nedelja, 13. marec 2022

Vzrok nezaupanja

Ljudje se prav gotovo zavedamo resnosti situacije v kateri se nahaja vsak izmed nas, vsak na svoj specifični način: v šoli, v službi, v družbi, v družini. A vendarle smo kristjani ustvarjeni za nekaj več: »Jaz sem Gospod, ki sem te izpeljal iz Ura na Kaldejcev, da bi ti dal deželo v posest.« Gospod Bog nas kot kristjane kliče iz naših šol, družin, službe in družbe, da bi nam dal v posest deželo nebeškega kraljestva. Mi mu sicer verjamemo kot Abraham, a vendarle se včasih obnašamo kakor da mu ne zaupamo popolnoma, kakor apostol Peter iz današnjega evangelija: »Dobro da smo tukaj. Postavimo tri šotore. Ni namreč vedel kaj govori.«

To nezaupanje izvira iz preprostega strahu: »in ko so šli v oblak, jih je obšla groza.« Po eni strani zaradi resnosti situacije, kar ne moremo verovati v Božjo vsemogočnost, po drugi pa nas je groza, kaj vse bomo morali za to našo obljubljeno deželo darovati, žrtvovati, se odpovedati. Zakaj: »njihov konec je pogubljenje njihov bog je trebuh, njihova slava je v njihovi sramoti, premišljujejo zemeljske stvari.« Zaradi navezanosti na te zemeljske stvari, nas je groza, da bomo morali zaradi Boga zavreči vse, spremeniti ustaljene navade, rutine in podobne stvar, saj zaradi naše človeške šibkosti ne moremo mimo cenene tolažbe: 'včasih je bilo bolje'. Pa včasih ni bilo bolje: kar malce iskreno pomislite, kako je bilo včasih.

Zato pa je tukaj post, ker je znanstveno dokazano, da kristjan, ki je malce lačen, ki ga malce zebe, ki je malce bolj darežljiv in ki je malce manj misli na tuzemske užitke, bolj dovzeten za nebeške sfere, lažje zahrepeni, zadrhti, po ono zemskih resničnostih, ter na Veliko noč resnično začuti, da: »Naša domovina je v nebesih, od koder tudi pričakujemo odrešenika.«

nedelja, 6. marec 2022

Lačen si ful drugačen

Smisel verovanja je, da v tistih ključnih in težkih trenutkih življenja ostaneš miren – saj vsi vemo kaj se zgodi, ko nastane panika, ko nekaj delaš v afektu. Miren pa ostaneš, ker veš, zaupaš, da je tukaj Bog, ki te ljubi takšnega kakršen si in je pripravljen narediti vse, da ti bo boljše. In tisto, kar nam jemlje naš mir, naše zaupanje niso in ne smejo biti zunanje okoliščine – preizkušnje, skušnjave – temveč so to naše želje: »Hudič ga je skušal. Tiste dni ni nič jedel. In ko so ti dnevi minili je postal lačen.« In ko Jezus postane lačen, hudič začne z najhujšo ofenzivo.

Tista reklama za slaščico: 'Lačen si ful drugačen' v sebi nosi vso resnico o človeški mizeriji in bedi v kateri se lahko človek znajde samo zato, ker si nekaj želi. 'Lačen si ful drugačen', ampak ni vseeno v kaj ugrizneš. Ko se v tebi zbudi neka želja, je to podobno temu, ko voda podre jez. Uničenje je neizogibno. Seveda nič ni narobe npr. z željo, da bi otrok imel srečno otroštvo. Toda ali bo otrok dejansko srečen, če boš ti iz te želje po otrokovi sreči ubijal, kradel, lagal, hodil z odvetniki v šolo? Ali bo zakon, družina otrok srečen, če si bo mož zaželel tajnico ali pa žena fitnes trenerja? Ali bo hiša čista z petimi sesalci, če pa niti metle ne znaš uporabljati?

Zaradi želje lahko napredujemo ali pa nazadujemo. Da pa bo želja obrodila dobre sadove pa nam danes Jezus pravi: »Če boš s svojimi usti priznaval, da je Jezus Gospod in boš v svojem srcu veroval, da ga je Bog obudil od mrtvih, boš rešen«. Otrok morda ne bo imel najboljšega telefona, v šolo ga ne bodo pripeljali z novih mercedesom, bo pa imel očeta s katerim bo igral nogomet, in bo imel mamo, ki zna ustvariti in ohraniti dom. To pa lahko napravita starša zgolj z zaupanjem, da če Bog Jezusa ni prepustil smrti, tudi nas ne bo, ki smo Božji.

