nedelja, 11. november 2018

Iskrenost

»Moka v loncu ni pošla in olja v vrču ni zmanjkalo,« zato, ker je vdova iz Sarepte, vse kar je imela, najprej darovala, drugemu, v tem primeru Eliju, ki je bil Božji prerok. Velikokrat se zgodi, da v našem življenju poide moka in zmanjka olja, čeprav lahko živimo zelo bogato in nasičeno življenje, tako v materialnem, kakor v duhovnem smislu.

Blagoslova v življenju ne prinese obilica, temveč iskrenost. Včasih veliko molimo, a nič ne izmolimo, ker smo v tem podobni tistim, ki darujejo »od svojega preobilja.« Molitev in življenje z Bogom, ni tekmovanje v 'pokaži kaj znaš'. Naštevanje količine rožnih vencev ali maš po televiziji, ali pravilno in popolno zvonjenje pri sveti maši, ni predpostavka blagoslova, temveč to so tiste »hinavsko dolge molitve,« ki jih Jezus graja. Blagoslov prinese pogum vdove iz Sarepte, ki je zadnje, kar je imela izročila tujcu. Blagoslov prinese iskreno zaupljiv odnos do Boga vdove iz evangelija, ki je »vse kar potrebuje za življenje,« darovala Bogu.

Pred Bogom se ne moremo pretvarjati. Lahko nekaj počnemo zaradi tega, da bi nas ljudje videli, zaradi statistike, zaradi idealov, zaradi gole tradicije. Toda to delo: bodisi doma bodisi pred oltarjem, ne bo prineslo blagoslova, zato nam bo tudi prej ali slej zmanjkalo moke in olja v življenju. Početi moramo, kakor je to napravil Jezus, ki se je »enkrat daroval, da je odvzel grehe mnogih.« Ker je to napravil iz iskrene ljubezni do tebe in do mene. In še danes, to darovanje deluje: v molitvi, v zakramentih, v Cerkvi.

Posnemajmo torej Jezusa v delanju dobrih del: materialnih ali duhovnih: iskreno, brez opravičevanja, brez naštevanja posebnih razlogov. Ta dejanja so lahko zelo majhna, skoraj nevidna, a zaradi njih nam nikdar ne bo zmanjkalo ne moke, ne olja v našem življenju.

nedelja, 04. november 2018

Kako vzljubiti Boga?

Današnja Božja beseda nam daje dve največji zapovedi, ki nam dobesedno ukazujeta: »Ljubi svojega Gospoda svojega Boga« in »bližnjega kakor sam sebe.« Ampak saj ljubezni ni mogoče ukazati. Ljubezni se ne da prisiliti. Ne moreš nekoga prisiliti, da te ljubi. Ljubezen pride sama od sebe, zadene te, kakor strela. In ko te zadene si največji revež.

Ljubiti ni mogoče, če nisi revež. Kajti samo revež bo svoje življenje gledal preko prizme hvaležnosti. Nasprotje ljubezni je sebičnost. V sebičnosti ni hvaležnosti. Revež pa se zaveda, da je popolnoma odvisen od drugega, ter ker je odvisen, vse hvaležno sprejema. Še več, ker je nekdo tako dober do nas, da nam daje, česar mi sami nimamo, ali ne zmoremo, ali ne znamo, ali nismo sposobni, ga lahko zaradi te dobrote ljubimo. Ker nam dobrotnik dopolnjuje, tam kjer nam manjka. Če priznamo, da smo reveži, lahko ljubimo Jezusa, kajti samo Jezus »lahko odreši tiste, ki po njem prihajajo k Bogu, ker vedno živi, da posreduje zanje.« In živi v zakramentih, tudi v zakramentu duhovniškega posvečenja, živi v Cerkvi.

