sobota, 24. februar 2018

Premagovanje zveri

Kaj pomaga, moji bratje, če kdo pravi, da ima vero, nima pa del? Ti veruješ, da je Bog eden? Prav imaš. Tudi demoni verujejo, a trepetajo.« Hočeš spoznati, prazni človek, da je vera brez del neučinkovita? Ali ni bil naš oče Abraham opravičen iz del, ker je položil svojega sina Izaka na oltar? Vidiš, da je vera sodelovala z njegovimi deli in da je šele zaradi del postala popolna. (Jak 2,14.19-22)


Apostol Jakob izrecno zahteva, da vero potrjujejo dela. Zato se včasih zdi, da je postni čas ena sama akcija dobrodelnosti in učinkovitosti. Toda zelo moramo paziti, da ne postanemo kakor demoni. Da, tudi hudič veruje. Celo bolj veruje kakor človek. Hudič je najpopolnejši vernik, ker nikoli ne dvomi v obstoj Boga. Toda ker hudič sovraži, pred Bogom trepeta. In trepeta tudi človek, če je v grehih. Človek, ki ne dvomu v Božjo ljubezen, usmiljenje in odpuščanje je človek, ki živi v miru in sreči in tak ne trepeta in se ne boji. Tak človek živi v »Božjem strahu«, ki ni strah pred kaznijo, temveč strah, da bi Boga ne žalil.

Kakšna dela naj bi torej v postnem času opravljali? Odgovor na to vprašanje se skriva v osmi vrstici 58. poglavja iz knjige preroka Izaija, ki pravi: »Tedaj napoči kakor zarja tvoja luč in tvoje zdravje se bo hitro razcvetelo.« Človek, ki trepeta pred kaznijo je človek, ki trpi in zato po neumnosti in nepotrebnosti izgublja svoje zdravje. Večina bolezni je danes psiho-somatskih. Zbolevamo, čeprav ni nobenega fizičnega vzroka za to. Ljudje umirajo za rakom, na pljučih, čeprav niso nikoli kadili in na jetrih, čeprav niso nikoli pili ali pa niso bili nikoli izpostavljeni rakotvornim substancam. Pa vendarle zbolevajo in prehitro umirajo zato ker trepetajo, se živcirajo, živijo v nemiru, v nesreči, v sovraštvu, zamerah in maščevanju. To so zveri, ki nas žrejo od znotraj.

Zdravje se bo razcvetelo in luč bo zasijala v tvojem življenju, ko »odpneš krivične spone in razvežeš vezi jarma,« ko se nehaš pravdati in prepirati, ter biti z zlobno pestjo (prim. Iz 58), kakor pravi Bog po preroku Izaiju. S pomočjo fizičnega posta sprostiš zveri, ki so v tebi. Zveri krivičnosti, zveri razvad, zveri sovraštva, zamer, hudobnosti in vsakršnega zla. Z dobrimi deli jih krotiš in z molitvijo jih premagaš. Apostol Jakob se ne moti, ko pravi, da mora biti tvoja vera podkrepljena z deli. Toda, če se boš v postnem času zadrževal pri alkoholu, sladkarijah, mesu, boš ob koncu posta spet začel z vsem tem? Kaj boš pridobil? Nič. Kaj boš izgubil? Vse.

Če pa delaš in se trudiš, da bi v postnem času nastavil levo lice, če te udarijo po desnem. Če se trudiš smehljati, ko ti zarijejo nož v hrbet. Ko trudiš blagoslavljati, ko te zasmehujejo in preganjajo. Ko se trudiš obvladati zver opravljanja in obrekovanja, zver laži in hinavščine, zver nečistosti in jeze. Potem boš s temi deli nadaljeval tudi ob koncu posta. Pa boš s časoma postajal mirnejši, srečnejši. Kajti to so resnična dela vere. Človek je lahko do skrajnosti dobrodelen, skrbi za brezdomce, obiskuje bolne in ostarele, toda če je v njegovem srcu majhna lepljiva kepica napuha, se bo to dobro delo sicer nalepilo na to kepico. Jo bo popolnoma prekrilo, vendar bistvo bo še zmeraj zlobno.