'Lačen si ful drugačn' in mislim, da je že vsak kdaj v želji, da bi zapolnil tisto pekočo željo ugriznil v kamen, v prazno slavo, v napuh, ter namesto sitosti dobil greh in kazen. Zato skušajmo s postom, molitvijo in dobrimi deli obvladati te svoje želje, ter v srcu spoznati, verovati in zaupati, da je Bog Jezusa na Veliko noč obudil od mrtvih: »In zdaj glej, prinašam prvine sadov zemlje, ki si mi jo dal Gospod.«

sreda, 2. marec 2022

Pepelnica

Celo življenje se srečujem in ukvarjam z ljudmi, ki mislijo, da vedo več, kakor je v knjigi zapisano. Ki morajo imeti absolutni prav in če ne dosežejo svojega zganjajo tak cirkus, da bi še svetnika minilo potrpljenje. Nihče ni nezmotljiv, nihče razen Boga. Papež je nezmotljiv samo takrat ko razglasi dogmo. Ko je papež Benedikt XVI. izjavil da je edino zveličavno obhajanje na usta, se moti. Ker tega ni razglasil kot dogmo, temveč samo kot mnenje. In če je papež Frančišek heretik je tudi papež Benedikt XVI. Pa ni ne eden ne drug, oba trobita isto, samo vsak na svoj kornet. Dogma pa je, da je Jezus Bog in človek, da je navzoč v svetih zakramentih in da je milost za zveličanje potrebna. »In tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti po povrnil.«

Ne bomo se zveličali, glede na ali se obhajamo na usta ali na roke, ali so ženske oblečene v kiklo ali v hlače (apostoli so bili vsi v kiklah, tunikah), ali je križ na pogrebu ali ga ni, ali se bo zvonilo trikrat ali dvakrat, ali bodo jajca požegnana ali ne, ali bo maša v latinščini ali ne (prve maše so bile v grščini, aramejščini, sveti Hieronim je prevajal v latinščino, ne iz latinščine) temveč: »In tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti po povrnil.« Cerkvena tradicija, izročilo, navada je lahko zgolj fasada. Za katero se skriva gniloba in tragika človeka, ni ne more sprejeti in verovati, da je Jezus Bog in človek, da je navzoč v svetih zakramentih in da je milost za zveličanje potrebna. In če ti kakršna koli človeško dejanje ali beseda preprečuje, da bi šel k sveti spovedi in da bi sprejel obhajilo, to pomeni, da ti veruješ v človeka in ne v Boga. »In tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti po povrnil.«

Kdo je Magdaleni Gornik povzročil največ trpljenja: pocestnice, nezakonski otroci, sodomiti, pijanci, morilci? Za te iskrene, vidne grehe je trpela, kakor je trpel Kristus na križu in delala zanje pokoro. Magdaleni Gornik so povzročili največ trpljenja tisti, ki so ob njeni postelji pobožno zdihovali, nato pa jo na ulici skrivaj opravljali in obrekovali. In proti tej lažni, hinavski napuhnjeni pobožnosti danes govori Božja beseda pepelnične srede: »Pretrgajte svoja srca in ne svojih oblačil, vrnite se h Gospodu, svojemu Bogu.« Ker je Magdalena Gornik pretrgala svoje srce in vsi, ki so bili takrat z njo in bodo danes z njo, so in bodo zmagali. Kdor pa pretrga samo svoja oblačila, bo obležal v prahu zgodovine. »In tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti po povrnil.«

Zato tisti, ki pretrgajo samo svoja oblačila se ne spovedujejo, ne obhajajo in vzamejo od Cerkvenega nauka, tradicije vzamejo samo tisto, kar jim trenutno ustreza, ne da bi se dejansko poglobili v zadevo. In to je tisto, kar Jezusa tako moti: »ne bodite kakor hinavci, da se pokažejo ljudem,« kako so sveti, pobožni in krepostni.

Toda: »Glejte, zdaj je čas milosti, zdaj je čas rešitve«. 40 dni imamo časa, da se spreobrnemo. Odpovedali se bomo neki samoumevni zadevi, da bomo spoznali, da ni samoumevno, da se bo nekaj zgodilo, če pritisnemo na gumb. Živimo namreč preveč samoumevno – pritisnem na gumb in nekaj se bo, se mora zgoditi. Ker je takšna tradicija, ker je takšna navada, a ne? Nič na tem svetu ni samoumevno, temveč je vse dar, milost Boga Očeta. In ko se s postenjem, odpovedjo začnem zavedati, da je vse milost, na to milost odgovarjam z miloščino, dobrimi deli. Tudi ko grem v nedeljo k maši, ko grem k obhajilu, ko grem k spovedi, tudi to so dobra dela, to je miloščina, ki jo mi dajemo Bogu in Cerkvi. In ko počnemo prvo in drugo, lahko delamo najbolj zveličavno, to je da molimo. Zakaj, »Ob času milosti sem te uslišal in na dan rešitve sem ti pomagal«.