo, da te nekdo ljubi in se zate daruje na križu? Ali lahko sprejmeš odpuščanje v spovednici? Ali lahko sprejmeš nezaslužen dar ljubezni? Zato Jezus pravi: »Bogatin bo težko prišel v nebeško kraljestvo?«

Sveti Lenart je utelešenje tega evangeljskega nauka sprejemanja. Kajti mi se sprašujemo »S čim naj stopim pred Gospoda, naj stopim predenj z žgalnimi daritvami?« Kaj naj storim, da bo Gospod Bog uslišal mojo željo, kaj naj storim, naredim, kako naj ga podkupim ali od njega izsilim neko milost, za katero mislim, da jo nujno potrebujem? Ne, nam odgovarja sveti Lenart prek besed preroka Miheja, ni ti potrebno storiti: »nič drugega, kakor da ljubiš usmiljenje in da si ponižen pred Bogom.«

Svet se povišuje, a mi se ponižujemo. Sveti Lenart je bil plemič in bil svetovalec frankovskega kralja Klodvika. A spoznal je lepoto krščanstva, se spreobrnil in sprejel Jezusovo daritev na križu. Kot bivši plemič je imel prav gotovo veliko denarja, toda ponižal se je ter prosil kralja, naj mu podari toliko zemlje, koliko je more v eni noči na oslu objezditi. Plemiško vzgojen fantin, pa na oslu, sredi noči, nepredstavljivo za tiste čase. Sveti Lenart, pa še naprej sprejema: jetnike in zločince, izmečke človeške družbe: sprejema jih v svoj samostan. In s tem, ko jih sprejema, jim lahko da več, kakor pa vsi vzgojni sistemi. Zato je veriga atribut svetega Lenarta, kajti sveti Lenart je sprejemal zločince, jetnike, ter jih tako osvobajal greha in nevrednega življenja.

»Resnično, resnično, bogatin bo težko prišel v nebeško kraljestvo,« ker se bogatin ponaša s svojim bogastvom in s tem jemanjem, prilaščanjem. Sveti Lenart pa s svojo revščino in sprejemanjem. Jezus seveda nima nič proti, če ste najbogatejši človek na vasi, dokler lahko sprejemate Njegovo daritev na oltarju križa, v spovednici, v majhnih, ubogih, grešnih, zločinskih osebkov, ki prebivajo med vami. Kajti da sprejmeš nekoga, ki je po tvojih kriterijih, po tvojih osebnih standardih nižji od tebe, je potrebno veliko ponižnosti. Da sprejmeš revščino, bolezen, preganjanje zaradi Jezusa, je potrebno veliko ponižnosti.

Seveda ponižanje boli, mladenič iz evangelija »je odšel žalosten, imel je namreč veliko premoženje.« Toda vedno imam na izbiro vsaj dvoje: lahko živimo sami, v zapečku svojega varnega doma. Ali pa sprejmemo ljubezen, kakor sveti Lenart, pa čeprav včasih malce zaboli, toda z ljubeznijo živimo srečno življenje tukaj na zemlji, ter nato večno življenje v nebeškem kraljestvu.

nedelja, 03. november 2019

Kar Bog ustvari, tega ne sovraži

V današnjem prvem berilu smo slišali najlepši stavek Stare zaveze iz knjige Modrosti in sicer: »saj tega, kar bi sovražil, ne bi ustvaril.« In res, če bi Bog sovražil grešnega Zaheja, se Jezus ne bi ustavil pri njem. Če bi Bog sovražil to svoje stvarstvo, vključno z nami, potem se ne bi Jezus učlovečil v Betlehemu, potem Jezus ne bi poslušno umrl na križu. In če bi nas Bog slučajno v dva tisoč letih zasovražil, gotovo danes ne bi bil navzoč v presvetih zakramentih Svete Katoliške in Apostolske Cerkve.

In ne samo, da nas Bog ne sovraži, temveč je do »vsega prizanesljiv, ker je tvoje Gospod ljubitelj življenja.« In zato Jezus ni poslan na zemljo zato, da bi nas kaznoval, zato da bi nas prikrajšal za ne vem kakšne tuzemske užitke, da bi nam zagrenil življenje, temveč je »prišel iskat in rešit, kar je izgubljeno.« Vsak se lahko znajde v podobni situaciji kakor Zahej, ko mora splezati na drevo, če hoče videti Jezusa, »ker je bil majhne postave.« Biti majhne postave v množici je lahko neprijetno. Človek se lahko hitro izgubi, dobi občutek, da tava in brca v temi. Potrebno je, da nas nekdo išče, ter najde. In ko se to zgodi, nas preplavi neizmeren občutek hvaležnosti, kakor Zaheja: »glej polovico svojega premoženja dam ubogim, in če sem koga prevaral, mu povrnem četverno.«

