Na zadnji dan tedna otroštva, se spominjamo Rožnovenske Matere Božje. Ta spomin ima rahlo borben značaj, saj se spominjamo tistega davnega dne: 7. oktobra 1571 ko je krščanska vojska v bitki pri Lepantu premagala turško grožnjo. Kako grozna je bila ta grožnja poroča poročilo iz tistega časa, ko se je v Dunajski stolnici, ki ni ravno majhna zbralo skorajda celo mesto: vsi so molili rožni vence, bogati, revni, plemiči, meščani, kmetje vsi so bili skupaj natlačeni v tej stolnici in moli rožni venec v zaupanju na rešitev, kakor smo slišali v današnjem berilo: »Vsi ti so enodušno vztrajali v molitvi z ženami in z Jezusovo materjo Marijo in z njegovimi brati.«
Preko celega tedna smo poslušali in se učili, kako zaupati: od svete Terezije Deteta Jezusa do svetega Bruna, in vendarle imajo vsi ti svetniki eno zelo veliko skupno značilnost: molili so. Največje dejanje zaupanja je molitev. Kdor ne zaupa, ta ne upa in ne moli. Značilnost otrok je, da svoje starše nenehno nekaj prosijo in jih gnavijo. Mislim, da je še vsak kdaj v trgovini srečal otroka, ki hoče s histeričnim metanjem ob tla doseči, da bi mamica kupila igračko ali čokoladico. Otroci, ki nimajo, prosijo svoje starše, ki imajo, da bi imeli. Mi Božji otroci, ki nimamo prosimo Nebeškega Očeta, ki ima, da bi imeli. Jezus na mnogih mestih v evangeliju razodeva: prosite, iščite trkajte in boste prejeli, našli in se vam bo odprlo.
Vsekakor samo iz naslova Božjega otroka ne bomo nič prejeli. Milost predpostavlja naravo. Če ni narave, tudi milosti ni: »Ne boj se, Marija, kajti našla si milost pri Bogu«. Če svoje narave v Duhu in resnici ne privedemo pred Boga, ne moremo pričakovati kakšne posebne milosti. Tudi apostoli so se opravili iz mesta, kjer je bil Jezus križan in »Ko so prišli v mesto, so stopili v gornje prostore hiše, kjer so se zadrževali Peter vsi ostali«. Svojo človeško naravo moramo privesti pred Boga: v molitvi in dejanju. Božje sledi so sicer vidne po vsem svetu, a Božje veličastvo je v tabernaklju župnijskih cerkva.
Včasih otroci, da bi pri starših nekaj dosegli za pomoč v prošnji prosijo svoje dedke, babice, tete, strice in ostalo sorodstvo. Tako se k Bogu obračamo tudi preko Marije, saj ji zaradi njenih lastnih besed: »Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi!«, Jezus ne more odreči nobene prošnje. Od Boga lahko preko Marije z molitvijo rožnega venca marsikaj izprosimo, kakor so tudi izprosili 7. oktobra 1571.
Ker otroško zaupamo v Boga Očeta, bomo Boga molili in se Bogu priporočali, ker zaupanje pomeni, da se zavedamo in preko molitve izražam svojo vero, da: »pri Bogu ni nič nemogoče«. Če si zaskrbljen, če te je strah, če potrebuješ tolažbo, vzemi vendar rožni venec v roke in začni moliti. Marija na mnogih krajih razodeva in priporoča molitev rožnega venca. Ne pravi koliko rožnih venec moraš zmoliti, včasih je ena desetka čisto dovolj. Kakorkoli že. Če želiš živeti srečno, mirno in blagoslovljeno, potem boš molil. Kajti kdor moli zaupa in kdor zaupa, da upa in ve, da: »pri Bogu ni nič nemogoče«.
Preko celega tedna smo poslušali in se učili, kako zaupati: od svete Terezije Deteta Jezusa do svetega Bruna, in vendarle imajo vsi ti svetniki eno zelo veliko skupno značilnost: molili so. Največje dejanje zaupanja je molitev. Kdor ne zaupa, ta ne upa in ne moli. Značilnost otrok je, da svoje starše nenehno nekaj prosijo in jih gnavijo. Mislim, da je še vsak kdaj v trgovini srečal otroka, ki hoče s histeričnim metanjem ob tla doseči, da bi mamica kupila igračko ali čokoladico. Otroci, ki nimajo, prosijo svoje starše, ki imajo, da bi imeli. Mi Božji otroci, ki nimamo prosimo Nebeškega Očeta, ki ima, da bi imeli. Jezus na mnogih mestih v evangeliju razodeva: prosite, iščite trkajte in boste prejeli, našli in se vam bo odprlo.
Vsekakor samo iz naslova Božjega otroka ne bomo nič prejeli. Milost predpostavlja naravo. Če ni narave, tudi milosti ni: »Ne boj se, Marija, kajti našla si milost pri Bogu«. Če svoje narave v Duhu in resnici ne privedemo pred Boga, ne moremo pričakovati kakšne posebne milosti. Tudi apostoli so se opravili iz mesta, kjer je bil Jezus križan in »Ko so prišli v mesto, so stopili v gornje prostore hiše, kjer so se zadrževali Peter vsi ostali«. Svojo človeško naravo moramo privesti pred Boga: v molitvi in dejanju. Božje sledi so sicer vidne po vsem svetu, a Božje veličastvo je v tabernaklju župnijskih cerkva.
Včasih otroci, da bi pri starših nekaj dosegli za pomoč v prošnji prosijo svoje dedke, babice, tete, strice in ostalo sorodstvo. Tako se k Bogu obračamo tudi preko Marije, saj ji zaradi njenih lastnih besed: »Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi!«, Jezus ne more odreči nobene prošnje. Od Boga lahko preko Marije z molitvijo rožnega venca marsikaj izprosimo, kakor so tudi izprosili 7. oktobra 1571.
Ker otroško zaupamo v Boga Očeta, bomo Boga molili in se Bogu priporočali, ker zaupanje pomeni, da se zavedamo in preko molitve izražam svojo vero, da: »pri Bogu ni nič nemogoče«. Če si zaskrbljen, če te je strah, če potrebuješ tolažbo, vzemi vendar rožni venec v roke in začni moliti. Marija na mnogih krajih razodeva in priporoča molitev rožnega venca. Ne pravi koliko rožnih venec moraš zmoliti, včasih je ena desetka čisto dovolj. Kakorkoli že. Če želiš živeti srečno, mirno in blagoslovljeno, potem boš molil. Kajti kdor moli zaupa in kdor zaupa, da upa in ve, da: »pri Bogu ni nič nemogoče«.
Ni komentarjev:
Objavite komentar