Vzrok nezaupanja

Ljudje se prav gotovo zavedamo resnosti situacije v kateri se nahaja vsak izmed nas, vsak na svoj specifični način: v šoli, v službi, v družbi, v družini. A vendarle smo kristjani ustvarjeni za nekaj več: »Jaz sem Gospod, ki sem te izpeljal iz Ura na Kaldejcev, da bi ti dal deželo v posest.« Gospod Bog nas kot kristjane kliče iz naših šol, družin, službe in družbe, da bi nam dal v posest deželo nebeškega kraljestva. Mi mu sicer verjamemo kot Abraham, a vendarle se včasih obnašamo kakor da mu ne zaupamo popolnoma, kakor apostol Peter iz današnjega evangelija: »Dobro da smo tukaj. Postavimo tri šotore. Ni namreč vedel kaj govori.«

To nezaupanje izvira iz preprostega strahu: »in ko so šli v oblak, jih je obšla groza.« Po eni strani zaradi resnosti situacije, kar ne moremo verovati v Božjo vsemogočnost, po drugi pa nas je groza, kaj vse bomo morali za to našo obljubljeno deželo darovati, žrtvovati, se odpovedati. Zakaj: »njihov konec je pogubljenje njihov bog je trebuh, njihova slava je v njihovi sramoti, premišljujejo zemeljske stvari.« Zaradi navezanosti na te zemeljske stvari, nas je groza, da bomo morali zaradi Boga zavreči vse, spremeniti ustaljene navade, rutine in podobne stvar, saj zaradi naše človeške šibkosti ne moremo mimo cenene tolažbe: 'včasih je bilo bolje'. Pa včasih ni bilo bolje: kar malce iskreno pomislite, kako je bilo včasih.

Zato pa je tukaj post, ker je znanstveno dokazano, da kristjan, ki je malce lačen, ki ga malce zebe, ki je malce bolj darežljiv in ki je malce manj misli na tuzemske užitke, bolj dovzeten za nebeške sfere, lažje zahrepeni, zadrhti, po ono zemskih resničnostih, ter na Veliko noč resnično začuti, da: »Naša domovina je v nebesih, od koder tudi pričakujemo odrešenika.«

Lačen si ful drugačen

Smisel verovanja je, da v tistih ključnih in težkih trenutkih življenja ostaneš miren – saj vsi vemo kaj se zgodi, ko nastane panika, ko nekaj delaš v afektu. Miren pa ostaneš, ker veš, zaupaš, da je tukaj Bog, ki te ljubi takšnega kakršen si in je pripravljen narediti vse, da ti bo boljše. In tisto, kar nam jemlje naš mir, naše zaupanje niso in ne smejo biti zunanje okoliščine – preizkušnje, skušnjave – temveč so to naše želje: »Hudič ga je skušal. Tiste dni ni nič jedel. In ko so ti dnevi minili je postal lačen.« In ko Jezus postane lačen, hudič začne z najhujšo ofenzivo.

Tista reklama za slaščico: 'Lačen si ful drugačen' v sebi nosi vso resnico o človeški mizeriji in bedi v kateri se lahko človek znajde samo zato, ker si nekaj želi. 'Lačen si ful drugačen', ampak ni vseeno v kaj ugrizneš. Ko se v tebi zbudi neka želja, je to podobno temu, ko voda podre jez. Uničenje je neizogibno. Seveda nič ni narobe npr. z željo, da bi otrok imel srečno otroštvo. Toda ali bo otrok dejansko srečen, če boš ti iz te želje po otrokovi sreči ubijal, kradel, lagal, hodil z odvetniki v šolo? Ali bo zakon, družina otrok srečen, če si bo mož zaželel tajnico ali pa žena fitnes trenerja? Ali bo hiša čista z petimi sesalci, če pa niti metle ne znaš uporabljati?