Abraham se ni pretvarjal, ko je svojega sina Izaka položil na oltar, da bi ga zaklal. Jezus se ni pretvarjal, ko je nesel križ na Golgoto in se tam dal križati. Vendar je Abraham s tem premagal neko zver, ki je bila v njem. Jezus je na križevi poti premagoval zver za zverjo, zato, da bi mi živeli osvobojeni vsakega zla. Postite se, delajte dobra dela, molite, vendar če ne boste ob koncu posta doživeli srečo, zadovoljstvo, da ste premagali vsaj eno zver in ste vsaj za en korak boljši človek, potem niste naredili nič. Potem je vaša vera prazna.

Zato izberi najprej zver, ki vas najbolj onesrečuje, zaradi katere največ grešite, tisto zver, na primer: da obirate tisto osebo, ki ni po vaših standardih. To zver s postom zbezajte na svetlo. To pomeni, da se odrečete želji po izogibanju te osebe, kajti ni oseba tista, ki je slaba, temveč zver, ki jo ta oseba napada. Nato to zver okupirajte z dobrimi deli, dobrimi mislimi do te osebe. Razmišljajte o tej osebi kar se da pozitivno in dobro. In na koncu zadenite tej zveri smrtni udarec z molitvijo, blagoslavljanjem in priporočanjem k Devici Mariji, svetnikom, godvnim zavetnikom, angelom varuhom. In zagotovo bo ta zver kapitulirala, se predala in umrla in vi boste boljši človek. To taktiko lahko uporabite tako za osebe, stvari ali dogodke, v službi, doma, kjer koli.

nedelja, 18. februar 2018

Odkrivanje lepote

Prvo dejanje postnega časa more biti Veronikino dejanje. Vernika ni obrisala Jezusov obraz samo zaradi Jezusa, temveč predvsem zaradi nas. Obrisala je umazanijo z Jezusovega obraza, da se lahko mi zazremo v lepoto Božjega Sina. Ko obrišemo umazanijo s svojega obraza, lahko drugi v nas vidi Božjo lepoto in istočasno, ko obrišemo umazanijo s svojih oči, lahko Boga vidimo v vsej božanski lepoti in bližnjega kot odsev te lepote. Mislimo dobro in videli bomo lepo.

In lepota je izredno pomembna za človekovo življenje. Lepota nas navdaja s prijetnostjo, lahko nas razveseljuje, nas osrečujoče navdušuje, lahko nas vznemiri in privlači. V svojem sijaju in veličastvu nas lahko navdaja tudi z bolestjo, ker presega našo sposobnost sprejemanja. Brez lepote je Bog ik grd, neprijazen, neusmiljen in posledično vse stvarstvo. Zakaj Bog je vir vse lepote in vsaka stvaritev je »teofanija«, razodevanje Boga. Vidne oblike so podobe nevidne lepote, podobno kakor je zakrament: Vidno znamenje nevidnega Boga.

V lepoti se manifestirajo vse lastnoti Boga. Lepota je izraz dobrega. Kar vidimo kot nekaj lepega, vidimo tudi kot nekaj dobrega, saj tisto, kar je lepo v nas vzbuja dobre občutke, saj nam lepota seže do srca. Pri tem nas lahko navdaja široka paleta čustev in občutij. Lepo nas Lepoto srečamo v naravi, v umetniškem delu, tudi v človeškem življenju, morda naj izvorneje v ljudeh, ki jih ljubimo in ki ljubijo. V človeku se srečujeta narava in umetniško delo. V človeku pride narava do svoje neslutene lepote; človeška lepota se obenem izraža v umetniškem delu. Človek je tisti, v katerem se na poseben način razkriva in izraža lepota. Zato je lepota tudi sijaj resnice. Kar začutimo, kar občutimo, kar nas zaradi svoje lepote in dobrote privlači je tudi resnično. Ni laž in ni nekaj virtualnega. Zato je ljubezen hrepenenje po lepoti.

