Strast in poželenje

Zgodba o Svetih treh kraljih je zgodba o strasti in poželenju. Dante je imel Beatrice, Abelard Heloizo, Prešeren je imel Julijo, Don Kihot Dulcinejo, Sveti Trije kralji pa zvezdo: »Ko so zagledali zvezdo so se silno razveselili.« Če se nečesa ali nekoga silno razveseliš, mu boš sledil, za to kar te veseli boš živel, delal in se trudil. Človek mora imeti v svojem življenju svojo »stello del nord«. Za svete tri kralje je bila zvezda znamenje da se je »razodela Božja milost, ki rešuje vse ljudi.«

Strast in poželenje imata negativen prizvok, ni pa nujno da je to nekaj slabega, grešnega. Apostol Pavel tako pravi, »naj se odpovemo brezbožnosti in posvetnemu poželenju«, odpovedati se moramo tistemu poželenju, ki nas peha v malikovanje, v greh in smrt. V svojem srcu, svoji duši in svojem mišljenju pa moramo zbuditi tisto strast in poželenje, ki nas vodi do tistega, kar je v življenju edino, resnično, dobro in lepo. In to je Bog, posredno ali neposredno.

Dante je imel Beatrice, Abelard Heloizo, Prešeren je imel Julijo, Don Kihot Dulcinejo, Sveti Trije kralji pa zvezdo. Kaj pa ima Bog? Bog pa ima človekov greh. Človekov greh je tista zvezda, zaradi katerega je »on dal sam sebe za nas, da bi nas odkupil iz vse grešnosti.« Naš greh je tista srečna krivda – felix culpa – zaradi katere se je Bog učlovečil v podobi Jezusa Kristusa, in je sedaj prisoten v zakramentu svete evharistije in svete spovedi, da bi nas rešil ne »zaradi pravičnih del, ki bi jih storili mi, marveč po svojem usmiljenju.«

Tam, kjer človek trpi zaradi lastnih ali tujih grehov, tam je Bog. Bog je povsod tam, kjer je potrebna milost, kjer je potrebna dobrota, lepota, resničnost in edinost. Tam pa, kjer je človek 'čist kot angel in napuhnjen kot hudič', kakor pravi francoski dramatik Bernanos, tam pa Boga ni, ker ga ne more biti.

Naše slabosti in pomanjkljivosti so tiste zvezde, ki nas lahko privedejo do spovednice in monštrance. Naj vedno v nas zbujajo strast in poželenje po Jezusu v zakramentu svete evharistije in svete spovedi. Ta strast in poželenje po Jezusu nas mora v vsakem trenutku pripraviti, da bomo storili, kar so storili sveti trije kralji: »Padli so predenj in ga počastili. Odprli so svoje zaklade in mu darovali zlata, kadila in mire.«

Kdo je moj bližnji?

Če vem, kdo je moj bližnji, ter se ga tudi zavedam, potem ne bo težko narediti to, kar nam Bog po Mojzesu naroča: »Boj se Gospoda svojega Boga in vse dni izpolnjuj njegove zakone in zapovedi.« Na zapovedi in prepovedi lahko gledamo na dva načina: kot na sredstvo zatiranja in sovraštva, ali pa kot na sredstvo izražanja ljubezni in spoštovanja, odvisno od tega, kdo je moj bližnji, ter kako se ga zavedam.

In kdo je moj bližnji? Tisti, za katerega mi ni vseeno. Bati se Boga na primer ne pomeni to, da trepetamo pred njim, kakor pred nekim grozovitim bitjem, ki nas hoče požreti ali uničiti. Temveč je pomen strahu Božjega v ljubezni, kakor nam Jezus danes svetuje: ljubiti Boga »iz vsega srca, z vsem umevanjem in z vso močjo, ter ljubiti bližnjega kakor samega sebe je več kot vse žgalne daritve in žrtve.« Kdor nekoga ljubi, se ga boji prizadeti, saj globoko v sebi ve, da ga lahko s tem izgubi. Bati se Boga pomeni, bati se ga izgubiti. In zato izpolnjujemo zakone in zapovedi.