Zaradi želje lahko napredujemo ali pa nazadujemo. Da pa bo želja obrodila dobre sadove pa nam danes Jezus pravi: »Če boš s svojimi usti priznaval, da je Jezus Gospod in boš v svojem srcu veroval, da ga je Bog obudil od mrtvih, boš rešen«. Otrok morda ne bo imel najboljšega telefona, v šolo ga ne bodo pripeljali z novih mercedesom, bo pa imel očeta s katerim bo igral nogomet, in bo imel mamo, ki zna ustvariti in ohraniti dom. To pa lahko napravita starša zgolj z zaupanjem, da če Bog Jezusa ni prepustil smrti, tudi nas ne bo, ki smo Božji.

'Lačen si ful drugačn' in mislim, da je že vsak kdaj v želji, da bi zapolnil tisto pekočo željo ugriznil v kamen, v prazno slavo, v napuh, ter namesto sitosti dobil greh in kazen. Zato skušajmo s postom, molitvijo in dobrimi deli obvladati te svoje želje, ter v srcu spoznati, verovati in zaupati, da je Bog Jezusa na Veliko noč obudil od mrtvih: »In zdaj glej, prinašam prvine sadov zemlje, ki si mi jo dal Gospod.«

Moje težave

Življenje brez težav ne obstaja. In vendarle je razlika med: imamo težavo in imajo težave. Slišite razliko? Vsi imamo težave. Eni s šolo, drugi s službo, pa z družino, pa s sosedi in tako dalje. Pa vendarle vse težave, ki jih imamo z drugimi, izvirajo iz ene same težave, ki jo imamo v sebi, sami s seboj: »Hinavec, odstrani najprej bruno iz svojega očesa in potem boš videl, da boš lahko odstranil iver iz očesa svojega brata.« Gospod nas tukaj želi opozoriti, da je vsak trud, ki ga imamo z drugimi v naprej obsojen na propad, če najprej ne vložimo nekaj truda sami vase.

Zakaj: »Dober človek prinaša iz dobrega zaklada svojega srca dobro, hudoben pa iz hudobnega hudo.« Ko v svojem srcu nosiš dober zaklad, ko imaš v svojem srcu shranjene dobre devize, te ne moti, te ne ovira, te ne pohujšuje morebitno zlo, ki ga drugi počno. Vedeti pa moramo da, vsak človek živi in funkcionira drugače, a ljubezen Boga je za vse enaka in ista. A to ljubezen zopet vsak doživlja drugače. Eni bolj eni manj. In če drugi bolj uživa v tej ljubezni, ni kriv ne Bog, ne drugi, temveč jaz. Ker so pri meni težave, prepreke, morda predsodki. In ko si bo to, »kar je uničljivo, obleklo neuničljivo, in to kar je umrljivo, obleko neumrljivo, tedaj se bo izpolnila beseda« beseda ljubezni, beseda odrešenja.

Ko bo naše srce polno dobrega zaklada, ko si bomo oblekli neuničljivo in neumrljivo obleko Božje ljubezni, tedaj bo v našem srcu vse dobro, četudi bo vse na okoli zlo. Okoli Magdalene Gornik je bilo eno samo zlo opravljanja in obrekovanja, toda, ker je bila oblečena v neuničljivo, neumrljivo obleko Božje ljubezni, je uspela v poslanstvu, ki ji ga je namenil Bog. »Nego drevesa dokaže njegov sad, tako beseda razodene misli človekovega srca.« Če je tvoje krščanstvo zgolj na ustnicah in te to tvoje krščanstvo ne more pripeljati do svete spovedi in do svete evharistije: tako pri obhajilu, kakor pri češčenju Najsvetejšega zakramenta, potemtakem lahko dejansko vidimo, da težava ni v krščanstvu, ni v Bogu, ni v Cerkvi, ni v župniku ali škofu ali papežu ali v mojem bližnjem, temveč samo v tebi.

