Ne junaka, niti sužnja temveč vernika

Gospod Bog, ne potrebuje junakov, ki z drevesa rešujejo mucke. Tudi ne potrebuje nekega Nietzschejevega nadčloveka, odrešenika, ki bo z lastno močjo in protesti reševal svet. Gospod Bog potrebuje čisto preprostega, nič posebnega vernika, ki se bo bližal »z zaupnostjo prestolu milosti.«

Bližati se prestolu milosti pomeni prevzeti vlogo, poslanstvo služabnika. Ne sužnja. Suženj ni svoboden. Kakor Gospod Bog ne potrebuje junakov, tudi sužnjev ne. Gospod Bog potrebuje služabnika, kakor je Njegov Sin Jezus Kristus, ki »ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi on stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge.« Služabnikov pa je več vrst: strežniki pred oltarjem in v bolnicah, butlerji, svinjski pastirji, dekle, hlapci, tajnice, vratarji itd. Sužnja se da porabiti za marsikaj, služabnik pa ni za vse in ne zna vsega. Zato se torej bližamo »z zaupnostjo prestolu milosti, da bomo dosegli usmiljenje in našli milost, ki nam bo v pravem trenutku pomagala«.

Kristjan ni gospodar, tudi ni odrešenik. Kristjan je upravnik, je služabnik. Ki če bo dal »svoje življenje v daritev za greh, bo Gospodova volja uspevala po njegovi roki.« Naj naštejem samo nekaj primerov: oče Damijan je postal gobavec za gobavce na otoku Molokaj, sveta Mati Terezija in seveda naš farni zavetnik sveti Rok. Pa tudi med nami je kar nekaj takih, ob katerih lahko damo samo kapo dol in jih občudujemo, kako so služabniki in kako čudovito Gospodova volja uspeva po njihovih rokah.

Gospod Bog potrebuje vernika, bližal »z zaupnostjo prestolu milosti.« V tej zaupnosti veruje, da lahko, če Gospodu daruje svoje življenjsko delo, pa naj bo to za štedilnikom, v hlevu, v pisarni, v delavnici, na cesti, na koru, pod korom, pred ali za oltarjem, lahko s tem njegovo življenje postane »daritev za greh«, greh vseh tistih, ki jih pozna, ki jih ljubi, za katere mu ni vseeno, da gredo, seveda v krščanskem kontekstu malce po svoje. Saj se s tem, ko svoje življenje darujemo Gospodu, kot njegovi služabniki, kakor je to opravil Jezus Kristus, v daritvi križa in danes na daritvi oltarja, »trdno držimo veroizpovedi.« In če se mi trdno držimo veroizpovedi, se lahko naši bližnji na nas oprejo. Kakor so se gobavci na očeta Damjana, reveži na mater Terezijo in mi dan za dnem na svetega Roka.

Če ti ni všeč, greš lahko drugam...

Potrebno je poskrbeti za tuzemske nujnosti življenja, da nismo preveč lačni in žejni, da nas preveč ne zebe ali nam ni vroče. Ne preveč, ker človek ceni stvari šele takrat ko jih nima več. Toda ne pozabimo: »Duh je tisti, ki oživlja, meso nič ne koristi.« Zato so lahko vse stvari, ki jih v Cerkvi počnemo: humanitarne, družbene, kulturne, tradicionalne itd. lahko popolnoma brez koristi, če ni Duha, ki pa prihaja k nam preko zakramentov. Zato je, po mnenju učencev in marsikaterega današnjega katoličana: »Trda je ta beseda, kdo jo more poslušati?«

Trda je Jezusova beseda, ki se prenaša preko nauka Cerkve, zato Jezus pravi na nekem drugem mestu »Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, kdor mi pravi: ›Gospod, Gospod,‹ ampak kdor uresničuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih« (Mt 7,21). Trda je beseda Cerkve, ki je beseda Jezusa pri vseh vidikih Cerkvenega in krščanskega življenja: pri pastoralni, gospodarstvu, bogoslužju itd. Ker je to beseda skrbi, ter negovanja: »Saj vendar ni nihče nikoli sovražil svojega telesa, temveč ga hrani in neguje, kakor Kristus Cerkev.« Nujno je poskrbeti za telesne nujnosti življenja, kamor spada tudi Cerkev: kot župnija ali družina. Toda ta skrb pa ni in ne sme biti usmerjena direktno na telo, na meso, temveč preko Duha, kajti »Duh je tisti, ki oživlja, meso nič ne koristi.«

Jezus ni samo tolažil in ozdravljal, je tudi resno govoril, ukazoval in grajal, kot to včasih počne Cerkev in njeni zakoniti predstojniki. In ni nujno da se ti skladajo: Božja volja zame je drugačna kot zate. Božja volja za Dolenjo vas je drugačna kot za Ribnico itd. In zato kakor takrat tudi danes: »je mnogo učencev odšlo in niso več hodili za njim.« Nikjer ne piše, da se morda kasneje niso vrnili. Piše samo, da so odšli. Odšli pa so, ne zato, ker je bil Jezus morda neprijazen. Odšli so zato, ker je bilo njihovo meso, telo, življenje razvajeno in se je razum upiral z vso močjo, da bi srce sprejelo: »Besede, ki sem vam jih govoril, so duh in življenje.«

