Podarim dobim

Današnji praznik Gospodovega razglašenja razglaša »načrt Božje milosti, da so namreč pogani sodediči, soudje in soudeleženci obljube v Kristusu Jezusu, in sicer po evangeliju.« To je tista bistvena novost, ki še danes pretresa svet, predvsem krščanski katoliški. Hecno je, kako tradicionalna Cerkev rada po strani gleda spreobrnjence, tujce, drugače misleče in živeče, ki kljub vsem vidnim pomanjkljivostim iščejo Boga.

Jezusa namreč niso prišli počastit samo domači pastirji, temveč tudi predstavniki tujih, poganskih narodov v podobi Svetih Treh kraljev, kakor se po ljudskem običaju imenuje današnji praznik, kakor to napoveduje prerokba preroka Izaija: »Narodi bodo prišli k tvoji luči, kralji k siju tvoje zarje.«

Današnji praznik nas želi opozoriti na pomembno dejstvo. Da se nihče ne rodi kot kristjan. Ko smo se rodili smo bili formalno pogani, neverni. In da tudi, ko s krstom formalno postaneš kristjan, to še nisi. Kristjan postaneš takrat ko storiš, kar so storili Sveti Trije kralji: »Padli so predenj in ga počastili. Odprli so svoje zaklade in mu darovali zlata, kadila in mire.« Pasti pred Jezusa in ga počastiti, pomeni ponižnost. Češčenje pritiče samo Bogu, nikdar človeku. Če hočemo Boga častiti bomo sprejemali njegovega Sina Jezusa Kristusa v podobi svete evharistije in svete spovedi, četudi se bomo morali zato ponižati in premagati lastno mišljenje, predsodke, pa tudi strahove.

Šele takrat, ko prostovoljno, svobodno, »z vsem srcem, z vso dušo in vsem mišljenjem« (Mt 22,37) sprejmeš Jezusa v sveti evaharistiji in spovedi, postaneš kristjan in s tem Jezusu daruješ zlata, kadila in mire. Jezusu daruješ svoj čas, svoje zmožnosti in talente, svoje življenje. In kar ti Jezusu daruješ, daruješ v bistvu sebi, saj ti dobiš zaradi Božje ljubezni nič drugega, nič več, nič manj, kot Odrešenje, Zveličanje in večno življenje v nebeškem kraljestvu, Božjo milost.

Teden Božjega otroštva - sv. Frančišek Asiški

Velike, ogromne stvari, zadeve, dogodki, so vzbujajo mogočnost, vendar se težke za vzdrževanje, okorne in nerodne za premikanje, z veliko možnosti kaj vse bi šlo lahko narobe. Zanesljivost velikih in ogromnih stvari ni vedno dorečena. Cerkev v 12. stoletju je bila ogromna organizacija. Z ogromno možnosti, kaj vse bi šlo lahko narobe. Zato si je Bog izbral sv. Frančiška Asiškega, s katerim se srečujemo danes, na 4. dan tedna Božjega otroštva. Bog je svetemu Frančišku naročil: ter mu naročil: »Frančišek, ali ne vidiš, da se moja hiša podira? Pojdi in jo popravi!«. Najprej je sveti Frančišek Asiški mislil dobesedno. Ter šel in začel popravljati majhno cerkvico v okolici. Toda kaj kmalu je spoznal, da ni mišljena cerkev kot zgradba, temveč Cerkev kot inštitucija.

