Karizma za herezije

Največja ovira do blažene sreče vernika, katero obljublja Jezus, je vernik sam. Zato Jezus danes jasno pravi: »Od znotraj namreč, iz človekovega srca prihajajo hudobije.« Ne ogroža nas svet v katerem živimo: svet napredka in hitenja, v imenu katerega je vse dovoljeno, svet pornografije in vsakršne izprijenosti. Hudič nas samo lovi na naših slabostih, saj imamo katoličani tako posebno karizmo, nagnjenost k herezijam: »Božjo zapoved opuščate in se držite človeškega izročila.« Tako smo bodisi presneto popolni, da ne potrebujemo nič drugega kot zgolj neke tradicionalni spremljevalne obrede kot so jaslice, pirhi, bodisi smo tako presneto nevredni, da smo nesposobni v nedeljo iti k maši in prejeti obhajilo.

Kdo je najbolj vreden, da prejme svete zakramente? Tisti, ki je najbolj nevreden. Jezus ne prihaja za popolne, temveč za odvratne, gnusne, grešnike. Kdaj kristjan doživi višek svoje vere? Takrat ko ga kolosalno polomi, ter se mu zaprejo vsa vrata razen vrat cerkve in spovednice. Kajti takrat, ko se počutiš najbolj grešnega, najbolj nevrednega oblečeš svatovsko oblačilo, ponižanja, krotkosti: »s krotkostjo sprejmite vsajeno besedo, ki ima moč, da reši vaše duše.« Ko so ti zaprta vsa vrata, takrat uspeš biti dovolj krotak, da vstopiš skozi vrata cerkve in spovednice. Vernik pa, ki niha med herezijo navidezne popolnosti ali navidezne nevrednosti, pa mu bodo zaprta vsa vrata, tudi vrata do blažene sreče.

Povejte mi: »Kateri veliki narod ima bogove, ki mu bi bili tako blizu, kakor je nam blizu Gospod, naš Bog kadar koli ga kličemo«. V vseh največjih stiskah v zgodovini človeštva so naši verni predniki klečali celo pred zaprtimi cerkvami, ker so vedeli, da je notri Jezus. Vsem je najbrž poznan dogodek, kako je sveti arški župnij Vianney vprašal kmeta, ki je dan za dnem hodil klečat pred zaprt tabernakelj – kmet mu odgovori: Jaz gledam Jezusa in Jezus gleda mene. Nič ne pomaga kislo sedeti zadaj v cerkvi in se trkati na prsa – kako smo nevredni. Nič ne pomaga in nobenemu ne koristi v pražnji obleki ali v štiklah maširati okoli cerkve, če nismo dovolj krotki, da bi Jezusa sprejeli ali ga samo gledali, zakaj: »To ljudstvo me časti z ustnicami a njih srce je daleč od mene.«

Klic, vabilo, ukaz k spreobrnjenju je glavna tema Jezusovega poslanstva in poslanstva Cerkve, vendar ne samo za tiste očitne grešnike kot so cestninarji, pocestnice, pijanci, razuzdanci itd., temveč tudi za tiste, ki se zgolj in samo »držijo po izročilu: umivajo kozarce, vrče in bakrene lonce.« Varuj te se torej, da bi zapadli v kakšno od prej omenjenih hereziji. Bodite normalni katoličani, ki imajo svoje vzpone in padce. Bojte se edino tega, da po morebitnem padcu ne bi vstali. Jezus je tukaj zato, da nas pobira in podpira. Ne zato, da nas tlači. Zakaj Jezusova utelešena beseda v svetih zakramentih ima »ima moč, da reši vaše duše.«

Vraževerniki

Vsake toliko časa moram človek napraviti kakšno trapasto dejanje, zato da ostane, postane normalen. In kaj je v očeh sveta bolj trapastega kakor vera: »Rekla je namreč: Tudi če se dotaknem le njegove obleke, bom rešena.« Mnogim s katerimi živimo ali delamo, v službi ali družbi se zdimo verniki trapasti. Toda našega sveta ne oblikuje množica mevž in mehkužcev, ki si ne upajo stopiti iz svojih tradicionalnih okvirov, v katerih se vera velikokrat sprevrže v vraževerje, temveč žene in možje, ki so ravno dovolj trapasti, da si upajo verovati: »Hči tvoja vera te je rešila.«

Poglejte predstojnika shodnice z imenom Jair, pomemben mož takratne državne religije, kakšno vero je imel, da je šel prosit nekega Jezusa, ki je oznanjal nek čuden nauk: »Moja hči je v zadnjih zdihljajih, pridi, da ozdravi.«

Tako krvotočna žena, kakor Jair iz evangelija sta napravila nekaj nezaslišanega, ne tradicionalnega, nekonvencionalnega, kakor so tudi Jezusove besede nekonvencionalne : »Deklica ni umrla, ampak spi. In posmehovali so se mu.« Predstojnik in krvotočna žena sta morala storiti, kar sta storila, ter šla do Jezusa, ker bi se jima drugače zaradi tegob življenja – krvotočnost – mrtev otrok - zmešalo. To kar sta napravila pa sta napravila zato, ker sta verovala.

Vera, sama po sebi zahteva nenavadna dejanja. Če jih ni, lahko vera sprevrže v vraževerje, v storitev. Ko vera ne služi več svojemu namenu, to da je most med mojo notranjostjo – dušo in svetom. Eni gredo v vraževerje, drugi v naveličanost oboje pa je smrt vere, ki je »stopila v svet po hudičevi nevoščljivosti, izkusijo pa jo tisti, ki so njegovi.« Ko vera ne služi več povezovanju človeka in Boga, napravimo greh. Greh naredimo praviloma vedno takrat ko smo naveličani, zdolgočaseni. Prešuštvo je šolski primer tega: mož in žena prevarata drug drugega takrat, ko sta naveličana drug drugega. Iščemo popestritev v adrenalinu, v igralništvu, in podobnih deviacijah.

Zato vsake toliko časa potrebujemo manjši pretres, moramo storiti manjšo traparijo, da se začnemo zavedati: »kako ste v vsem nadvse bogati – v veri, besedi in spoznanju, v vsakršni gorečnosti in naši ljubezni.« Da se začnemo zavedati bogastva svoje vero in jo začnemo dejavno in javno prakticirati. Ko začutite, da vera postaja gola tradicija, folklora, verska storite – poživite jo. Naredite nekaj nenavadnega kot sta to storila krvotočna žena in Jair – šla sta, dotaknila sta se, prosila sta. Na Novi Štifti imate svete stopnice – ste se že kdaj po kolenih povzpeli po njih? Namesto, da greste v Dalmacijo, pojdite v Padovo: razdalja je ista, vročina je ista. V Padovi ne boste videli samo veličastne bazilike sv. Antona, temveč v njej strop, ki je črn od milijarde sveč, ki so bile skozi 900 let prižgane v prošnjo in zahvalo. Videli boste 900 let star, zlizan grob sv. Antona, zlizan od neštetih verskih dotikov.

In predvsem dragi vele spoštovani vraževernik, ki misliš, da se nič ne dogaja in vedno iščeš nekaj novega: v veri in zaradi vere se vedno nekaj dogaja, toda ker se bojiš izstopiti iz svojih zdolgočasenih verskih okvirov, ki ti govorijo: »Tvoja hči je umrla. Kaj še nadleguješ učitelja«. Ti pravim, kakor Jezus: »Ne boj se, samo veruj!«