In ljubezen je tisto, kar nam je pravzaprav zapovedano. Tako v evnageliju po Luku beremo: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, z vso dušo, z vso močjo in z vsem mišljenjem, in svojega bližnjega kakor samega sebe.« (Lk 10,27) In kako bo človek ljubil, če mu nekaj ni privlačno, lepo? Zato je lepota stvarnost, ki nas najbolj nagovarja, seveda pa smo ljudje svobodni do nje in taki moramo tudi ostati. Gre za privlačnost in povabilo, ki nas nagovori, odgovor pa je v temelju odvisen od nas in naše odločitve. Lepota je predhodna moč, ki privlači. dejavnosti. Ni se mogoče odločati, če nas nekaj ne privleče, prevzame, nagovori. Vsaka življenjska poklicanost je odgovor na tak klic in tako srečanje, ki se nas je dotaknilo. Lepota nas tako privlači z dobrino, ki vzpodbuja novo pripadnost in napor za njeno uresničenje. Težko bi se bilo odločati za dobrine, če ne bi bilo tudi tega skrivnostnega toka, ki nas privleče in celostno nagovori. Da človek sledi Bogu ga mora spoznati v vsej Njegovi lepoti in temu je namenjen post, da se odrečemo grdoti in umazaniji, zaradi katere vidimo Boga, bližnjega in svet popačeno, izprijeno, umazano, grdo.

In če ljubimo, ljubimo zato, ker je lepo. Ljubezen pa podarja. Iz ljubezni do nas Bog svetu podari Svojega Sina Jezusa Kristusa, zaradi ljubezni, se Sin daruje na lesu križa. Zaradi ljubezni ustavnovi Sveto Katoliško in Apostolsko Cerkev, zaradi ljubezni je prisoten v svetih zakramentih. V bistvu ljubezni, ker je nekaj lepega, je darovanje. Lepota usposablja ljubezen, da lahko daruje. Ker lepoto moremo tudi deliti z drugimi in se med seboj bogatiti. Glasbeniki, pevci, igralci, slikarji, pisatelji, arhitekti, celo cvetličarji, vrtnarji, fotografi in še mnogi drugi podarjajo svojo izkušnjo lepote. Bog daruje svojega Sina na lesu križa, zato, da bi nas obogatil, to pa stori zato, ker smo za Boga nekaj najlepšega in privlačnega. In zaradi tega poizkuša hudič uničiti to človeško lepoto od Boga ustvarjeno.

Kaj torej pomeni Veronikino dejanje? Če se lepota začne s strasmi, se bo s strastmi tudi končala. Taka lepota se hitro obrabi, ugodje čutov ima namreč svojo mejo, tako pride do prenasičenosti, ki ne napolni življenja. Pristna lepota pa gre nad zgolj čutno ugodje in ima v sebi moč poduhovljenja. Po eni strani nas počloveči in prebudi v nas tisto, kar smo, kar je v nas najbolj naše, po drugi strani pa nas vodi k presežnemu, vse do tega, da nas pripelje k religiozni izkušnji.

Če je naš pogled na Boga in s tem posledično na bližnjega in vsega Božjega stvarstva grd, umazan, popačen, izprijen, v teh dobrinah ne bomo videli nekaj lepega, privlačnega, ter bo za to bolj njuno zlo in kot tako ne rodimo obljubljenih sadov. Postimo se, delamo dobra dela, ter molimo, zato, da bi se otresli materialističnega in pragmatičnega pogleda na Boga, na vero, na svet in naše življenje. Kajti celo ljudje, ki so potopljeni v svet nasilja, kriminala, revščine, zafrustrirani in razočarani, nosijo v sebi neko upanje, če so občutljivi na lepoto. V težkih trenutkih nas more nekaj lepega pritegniti, da začnemo nazaj biti to, kar smo, da odkrijemo sebe in svoje življenje, da začnemo ljubiti. Lepota Boga skrita v lepoti človeka, tudi grešnika, je Jezusu omogočila, da je uspel daritev na križu. Lepota Boga v človeku je sv. Frančišku Asiškemu omogočila, da je poljubil gobavca. Zato Bog ne sovražni grešnika, temveč greh, ker uničuje Božjo lepoto. In zato naj Cerkev ne bi obsojala grešnikov, temveč zgolj greh.