Po drugi strani, pa je majhnim preprostim stvarem, zadevam, dogodkom lažje zaupati, ker so oprijemljivejše, gibčne, prilagodljive. Zato se Jezus ni rodil v kraljevi palači, temveč v majhnih jaslicah, zato tudi danes evangeliji lažje sprejmejo majhni, preprosti ljudje, ki z otroško zaupnostjo zaupajo Bogu Očetu: »Slavim te Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa malim«. Svet v katerem živimo teži k presežkom, k rekordom, k postavljanju in tekmovanju. Vsemu temu se je sv. Frančišek Asiški popolnoma odrekel, tudi tako, da je pred zbrano množico odvrgel vsa oblačila, ki so bila last njegovega očeta Bernardoneja, z besedami: »Do zdaj sem Petra Bernardona klical za očeta, sedaj mu vrnem vse, tudi obleko. Zato ne bom več govoril: oče Bernardone, ampak bom po pravici molil: Oče naš, ki si v nebesih«, ter oblekel uboštvo. Tako se je hočeš nočeš vrgel v naročje Boga Očeta. Popolnoma se mu je zaupal, ko se je razlastil. Ter postal popolnoma majhen, ubog in življenjsko odvisen od Boga.

Pot k zaupanju vodi preko razlastitve. Če hočemo zaupati Bogu, ter tako živeti mirno, spokojno in srečno življenje, se moramo razlastiti. Ta razlastitev ne sme biti samo zunanja, nič ne pomaga, da se oblečemo v raševino, posipamo s pepelom, ter nadenemo pobožen obraz, z očmi pod nagibom 45o: »Zakaj v Kristusu Jezusu niti obreza niti neobreza nič ne velja, ampak nova stvar«. Postati moramo nova stvar, kakor je postal sveti Frančišek, ko postanemo notranje ubogi, krotki, ponižni, razlaščeni vseh utvar, iluzij, da smo nekaj.

Jezus nas vabi k sebi, a obenem pravi: »Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam; kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko.« Sveti Frančišek Asiški je vzel nase Jezusov jarem, popolnega notranjega uboštva, ki se je drugače izražalo tudi na zunaj, ter ker je bil notranje popolnoma razlaščen, je lahko postal v vsem popolnoma odvisen od Boga, ter mu je zato lahko zaupal. Modri in razumni ne zaupajo v Boga: zaupajo v znanost, politiko, tehniko. Mali, ubogi, krotki in ponižni pa zaupajo Bogu, ter zato lahko živijo srečno, mirno življenje sredi popačenega rodu.

Karizma za herezije

Največja ovira do blažene sreče vernika, katero obljublja Jezus, je vernik sam. Zato Jezus danes jasno pravi: »Od znotraj namreč, iz človekovega srca prihajajo hudobije.« Ne ogroža nas svet v katerem živimo: svet napredka in hitenja, v imenu katerega je vse dovoljeno, svet pornografije in vsakršne izprijenosti. Hudič nas samo lovi na naših slabostih, saj imamo katoličani tako posebno karizmo, nagnjenost k herezijam: »Božjo zapoved opuščate in se držite človeškega izročila.« Tako smo bodisi presneto popolni, da ne potrebujemo nič drugega kot zgolj neke tradicionalni spremljevalne obrede kot so jaslice, pirhi, bodisi smo tako presneto nevredni, da smo nesposobni v nedeljo iti k maši in prejeti obhajilo.

Kdo je najbolj vreden, da prejme svete zakramente? Tisti, ki je najbolj nevreden. Jezus ne prihaja za popolne, temveč za odvratne, gnusne, grešnike. Kdaj kristjan doživi višek svoje vere? Takrat ko ga kolosalno polomi, ter se mu zaprejo vsa vrata razen vrat cerkve in spovednice. Kajti takrat, ko se počutiš najbolj grešnega, najbolj nevrednega oblečeš svatovsko oblačilo, ponižanja, krotkosti: »s krotkostjo sprejmite vsajeno besedo, ki ima moč, da reši vaše duše.« Ko so ti zaprta vsa vrata, takrat uspeš biti dovolj krotak, da vstopiš skozi vrata cerkve in spovednice. Vernik pa, ki niha med herezijo navidezne popolnosti ali navidezne nevrednosti, pa mu bodo zaprta vsa vrata, tudi vrata do blažene sreče.