Ljubezni se ne da ukazati. Lahko pa začnemo ljubiti, če začnemo biti hvaležni. Hvaležni pa postanemo, ko se začnemo zavedati, da nam je dobro: »izpolnjuj vse njegove zapovedi, da ti bo dobro.« V Božji zapovedi lahko vidimo zid, ki nas omejuje. Lahko pa vidimo, dobroto Boga, ki nas preko tega zidu varuje. Bog nam daje zapovedi, Bog nam daje Jezusa v zakramentih, Bog nam daje skupnost vernikov, ki je Cerkev, zato ker nas ljubi. Bog je tega zmožen, ker je popoln in vsemogočen. Mi pa smo reveži, ki nas Bog dopolnjuje, zato ga lahko vzljubimo, preko tega, da smo mu hvaležni. Iz hvaležnosti spoznavamo dobroto dobrotnika in iz hvaležnosti dobrotnika vzljubimo.

petek, 02. november 2018

Križev pot za tragično umrle

Mnogo jih je, ki so umrli tragične, nesrčene pa tudi nasilne smrti, brez možnosti poslednjih zakramentov, brez možnosti sprave z Bogom in z ljudmi. Tolaži nas naša vera, da lahko tem našim rajnim izprosimo nebesa, ter se tudi sami tako trudimo živeti, da se bomo z njimi nekoč v nebesih srečali, ter zaživeli novo večno življenje v nebeškem kraljestvu. Naj nam ta pobožnost križevega pota to izprosi.


1. Jezusa obsodijo na smrt


Molimo te Kristus in te hvalimo
Ker si s svojem križem svet odrešil.

Okajen, prehiter voznik ali voznica bosta s tem ko bosta sedla za volan nekoga obsodila na smrt. Skupina ljudi, je na podlagi seznama obsodila ljudi na smrt. Družba, v šoli, na vasi, v mestu, v narodu, v državi, v sorodstvu bo nekoga obsodila na smrt, ker morda ne smrdi kot vsi ostali. Kajn obsodili Abela, Pilat obsodi Jezusa.

Strašen dan bo dan plačila
Zemlja v prah se bo zdrobila,
Priča David in Sibila.
Kolik strah bo vstal v naravi,
ko Sodnik v mogočni slavi
na odgovor vse postavi!

Usmili se Gospod naših rajnih,
Usmili se jih!

2. Jezusu naložijo križ

Molimo te Kristus in te hvalimo
Ker si s svojem križem svet odrešil.

Kdo je kriv, da nekoga zbije okajeni voznik ali voznica? Kdo je kriv za vse, ki so bili pobiti v letalskih napadih, v jarkih, taboriščih in gozdovih? Kdo je kriv za tistega ubožca, ki se je obesil na tram, prerezal žile ali vzel preveliko dozo heroina? Vsak bo dal odgovor za svoj greh, a kaj, ko nekateri niso imeli možnosti, da bi se pokesali, spravili z Bogom, z ljudmi, s seboj.

Tromba silno bo zapela,
do vseh mrtvih zadonela,
jim pred sodni stol velela.
V grozi smrt se bo čudila,
ko bo stvar se spet zbudila,
da pred sodbo bo stopila.


Usmili se Gospod naših rajnih,
Usmili se jih!

3. Jezus pade prvič pod križem
 
Molimo te Kristus in te hvalimo
Ker si s svojem križem svet odrešil.


Vsak človek lahko pade, tudi Jezus je padel, da se zamislimo, kdo smo v resnici. Zabava je bila in smo malce preveč popili. Bila je vojna, vsak se je branil, kakor je vedel in znal. Vsi smo drugačni, eden v eno smer, drugi v drugo. Mar Bog ni dovolj vsemogočen, da bi drugače ustvaril, če bi tako hotel. Padec drugega človeka prizadene naš ego, ker se tudi sami bojmo pasti. Ker nikdar ne veš, kje te čaka kamen spotike. Pasti je človeško, pobrati se je božansko.


Knjiga k sodbi prinešena,
hrani dela razvrščena,
dobra kakor zadolžena.
Dano svetu bo spoznanje,
in za vsako zlo dejanje,
Bog prisodi maščevanje.



Usmili se Gospod naših rajnih,
Usmili se jih!


4. Jezus sreča svojo mater

Molimo te Kristus in te hvalimo
Ker si s svojem križem svet odrešil.

Marija je mati. Mati je ljubezen. Mati, sprejema svojega otroka, ne glede na to, kakšen je. Marija sprejema Jezusa kot dojenčka, sprejema ga s križem iznakaženega. Marija ne zavrže nikogar in ničesar, kakor to naredi človek pod vplivom alkohola in mamil, ideoloških parol, kakor to stori družba, država. Marija je zavetnica vseh ubogih, preganjanih, neusmiljeno pobitih, zavrženih. Ker je Marija Jezusova mati, ker je Marija ljubezen.


