Krog, je sklenjen!

Ko se nekaj konča, se nekaj vedno začne. To ponazarja krog adventnega venčka. Nikoli končana zgodba. Res se zdi, da smo s četrto prižgano svečko na adventnem vencu končali adventno popotovanje. Toda na Božič bomo začeli znova, novo zgodbo in novo popotovanje. Plamen zadnje svečke nas bo pospremil v Božično dogodivščino, ki jo pojasnjuje beseda preroka Miheja: »: »Glej prihajam, da izpolnim tvojo voljo.«

Vernik ne izpolni in zapolni svojega življenja z žrtvami in daritvami, katere so same sebi namen, temveč takrat, ko človek izpolni voljo tistega od katerega ve, da je ljubljen, zato pravi: »Žrtve in daritve nisi hotel, a telo si mi pripravil.« Gospod nam je pripravil telo in življenje, ki je po svoji človeški naravi nepopolno, ter zato potrebuje voljo popolne Božjo narave, ki edina lahko človeka izpolni in zapolni: »V tej volji smo z daritvijo telesa Jezusa Kristusa, posvečeni enkrat za vselej.«

Jezus se ne daruje samo na križu, daruje se tudi v jaslicah. Z darovanjem Božji volji ima Jezusovo življenje in delo smisel, zato je v sebi je popolnoma pomirjen in miren, ter lahko z veseljem živi in dela. In kaj je ljubezen drugega kakor to, da smo zaradi ljubljenega pomirjeni in mirni, ker ima naše življenje in delo smisel v ljubljenem, ter lahko zadovoljno in veselo živimo in delamo. Ne samo Jezus, tudi Marija, kot prva predstavnica vseh vernih: v kaotičnih razmerah, ko vsi sumijo v njeno nosečnost, je umirjena, mirna, vesela in zadovoljna, ker lahko izpolni voljo ljubljenega Boga, ki daje njenemu življenju in delu smisel »Blagor ji, ki je verovala, da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod.«

In blagor vsakemu, ki bo v tem zadnjem adventnem tednu, uspel vse misli in molitve, ki jih je preživel ob adventnem vencu združiti v ljubezen, ki se razodene na Božični dan. Zaradi ljubezni upamo, smo mirni v sebi in se veselimo prihoda tistega, ki kraljuje v našem srcu in življenju: »kajti on bo tedaj velik do koncev zemlje. In v tem bo mir.«

Mir

Druga prižgana adventna svečka, oznanja mir. Druga pride za prvo, kar pomeni, da mir izhaja iz upanja. Brez upanja, tudi miru ne bo. Kajti vedno do konca našega življenja nas bo nekaj vznemirjalo, vedno nam bo nekaj kratilo spanec in jemalo mir. Toda to so zunanje stvari, ki ne smejo vplivati na našo notranjost, če v njem kraljuje Bog, ki je »Mir pravičnosti in veličastvo bogočastja.«

Zato je hrepenenje po miru na svetu, brez vojn in sporov jalovo početje, zakaj vsaka vojna in vsak prepir, ter vsak nemir se začne v človekovi notranjosti. Zato pravi pregovor: najprej pometi pred lastnim pragom oz. kakor pravi Jezus: »Kaj vendar gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne opaziš?« (Mt 7,3) Tako nam prerok v današnjem prvem berilu pravi: »Sleci Jeruzalem, obleko svoje žalosti in bede in za vekomaj obleci lepoto veličastva, ki je od Boga!" Prerok ne naslavlja celega sveta, temveč Jeruzalem, ne naroča, da moramo slačiti in spreobračati vse naokoli, temveč samo sebe. Posameznik je naslovnik Božje ljubezni, vsi skupaj pa seveda tvorimo neko skupnost, katera je toliko močna, kot je močan najšibkejši člen v verigi.

Mir je zato podoben lepo pospravljenem stanovanju, v katerem se dobro počutiš ti in tisti, ki pride na obisk. Mir je podoben urejeni pisarni, ki jo zapustimo ob koncu delovnega dne, pripravljena za delo naslednjega dne: »Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze.« Tako bomo v drugem adventnem tednu pospravljali svoje življenje, da bo pripravljeno in pospravljeno na nov Božični začetek.