Povejte mi: »Kateri veliki narod ima bogove, ki mu bi bili tako blizu, kakor je nam blizu Gospod, naš Bog kadar koli ga kličemo«. V vseh največjih stiskah v zgodovini človeštva so naši verni predniki klečali celo pred zaprtimi cerkvami, ker so vedeli, da je notri Jezus. Vsem je najbrž poznan dogodek, kako je sveti arški župnij Vianney vprašal kmeta, ki je dan za dnem hodil klečat pred zaprt tabernakelj – kmet mu odgovori: Jaz gledam Jezusa in Jezus gleda mene. Nič ne pomaga kislo sedeti zadaj v cerkvi in se trkati na prsa – kako smo nevredni. Nič ne pomaga in nobenemu ne koristi v pražnji obleki ali v štiklah maširati okoli cerkve, če nismo dovolj krotki, da bi Jezusa sprejeli ali ga samo gledali, zakaj: »To ljudstvo me časti z ustnicami a njih srce je daleč od mene.«

Klic, vabilo, ukaz k spreobrnjenju je glavna tema Jezusovega poslanstva in poslanstva Cerkve, vendar ne samo za tiste očitne grešnike kot so cestninarji, pocestnice, pijanci, razuzdanci itd., temveč tudi za tiste, ki se zgolj in samo »držijo po izročilu: umivajo kozarce, vrče in bakrene lonce.« Varuj te se torej, da bi zapadli v kakšno od prej omenjenih hereziji. Bodite normalni katoličani, ki imajo svoje vzpone in padce. Bojte se edino tega, da po morebitnem padcu ne bi vstali. Jezus je tukaj zato, da nas pobira in podpira. Ne zato, da nas tlači. Zakaj Jezusova utelešena beseda v svetih zakramentih ima »ima moč, da reši vaše duše.«

Če ti ni všeč, greš lahko drugam...

Potrebno je poskrbeti za tuzemske nujnosti življenja, da nismo preveč lačni in žejni, da nas preveč ne zebe ali nam ni vroče. Ne preveč, ker človek ceni stvari šele takrat ko jih nima več. Toda ne pozabimo: »Duh je tisti, ki oživlja, meso nič ne koristi.« Zato so lahko vse stvari, ki jih v Cerkvi počnemo: humanitarne, družbene, kulturne, tradicionalne itd. lahko popolnoma brez koristi, če ni Duha, ki pa prihaja k nam preko zakramentov. Zato je, po mnenju učencev in marsikaterega današnjega katoličana: »Trda je ta beseda, kdo jo more poslušati?«

Trda je Jezusova beseda, ki se prenaša preko nauka Cerkve, zato Jezus pravi na nekem drugem mestu »Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, kdor mi pravi: ›Gospod, Gospod,‹ ampak kdor uresničuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih« (Mt 7,21). Trda je beseda Cerkve, ki je beseda Jezusa pri vseh vidikih Cerkvenega in krščanskega življenja: pri pastoralni, gospodarstvu, bogoslužju itd. Ker je to beseda skrbi, ter negovanja: »Saj vendar ni nihče nikoli sovražil svojega telesa, temveč ga hrani in neguje, kakor Kristus Cerkev.« Nujno je poskrbeti za telesne nujnosti življenja, kamor spada tudi Cerkev: kot župnija ali družina. Toda ta skrb pa ni in ne sme biti usmerjena direktno na telo, na meso, temveč preko Duha, kajti »Duh je tisti, ki oživlja, meso nič ne koristi.«