Kam se čem takrat dejati,
kje zavetnika iskati,
dobrim komaj bo obstati?
Kralj neskončne visokosti,
ki rešuješ iz blagosti!
Reši me, vir vseh svetosti!



Usmili se Gospod naših rajnih, -
Usmili se jih!


5. Simon pomaga Jezusu nositi križ

Molimo te Kristus in te hvalimo
Ker si s svojem križem svet odrešil.

Spomni se, da na svetu nisi sam. Četudi se ti zdi, da nobenemu ni mar zate. Vedno bo nekdo, ki za teboj bo žaloval. Vedno bo nekdo, ki si bo očital, da ni vse naredil, da te ni obvaroval, da ti ni pomagal. Če je Jezus sprejel pomoč, jo lahko sprejmeš tudi ti in če je Simon pomagal Jezusu, lahko pomagaš tudi ti. Usmiljenje je več vredno, kot pravičnost.


Spomni se, o Jezus mili,
da so zame Te umorili,
prosim, tisti dan se usmili.
Da si iz ljubezni same
utrujen vzel svoj križ na rame,
naj ne bo zgubljeno zame.


Usmili se Gospod naših rajnih,
Usmili se jih!


6. Veronika obriše Jezusu potni obraz

Molimo te Kristus in te hvalimo
Ker si s svojem križem svet odrešil.

Maščevanje kliče družba, užaljena zaradi poltenih krivic. Maščevanje kliče človek, ker nekdo se je skliceval na ljubezen. Maščevanje kliče tisti, ki nekdo mu pobil je drage. A kaj ko vse te smrti so zamegljene, nepojasnjene, krute. Vsi hočejo plačila, a plačnika ni. Razen Veronike, ki se splazi mimo maščevalne množice, mimo neusmiljenih vojakov in Jezusu ponudi robček. Sprejmi Jezus robček, da sprejeli bomo tudi mi usmiljenje, ki nam ga ponujaš.


Maščevalec vse krivice,
čuj skesane moje klice,
kadar pride dan pravice.
Da grešil sem, se sramujem,
krivdo svojo obžalujem,
“Prizanesi Bog!” zdihujem.


Usmili se Gospod naših rajnih,
Usmili se jih!


7. Jezus pade drugič pod križem

Molimo te Kristus in te hvalimo
Ker si s svojem križem svet odrešil.

Kaj iščeš Jezus, zopet na tleh? Si kaj izgubil? Jezus na tleh išče duše izgubljene, rešiti želi spokorjene. Išče nas, ko ležimo v prahu svojega življenja, med razbito pločevino, v vojnih jarkih, zavrženih v breznih, med injekcijami in žiletkami, med strupi in drogami. Pusti, da se Jezus skloni nadte, pusti, da te prime in k nebu povzdigne. Pusti, da te s tal pobere in te v življenje ponese.


Duše si iskal zgubljene,
reševal si spokorjene,
reši, prosim, tudi mene.
Nisem vreden odpuščanja,
varuj pa me pogubljenja,
milostno, Gospod življenja.


Usmili se Gospod naših rajnih,
Usmili se jih!


8. Jezus tolaži Jeruzalemske žene

Molimo te Kristus in te hvalimo
Ker si s svojem križem svet odrešil.

Nič kaj prijetno potovanje. Človeka spremlja zgolj mrmranje. Kaj mu je bilo treba tega, toliko ljudi je spravil v nesrečo, pozabljajo pa na večno srečo, ki jo Jezus je oznanjal. Jezus še zadnjič opominja jeruzalemske žene in s tem opominja tudi nas: brez Boga je vse življenje zaman. Zato bolje je narediti ovinek, da pristaneš na desni strani.


Varuj grešnih me levice
ter mi mesto daj desnice,
kjer boš svoje zbral ovčice.


Usmili se Gospod naših rajnih,
Usmili se jih!


9. Jezus pade tretjič pod križem


Molimo te Kristus in te hvalimo
Ker si s svojem križem svet odrešil.

Jezus pahnjen je na tla, pahnila ga je teža križa. Križa, ki mu ga naložil je vsak, ki živi, kakor da križa ni, kakor da je vse zaman, kakor da nihče nikomur odgovora ne bo dal. Zato vstani človek in pazi, kaj boš rekel, kaj boš naredil. A četudi padel boš ne pozabi, da Jezus se je pobral. Morda za nas žive je smrt konec življenja, konec upanja, konec ljubezni. Toda ta postaja govori, da za mrtve ni konec upanja, ni konec ljubezni. Potrebna je zgolj vera živih, ki prosijo Jezusa, da jih sprejme med blagoslovljene.


