Gospod Bog, ne potrebuje junakov, ki z drevesa rešujejo mucke. Tudi ne potrebuje nekega Nietzschejevega nadčloveka, odrešenika, ki bo z lastno močjo in protesti reševal svet. Gospod Bog potrebuje čisto preprostega, nič posebnega vernika, ki se bo bližal »z zaupnostjo prestolu milosti.«
Bližati se prestolu milosti pomeni prevzeti vlogo, poslanstvo služabnika. Ne sužnja. Suženj ni svoboden. Kakor Gospod Bog ne potrebuje junakov, tudi sužnjev ne. Gospod Bog potrebuje služabnika, kakor je Njegov Sin Jezus Kristus, ki »ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi on stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge.« Služabnikov pa je več vrst: strežniki pred oltarjem in v bolnicah, butlerji, svinjski pastirji, dekle, hlapci, tajnice, vratarji itd. Sužnja se da porabiti za marsikaj, služabnik pa ni za vse in ne zna vsega. Zato se torej bližamo »z zaupnostjo prestolu milosti, da bomo dosegli usmiljenje in našli milost, ki nam bo v pravem trenutku pomagala«.
Kristjan ni gospodar, tudi ni odrešenik. Kristjan je upravnik, je služabnik. Ki če bo dal »svoje življenje v daritev za greh, bo Gospodova volja uspevala po njegovi roki.« Naj naštejem samo nekaj primerov: oče Damijan je postal gobavec za gobavce na otoku Molokaj, sveta Mati Terezija in seveda naš farni zavetnik sveti Rok. Pa tudi med nami je kar nekaj takih, ob katerih lahko damo samo kapo dol in jih občudujemo, kako so služabniki in kako čudovito Gospodova volja uspeva po njihovih rokah.
Gospod Bog potrebuje vernika, bližal »z zaupnostjo prestolu milosti.« V tej zaupnosti veruje, da lahko, če Gospodu daruje svoje življenjsko delo, pa naj bo to za štedilnikom, v hlevu, v pisarni, v delavnici, na cesti, na koru, pod korom, pred ali za oltarjem, lahko s tem njegovo življenje postane »daritev za greh«, greh vseh tistih, ki jih pozna, ki jih ljubi, za katere mu ni vseeno, da gredo, seveda v krščanskem kontekstu malce po svoje. Saj se s tem, ko svoje življenje darujemo Gospodu, kot njegovi služabniki, kakor je to opravil Jezus Kristus, v daritvi križa in danes na daritvi oltarja, »trdno držimo veroizpovedi.« In če se mi trdno držimo veroizpovedi, se lahko naši bližnji na nas oprejo. Kakor so se gobavci na očeta Damjana, reveži na mater Terezijo in mi dan za dnem na svetega Roka.
Bližati se prestolu milosti pomeni prevzeti vlogo, poslanstvo služabnika. Ne sužnja. Suženj ni svoboden. Kakor Gospod Bog ne potrebuje junakov, tudi sužnjev ne. Gospod Bog potrebuje služabnika, kakor je Njegov Sin Jezus Kristus, ki »ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi on stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge.« Služabnikov pa je več vrst: strežniki pred oltarjem in v bolnicah, butlerji, svinjski pastirji, dekle, hlapci, tajnice, vratarji itd. Sužnja se da porabiti za marsikaj, služabnik pa ni za vse in ne zna vsega. Zato se torej bližamo »z zaupnostjo prestolu milosti, da bomo dosegli usmiljenje in našli milost, ki nam bo v pravem trenutku pomagala«.
Kristjan ni gospodar, tudi ni odrešenik. Kristjan je upravnik, je služabnik. Ki če bo dal »svoje življenje v daritev za greh, bo Gospodova volja uspevala po njegovi roki.« Naj naštejem samo nekaj primerov: oče Damijan je postal gobavec za gobavce na otoku Molokaj, sveta Mati Terezija in seveda naš farni zavetnik sveti Rok. Pa tudi med nami je kar nekaj takih, ob katerih lahko damo samo kapo dol in jih občudujemo, kako so služabniki in kako čudovito Gospodova volja uspeva po njihovih rokah.
Gospod Bog potrebuje vernika, bližal »z zaupnostjo prestolu milosti.« V tej zaupnosti veruje, da lahko, če Gospodu daruje svoje življenjsko delo, pa naj bo to za štedilnikom, v hlevu, v pisarni, v delavnici, na cesti, na koru, pod korom, pred ali za oltarjem, lahko s tem njegovo življenje postane »daritev za greh«, greh vseh tistih, ki jih pozna, ki jih ljubi, za katere mu ni vseeno, da gredo, seveda v krščanskem kontekstu malce po svoje. Saj se s tem, ko svoje življenje darujemo Gospodu, kot njegovi služabniki, kakor je to opravil Jezus Kristus, v daritvi križa in danes na daritvi oltarja, »trdno držimo veroizpovedi.« In če se mi trdno držimo veroizpovedi, se lahko naši bližnji na nas oprejo. Kakor so se gobavci na očeta Damjana, reveži na mater Terezijo in mi dan za dnem na svetega Roka.
Ni komentarjev:
Objavite komentar