Jezus ni samo tolažil in ozdravljal, je tudi resno govoril, ukazoval in grajal, kot to včasih počne Cerkev in njeni zakoniti predstojniki. In ni nujno da se ti skladajo: Božja volja zame je drugačna kot zate. Božja volja za Dolenjo vas je drugačna kot za Ribnico itd. In zato kakor takrat tudi danes: »je mnogo učencev odšlo in niso več hodili za njim.« Nikjer ne piše, da se morda kasneje niso vrnili. Piše samo, da so odšli. Odšli pa so, ne zato, ker je bil Jezus morda neprijazen. Odšli so zato, ker je bilo njihovo meso, telo, življenje razvajeno in se je razum upiral z vso močjo, da bi srce sprejelo: »Besede, ki sem vam jih govoril, so duh in življenje.«

Bog in Cerkev nam hoče ohraniti univerzalno in elementarno pravico svobodne odločitve: »Če vam ni všeč, da bi služili Gospodu si izberite danes, komu hočete služiti?« Meso, telo in razum sta lahko pomočnika pri tej svobodni odločitvi, lahko pa sta tudi velika ovira, zato Jezus zopet na nekem drugem kraju pravi: »Blagor ubogim v duhu, ker njihovo je nebeško kraljestvo« (Mt 5,3). Le kdor je preprost, krotak, ponižen in ubog v duhu, kakor sveti Rok, bo lahko služil Gospodu, bo lahko veroval in to vero izpovedal v življenju z besedami apostola Petra: »Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš in mi trdno verujemo in vemo, da si ti sveti od Boga.« In mu bo dobro, in bo užival v telesu in Duhu.

Globalni kompostnik

Čedalje bolj se sliši, da svet postaja globalna vas, ampak ravno nasprotno, postaja svetovni kompostnik, kjer se mešajo različne kulture in prakse, brez repa in glave, vsak se spozna na vse in vsak jemlje tisto, kar mu trenutno ustreza. Vsi težijo k raznovrstnim spoznanjem, a izogibamo se najpomembnejšemu spoznanju: »kaj je Gospodova volja.« Sveti Rok je celo svoje življenje namenil spoznanju Božje volje in nas k temu spoznanju vabi tudi danes.

Zakaj, kakor pravi apostol Pavel: »Skrbno izrabljajte čas, kajti dnevi so hudi.« Ekološke, tektonske in družbene spremembe, podkrepljene z raznimi epidemijami takšnih in drugačnih bolezni, nas opominjajo, ne da prihaja apokalipsa, temveč samo drugačni časi na katere smo bili navajeni. Prihajajo časi, v katerih ne bo pomembno kaj si, od kod si, kaj imaš, temveč kdo si: Božji otrok ali satanova nevesta.

»Pustite prostaštvo, da boste živeli, stopajte po poti razumnosti« je klic današnjega praznika svetega Roka, kateri je zapustil prostaštvo, ki mu ga je nudilo zavetje plemenitega in bogatega rodu, ter je začel stopati po poti razumnosti, po poti romanja iz rodne Francije v Rim, ter iskanja Gospodove volje. S tem dejanjem je opustil prostaško pragmatičnost človeških vprašanj: kaj si, od kod si, kaj imaš, ter se tako spustil v globočino Jezusove skrivnostnosti svobode, ki odgovarja na vprašanje kdo si: »Kdor je moje meso in pije mojo kri ostaja v meni in jaz v njem.«

Dnevi in časi, ki prihajajo v tem našem svetovnem kompostniku, so hudi, ker sprašujejo o človekovi identiteti in to ne kar nekega človeka, temveč vse, ki se imenujemo in naj bi bili kristjani. Kdo si, ki si danes v cerkvi? Kdo si, ki prihajaš v cerkev, k Bogu, tu pa tam, kakor se ti slučajno zazdi? Kdo si, ki se prilagajaš temu svetu in ne Bogu v katerega naj bi veroval? »Skrbno torej pazite, bratje, kako živite, ne kot nespametni, ampak kot modri.«