Hvaležnost je tista moč, ki izpolni »hrepenenje po dobrem.« Če ne čutimo hvaležnosti do nikogar in ničesar, niti do Boga, pomeni, da smo izgubljeni za vekomaj. Ker ne moremo videti prizanesljivega Boga, ne moremo videti Božje dobrote. Kajti hudič ni bil hvaležen, ter je zato padel v večno pogubljenje. Ker je nevoščljiv, napuhnjen, sebičen, godrnja, se pritožuje, obtožuje in obsoja: »Ustavil se je pri grešnem človeku.«

Po drugi strani pa hvaležen Zahej vidi v Jezusu nekaj dobrega in svojo vero udejanji. Zato lahko danes rečemo Bogu hvala, za neštete Zaheje, ki nedeljo za nedeljo v ugodnih in neugodnih okoliščinah polnijo našo župnijsko cerkev. Bogu hvala za tri nedeljske maše, za možnosti molitve in dobra dela. Bogu hvala za tri pevske zbore, Bogu hvala za nešteto množico majhnih, velikokrat neimenovanih ljudi, ki skrbijo za lepoto bogoslužja, za notranjo in zunanjo urejenost naših cerkva in kapel, tudi župnišča. Ne pozabimo, pa da nam Bog svojo naklonjenost izraža tudi preko ljudi, ki so nam naklonjeni, čeprav včasih tega ne razumemo. Zato danes recimo Bogu hvala tudi za ljudi s katerimi živimo, delamo, se srečujemo. Človek, ki je hvaležen vidi vse to in še več, in se Bogu zahvaljuje za vse dobrote, kajti to je dokaz, da nas Bog ne sovraži, temveč ljubi.

petek, 01. november 2019

Kdor ne uboga, ga tepe nadloga

Kdor ne uboga, ga tepe nadloga je lahko geslo današnjega praznika. Kajti vsi svetniki, ki jih danes prav slovesno praznujemo in se jih spominjamo, so v svojem zemeljskem življenju ubogali in bili zato nagrajeni. Bili so verujoči verniki, ter zato niso počeli nič drugega, bili poslušni tistemu, ki je imel večji čin. In »To so tisti, ki so prišli iz velike bridkosti in so oprali svoja oblačila, ter jih očistili z Jagnjetovo krvjo.«

Zakaj poslušnost je najtežja stvar, toda to je edina stvar, ki iz navadnega človeka, vernika, napravi verujočega vernika in s tem svetnika. Če mi ne verjamete, vzemite v roke življenjepis sv. Favstine Kowalske, glasnice Božjega usmiljenja. Njo so dobesedno zafrkavali. Mislili so da je histerična, da ima halucinacije, da se pretvarja. Zaradi poslušnosti Jezusu so sv. Favstino zasramovali in preganjali in vse hudo zoper njo lažnivo govorili. Toda Jezus ji je ukazal, da nič ne sme napraviti brez dovoljenja bodisi duhovnik, škofa, bodisi matere perdnice. I tako je vedno ubogala, čeprav ji je bilo to zelo težko. Ali pa vzemite v roke življenje katerega koli svetnika, svojega godovnjaka - vsi so ubogali, vsi so bili poslušni svojim nadrejenim: v službi ali družbi, v cerkvi ali doma. Kaj pravi Sveta Božja mati Marija: 'Zgodi se mi po tvoji volji'. Po volji Boga, ki se razodeva po predstojnikih. Za Marijo je bil to najprej angel Gabriel, nato Jožef, za nas pa je Cerkev, papež, škof, duhovnik, oče, mati, mož, žena, šef, tisti, ki ga/jo ljubim: »Preljubi, poglejte, kakšno ljubezen nam je izkazal Oče, da se imenujemo in smo Božji otroci.« Priden in dober otrok je vzgojen, ubogljiv otrok.

Če ne moremo biti poslušni svojim zakonitim nadrejenim, ne bomo blagoslovljeni. Ker Jezus blagoslovi in blagruje poslušne ubogljive. Seveda zaradi poslušnosti bomo uboge, krotki, žalostni, usmiljeni, čisti v srcu, miroljubni, zaradi pravice preganjane. Toda poslušen človek je vedno nagrajen, že tukaj na zemlji bo potolažen, nasičen, deležen usmiljenja in Božji otrok. Poslušen vernik bo Boga gledal in bo na koncu deležen večnega življenja v nebeškem kraljestvu.