Če želimo videti in doživeti mogočna Božja dela in Božjo previdnost, ki vse čudovito ureja in vodi, potem se moramo malce odmakniti, kot je napravil današnji godovnjak, še eden, ki je noro zaupal in to je sveti Bruno, ki se ga spominjamo na 6. dan tedna Božjega otroštva. Tako beremo v današnjem berilu »Tvoja obleka ni razpadla s tebe in noga ti ni otekla že štirideset let. Spoznaj v svojem srcu, da te Gospod, tvoj Bog, vzgaja, kakor vzgaja kdo svojega sina!« Če želim spoznati, kako Bog čudovito vse ureja in vodi, in pazi, da bi se nihče od Njegovih otrok ne izgubil ali poškodoval, potem se moramo malce odmakniti.
Sveti Bruno je živel in deloval v 11. stoletju, ter na začetku, nič drugače kot mi vsi. Bil je vpet v kariero stolnega klerika v Kölnu. Živel je skorajda kot večina od nas po nekem voznem redu, ki pač ni dopuščal, kaj dosti možnosti za opazovanje in doživljanje Božje prisotnosti. Bruno, preden je postal sveti Bruno je kar visoko kotiral na takratni družbeni lestvici. Toda to družbeno vzpenjanje mu ni prinašalo zadovoljstva, temveč čedalje večjo grenkobo in razočaranje v srcu. Zato se je odločil z nekaj somišljeniki umakniti, v takrat nedostopno sosesko Chartreuse blizu Grenobla v Franciji, ter zaživeti v skrajni, radikalni obliki evangeljskega uboštva. Podobno kot sveti Frančišek nekaj stoletij kasneje, le da je sveti Frančišek živel med ljudmi, sveti Bruno pa se je od ljudi umaknil.
Značilnost zaupanja svetega Bruna izraža današnji evangeliji: »Vaša ledja naj bodo opasana in svetilke prižgane in vi bodite podobni ljudem, ki čakajo, kdaj se njihov gospod vrne s svatbe, da mu takoj odpró, ko pride in potrka«. Sveti Bruno nas želi opomniti na potrpežljivost v zaupanju. Bog ne deluje po našem voznem redu. Je čas za sejanje in je čas za žetev. Je čas za delo in je čas za počitek. Kartuzijani so še danes najstrožji red v Katoliški Cerkvi, na katere spremembe časov ne vplivajo. Imajo sicer elektriko in ostale moderne priprave, vendar te na njih ne vplivajo. Živijo tako kot je živel sveti Bruno v 11. stoletju. V določenih in ključnih momentih ohranjajo red: ohrani red in red bo ohranil tebe. In v tem je zaupanje. Človek, ki ne zaupa živi neredno, vihravo, danes tako, jutri drugače, kakor zapiha veter. Človek, ki ne zaupa živi razvrednoteno, je dovzeten za različne teorije zarot in kar je podobnega. Človek je lahko resnično svoboden zgolj okoli znotraj nekega reda in urejenosti, četudi le to ni videno idealen, saj ga red in urejenost varuje pred zunanjim nesvobodnih suženjstvom.
Sveti Bruno nam danes želi sporočiti: zaupanje je v potrpežljivosti. Dajmo Gospodu čas in priložnost, da deluje v našem življenju, četudi to čakanje traja več let. Zaupanje je pripravljenost: »Tudi vi bodite pripravljeni; zakaj ob uri, ko ne mislite, bo prišel Sin človekov«. Življenje v neki zakotni soteski v 11. stoletju je bilo daleč od prijetnega in v očeh takratnega in današnjega sveta nepopisljivo trapasto dejanje. Preizkušnje, padci, življenjska ogroženost je bila na dnevnem redu. Ampak sveti Bruno je zaupal in aktivno čakal, v spoštovanju reda, preko katerega Gospod odgovori. Gospod vedno pride in vedno odgovori, le če mu damo priložnost.
Sveti Bruno je živel in deloval v 11. stoletju, ter na začetku, nič drugače kot mi vsi. Bil je vpet v kariero stolnega klerika v Kölnu. Živel je skorajda kot večina od nas po nekem voznem redu, ki pač ni dopuščal, kaj dosti možnosti za opazovanje in doživljanje Božje prisotnosti. Bruno, preden je postal sveti Bruno je kar visoko kotiral na takratni družbeni lestvici. Toda to družbeno vzpenjanje mu ni prinašalo zadovoljstva, temveč čedalje večjo grenkobo in razočaranje v srcu. Zato se je odločil z nekaj somišljeniki umakniti, v takrat nedostopno sosesko Chartreuse blizu Grenobla v Franciji, ter zaživeti v skrajni, radikalni obliki evangeljskega uboštva. Podobno kot sveti Frančišek nekaj stoletij kasneje, le da je sveti Frančišek živel med ljudmi, sveti Bruno pa se je od ljudi umaknil.
Značilnost zaupanja svetega Bruna izraža današnji evangeliji: »Vaša ledja naj bodo opasana in svetilke prižgane in vi bodite podobni ljudem, ki čakajo, kdaj se njihov gospod vrne s svatbe, da mu takoj odpró, ko pride in potrka«. Sveti Bruno nas želi opomniti na potrpežljivost v zaupanju. Bog ne deluje po našem voznem redu. Je čas za sejanje in je čas za žetev. Je čas za delo in je čas za počitek. Kartuzijani so še danes najstrožji red v Katoliški Cerkvi, na katere spremembe časov ne vplivajo. Imajo sicer elektriko in ostale moderne priprave, vendar te na njih ne vplivajo. Živijo tako kot je živel sveti Bruno v 11. stoletju. V določenih in ključnih momentih ohranjajo red: ohrani red in red bo ohranil tebe. In v tem je zaupanje. Človek, ki ne zaupa živi neredno, vihravo, danes tako, jutri drugače, kakor zapiha veter. Človek, ki ne zaupa živi razvrednoteno, je dovzeten za različne teorije zarot in kar je podobnega. Človek je lahko resnično svoboden zgolj okoli znotraj nekega reda in urejenosti, četudi le to ni videno idealen, saj ga red in urejenost varuje pred zunanjim nesvobodnih suženjstvom.
Sveti Bruno nam danes želi sporočiti: zaupanje je v potrpežljivosti. Dajmo Gospodu čas in priložnost, da deluje v našem življenju, četudi to čakanje traja več let. Zaupanje je pripravljenost: »Tudi vi bodite pripravljeni; zakaj ob uri, ko ne mislite, bo prišel Sin človekov«. Življenje v neki zakotni soteski v 11. stoletju je bilo daleč od prijetnega in v očeh takratnega in današnjega sveta nepopisljivo trapasto dejanje. Preizkušnje, padci, življenjska ogroženost je bila na dnevnem redu. Ampak sveti Bruno je zaupal in aktivno čakal, v spoštovanju reda, preko katerega Gospod odgovori. Gospod vedno pride in vedno odgovori, le če mu damo priložnost.
Ni komentarjev:
Objavite komentar