Sveti Rok, se je tekom svojega življenjskega romanja, prilagajal Bogu. Ni bil svetnik takoj, temveč je to postajal. Tudi preko bridkih preizkušenj, ko je sam zbolel za kužno boleznijo in je bil primoran prejeti Božjo pomoč iz gobčka psa. Ta znana podoba nam daje odgovor na našo identiteto: na koga se zanašamo tako v času veselje kot v tegobi. Človek, ki se zanaša na lastno pragmatičnost: družbenega položaja ali lastne situiranosti, bo prej ali slej obupal in pogorel. Ne bo videl Božje pomoči, ki prihaja na najbolj čudne načine. Naj si slovenski škofje še tako zatiskajo oči: katoličan bo preživel zgolj in samo v sveti evharistiji: »tako bo tisti, ki mene uživa živel v meni.« Hudič pa se trudi na mnogotere načine, da ne bi prejemali svete evharistije, tudi pri tistih, ki so zelo verni navdihuje s takšnimi in drugačnimi komplikacijami, zadržki in predsodki, ko pa je v bistvu pomembno samo eno: ali uživaš Boga in si Božji otrok, kot sveti Rok, ali pa si zgolj orodje pogubljenja.

Kje bo torej katoličan našel svojo identiteto in smisel svojega življenja? V svetovnem kompostniku raznih mnenj in prepričanj? Ne, katoličan najde svoj identiteto, svoj smisel in obstoj zgolj pred sveto evharistijo, ki jo prejema nedeljo za nedeljo in pred spovednico iz meseca v mesec. To pa lahko stori zgolj preprost človek: »Kdo je preprost naj pride sem!« Preprost, kakor je bil sveti Rok. In zato, ker je bil preprost je postal velik svetnik. Vedel je zgolj eno in to mu je zadostovalo: »Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi.«

Božja beseda je od 20. nedelje med letom.

Praznik svobode in zaupanja

To, da je Jezus bil v nebo vzet, da je šel v nebesa pred binkoštmi, ni nič nenavadnega. Še več, prav čudno bi bilo, da Božji Sin ne bi napravil nekaj čudnega, težko dojemljivega. V končni fazi, Božji Sin je Božji Sin in od njega se pričakuje, da počne čudne in nenavadne stvari.

Toda, da gre v nebesa navaden človek, kakor Marija, se zdi nenavadno, čudno in po človeški logiki nesprejemljivo. Toda v bistvu, toda v bistvu ni nenavadno, temveč ciljno, ker kot pravi apostol Pavel, bodo od mrtvih vstali »kot prvi Kristus potem, kateri bodo Kristusovi«. Tistim, ki pripadajo Kristusu ne more biti nič nelogično. Zakaj vera v Jezus Kristusa nas primora, da počnemo čudne in nenavadne stvari, ne samo v očeh nevernikov in bogokletcev, temveč dandanes tudi v očeh vernih nevernikov.

Poudarek Pavlove besede pa je: »kateri bodo Kristusovi.« Marijino vnebovzetje je poroštvo Jezusove obljube: »Kakor namreč v Adamu vsi umirajo, tako bodo v Kristusu vsi oživeli.« Oživeli pa bodo vsi, kateri bodo Kristusovi. Seveda je vprašanje, kdo je Kristusov? So to vsi tisti, ki so zapisani v matične knjige v župniji? Kristusovi so tisti, »ki Božjo besedo poslušajo in ohranijo.« Kakor Marija.

Marija je bila v nebo vzeta zato ker je popolnoma zaupala Bogu. Zaupanje pa ne pride samo od sebe, temveč preko naporne vadbe poslušanja in uboganja. Uboga pa tisti, ki je v popolnem uboštvu, odvisnosti od Boga. Poslušnost in uboganje pa v verni ne predstavlja, uboganja v nekih moralnih in etičnih normah, kot si to običajno zelo radi predstavljamo. Če nam nekdo ukazuje neko nemoralno grešno dejanje, ga seveda ne bomo ubogali. Ubogali pa bomo v tistih teoloških, dogmatičnih ritualnih zadevah naše veroizpovedi. Kar spomnimo se Kane Galilejske v kateri Marija naroča strežnikom naj ubogajo Jezusa in le ta ne zahteva od njih, naj kamnite vrče nosijo od Kane do Jeruzalema, temveč, da jih zgolj napolnijo z vodo.