Pa ne bojimo se samo izgubiti Boga. Če vem, kdo je moj bližnji, ter če se ga zavedam, se ga bojim prizadeti, kakor izgubiti. Za to so tukaj zakoni in zapovedi, s katerimi sem zavarovan jaz in moj bližnji. V primeru, da ne spoštujem Božjih zakonov in zapovedi, potem postane moj bližnji moja trofeja, mož in žena postaneta cimra, prijatelji sovražniki, sosedje tujci, sodelavci tekmeci.

Uspešnost izpolnjevanje raznih zakonov in zapovedi je odvisna od bližine oz. oddaljenosti. Z nekom namreč lahko živim in delam, pa ni moj bližnji. Moj bližnji je tisti, ki živi v mojem srcu, za katerega se trudim, z vsem srcem, z vsem umevanjem in z vso močjo. Tako tudi Jezus lahko »dokončno odreši tiste, ki po njem prihajajo k Bogu, ker vedno živi, da posreduje za nje.« Če Jezus ni moj bližnji, ne bo preko Jezusa prihajal k Bogu. Jezus pa vedno živi v Cerkvi, v zakramentih, vprašanje pa je ali mi živimo z Jezusom. Je tudi Jezus moj bližnji, Jezus v Najsvetejšem zakramentu svete evharistije in spovedi?

Če se ukvarjamo pretežno s tem, kaj je greh in kaj ni greh, kaj se sme in kaj se ne sme, bomo hitro postali greh. Kdor se preveč ukvarja s hudičem bo postal hudič in bo povsod videl hudiča, namesto da bi povsod videl Boga. V kolikor pa vse svoje srce in vse svoje umevanje in vse svoje moči usmerimo v to, da bi vzljubili in ljubili, Boga, svoje bližnje, pa ne bomo prekršili nobene zapovedi, četudi bi to hoteli. Kakor pravi sveti Avguštin: 'Ljubi in delaj, kar hočeš', kajti če boš resnično ljubil, ne boš napravil nič slabega. Ker Bog je ljubezen in v Bogu ni nič slabega, nič zlega.

Ne junaka, niti sužnja temveč vernika

Gospod Bog, ne potrebuje junakov, ki z drevesa rešujejo mucke. Tudi ne potrebuje nekega Nietzschejevega nadčloveka, odrešenika, ki bo z lastno močjo in protesti reševal svet. Gospod Bog potrebuje čisto preprostega, nič posebnega vernika, ki se bo bližal »z zaupnostjo prestolu milosti.«

Bližati se prestolu milosti pomeni prevzeti vlogo, poslanstvo služabnika. Ne sužnja. Suženj ni svoboden. Kakor Gospod Bog ne potrebuje junakov, tudi sužnjev ne. Gospod Bog potrebuje služabnika, kakor je Njegov Sin Jezus Kristus, ki »ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi on stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge.« Služabnikov pa je več vrst: strežniki pred oltarjem in v bolnicah, butlerji, svinjski pastirji, dekle, hlapci, tajnice, vratarji itd. Sužnja se da porabiti za marsikaj, služabnik pa ni za vse in ne zna vsega. Zato se torej bližamo »z zaupnostjo prestolu milosti, da bomo dosegli usmiljenje in našli milost, ki nam bo v pravem trenutku pomagala«.

Kristjan ni gospodar, tudi ni odrešenik. Kristjan je upravnik, je služabnik. Ki če bo dal »svoje življenje v daritev za greh, bo Gospodova volja uspevala po njegovi roki.« Naj naštejem samo nekaj primerov: oče Damijan je postal gobavec za gobavce na otoku Molokaj, sveta Mati Terezija in seveda naš farni zavetnik sveti Rok. Pa tudi med nami je kar nekaj takih, ob katerih lahko damo samo kapo dol in jih občudujemo, kako so služabniki in kako čudovito Gospodova volja uspeva po njihovih rokah.