In tudi Cerkev v tem zgreši, ker ima umazan pogled na grešnika. Preveč se ozira na greh in premalo na človeka. Preveč se ukvarjamo z grešnimi dejanji. Tako se z njimi ukvarjamo, da že kar grešimo. In premalo se ukvarjamo s tem, da bi kakor Veronika obrisali umazani obraz: naprej svojega. Kajti, če so moje oči zlepljene in umazane ne morejo videti Boga in bližnjega, takrašnega kakršen je.

Prvi korak spreobrnitve je torej, da odkrijemo lepoto sebe in bližnjega, tudi Cerkve. Kajti ta lepota je odsev veličastne lepote Boga. Ne mažimo svojega pogleda na Boga, sebe in bližnjega, grdim opravljanjem in obrekovanjem. Resnica stvari temelji na dvojni stvarnosti: kolikor jih vidi Bog in kolikor jih moremo mi videti ter spoznati. Stvarnik občuduje z ljubeznijo svoje stvarstvo in je nad njim navdušen, ker ga je on hotel, ker je ustvarjen tako kot si ga je zamislil in je skladno s svojo zamislijo. Tudi ljudje obstajamo, ker nas Stvarnik misli in nas ima rad. Hočem, da si- to je dobro, dobro, da si, zelo dobro, zelo lepo je, da obstajaš (1 Mz 1,31). Zato je tisto, kar je lepo tudi dobro. V svetu in življenju brez lepote, tudi dobro izgublja svojo privlačnost in jasnost, zato pa tudi resnica izgubi svojo moč. V lepoti pa je zaobjeta izpolnjenost človeka, njegova resnica in dobrota, tu je njegova resnična sreča.

Po drugi strani, pa češčenje in postavljanje sebe ter lastne volje v nasproti z Božjim predlogom za naše življenje, umaže in ohromi moč te podobe ter lepote. V tem češčenju spremenimo sebe v majhna božanstva, ki odsevajo razbito podobo Boga in s tem tudi okrnjeno lepoto.

Zato je prva stvar, da odkrijemo lepoto Boga in bližnjega, da kot Veronika obrišemo svoj obraz, svoje oči, spremenimo svoj način razmišljanja, gledanja na stvarstvo in Stvarnika. Stvari so tako dobre in lepe, ker jih Stvarnik misli in ohranja pri življenju. V sebi nosijo tako stvarjenjski navdih, ki ga moremo odkriti in ta nas nagovarja. Stvari obstajajo, ker jih vidi Bog, mi pa jih vidimo, ker obstajajo.


Razmišljanje je nastalo po predavanju prof. dr. Klun Brankota pri predmetu Ontolofija na TEOF v letu 2003/2004, ter prof. dr. Primoža Krečiča, pri predmetu Lepota bo rešila svet, v letu 2007.

Mavrica in angeli


Človekovo življenje je podoba čolna, ki pljuje proti varnemu pristanišču, imenovanemu Božje kraljestvo. In Jezus nam pravi: »Božje kraljestvo se je približalo.« Bližje smo svojemu cilju, kakor si mislimo. Toda, ker mišljenje prepuščamo pametnemu telefonu, časopisom, televiziji, šušljanjem po vogalih, se jih bo po tej vodi rešilo »rešilo le malo, natančno osem duš,« in ni se preveč za zanašati ali bomo ena izmed teh osmih duš.

Zato raje ubogajmo Jezusov glas, ki pravi: »Spreobrnite se in verujte evangeliju!« Ko se spreobrnemo zaplujemo v mirne vode čiste vesti in tako mirno prispemo v pristanišče nebeškega kraljestva. Toda, kaj pomeni spreobrniti se? To pomeni spremeniti mišljenje. Ne samo da vidimo, da smo »med zvermi« preizkušenj in skušnjav, temveč tudi »angeli so mu stregli.« Ne smemo videti samo »Janeza, ki so ga vrgli v ječo,« slabosti, navad in razvad, temveč tudi, da vidimo in slišimo Jezusa, ki oznanja Božji evangelij.