Bog in Cerkev nam hoče ohraniti univerzalno in elementarno pravico svobodne odločitve: »Če vam ni všeč, da bi služili Gospodu si izberite danes, komu hočete služiti?« Meso, telo in razum sta lahko pomočnika pri tej svobodni odločitvi, lahko pa sta tudi velika ovira, zato Jezus zopet na nekem drugem kraju pravi: »Blagor ubogim v duhu, ker njihovo je nebeško kraljestvo« (Mt 5,3). Le kdor je preprost, krotak, ponižen in ubog v duhu, kakor sveti Rok, bo lahko služil Gospodu, bo lahko veroval in to vero izpovedal v življenju z besedami apostola Petra: »Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš in mi trdno verujemo in vemo, da si ti sveti od Boga.« In mu bo dobro, in bo užival v telesu in Duhu.

Globalni kompostnik

Čedalje bolj se sliši, da svet postaja globalna vas, ampak ravno nasprotno, postaja svetovni kompostnik, kjer se mešajo različne kulture in prakse, brez repa in glave, vsak se spozna na vse in vsak jemlje tisto, kar mu trenutno ustreza. Vsi težijo k raznovrstnim spoznanjem, a izogibamo se najpomembnejšemu spoznanju: »kaj je Gospodova volja.« Sveti Rok je celo svoje življenje namenil spoznanju Božje volje in nas k temu spoznanju vabi tudi danes.

Zakaj, kakor pravi apostol Pavel: »Skrbno izrabljajte čas, kajti dnevi so hudi.« Ekološke, tektonske in družbene spremembe, podkrepljene z raznimi epidemijami takšnih in drugačnih bolezni, nas opominjajo, ne da prihaja apokalipsa, temveč samo drugačni časi na katere smo bili navajeni. Prihajajo časi, v katerih ne bo pomembno kaj si, od kod si, kaj imaš, temveč kdo si: Božji otrok ali satanova nevesta.

»Pustite prostaštvo, da boste živeli, stopajte po poti razumnosti« je klic današnjega praznika svetega Roka, kateri je zapustil prostaštvo, ki mu ga je nudilo zavetje plemenitega in bogatega rodu, ter je začel stopati po poti razumnosti, po poti romanja iz rodne Francije v Rim, ter iskanja Gospodove volje. S tem dejanjem je opustil prostaško pragmatičnost človeških vprašanj: kaj si, od kod si, kaj imaš, ter se tako spustil v globočino Jezusove skrivnostnosti svobode, ki odgovarja na vprašanje kdo si: »Kdor je moje meso in pije mojo kri ostaja v meni in jaz v njem.«

Dnevi in časi, ki prihajajo v tem našem svetovnem kompostniku, so hudi, ker sprašujejo o človekovi identiteti in to ne kar nekega človeka, temveč vse, ki se imenujemo in naj bi bili kristjani. Kdo si, ki si danes v cerkvi? Kdo si, ki prihajaš v cerkev, k Bogu, tu pa tam, kakor se ti slučajno zazdi? Kdo si, ki se prilagajaš temu svetu in ne Bogu v katerega naj bi veroval? »Skrbno torej pazite, bratje, kako živite, ne kot nespametni, ampak kot modri.«

Sveti Rok, se je tekom svojega življenjskega romanja, prilagajal Bogu. Ni bil svetnik takoj, temveč je to postajal. Tudi preko bridkih preizkušenj, ko je sam zbolel za kužno boleznijo in je bil primoran prejeti Božjo pomoč iz gobčka psa. Ta znana podoba nam daje odgovor na našo identiteto: na koga se zanašamo tako v času veselje kot v tegobi. Človek, ki se zanaša na lastno pragmatičnost: družbenega položaja ali lastne situiranosti, bo prej ali slej obupal in pogorel. Ne bo videl Božje pomoči, ki prihaja na najbolj čudne načine. Naj si slovenski škofje še tako zatiskajo oči: katoličan bo preživel zgolj in samo v sveti evharistiji: »tako bo tisti, ki mene uživa živel v meni.« Hudič pa se trudi na mnogotere načine, da ne bi prejemali svete evharistije, tudi pri tistih, ki so zelo verni navdihuje s takšnimi in drugačnimi komplikacijami, zadržki in predsodki, ko pa je v bistvu pomembno samo eno: ali uživaš Boga in si Božji otrok, kot sveti Rok, ali pa si zgolj orodje pogubljenja.

Kje bo torej katoličan našel svojo identiteto in smisel svojega življenja? V svetovnem kompostniku raznih mnenj in prepričanj? Ne, katoličan najde svoj identiteto, svoj smisel in obstoj zgolj pred sveto evharistijo, ki jo prejema nedeljo za nedeljo in pred spovednico iz meseca v mesec. To pa lahko stori zgolj preprost človek: »Kdo je preprost naj pride sem!« Preprost, kakor je bil sveti Rok. In zato, ker je bil preprost je postal velik svetnik. Vedel je zgolj eno in to mu je zadostovalo: »Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi.«

Božja beseda je od 20. nedelje med letom.