Gospod Bog potrebuje vernika, bližal »z zaupnostjo prestolu milosti.« V tej zaupnosti veruje, da lahko, če Gospodu daruje svoje življenjsko delo, pa naj bo to za štedilnikom, v hlevu, v pisarni, v delavnici, na cesti, na koru, pod korom, pred ali za oltarjem, lahko s tem njegovo življenje postane »daritev za greh«, greh vseh tistih, ki jih pozna, ki jih ljubi, za katere mu ni vseeno, da gredo, seveda v krščanskem kontekstu malce po svoje. Saj se s tem, ko svoje življenje darujemo Gospodu, kot njegovi služabniki, kakor je to opravil Jezus Kristus, v daritvi križa in danes na daritvi oltarja, »trdno držimo veroizpovedi.« In če se mi trdno držimo veroizpovedi, se lahko naši bližnji na nas oprejo. Kakor so se gobavci na očeta Damjana, reveži na mater Terezijo in mi dan za dnem na svetega Roka.

Globočina bolečine Boga

Kdo more izmeriti globočino bolečine pravičnega Boga, ki ga nihče potrebuje, ter ga preganjajo tisti, ki so njegovi: "S sramotenjem in mučenjem ga preizkusimo, da bomo spoznali njegovo dobroto.« Mar nam ni s križanjem svojega Sina Jezusa Kristusa izkazal dovolj dobrote. Mar nam Jezusovo vstajenje, ki se razodeva v zakramentih ni dovolj za pristno in trdno krščansko upanje? Čemu potem sramotimo in mučimo svojega Boga, »ker nam je v napoto, ker nasprotuje našim delom.«

Božja dobrota je postala tako samoumevna, da nam je postala v napoto, kadar Božja pravičnost »nasprotuje našim delom.« Božja pravičnost je specifična zadeva. Ne zamenjujmo jo z neko svetno pravičnostjo, ki poudarja enakost. Božja pravičnost ne pomeni enakosti, temveč dati vsakemu tisto, kar mu pripada. To razumevanje Božje pravičnosti pa postavlja pod vprašaj Božjo dobroto, saj pod vplivom liberalizma: Liberté, égalité, fraternité vsi pričakujemo, da bomo imeli enako.

Ko postane Božja dobrota samoumevna in smo jezni zaradi tozadevne Božje pravičnosti, je čas, da v osrčje svojega življenja postavimo srčiko evangeljskega oznanila in ta s se skriva v današnjih Jezusovih besedah: »Kdor sprejme enega takih otrok v mojem imenu, mene sprejme.« Srčika evangeljskega oznanila ni otrok, kot otrok, temveč to kar otrok in otroštvo pomeni: majhno, nebogljeno bitje, popolnoma odvisno od očeta in mame, v našem krščanskem pomenu popolno odvisnost od Nebeškega Očeta. Ko pa postane Božja dobrota samoumevna, takrat Boga ne živimo več kot Nebeškega Očeta, temveč ga doživljamo kot muhastega hlapca, ki ne upošteva naših mnenj, hotenj in želja: »Prosite, pa ne prejmete, ker slabo prosite – namreč za to, da bi porabili za svoje naslade.« Ter ga zaradi neizpolnjenih slabih prošenj preganjamo, sramotimo in mučimo, ter poglabljamo globočino bolečine Boga, ki ga mi ne dojemamo kot Nebeškega Očeta, ki vse pravično in dobro vodi in ureja.

Danes, ko boste pristopali k svetemu obhajilu, pristopajte počasi, da ne boste samo zrli v fizično podobo svete hostije, temveč da boste z razumom in srcem priznali, da pristopate k Nebeškemu Očetu, ki se po milosti in ljubezni Svetega Duha, daruje nam v Jezusu Kristusu, našem Gospodu, v sveti evharistiji.