Uboganje v tistih teoloških zadevah, ki ne prizadenejo naše moralne integritete, pa nas napravlja svobodne. Proste krivde, slabe vesti, ki teži k tlom in nam preprečuje, da bi se svobodno vzdignili v nebo, kakor danes praznujemo praznik Marijinega vnebovzetja.

Vstopimo torej na današnji praznik v Božji fines, ter začnimo vaditi in se utrjevati v poslušnosti in uboganju, le tako se bomo utrdili v tistem zaupanju, ki ga je imela Marija, da lahko Bog vse uredi, tudi takrat ko se nam zdi, da ni vse tako, kot bi moralo biti. V zaupanju, da lahko Bog poskrbi, kakor smo slišali v današnjem berilu, ko je žena bežala pred zmajem in hudičem: »Žena pa je ubežala v puščavo, kjer ima prostor, ki ji ga je Bog pripravil.« Bog nam je pripravil prostor, v katerega pa bomo stopili zgolj z zaupnim poslušanjem in uboganjem Božje besede, ki se razodeva tudi na ambonu in prižnici.

Fluktacija nezaupanja

Tisti čas so stari Izraelci godrnjali čez Mojzesa in Arona: »Odpeljala sta nas namreč v to puščavo, da z lakoto pomorita vse te ljudi.« Danes pa novo Božje izvoljeno ljudstvo kristjanov godrnjajo čez papeža, škofe in duhovnike: ker bodisi ne napravimo tako, kot je včasih bilo, bodisi nas preveč skrbi zveličanje vaše nesmrtne duše, kakor pa užitek telesa, ki bo prej ali slej crknilo in razpadlo.

Kakorkoli že, ko se ljudem začne kolcati »loncih mesa in egiptovske čebule«, ter začno godrnjati, stokati, jamrati, se cmeriti in kar je še podobnh fluktaciji človeške sentimentalnosti, je že prepozno. Takšni ljudje so že okuženi z najhujšo boleznijo človeškega srca in življenja in to je nezaupanje v tisto bistveno vrednoto krščanstva: »Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, gotovo ne bo lačen.«

Nezaupanje nas spremeni v pošast, ki žre svoje otroke, sozakonce, prijatelje, sodelavce. Ljudje, ki ne zaupajo Bogu in človeku nenehno nekaj zahtevajo: »Kakšno znamenje boš torej storil, da bomo videli in ti verjeli?« Ali ni dovolj veliko znamenje ljubezni telo moža ali žene ob katerem se zjutraj zbudiš? Ali te skrb za hrano in obleko ne prepriča dovolj, da te starši ljubijo? Ali ti župnija, nedeljska maša in možnost spovedi in obhajila, služba in otroci, ki jih imaš, ne prepriča dovolj, da te Bog ljubi? Zakaj ne vidiš nebeške mane, ki ti pada tako rekoč v naročje?

Nezaupanje je težko ozdraviti. To je zahrbtna in trdovratna bolezen, kot glivice na nogah. Zato je boljša preventiva kot kurativa: Kakor pravi apostol Pavel v današnjem drugem berilu: »Treba je odložiti starega človeka, kakor je živel doslej in ga uničujejo blodna poželenja.« Kakor hudič beži pred križem, tudi vi bežite pred blodnimi poželenji. Le ta nas spravljajo v godrnjanje in pritoževanje, ter nas zastruplja, da ne moremo videti in uživati v Božjih darovih, Božjih znamenjih ljubezni, ki jih je obilo. Bodite zadovoljni s tem, kar imate in to izkoristite v polnosti tudi tako, da: »Ne delajte za jed, ki mine, temveč za jed, ki ostane za večno življenje in vam jo bo dal Sin človekov.«

Ni kompromisov

V kolikor ste danes pozorno poslušali Božjo besedo, ste morda opazili nenavadno Jezusovo držo: »Če vas kakšen kraj ne sprejme, pojdite od tam in si otresite prah z nog, njim v pričevanje«. Ta drža je resnično nenavadna, saj apostolom naroča, da naj ne popuščajo in naj se ne prilagajajo svetu, če jih svet noče sprejeti.

