Teden Božjega otroštva - sveti Bruno

Če želimo videti in doživeti mogočna Božja dela in Božjo previdnost, ki vse čudovito ureja in vodi, potem se moramo malce odmakniti, kot je napravil današnji godovnjak, še eden, ki je noro zaupal in to je sveti Bruno, ki se ga spominjamo na 6. dan tedna Božjega otroštva. Tako beremo v današnjem berilu »Tvoja obleka ni razpadla s tebe in noga ti ni otekla že štirideset let. Spoznaj v svojem srcu, da te Gospod, tvoj Bog, vzgaja, kakor vzgaja kdo svojega sina!« Če želim spoznati, kako Bog čudovito vse ureja in vodi, in pazi, da bi se nihče od Njegovih otrok ne izgubil ali poškodoval, potem se moramo malce odmakniti.

Sveti Bruno je živel in deloval v 11. stoletju, ter na začetku, nič drugače kot mi vsi. Bil je vpet v kariero stolnega klerika v Kölnu. Živel je skorajda kot večina od nas po nekem voznem redu, ki pač ni dopuščal, kaj dosti možnosti za opazovanje in doživljanje Božje prisotnosti. Bruno, preden je postal sveti Bruno je kar visoko kotiral na takratni družbeni lestvici. Toda to družbeno vzpenjanje mu ni prinašalo zadovoljstva, temveč čedalje večjo grenkobo in razočaranje v srcu. Zato se je odločil z nekaj somišljeniki umakniti, v takrat nedostopno sosesko Chartreuse blizu Grenobla v Franciji, ter zaživeti v skrajni, radikalni obliki evangeljskega uboštva. Podobno kot sveti Frančišek nekaj stoletij kasneje, le da je sveti Frančišek živel med ljudmi, sveti Bruno pa se je od ljudi umaknil.

Značilnost zaupanja svetega Bruna izraža današnji evangeliji: »Vaša ledja naj bodo opasana in svetilke prižgane in vi bodite podobni ljudem, ki čakajo, kdaj se njihov gospod vrne s svatbe, da mu takoj odpró, ko pride in potrka«. Sveti Bruno nas želi opomniti na potrpežljivost v zaupanju. Bog ne deluje po našem voznem redu. Je čas za sejanje in je čas za žetev. Je čas za delo in je čas za počitek. Kartuzijani so še danes najstrožji red v Katoliški Cerkvi, na katere spremembe časov ne vplivajo. Imajo sicer elektriko in ostale moderne priprave, vendar te na njih ne vplivajo. Živijo tako kot je živel sveti Bruno v 11. stoletju. V določenih in ključnih momentih ohranjajo red: ohrani red in red bo ohranil tebe. In v tem je zaupanje. Človek, ki ne zaupa živi neredno, vihravo, danes tako, jutri drugače, kakor zapiha veter. Človek, ki ne zaupa živi razvrednoteno, je dovzeten za različne teorije zarot in kar je podobnega. Človek je lahko resnično svoboden zgolj okoli znotraj nekega reda in urejenosti, četudi le to ni videno idealen, saj ga red in urejenost varuje pred zunanjim nesvobodnih suženjstvom.

Sveti Bruno nam danes želi sporočiti: zaupanje je v potrpežljivosti. Dajmo Gospodu čas in priložnost, da deluje v našem življenju, četudi to čakanje traja več let. Zaupanje je pripravljenost: »Tudi vi bodite pripravljeni; zakaj ob uri, ko ne mislite, bo prišel Sin človekov«. Življenje v neki zakotni soteski v 11. stoletju je bilo daleč od prijetnega in v očeh takratnega in današnjega sveta nepopisljivo trapasto dejanje. Preizkušnje, padci, življenjska ogroženost je bila na dnevnem redu. Ampak sveti Bruno je zaupal in aktivno čakal, v spoštovanju reda, preko katerega Gospod odgovori. Gospod vedno pride in vedno odgovori, le če mu damo priložnost.

Teden Božjega otroštva - sv. Frančišek Asiški

Velike, ogromne stvari, zadeve, dogodki, so vzbujajo mogočnost, vendar se težke za vzdrževanje, okorne in nerodne za premikanje, z veliko možnosti kaj vse bi šlo lahko narobe. Zanesljivost velikih in ogromnih stvari ni vedno dorečena. Cerkev v 12. stoletju je bila ogromna organizacija. Z ogromno možnosti, kaj vse bi šlo lahko narobe. Zato si je Bog izbral sv. Frančiška Asiškega, s katerim se srečujemo danes, na 4. dan tedna Božjega otroštva. Bog je svetemu Frančišku naročil: ter mu naročil: »Frančišek, ali ne vidiš, da se moja hiša podira? Pojdi in jo popravi!«. Najprej je sveti Frančišek Asiški mislil dobesedno. Ter šel in začel popravljati majhno cerkvico v okolici. Toda kaj kmalu je spoznal, da ni mišljena cerkev kot zgradba, temveč Cerkev kot inštitucija.

Po drugi strani, pa je majhnim preprostim stvarem, zadevam, dogodkom lažje zaupati, ker so oprijemljivejše, gibčne, prilagodljive. Zato se Jezus ni rodil v kraljevi palači, temveč v majhnih jaslicah, zato tudi danes evangeliji lažje sprejmejo majhni, preprosti ljudje, ki z otroško zaupnostjo zaupajo Bogu Očetu: »Slavim te Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa malim«. Svet v katerem živimo teži k presežkom, k rekordom, k postavljanju in tekmovanju. Vsemu temu se je sv. Frančišek Asiški popolnoma odrekel, tudi tako, da je pred zbrano množico odvrgel vsa oblačila, ki so bila last njegovega očeta Bernardoneja, z besedami: »Do zdaj sem Petra Bernardona klical za očeta, sedaj mu vrnem vse, tudi obleko. Zato ne bom več govoril: oče Bernardone, ampak bom po pravici molil: Oče naš, ki si v nebesih«, ter oblekel uboštvo. Tako se je hočeš nočeš vrgel v naročje Boga Očeta. Popolnoma se mu je zaupal, ko se je razlastil. Ter postal popolnoma majhen, ubog in življenjsko odvisen od Boga.

Pot k zaupanju vodi preko razlastitve. Če hočemo zaupati Bogu, ter tako živeti mirno, spokojno in srečno življenje, se moramo razlastiti. Ta razlastitev ne sme biti samo zunanja, nič ne pomaga, da se oblečemo v raševino, posipamo s pepelom, ter nadenemo pobožen obraz, z očmi pod nagibom 45o: »Zakaj v Kristusu Jezusu niti obreza niti neobreza nič ne velja, ampak nova stvar«. Postati moramo nova stvar, kakor je postal sveti Frančišek, ko postanemo notranje ubogi, krotki, ponižni, razlaščeni vseh utvar, iluzij, da smo nekaj.

Jezus nas vabi k sebi, a obenem pravi: »Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam; kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko.« Sveti Frančišek Asiški je vzel nase Jezusov jarem, popolnega notranjega uboštva, ki se je drugače izražalo tudi na zunaj, ter ker je bil notranje popolnoma razlaščen, je lahko postal v vsem popolnoma odvisen od Boga, ter mu je zato lahko zaupal. Modri in razumni ne zaupajo v Boga: zaupajo v znanost, politiko, tehniko. Mali, ubogi, krotki in ponižni pa zaupajo Bogu, ter zato lahko živijo srečno, mirno življenje sredi popačenega rodu.