Karizma za herezije

Največja ovira do blažene sreče vernika, katero obljublja Jezus, je vernik sam. Zato Jezus danes jasno pravi: »Od znotraj namreč, iz človekovega srca prihajajo hudobije.« Ne ogroža nas svet v katerem živimo: svet napredka in hitenja, v imenu katerega je vse dovoljeno, svet pornografije in vsakršne izprijenosti. Hudič nas samo lovi na naših slabostih, saj imamo katoličani tako posebno karizmo, nagnjenost k herezijam: »Božjo zapoved opuščate in se držite človeškega izročila.« Tako smo bodisi presneto popolni, da ne potrebujemo nič drugega kot zgolj neke tradicionalni spremljevalne obrede kot so jaslice, pirhi, bodisi smo tako presneto nevredni, da smo nesposobni v nedeljo iti k maši in prejeti obhajilo.

Kdo je najbolj vreden, da prejme svete zakramente? Tisti, ki je najbolj nevreden. Jezus ne prihaja za popolne, temveč za odvratne, gnusne, grešnike. Kdaj kristjan doživi višek svoje vere? Takrat ko ga kolosalno polomi, ter se mu zaprejo vsa vrata razen vrat cerkve in spovednice. Kajti takrat, ko se počutiš najbolj grešnega, najbolj nevrednega oblečeš svatovsko oblačilo, ponižanja, krotkosti: »s krotkostjo sprejmite vsajeno besedo, ki ima moč, da reši vaše duše.« Ko so ti zaprta vsa vrata, takrat uspeš biti dovolj krotak, da vstopiš skozi vrata cerkve in spovednice. Vernik pa, ki niha med herezijo navidezne popolnosti ali navidezne nevrednosti, pa mu bodo zaprta vsa vrata, tudi vrata do blažene sreče.

Povejte mi: »Kateri veliki narod ima bogove, ki mu bi bili tako blizu, kakor je nam blizu Gospod, naš Bog kadar koli ga kličemo«. V vseh največjih stiskah v zgodovini človeštva so naši verni predniki klečali celo pred zaprtimi cerkvami, ker so vedeli, da je notri Jezus. Vsem je najbrž poznan dogodek, kako je sveti arški župnij Vianney vprašal kmeta, ki je dan za dnem hodil klečat pred zaprt tabernakelj – kmet mu odgovori: Jaz gledam Jezusa in Jezus gleda mene. Nič ne pomaga kislo sedeti zadaj v cerkvi in se trkati na prsa – kako smo nevredni. Nič ne pomaga in nobenemu ne koristi v pražnji obleki ali v štiklah maširati okoli cerkve, če nismo dovolj krotki, da bi Jezusa sprejeli ali ga samo gledali, zakaj: »To ljudstvo me časti z ustnicami a njih srce je daleč od mene.«

Klic, vabilo, ukaz k spreobrnjenju je glavna tema Jezusovega poslanstva in poslanstva Cerkve, vendar ne samo za tiste očitne grešnike kot so cestninarji, pocestnice, pijanci, razuzdanci itd., temveč tudi za tiste, ki se zgolj in samo »držijo po izročilu: umivajo kozarce, vrče in bakrene lonce.« Varuj te se torej, da bi zapadli v kakšno od prej omenjenih hereziji. Bodite normalni katoličani, ki imajo svoje vzpone in padce. Bojte se edino tega, da po morebitnem padcu ne bi vstali. Jezus je tukaj zato, da nas pobira in podpira. Ne zato, da nas tlači. Zakaj Jezusova utelešena beseda v svetih zakramentih ima »ima moč, da reši vaše duše.«