Bog nas »nadvse potrpežljivo« čaka, da zagledamo mavrico, ki je »znamenje zaveze« da se z upanjem zazremo v končni cilj in ne zgolj na sredstva: kot so voda in čoln. Da tudi voda je sredstvo prevoza, je prva gospodarska panoga vsake civilizacije. Toda ni cilj. Ne glejmo tudi samo na zveri, ki nas obdajajo, na ječe v katere nas zapirajo. Kjer je zver je tudi angel in kjer je ječa je tudi priložnost, zakaj ta Jezus, zaradi katerega živimo in trpimo »je na Božji desnici in so mu podrejeni angeli in oblasti in moči.« Spreobrnimo najprej svoje mišljenje in nenadoma bomo zagledali mavrico in angele in priložnosti za zemeljsko in nebeško srečo.

sreda, 14. februar 2018

Vera, d.d.


Kaj želi Cerkev, duhovniki, škofje, papež, Bog od vernikov? Nič drugega kakor to, da so verniki srečni. Srečen in zadovoljen vernik je kot srečen in zadovoljen uslužbenec v podjetju. Če bo delavec bolj ali manj srečen in zadovoljen, bo rad hodil v službo in bo produktiven. Če bo vernik bolj ali manj srečen in zadovoljen bo resničen, celosten, dober in lep vernik. In temu je namenjen post: da postanemo resnični, celostni, dobri in lepi verniki. Zato pravi Bog po preroku Izaiju: »Vrnite se h Gospodu, svojemu Bogu, zakaj milostljiv je in poln usmiljenja.«

Zakramenti človeka osrečujejo, ker mu omogočajo, da živi resnično življenje. Ki obstaja v današnjem dnevu. Ne včeraj in ne jutri, kajti: »Glejte, danes je čas milosti, zdaj je dan rešitve.« Pozabite na včerejšnji dan preko spovedi in ne skrbite, kaj bo jutri, kajti danes se živi.

Človeka osrečuje celovitost. Človek, ki je v sebi razdeljen ne bo obstal. Temu je namenjen post, da se postno zadržimo napuha, jeze, zamer, maščevanja, vsakršnega zla. Takšni so »čmerni hinavci,« pred katerimi nas Gospod posebej opozarja.

Dobrota osrečuje človeka. Temu so namenjena postna dobra dela ali miloščina. In ni dobro delo, samo da ga ti napraviš, dobro delo je tudi, da pustiš, da ti drugi kaj dobrega napravi, kajti »Tvoj oče, ki vidi na skrivnem, ti bo povrnil.«

In nazadnje lepota. Lepota osrečuje in srečen človek je lep. To lepoto pridobimo samo z molitvijo. Molimo za tiste, ki nas osrečujejo. Molimo za tiste, ki nas onesrečujejo, da bi nas osrečili. Molimo da mi osrečevali. Molimo in prosimo, da bomo na Velikonočno jutro skupaj z Jezusom vstali v novo življenje, ki bo izžarevalo Božjo resničnost, enost, dobroto in lepoto.

nedelja, 11. februar 2018

Grešniki dobrodošli!


Človek, ki živi v grehu, ali pa ima slabo vest, krivdo, si domišlja, da mora živeti »ločeno zunaj tabora.« Takšno je mišljenje Stare zaveze, ki pa žal še danes preglasi Novo zavezo, evangelij – veselo novico, ki je: grešniki, zavrženi, zatirani, čudaki takšni in drugačni in vsi, ki niso po standardih sveta ter tako ali drugače štrlijo ven: dobrodošli!

Ker Jezus ni zasliševal gobavca, temveč se mu je zasmilil. Jezus ga ni obtoževal, temveč ga je ozdravil. In to je počel v »Božjo slavo.« Zato Jezus pravi gobavcu: »Pojdi, pokaži se duhovniku in daruj za svoje očiščenje.« Ker lahko samo Bog ozdravi gobavca. In človek, ki je sposoben kljub svoji nepopolnosti, slabosti, grešnosti in kar je podobnega hoditi v cerkev, oznanja »Božjo slavo.« Ker Bog ni kakor ljudje, ki smo zaradi svojega svetohlinstva, opravljanja, obtoževanja in sojenja, večkrat »v spotiko Judom, Grkom in Božji Cerkvi.« Kajti tisti, ki je brez greha, naj prvi vrže kamen.