Ko boš pahnil pogubljene,
in sprejel blagoslovljene,
sprejmi k Sebi tudi mene


Usmili se Gospod naših rajnih,
Usmili se jih!


10. Jezusa slečejo

Molimo te Kristus in te hvalimo
Ker si s svojem križem svet odrešil.


Resnice se vsi bojijo. Resnica boli in Jezusa je bolelo, ko videli so ga razgaljenega pred križem. Ljudje radi razgaljamo resnico o drugem, še posebej če je za drugega boleča. Resnica je, da vinjen ne moreš voziti. Resnica je, da za druge si trn v peti. In ta resnica te bo pribila na križ, če ne spoznaš bistvene resnice, da za Boga si vreden takšen kakršen si, ker ustvaril je takšnega kakršen si. In ta resnica je ljubezen. Spoznaj to resnico, da Bog se ne jezi, temveč želi tvojo sramoto ogrniti, s plaščem ljubeznivosti.


V prahu k Tebi, Bog, zdihujem,
srce strto Ti darujem,
konec Ti priporočujem



Usmili se Gospod naših rajnih,
Usmili se jih!


11. Jezusa pribijejo na križ

Molimo te Kristus in te hvalimo
Ker si s svojem križem svet odrešil.
Trenutek pribijanja na križ lahko trajajo nekaj minut, ko vidiš nekoga ob cesti in veš da ne moreš ustaviti. Ti trenutki lahko trajajo nekaj dni, ko te puška spremlja do brezna pogubljenja. Ti trenutki trajajo toliko časa, kolikor razmišljaš, kolikor traja tvoja bolezen, kolikor časa potrebuješ, da na silo končaš svoje življenje. A teh trenutkov ustaviti ne moreš. Obsodba je padala in izvršiti jo moraš. Bodisi si kriv, bodisi si nedolžen, nihče ne ve, kako grozno v teh trenutkih duša trepeta, kako brutalna je bolečina, razen Jezusa, ki te trenutke znova in znova doživlja, ko njegovega ljubljenega obsodba na križ pribija.


O, pregrozni dan jokanja,
ki iz grobnega nas spanja,
k sodbi, grešnike prisili:



Usmili se Gospod naših rajnih,
Usmili se jih!


12. Jezus umre na križu


Molimo te Kristus in te hvalimo
Ker si s svojem križem svet odrešil.


Počilo je. Pločevina je uničena, telo pada v brezno pogubljenja, telo obvisi v zraku brez življenja. Kri v potokih se preliva. Zdi se, da za vse te nesrečneže ni usmiljenja. A naša vera bi bila silno kriva, če ne bi verovali, da Jezus vse to gleda s križa. Ne samo gleda, temveč tudi doživlja. Boleče in trpeče, sprejema rajne v kraj, kjer ni več bolečine, ni več sramote, ni več greha, temveč mir, ki ga našim dragim rajnim, naša vera obeta.


Ti se nas, o Bog, usmili,
ljubi Jezus, ti jim daj
rajski mir za vekomaj!




Usmili se Gospod naših rajnih,
Usmili se jih!


13. Jezusa položijo Mariji v naročje


Molimo te Kristus in te hvalimo
Ker si s svojem križem svet odrešil.

Ko Jezus na križu umre, snamejo ga in položijo Mariji v naročje. Stala je tam pod križem, vse je videla, vse je doživela, kako njen ljubljeni Sin na križu umira. In sedaj, ga mrtvega sprejema. O Marija, Jezusa si sprejela kot živo detece, sprejela kot mrtvo truplo. Kaj potolaži žalostno mater, očeta, sestro, brata, prijatelja, sorodnika, kolega? Mrtvo truplo v naročju prav gotovo ne. Potolaži ga njegova vera, kakor je Marijo tolažila njena.


O Marija, v žalost odeta,
poživi našo vero, da radi bomo molili
da radi bomo Boga prosili,
naj se usmili naših dragih rajnih,
ki so umrli nesrečne smrti,
brez možnosti sprave z Bogom in z nami.




Usmili se Gospod naših rajnih,
Usmili se jih!


14. Jezusa pokopljejo

Molimo te Kristus in te hvalimo
Ker si s svojem križem svet odrešil.