Ko pa pospravljamo razlikujemo: to se spravi, ono se pa zavrže. Točno tako, kot pravi apostol Pavel: »da boste znali razlikovati, kaj je boljše in boste tako čisti in neomadeževani za Kristusov dan.« Pri tem razlikovanju nas bo vodilo vprašanje: 'komu to služi?' Če neko dejanje služi Bogu, bo služilo tudi bližnjemu in nam in bo to dejanje čisto legitimno in ga bomo opravili v miru in dostojanstvu, kajti takšno dejanje je »Mir pravičnosti in veličastvo bogočastja.« Če pa ga počnemo v nemiru, v naglici, na silo, zadnji hip, pa pomeni, da je nekaj narobe. Takšno dejanje ni legitimno v Božjih očeh ter zato v naše življenja prinaša nemir. Ki če je prevelik, trosimo na okoli.

Upanje, daje smisel našemu početju. Ter zato prinaša mir v naša srca. Tako bodo od danes naprej na adventnem vencu prižgani dve svečki: svečka upanja, ki daje smisel našemu bivanju, ter ga ob svečki miru živimo mirno in dostojanstveno. Ter bo tako »vse človeštvo videlo Božje odrešenje«, ki se dogaja v našem življenju in delu.

Inzulin ali upanje

Danes, ta trenutek, v letu 2021 skorajda živimo, kakor to opisuje evangelist Luka v današnjem evangeliju: »Ljudje bodo ginili od strahu in pričakovanja tega¸ kar bo prišlo nad ves svet.« Zaradi tega nesrečnega virusa in vseh kriz, ki posledično za tem prihajajo prav gotovo nič več ne bo tako, kot je včasih bilo. Toda če zaradi vsega tega ali onega od strahu trepetamo, je to jasno znamenje, da nam je umanjkalo upanja.

Danes na prvo adventno nedeljo smo začeli z novih cerkvenim letom in s tem pripravljanja na rojstni dan Jezusa Kristusa. Zato smo prižgali prvo adventno svečko, s katero bomo ta teden razmišljali in se uvajali v krepost upanja, da bodo »pred Bogom in našim Očetom« utrjena naša srca in življenja »ko pride naš Gospod Jezus z vsemi svojimi svetimi,« na Božični dan.

Brez upanja ste goli in bosi v tej solzni dolini, kakor jo opisuje Marijina pesem. Brez upanja ni: ne miru, ne veselja, ne ljubezni niti vere. Ne zamenjujmo upanja z optimizmom, s katerim se tolažijo postarane sufražetke, katere imajo po hiši nalimane listke z napisi kot je 'bodi nasmejan, danes je sončen dan', četudi zunaj padajo ošpičene prekle. Upanje ni tiščanje glave v pesek, temveč je življenje v resničnem času in prostoru v katerem pač živimo in delamo, z vsemi odtenki in okusi: Če pada dež in je turoben dan, ne bomo rekli, da sije sonce in je vse lepo. Upanje namreč ni prepričevanje samega sebe, da je in bo vse dobro, temveč, da ima vse svoj smisel, v božanskem načrtu Božje previdnosti in sicer glede na obljubo »Glej, pridejo dnevi, govori Gospod, ko izpolnim obljubo. Tiste dni bo Juda rešen in Jeruzalem bo prebival na varnem.«

Če stojiš zraven optimista, potrebuješ injekcijo inzulina, ker je tako ogabno sladko-prijazen, v resnici pa se utaplja v »razuzdanosti, pijančevanju in življenjskih skrbeh«. Optimist je živčna razvalina ker nima Božje obljube, na katero bi se naslonil. Zato skuša vedno na silo nekaj doseči. Četudi samo z nekim čustvenim izsiljevanjem. Po drugi strani pa se človek, ki z upanjem na Božjo obljubo zre nad kruto realnostjo življenja in dela, ter zato čuje in moli, in pričakuje ter ima zato čas priti v cerkev, pred tabernakelj, četudi ni nobenega, kateremu bi se lahko pokazal. Za optimista je čas sovražnik, za vernika pa zaveznik.

Kaj bomo torej počeli v prvem adventnem tednu? Bili bomo ovčke kakor pravi sveti Janez Zlatousti: ovčka, gre proti pastirju, volk pa od njega beži. Šli bomo proti Jezusu z prižgano svečko upanja. Izpolnili bomo Jezusovo naročilo: »čujte in vsak čas molite.« Ta teden se boste zbirali ob prvi adventni svečki, tako kot celo leto morda niste. Tako boste utrjevali in poglabljali svoje upanje v Božjo obljubo: vse v Bogu najde svoj smisel.