Če ti ni všeč, greš lahko drugam...

Potrebno je poskrbeti za tuzemske nujnosti življenja, da nismo preveč lačni in žejni, da nas preveč ne zebe ali nam ni vroče. Ne preveč, ker človek ceni stvari šele takrat ko jih nima več. Toda ne pozabimo: »Duh je tisti, ki oživlja, meso nič ne koristi.« Zato so lahko vse stvari, ki jih v Cerkvi počnemo: humanitarne, družbene, kulturne, tradicionalne itd. lahko popolnoma brez koristi, če ni Duha, ki pa prihaja k nam preko zakramentov. Zato je, po mnenju učencev in marsikaterega današnjega katoličana: »Trda je ta beseda, kdo jo more poslušati?«

Trda je Jezusova beseda, ki se prenaša preko nauka Cerkve, zato Jezus pravi na nekem drugem mestu »Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, kdor mi pravi: ›Gospod, Gospod,‹ ampak kdor uresničuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih« (Mt 7,21). Trda je beseda Cerkve, ki je beseda Jezusa pri vseh vidikih Cerkvenega in krščanskega življenja: pri pastoralni, gospodarstvu, bogoslužju itd. Ker je to beseda skrbi, ter negovanja: »Saj vendar ni nihče nikoli sovražil svojega telesa, temveč ga hrani in neguje, kakor Kristus Cerkev.« Nujno je poskrbeti za telesne nujnosti življenja, kamor spada tudi Cerkev: kot župnija ali družina. Toda ta skrb pa ni in ne sme biti usmerjena direktno na telo, na meso, temveč preko Duha, kajti »Duh je tisti, ki oživlja, meso nič ne koristi.«

Jezus ni samo tolažil in ozdravljal, je tudi resno govoril, ukazoval in grajal, kot to včasih počne Cerkev in njeni zakoniti predstojniki. In ni nujno da se ti skladajo: Božja volja zame je drugačna kot zate. Božja volja za Dolenjo vas je drugačna kot za Ribnico itd. In zato kakor takrat tudi danes: »je mnogo učencev odšlo in niso več hodili za njim.« Nikjer ne piše, da se morda kasneje niso vrnili. Piše samo, da so odšli. Odšli pa so, ne zato, ker je bil Jezus morda neprijazen. Odšli so zato, ker je bilo njihovo meso, telo, življenje razvajeno in se je razum upiral z vso močjo, da bi srce sprejelo: »Besede, ki sem vam jih govoril, so duh in življenje.«

Bog in Cerkev nam hoče ohraniti univerzalno in elementarno pravico svobodne odločitve: »Če vam ni všeč, da bi služili Gospodu si izberite danes, komu hočete služiti?« Meso, telo in razum sta lahko pomočnika pri tej svobodni odločitvi, lahko pa sta tudi velika ovira, zato Jezus zopet na nekem drugem kraju pravi: »Blagor ubogim v duhu, ker njihovo je nebeško kraljestvo« (Mt 5,3). Le kdor je preprost, krotak, ponižen in ubog v duhu, kakor sveti Rok, bo lahko služil Gospodu, bo lahko veroval in to vero izpovedal v življenju z besedami apostola Petra: »Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš in mi trdno verujemo in vemo, da si ti sveti od Boga.« In mu bo dobro, in bo užival v telesu in Duhu.

Krava s sedlom

Sveta mati Terezija je napravila v Kalkuti dobesedni čudež. Iz čiste niča je ustvarila redovno družbo, ki se ukvarja izključno z zavrženimi izmečki prebavnega trakta družbe. In spričo takšne humanitarne dejavnosti bi človek pričakoval, da je v nenehni povezanosti z Jezusom gojila pobožne misli. Pa ni bilo tako. Sveta mati Terezija je 40 let preživela v popolni temi, v popolni čustveni osamljenosti od Jezusa, in se je večkrat spraševala ali sploh veruje, ali sploh ljubi Boga. Bila je kakor Elija iz današnjega prvega berila: »Dovolj je zdaj, Gospod vzemi moje življenje, saj nisem boljši kakor moji očetje«

Iz njenega življenja lahko ugotovimo, da vera in čustva niso vedno skladna. Vera in čustva so velikokrat podobna kravi s sedlom. Kravi sicer lahko nataknete sedlo, nihče vam ne brani, krava je vaša, toda posebnega efekta ne bo. Še več, čustva nam lahko včasih govorijo nasprotno, kar nam vera zapoveduje: »Posnemajte torej Boga, saj ste njegovi ljubljeni otroci.« Bog ljubi, a se je moral kljub ljubezni odločiti: ali se bo njegov Sin Jezus Kristus, na lesu križa daroval »sam sebe za nas kot blagodišečo daritev in žrtev Bogu.«

Vera nam zapoveduje, da moramo posnemati Boga in to pomeni, da se vere ne moremo prepuščati zgolj čustvom, temveč se moramo zanjo odločiti: »Vsak kdor posluša Očeta in se mu da poučiti, pride k meni.« Preko vere prihajamo k Jezusu, veruje tisti, ki se odloči, da bo poslušal posluša in se pusti poučiti. Sveta mati Terezija je 40 let živela z občutkom zavrženosti od Boga. Toda štirideset let je vsak dan preživela nekaj časa pred Najsvetejšim zakramentom, vsak dan je šla k obhajilu in vsak mesec k spovedi, čeprav so ji njena čustva govorila nasprotno.

In glejte, ne samo da je napravila čudež humanitarnega dela, kljub čustvom je ostala v Jezusovi navzočnosti in postala svetnica, ker se je zavedala: Če kdo je od tega kruha bo živel vekomaj. Kruh pa, ki ga bom dal jaz je moje meso za življenje sveta«. Sveta mati Terezija se je, kljub nasprotujočim čustvom odločila, da bo verovala, in sprejemala Jezusa v svetih zakramentih in po teh zakramentih je mati Terezija dobesedno postajal Jezusovo meso za življenje sveta.

Zato se spomnimo na pregovor, ki pravi: 'daleč od oči daleč od srca'. Če si boste dovolili predolgo odsotnost od češčenja Najsvetejšega zakramenta, spovedi in prejemanja obhajila v nedeljo, boste s časoma postali tujci in turisti. S turisti in tujci pa vemo, kako gre: pridejo, grejo in za seboj pustijo opustošenje. Ne samo na zunaj, problem je v naši notranjosti v našem srcu, ki zaradi odsotnosti od fizične podobe Boga postaja čedalje bolj čudno in nesprejemljivo za nas same, ko bomo šli sami sebi na živce, za naše bližnje, ki bodo morali živeti z vernim nevernikom in tudi do Boga, ki ga bomo fizično zavračali. In če nas boli, da nas kdo zavrne, koliko bo bolj boli Boga, ki nas vendarle ljubi s popolno, nesebično ljubeznijo.