Mrtvi nas učijo živeti. Njihove tragične smrti, nas želijo opomniti: upaj, zaupaj in ne obupaj. Nikdar ne vrzi puške v koruzo. Nikdar ne pozabi, Bog vedno da priložnost: lahko zmanjšaš hitrost, lahko si usmiljen in ne izvršiš obsodbe, lahko nekoga pokličeš za pogovor, lahko pa se samo prepustiš. Po smrti so Jezusovo telo ovili v tančico, ter ga nežno položili v grob. Človekovo telo umre, a duša še živi, čaka na vstajenja. Čakajmo tudi mi, z vero v večno življenje, z upanjem, da se bomo tam zopet srečali in z ljubeznijo, ki nam bo to omogočila.

Nebeški Oče, tvoj Sin Jezus Kristus, je prešel preko križevega pota v slavo vstajenja. Prosimo te za naše drage rajne brate in sestre, ki so umrli nesrečne, tragične ali nasilne smrti, brez možnosti sprave s Teboj. Prosimo te, usmili se jih, ter jih sprejmi v svoje nebeško kraljestvo, da se jim nekoč pridružimo tudi mi, ter skupaj nekoč vstanemo, ter zaživimo skupno večno življenje v nebeškem kraljestvu. Amen.


Usmili se Gospod naši rajnih,
Usmili se jih!

četrtek, 01. november 2018

Dati Bogu priložnost

Blaženi vsi nebeščani, že pripravljeni stoje; sem kot priče so pozvani, kjer se duše pogoste. Ti blaženi nebeščani so »velika množica, ki je nihče ni mogel prešteti,« in na današnji praznik vseh svetnikov so kot priče pozvani, da spregovorijo in nas prepričajo, da bi si tudi mi želeli biti med njimi. In v tej želji, da bi bili tudi mi nekoč v nebesih je skrivnost naše Odrešenja. In to željo bomo uresničili tako, da bomo svoje življenje očistili z Jezusovimi blagri.

»Vsakdo, ki ima to upanje vanj se očiščuje, kakor je on čist.« Svetniki so imeli to upanje in so se preko življenja očiščevali, s čistilom, ki ga imenujemo evangeljski blagri. Ker so jih upoštevali, ker so jih uporabljali, ker so jih živeli, so sedaj v nebesih in priča-kujejo, da se jim tudi mi nekoč pridružimo.

Blagri nas očiščujejo, ter v nas napravljajo željo po Bogu. Živeti po blagrih pomeni, da se človek ne sramuje, da je ubog, krotak, žalosten, žejen in lačen. Življenje po blagrih pomeni, se trudiš biti v življenju usmiljen do sebe in drugih, da skušaš biti čist, to pomeni, da sebe in drugega vidiš kot nekaj edinstvenega, resničnega, dobrega in lepega ter te podobe ne skušaš umazati. Živeti po blagrih pomeni, da skušaš živeti miroljubno. In če boš po blagrih živel, ne boš lahko živel, kajti ljudje te bodo preganjali, zasramovali, obrekovali itd. Toda na ta način, če boš dopustil, te bodo dobesedno pregnali v Božje naročje. Kajti živeti po blagrih pomeni, da daš Bogu priložnost, da se izkaže, ter da ti izkaže ljubezen, ker »se imenujemo in smo Božji otroci.« In to so svetniki, in to bomo, če bomo dopustili nekoč tudi mi.

nedelja, 28. oktober 2018

Razlog je v daritvi

Kaj naj stori človek, ki je ubog, kakor slepi berač Bartimaj iz današnjega evangelija. Berač je bil zaradi svoje slepote. In slepota ni vedno samo fizična in uboštvo ne vedno samo materialno. Toda stiska, naj bo vidna ali nevidna, duhovna ali profana, stiska nas naredi uboge berače in kot berači lahko naredimo samo eno, da začnemo vpiti in govoriti: »Jezus, Davidov sin, usmili se me.«

Jezus tudi danes prihaja mimo. Preko nekoga, ki je »postavljen ljudem v korist glede tega, kar se nanaša na Boga, da daruje daritve in žrtve za greh.« Od tega nekoga morda pričakujemo nadčloveško popolnost. Toda, če bi bil popoln bi to pomenilo, da to, kar daruje, daruje iz sebe. Toda ne. Časti daritve si ta nekdo »ne jemlje sam, ampak ga kliče Bog.« Jezus nas preko tega in preko Cerkve kliče, ter nas sprašuje »Kaj hočeš, da ti storim.«

