Ljudje se prav gotovo zavedamo resnosti situacije v kateri se nahaja vsak izmed nas, vsak na svoj specifični način: v šoli, v službi, v družbi, v družini. A vendarle smo kristjani ustvarjeni za nekaj več: »Jaz sem Gospod, ki sem te izpeljal iz Ura na Kaldejcev, da bi ti dal deželo v posest.« Gospod Bog nas kot kristjane kliče iz naših šol, družin, službe in družbe, da bi nam dal v posest deželo nebeškega kraljestva. Mi mu sicer verjamemo kot Abraham, a vendarle se včasih obnašamo kakor da mu ne zaupamo popolnoma, kakor apostol Peter iz današnjega evangelija: »Dobro da smo tukaj. Postavimo tri šotore. Ni namreč vedel kaj govori.«
To nezaupanje izvira iz preprostega strahu: »in ko so šli v oblak, jih je obšla groza.« Po eni strani zaradi resnosti situacije, kar ne moremo verovati v Božjo vsemogočnost, po drugi pa nas je groza, kaj vse bomo morali za to našo obljubljeno deželo darovati, žrtvovati, se odpovedati. Zakaj: »njihov konec je pogubljenje njihov bog je trebuh, njihova slava je v njihovi sramoti, premišljujejo zemeljske stvari.« Zaradi navezanosti na te zemeljske stvari, nas je groza, da bomo morali zaradi Boga zavreči vse, spremeniti ustaljene navade, rutine in podobne stvar, saj zaradi naše človeške šibkosti ne moremo mimo cenene tolažbe: 'včasih je bilo bolje'. Pa včasih ni bilo bolje: kar malce iskreno pomislite, kako je bilo včasih.
Zato pa je tukaj post, ker je znanstveno dokazano, da kristjan, ki je malce lačen, ki ga malce zebe, ki je malce bolj darežljiv in ki je malce manj misli na tuzemske užitke, bolj dovzeten za nebeške sfere, lažje zahrepeni, zadrhti, po ono zemskih resničnostih, ter na Veliko noč resnično začuti, da: »Naša domovina je v nebesih, od koder tudi pričakujemo odrešenika.«
To nezaupanje izvira iz preprostega strahu: »in ko so šli v oblak, jih je obšla groza.« Po eni strani zaradi resnosti situacije, kar ne moremo verovati v Božjo vsemogočnost, po drugi pa nas je groza, kaj vse bomo morali za to našo obljubljeno deželo darovati, žrtvovati, se odpovedati. Zakaj: »njihov konec je pogubljenje njihov bog je trebuh, njihova slava je v njihovi sramoti, premišljujejo zemeljske stvari.« Zaradi navezanosti na te zemeljske stvari, nas je groza, da bomo morali zaradi Boga zavreči vse, spremeniti ustaljene navade, rutine in podobne stvar, saj zaradi naše človeške šibkosti ne moremo mimo cenene tolažbe: 'včasih je bilo bolje'. Pa včasih ni bilo bolje: kar malce iskreno pomislite, kako je bilo včasih.
Zato pa je tukaj post, ker je znanstveno dokazano, da kristjan, ki je malce lačen, ki ga malce zebe, ki je malce bolj darežljiv in ki je malce manj misli na tuzemske užitke, bolj dovzeten za nebeške sfere, lažje zahrepeni, zadrhti, po ono zemskih resničnostih, ter na Veliko noč resnično začuti, da: »Naša domovina je v nebesih, od koder tudi pričakujemo odrešenika.«
Ni komentarjev:
Objavite komentar