Bog se nas veseli takšni kakršni smo, saj nas je takšne ustvaril. A vendarle moramo priznati, se to kar smo počasi izgublja, ko se spreminjamo in prilagajamo povprečnosti družbe v kateri živimo. In tako se počasi oddaljujemo od tega, kar bi morali po Božji volji biti. Družba, pa naj bo to odprta skupnosti, na nekem območju, ali v zaključeni družbi delovnega kolektiva strmi k povprečnosti in mlačnosti. Vse kar odstopa od povprečja pa se ne prenaša, ne tolerira in preganja, kakor smo slišali v današnjem evangeliju: »Ko so to slišali, je vse v shodnici zgrabila jeza. Vstali so, ga vrgli iz mesta, da bi ga vrgli v prepad.«
Jezus je s svojimi besedami vzburkal povprečje in mlačnost domačega kraja, ker Bog ne prenaša mlačnosti. Mlačna pobožnost namreč skrije mnogo grehov. Evangeliji je vesela novica, toda sprejeti in živeti to veselo novico Odrešenja, pa zahteva spreobrnjenje, ki ni nič drugega kot postati goreč, ter živeti drugače od povprečja. Bog zahteva, da smo takšni kakršni smo, da živimo po Božji podobi, ne pa po tistem, kar je trenutno v modi. Sprejeti Jezusa, sprejeti evangeliji namreč pomeni »hrepeneti morate po večjih milostnih darovih.«
Kristjan pa postane mlačen, povprečen takrat, ko njegova ljubezen, do Boga ali bližnjega ne more več vsega prenesti, vsega verovati, ko obupa in ne more več potrpeti. Dejansko, ko do Boga, Cerkve ali našega bližnjega nismo več potrpežljivi, dobrotljivi, ko postanemo nevoščljivi, sebično pogoltni, ko o Bogu, Cerkvi ali našem bližnjem: možu, ženi, otrocih, prijatelju, sosedu, začnemo misliti vse hudo, pomeni, da smo postali mlačni in povprečni. Ta povprečnost in mlačnost se izkazuje s kritiziranjem, kazanjem s prstom in tradicionalizmom, v najslabšem pomenu, kot je »včasih je bilo bolje« ali pa »zmeraj je tako bilo.«
Kakor je Jezus pretresel mlačnost in povprečnost Kafarnauma, se moramo včasih tudi mi pretresti, da se spreobrnemo, da naša ljubezen do Boga in bližnjega postane resnično taka, da: »Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse pretrpi«. Bojevati se moramo proti povprečnosti in mlačnosti, ki pači Božjo stvariteljsko voljo do nas. Ta boj sicer vključuje dejstvo: »Bojevali se bodo proti tebi,« toda tisti posamezniki, ki pa želijo živeti srečno življenje po Božji volji pa se tudi zavedajo »pa te ne bodo premagali, ker sem jaz s teboj, da te rešujem«.
Jezus je s svojimi besedami vzburkal povprečje in mlačnost domačega kraja, ker Bog ne prenaša mlačnosti. Mlačna pobožnost namreč skrije mnogo grehov. Evangeliji je vesela novica, toda sprejeti in živeti to veselo novico Odrešenja, pa zahteva spreobrnjenje, ki ni nič drugega kot postati goreč, ter živeti drugače od povprečja. Bog zahteva, da smo takšni kakršni smo, da živimo po Božji podobi, ne pa po tistem, kar je trenutno v modi. Sprejeti Jezusa, sprejeti evangeliji namreč pomeni »hrepeneti morate po večjih milostnih darovih.«
Kristjan pa postane mlačen, povprečen takrat, ko njegova ljubezen, do Boga ali bližnjega ne more več vsega prenesti, vsega verovati, ko obupa in ne more več potrpeti. Dejansko, ko do Boga, Cerkve ali našega bližnjega nismo več potrpežljivi, dobrotljivi, ko postanemo nevoščljivi, sebično pogoltni, ko o Bogu, Cerkvi ali našem bližnjem: možu, ženi, otrocih, prijatelju, sosedu, začnemo misliti vse hudo, pomeni, da smo postali mlačni in povprečni. Ta povprečnost in mlačnost se izkazuje s kritiziranjem, kazanjem s prstom in tradicionalizmom, v najslabšem pomenu, kot je »včasih je bilo bolje« ali pa »zmeraj je tako bilo.«
Kakor je Jezus pretresel mlačnost in povprečnost Kafarnauma, se moramo včasih tudi mi pretresti, da se spreobrnemo, da naša ljubezen do Boga in bližnjega postane resnično taka, da: »Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse pretrpi«. Bojevati se moramo proti povprečnosti in mlačnosti, ki pači Božjo stvariteljsko voljo do nas. Ta boj sicer vključuje dejstvo: »Bojevali se bodo proti tebi,« toda tisti posamezniki, ki pa želijo živeti srečno življenje po Božji volji pa se tudi zavedajo »pa te ne bodo premagali, ker sem jaz s teboj, da te rešujem«.
Ni komentarjev:
Objavite komentar