Zato, če grešite, če imate slabo vest, krivdo, ne izogibajte se Boga. Bog vas ne obsoja. Morda obsoja dejanje, greh, nikoli pa človeka, grešnika. Ker kako naj obsoja in sovraži nekaj, kar je sam ustvaril. Danes v naši cerkvi, iz nedelje v nedeljo, ni niti enega, ki bi bil brez greha. Ni niti enega popolnega človeka. Vendar smo tukaj v »Božjo slavo«. Ker verujemo, da je Bog vsemogočen in da ga niti naša grešnost ne more ustaviti. Že samo s tem, ko vstopimo v cerkev, ko prosimo za zakramente, ko prosimo samo, da nekdo za nas moli, že samo s tem dejanjem izpovedujemo svojo vero in izražamo svojo prošnjo Jezusu: »Če hočeš me moreš očistiti.«

nedelja, 04. februar 2018

V vrtincu


Človekovo življenje brez upanja mineva hitreje »kakor tkalski čolniček.« To se zgodi, če se človek ne zna ustaviti. Hitenje in vrvenje tega sveta, nas lahko hitro pogoltne v svoj vrtinec. In ko nas posrka ta vrtinec, se začnemo vrteti hitreje in hitreje, izgublja občutek za čas in prostor, za Boga za bližnje, za vse in kakor vsak vrtinec nas tudi ta izpljune čisto na drugem kraju, čisto v drugem času, izčrpane, utrujene, brez upanja.

Zato Bog vsake toliko časa poskrbi, da se ustavimo: to običajno imenujemo kriza, pa naj bo družbena, ekonomska ali pa osebna. To se je zgodilo Simonovi tašči, to se je zgodilo vsej tisti množici »bolnikov z različnimi boleznimi,« in največkrat so bili samo obsedeni z hudim duhom, ki jih tudi danes ni malo.

Kaj naj torej človek stori? To kar je storil Jezus: »ko je bilo še čisto temno, je vstal, se odpravil ven na samoten kraj in tam molil.« Tudi Jezus se je umaknil in molil, ker bi tudi njega lahko posrkal vrtinec, saj kot beremo so prišli za njim njegovi učenci in mu rekli: »Vsi te iščejo.« Človek je družabno bitje in lahko celo umre, če nima primerne družbe. In večkrat se zgodi, da take družbe ne dobi, ker je dopustil, da ga je posrkal vrtinec. Sorodniki, prijatelji, bližnji so naše upanje. Za njih trpimo, za njih delamo, z njimi se veselimo, kakor pravi Pavel: »Vsem sem postal vse, da bi jih zagotovo nekaj rešil.« Pa tudi Pavel se je redno umikal v samoto, zato, da bi lahko bil bolj produktiven.

Zato Gospod Bog zapoveduje nedeljo, pa praznike, pa godove in rojstne dneve, da bi se človek ustavil, spočil, razvedril, da bi ohranil upanje. Zato je včasih na take dneve preprosto reči ne. Tudi zaradi naših bližnjih, ki so morda v vrtincu. Saj tudi Petrova tašča ni mogla sama priti do Jezusa, temveč so ga pripeljali k njej. Mi smo tisti, ki svojim bližnjim prinašamo Jezusa, ter jim prinašamo upanja, jih vlečemo iz vrtnica. In zato ne bomo dopustili, da bi karkoli preglasilo nedeljo, pa tudi če je pogreb.

petek, 02. februar 2018

Sreča je v darovanju


Razlika med krščanstvom, ter ostalimi religijami, ideoligijami, družbenimi sistemi, je v razliki med darovanjem in žrtvovanjem. V krščanstvu naj bi se darovali. Darovanje je prostovoljno, svobodno dejanje posameznika. Tako so »starši prinesli dete Jezusa, da bi zanj storili po predpisu postave, dali v daritev dve grlici ali dva golobčka.« Jožefu in Mariji ni nihče ukazal, da morata to storiti, to sta hotela storiti, ker nam postava ne ukazuje, temveč nam samo govori, kaj moramo narediti, da bo prav in pravično.

Ker v darovanju ni pravic in ni dolžnosti. Ko nas kdor koli kaj prosti, kot na primer postava, zapovedi, prijatelji, bližnji, bomo to naredili kot dar, kot prostovoljno, svobodno dejanje, v okviru svojih zmožnosti. Tako kot je Ana, Fanuelova hči iz Aserjevega rodu »s postom in molitvijo Bogu služila noč in dan.« Ker je bila že v letih, najbrž kaj več drugega ni mogla storiti, storila pa je, kar je hotela, tako kot Jožef in Marija, kot dar nebeškemu Očetu, kot zahvalni dar za vse milosti, ki so ju v življenju prejeli.