Jezus ne dopušča nobenih sporazumov, popuščanj od svojih zahtev, predvsem do tistih, ki ne sprejmejo apostole, ki bodisi oznanjajo Jezusa, bodisi delujejo v Jezusovem imenu: »In šli slo ter oznanjali naj se spreobrnejo. Izgnali so tudi veliko hudih duhov.« Jezusovo naročilo: »otresite si prah z nog,« pomeni, če vas ne sprejmejo in ne poslušajo. Ne prekinjajte, ne grozite, temveč ignorirajte, ter pojdite dalje.

Oznanjevanje in rast nebeškega kraljestva namreč nikdar ne bo dovršeno in nikdar dokončano. Po eni strani imamo nenehen dotok kristjanov, ki morajo biti evangelizirani, po drugi strani pa imamo eno veliko mlako mlačnih kristjanov, za katere pa bi bilo dobro, da bi bili še enkrat evangelizirani. Oboji pa seveda neredko ne marajo slišati 'zoprnega drobnega tiska', kakor smo slišali v današnjem prvem berilu in tozadevno preroke odrivajo ne periferijo: »Videc, pojdi, beži v Judovo deželo, tam jej kruh in tam prerokuj. V Betelu pa odslej ne smeš več prerokovati.« Prav gotovo prerok Amos v Betelu ni prerokoval v prid zemeljskemu kralju, temveč nebeškemu, ter zato ni bil zaželen.

Želja Boga je in ostaja, da bi se vsi zveličali: »da zedini v Kristusu kot glavi vse, kar je v nebesih in kar je na zemlji.« Toda kljub tem pobožnim željam, Bog ne misli sklepati kompromisov in se Jezus ne misli metati po trepalnicah, če kdo noče izpolniti Božje volje.

Eno je, če si želimo izpolniti Božjo voljo, brez barantanja, pa naj nam to slabotna človeška narava še tako nagaja. Za takega je Bog pripravljen postati svojega Sina na križ: »V njem imamo odrešenje po njegovi krvi.«. Za takega obstajajo zakramenti Cerkve. In to svojo željo po izpolnjevanju Božje volje izkazujemo, z brezkompromisnim upoštevanjem določil, med katerimi je nedeljska maša na prvem mestu, ter s prejemanjem zakramentov pred vsem svete evharistije in svete spovedi.

Nekaj drugega pa je, če ti nočeš izpolniti Božje volje, ter zavračaš Boga: dejansko ali pa s postavljanjem nekih čudnih pogojev, bodisi v smislu 'radi bi dal a zraven nedolžen ostal', bodisi si domišljaš, da delaš Bogu uslugo, ko pa je vendarle Bog »v ljubezni določil naj bomo po Jezusu Kristusu njegovi posinovljeni otroci.«

Naše človeško življenje v resničnih in resnih zadevah, kamor za vernika spada tudi vera, ne dopušča kompromisov. Na koncu je vedno vprašanje: hočeš – nočeš. Brez pogojev, brez kompromisov. In v končni fazi, takšna je prava ljubezen: brez pogojna. Zato tudi zaročence pred poroko vprašamo: če slučajno postavljata kakšne pogoje. Kajti če jih, takšen zakon ne obstaja in ne more obstati.