Nepopoln človek

Slabosti. Napake. Pomanjkljivosti. To so stvari, s katerimi se dnevno srečujemo in ki nas največkrat spravijo v slabo voljo. Pa ni nobene potrebe za to, če jih jemljemo tako, kakor jih vidi Bog. Bog dopušča takšne stvari v našem življenju in v življenju naših bližnjih s katerimi živimo in delamo iz preprostega razloga, da se ne bi prevzeli: »da se zaradi vzvišenosti razodetja ne bi prevzel, mi je bil dan v meso trn, satanov poslanec, ki naj bi me tepel, da se ne bi prevzel.« In človek se lahko hitro prevzame: malce višja izobrazba, malce pomembnejši položaj, malce več denarja, pa že misliš, da si Bog in batina.

Prevzeten človek je človek »trmastega obraza in predrznega srca.« Je neizprosen, netoleranten, ne dopušča in ne priznava niti svojih slabosti in pomanjkljivosti ter jih skuša zastreti z neko lažno fasado idealnosti, niti tujih. Zahteva popolnost in vidi samo nepopolnost: »Ali ni to tisti tesar, sin Marije?« Prevzeten človek si domišlja, da je edinstveno, superiorno, nadnaravno bitje. Ter je seveda zato slep in gluh za tisto, kar je resnično nadnaravno. Prevzeten človek ni in ne more biti veren, zakaj, kakor beremo v prvem Petrovem pismu: »Bog se prevzetnim upira, ponižnim daje milost« (1 Pt 5,5). In zaradi te nevere ima Bog zvezane roke: »In ni mogel tam storiti nobenega mogočnega dela. In čudil se je njihovi neveri«

Slabosti. Napake. Pomanjkljivosti so zato, da nas zbližajo. Pomanjkljivosti, lastne in tuje nas napravljajo ranljive, ponižne, občutljive, empatične, dovzetne za bližnjega, pa naj bo to Bog ali človek: »Dovolj ti je moja milost. Moč se krepi v slabotnosti.« Jaz imam nekaj, kar ti nimaš, ti imaš nekaj, kar jaz nimam. Najine slabosti naju povežejo, krepijo in dajo moč. Saj si lahko medsebojno pomagava in tako gradiva odnos. Poglejmo samo ljubezen: odrasel človek mogočen v besedi in dejanju se zaljubi in postane otročji, nespameten, ranljiv. Bljak! Tega prevzeten človek ni sposoben. Prevzeten človek ni sposoben ne ljubiti in ne verovati. Prevzeten človek kupuje, zahteva, jemlje, krade.

Poglejmo samo apostola Petra. Ni bolj neprimernega človeka, da bi bil prvi izmed vseh apostolov, prvi škof in prvi papež. Njemu, ki je Jezusa tolikokrat izdal, da sploh ne štejemo več. Njemu, ki je tako dvomil, da ni mogel hoditi po vodi. Njemu, ki je bil pri zadnji večerji poln visokoletečih besed in je nato prvi zbežal v Getsemaniju, ter ga na to trikrat zatajil. Njemu je Jezus zaupal ključe nebeškega kraljestva in mu dal oblast razvezovati in zavezovati grehe. Njemu je Jezus najbolj zaupal, ker je bil šibak, slaboten, pomanjkljiv. Zakaj Petru? »Dovolj ti je moja milost. Moč se v slabosti spopolnjuje«.

Ne bojmo se, ne bežimo in ne jezimo se zaradi lastnih ali tujih slabosti, pomanjkljivosti. To so orodja našega Odrešenja. Zakaj, ko priznavava, da sva slabotna, da sva ranljiva, naju to preganja in priganja, k tistemu, ki je sposoben delati »mogočna dela«, tistemu ki obuja od mrtvih: in to je Bog. Zato se svojih slabosti, pomanjkljivosti, napak, ne bom sramoval, ne bom jih skrival, temveč: »se bom zelo rad ponašal s svojo šibkostjo, da bi se v meni naselila Kristusova moč.«