Eno je, da gre Jezus mimo, preko Božje besede in zakramentov. Nekaj drugega pa je, da si mi upamo moliti in prositi. Jezus Bartimaja namreč ni uslišal zato, ker je bil slep in ubog. Temveč zato, ker si je upal darovati svoj glas, poslednje kar je imel, da bi ga Jezus slišal in uslišal. Razlog, da si je Bartimaj upal Jezusu težiti in da je bil v svojem teženju uslišan se skriva v Jezusovih besedah: »Pojdi, tvoja vera te je rešila.«

Mnogi nas bodo zaradi naše vere grajali in hoteli, da umolknemo, da nehamo prejemati zakramente, da nehamo prositi in moliti Jezsua, da nehamo zahajati v Cerkev. A mi se ne dajmo prestrašiti. Zakaj »z jokom bodo prišli, s tolažbami jih pospremim nazaj,« grajali nas bodo, ko bodo videli, da objokani prihajamo in klečimo. Toda utihnili bodo, ko bodo videli, da potolaženi in vesli odhajamo. Kajti, kar se nam dogodi, se nam dogodi po naši veri.

sreda, 24. oktober 2018

Razumeti Boga

Razumeti človeka, pomeni postaviti se v vlogo dotičnega človeka v času in prostoru, ki mu je dana, ter v okviru lastnih razumskih možnosti dometi človeka. To velja tako za človeka v zdajšnjem času in prostoru, kakor za človeka, ki je živel v preteklosti. Čas in prostor določata človekovo bivanje, njegovo vedenje, izražanje in delovanje. Tudi če želimo razumeti vlogo svetnika, se moramo postaviti v njegov čas in prostor, v družbene razmere v katerih je živel in deloval. Osebne pogojenosti, katere so vplivali na njegove življenjske odločitve.

Seveda, hagiografije, to je povesti o svetnikovem življenju, ne poročajo ravno gostobesedno o svetnikovem času in prostoru. To izvemo z podrobno študijo zgodovinskih del tistega obdobja. Tudi hagiografija ne poroča pogosto o svetnikovih osebnih lastnostih, saj se je spuščati v intimnost drugega človeka lahko neudobno početje. Hagiografija poroča zgolj o njegovih junaških delih, zaradi katerih ga slavimo kot svetnika.

Kategorije časa in prostora so pomembne za človekovo življenje, doživljanje, kakor za odločitve. Človek sicer ima svobodno voljo in samo odgovornost za lastno življenje, vendar na svobodno voljo, kakor na odgovornost vpliva tako čas, kakor prostor.

Kategorija časa pomeni obdobje v katerem človek živi. Z vsemi karakteristikami dotičnega časa. Kategorija časa, je neločljivo povezana s kategorijo prostora, tako da težko ločimo eno od drugega. Družbeni pojavi se razlikujejo in spreminjajo glede na čas, v katerem se nahajajo. Čas pa je odvisen od stopnje družbe. Družba se stopnjuje. Če so v antiki verjeli da je zemlja ploščata, so v srednjem veku začeli spoznavati, da pa morda vendarle ni. Znanstvene raziskave poznega srednjega veka, so to teorijo dokončno zavrnile. Če se je antični človek bal groma in bliska, kot pojava božanstvenosti, je srednjeveški človek sile narave razumel kot orodje izkazovanja bodisi Božje ljubezni bodisi Božje kazni, pa je razsvetljenski človek poznega 17. stoletja do začetka 18. stoletja začel doumevati fizikalne sile narave. Znanost torej razvija določen čas in prostor in s tem se razvija tudi človek. Toda ali znanost potemtakem zavrača Božji vpliv na čas in prostor, ali znanost otežuje verovanje v Boga. Antični človek, kakor srednjeveški človek z verovanjem nista imela problema. Problem verovanja se pojavlja od poznega 18. stoletja dalje do danes.