Nepopoln človek

Slabosti. Napake. Pomanjkljivosti. To so stvari, s katerimi se dnevno srečujemo in ki nas največkrat spravijo v slabo voljo. Pa ni nobene potrebe za to, če jih jemljemo tako, kakor jih vidi Bog. Bog dopušča takšne stvari v našem življenju in v življenju naših bližnjih s katerimi živimo in delamo iz preprostega razloga, da se ne bi prevzeli: »da se zaradi vzvišenosti razodetja ne bi prevzel, mi je bil dan v meso trn, satanov poslanec, ki naj bi me tepel, da se ne bi prevzel.« In človek se lahko hitro prevzame: malce višja izobrazba, malce pomembnejši položaj, malce več denarja, pa že misliš, da si Bog in batina.

Prevzeten človek je človek »trmastega obraza in predrznega srca.« Je neizprosen, netoleranten, ne dopušča in ne priznava niti svojih slabosti in pomanjkljivosti ter jih skuša zastreti z neko lažno fasado idealnosti, niti tujih. Zahteva popolnost in vidi samo nepopolnost: »Ali ni to tisti tesar, sin Marije?« Prevzeten človek si domišlja, da je edinstveno, superiorno, nadnaravno bitje. Ter je seveda zato slep in gluh za tisto, kar je resnično nadnaravno. Prevzeten človek ni in ne more biti veren, zakaj, kakor beremo v prvem Petrovem pismu: »Bog se prevzetnim upira, ponižnim daje milost« (1 Pt 5,5). In zaradi te nevere ima Bog zvezane roke: »In ni mogel tam storiti nobenega mogočnega dela. In čudil se je njihovi neveri«

Slabosti. Napake. Pomanjkljivosti so zato, da nas zbližajo. Pomanjkljivosti, lastne in tuje nas napravljajo ranljive, ponižne, občutljive, empatične, dovzetne za bližnjega, pa naj bo to Bog ali človek: »Dovolj ti je moja milost. Moč se krepi v slabotnosti.« Jaz imam nekaj, kar ti nimaš, ti imaš nekaj, kar jaz nimam. Najine slabosti naju povežejo, krepijo in dajo moč. Saj si lahko medsebojno pomagava in tako gradiva odnos. Poglejmo samo ljubezen: odrasel človek mogočen v besedi in dejanju se zaljubi in postane otročji, nespameten, ranljiv. Bljak! Tega prevzeten človek ni sposoben. Prevzeten človek ni sposoben ne ljubiti in ne verovati. Prevzeten človek kupuje, zahteva, jemlje, krade.

Poglejmo samo apostola Petra. Ni bolj neprimernega človeka, da bi bil prvi izmed vseh apostolov, prvi škof in prvi papež. Njemu, ki je Jezusa tolikokrat izdal, da sploh ne štejemo več. Njemu, ki je tako dvomil, da ni mogel hoditi po vodi. Njemu, ki je bil pri zadnji večerji poln visokoletečih besed in je nato prvi zbežal v Getsemaniju, ter ga na to trikrat zatajil. Njemu je Jezus zaupal ključe nebeškega kraljestva in mu dal oblast razvezovati in zavezovati grehe. Njemu je Jezus najbolj zaupal, ker je bil šibak, slaboten, pomanjkljiv. Zakaj Petru? »Dovolj ti je moja milost. Moč se v slabosti spopolnjuje«.

Ne bojmo se, ne bežimo in ne jezimo se zaradi lastnih ali tujih slabosti, pomanjkljivosti. To so orodja našega Odrešenja. Zakaj, ko priznavava, da sva slabotna, da sva ranljiva, naju to preganja in priganja, k tistemu, ki je sposoben delati »mogočna dela«, tistemu ki obuja od mrtvih: in to je Bog. Zato se svojih slabosti, pomanjkljivosti, napak, ne bom sramoval, ne bom jih skrival, temveč: »se bom zelo rad ponašal s svojo šibkostjo, da bi se v meni naselila Kristusova moč.«