Današnji dan, nas torej vabi k darovanju, ne žrtvovanju. Žrtvovanje je nasilno dejanje, največkrat nedolžne žrtve. Pri žrtvovanju je že na začetku bolečina, bolečina je v samem dejanju in bolečina ostane. Pri darovanju pa je samo sreča samostojnega, prostovoljnega, svobodnega dejanja dobrote. In takšna daritev je »Bogu všeč.« Zato je današnji dan, tudi dan posvečenega življenja. Človek, ki se Bogu posveti to stori samostojno, prostovoljno in svobodno, v dobro bližnjega, ter v slavo in čast Bogu in Cerkve.

In podoba darovanja, posvečenega življenja je sveča. Sveča sama sebe daruje, zato da daje svetlobo in toploto. Kakor posvečeno življenje. Da se bomo vedno spominjali, da smo poklicani k darovanju in ne žrtvovanju, bomo sedaj blagoslovili sveče. Naj vas spominjajo, da je edino dejanje, ki v življenju kaj pomeni in ki prinaša srečo je darovanje: prostovoljno, svobodno dejanje v blagor bližnjega.

 
Nebeški Oče, daruješ nam svojega Sina. In Sin se vsak dan daruje za nas na oltarjih. Zato te prosimo: blag+oslovi te sveče. Njihov plamen, naj nam vlije upanje, da si ti vedno z nami. Njihova toplota naj ogreje naša srca v ljubezni do darovanja, ki je vera v našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki s teboj v občestvu Svetega Duha živi in kraljuje vekomaj. Amen.

nedelja, 28. januar 2018

Ko nas skrbi


Kaj je tisto, kar skrajšuje dobo našega življenja, ter ga na momente napravlja tako neznosnega, da namesto, da bi živeli, životarimo? To so skrbi. In apostol Pavel hoče, kar hoče Bog in to je »da bi bili vi brez skrbi.« Skrbi so tisti vzrok, zaradi katerega se bodisi utapljamo v alkoholi, bežimo v omamne daljave bodisi, da se jezimo in vijemo roke.Toda kaj naj človek naredi, da ne skrbi? Kaj naj človek naredi, da bi »pošteno in nemoteno služil Gospodu«?

Zaupati mora, Jezusovi oblasti, mogočnosti njegove besede zaradi katere »celo nečistim duhovom ukazuje in so mu pokorni.« Zaupamo pa tako, da kar z jezikom oznanjamo pri nedeljski maši: 'Verujem v vsemogočnega Boga', to v srcu sprejmemo. Sprejmemo pa lahko tako, da vidimo, kaj se v resnici dogaja na oltarju. Na oltarju se kaže Božja vsemogočnost. Mi ne spoštujemo in ne upoštevamo nekoga, ki ni po naših osebnih standardih. Bog pa se pusti prijemati duhovnikovim rokam, ki velikokrat niso nič bolj svete in nič manj grešne od rok katerega koli drugega človeka. Mi zlahka ne odpuščamo, pa se v spovednici še ni zgodilo, da bi kdo ne slišal besed odveze. Če Bog ne bi bil vsemogočen mi danes tukaj ne bi bili zbrani, temveč bi bil svet uničen takoj po Adamovem grehu.

Zato se trudimo zaupati Božji vsemogočnosti in Božji previdnosti, zaradi katerih ni vzroka za nobene skrbi. Moliti pomeni tudi premišljevati, zato premišljujmo kar bomo čez nekaj trenutkov izpovedali: 'Verujem v vsemogočnega Boga'. Ker, kdor ne bo zaupal, pomeni »ne bo poslušal mojih besed, tega pokličem na odgovor,« pravi Gospod Bog. In kaj so skrbi drugega, kakor opravičevanje sebe pred Božjim prestolom? Kaj so skrbi drugega, kakor nezmožnost »pošteno in nemoteno služiti Gospodu«?