Znanost ne ogroža Boga in ne ogroža človekovega verovanja v Boga. Verovanje ogroža človekova komoditeta. Znanosti in tehnika sta v zadnjih stotih letih veliko doprinesla k človekovemu napredku. Dejanja, ki so še pred 150 leti trajala mesece in mesece, so danes storjena v nekaj urah. Tudi naše razumevanje človeka, tako v preteklosti, kakor v sedanjosti se je s pomočjo znanosti izboljšala. Da ne omenjamo razumevanje Boga. Sile narave sicer niso več eksplicitno orodje Božje ljubezni ali Božje kazni so pa še zmeraj zelo nepredvidljive. Razumemo človeka v njegovi družbeni vlogi. Razumevanje človeka v njegovi najgloblji intimnosti pa je še vedno ostala domena Boga. Znanost nam torej lahko omogoča boljše življenje. Toda človekova zloraba znanosti pa ga vodi v komoditeto, zaradi katere se niti ne potrudi razumeti ne človek ne Boga.

Kajti razumevanje človeka in Boga, saj je človek ustvarjen po Božji podobi, pomeni dejansko ukvarjati se z vlogo človeka v času in prostoru, ki mu je dana. Človeštvo z razsvetljenstvom stopilo v puberteto in je sedaj docela odraslo ter zato ni sposobno več sprejemati Boga v taki preprostosti, kakor ga je lahko sprejel antični ali srednjeveški človek. Človek današnjega časa in prostora, če želi razumeti Boga ali sočloveka, mora z njim vstopi v odnos.

Znanost je razkrila svetost cerkvenih dogem, ki so antičnemu in srednjeveškemu človeku pomagale verovati. Lupina je odpadla. Toda ostalo je golo jedro. Zdi se, da je znanost razgalila Božjo skrivnostnost, ter zato verovanje ni več tako doumljivo. Toda zgodilo se je ravno nasprotnost. Znanost nam je omogočila podrobnejše razumevanje človeka in Boga. Odstranila je trdo lupino časa in prostora antičnega in srednjeveškega človeka, ter nam omogoča, da ugriznemo v sladko jedro, da vstopimo v globoko intimnost Boga. Intimnost, o kateri sta lahko antični in srednjeveški človek zgolj sanjala. Dejansko nas je znanost osvobodila vraževerja, osvobodila Božje kazni, ter nam odprla pot do usmiljene Božje ljubezni, v vsej njeni čudoviti brutalnosti. Nič nam ne preprečuje, da ne bi bili danes zjutraj pri maši v domači cerkvi, zvečer pa obhajali procesijo v Lurdu. Nič, ali pa vendarle nekaj...

nedelja, 21. oktober 2018

Prestol milosti

Prvi je tisti, ki streže, ki daruje svoje življenje za blagor zaupanega mu ljudstva, za blagor naroda, za blagor države, kajti »kdor hoče postati velik med vami, naj bo vaš strežnik in kdor hoče biti prvi med vami, naj bo vsem služabnik.« Res je, da tisti, ki streže mora ubogati, a gorje tistemu, ki ostane brez služničadi. Saj nas zgodovina uči, kako je Burbonova Tončka izgubila glavo, ko so se strežniki odločili, da ne bodo več stregli.

Jezus Kristus namenoma postavi kristjana v podrejen položaj. In dejansko tisti, ki v Cerkvi zavzemajo pomembne položaje, tako laiki kakor kleriki, morajo biti pripravljeni, darovati svoje življenje. Zakaj, »če da svoje življenje v daritev za greh, bo Gospodova volja uspevala po njegovi roki.« Kar poglejmo vse svetnike: od svetega Roka do svetih papežev. Vsi so bili Gospodovi ubožci, vsi so bili strežniki in strežnice, vsi so morali izničiti svoj ego, za blagor nebeškega kraljestva in za blagor tistim, katerim je nebeško kraljestvo namenjeno. Ker Bog upošteva človekovo svobodno, dobro voljo.

In da pri tem ne nastane ne potrebnih frustracij, travm, ter različnih nepotrebnih grešnih posledic se mora strežnik ali strežnica, zavedati kdo je njegov, njen gospodar, delodajalec, končni plačnik. Četudi je šef določene zemeljske podružnice, se mora zavedati kdo je njegov Gospodar, ter se mu nenehno bližati »z zaupnostjo prestolu milosti, da bomo dosegli usmiljenje in našli milost ki nam bo v pravem trenutku pomagala.« Prestol milosti je tabernakelj, prestol milosti je spovednica, prestol milosti je klečalnik. Samo tukaj bomo našli ustrezne milosti, ki nam bodo v pravem trenutku pomagale.