In to, kar je najbolj tragično pri vsem tem je, da te težave, ki je v tebi, ne boš nikdar sam odpravil, zakaj »Hvala torej Bogu, ki nam daje zmago v Jezusu Kristusu.« Jezus Kristus daje zmago in ta zmaga je takrat, ko iz dobrega zaklada svojega srca, prinašaš svetu dobro. Zato je sveta spoved in sveta evharistija, da svoje srce, svoje življenje napolnimo z dobroto s katero se spopadamo in zmagujemo z lastnimi ali tujimi težavami.

Autolapidacija

Eno je, če ti vržeš kamen, nekaj drugega pa je, če v tebe mečejo kamne. Ko začneš metati kamne v drugače misleče, živeče in delujoče z obsojanje, sojenjem, kritiziranjem, preklinjanjem je po besedah španskega kapucina Ignaijca Larnanaga, to začetek tvojega konca, zakaj kakor smo slišali prejšnjo nedeljo: preklet, kdor ne zaupa v Boga.

Kralju Davidu iz današnjega prvega berila se je ponudila čudovita priložnost: »Danes ti je Bog izročil tvojega sovražnika v roko.« da bi se maščeval, za krivico. Toda kaj on stori. Kralj David se ne maščuje Savlu za krivico, ki mu jo je storil, temveč mu odpusti, še več prepove maščevanje: »»Nikar ga ne ubij! Kajti kdo bi mogel iztegniti svojo roko zoper Gospodovega maziljenca in ostati nekaznovan?«

Kdor ne zaupa v Boga, ta je podoben tistim možem, ki so želeli kamenjati ženo zasačeno v grehu. In vendarle kdo izmed nas je brez greha? Kdo izmed nas ni nikdar hote ali nehote povzročil krivico, pohujšanje, greh? Že ko obsojaš, sodiš in preklinjaš tiste, ki drugače mislijo, živijo in delajo grešiš. Bog je vedno na strani tistega, ki je preganjan. Zato Jezus danes pravi: Blagoslavljajte tiste, ki vas preklinjajo. Ne sodite in ne boste sojeni, ne obsojajte in ne boste obsojeni, dajajte in se vam bo dalo. Odpuščajte in vam bo odpuščeno.«

Preden vržemo kamen v koga, dvakrat premislimo. Kralj David je premislil in ugotovil: takoj, ko primeš za kamen, nisi več žrtev, temveč si plenilec. Bog pa ni pastir volkov, temveč ovc. Ovca pa zaupa svojemu pastirju. Ker »kakor smo nosili podobo zemeljskega, bomo nosili tudi podobo nebeškega.« Če nosimo podobo ovce, žrtve, bomo nosili podobo svetnika. Svetnik pa ne obsoja, ne sodi, ne preklinja, temveč blagoslavlja, ker ve, da lahko samo Bog zlo obrne v dobro.

Izberi blagoslov

Ob Božji besedi današnje 6. navadne nedelje, pride v ospredje razlog čemu verovati? Čemu v nedeljo hoditi k sveti maši, k sveti spovedi, k obhajilu, v torek ob 9.33 priti v župnijsko cerkev za 15 minut počastiti Jezusa v Najsvetejšem zakramentu. Čemu početi vse to? Zato, ker nihče ni ravnodušen če zanj velja beseda, ki nam jo govori Bog po preroku Jeremiju: »Preklet mož, ki zaupa v človeka, njegovo srce pa se odmika od Gospoda.« Seveda beseda velja tudi za ženske.

Kajti konec koncev v življenju šteje samo to: ali si dober ali slab, ali ti gre dobro ali slabo, ali si blagoslovljen ali preklet. V 13 letih duhovništva sem srečal in govoril z nešteto ljudi. Skupna značilnost vseh tistih, bodisi da so bili zdravi ali bogati, bodisi revni ali bolni, je da so z otroško zaupnostjo zaupali v Jezusovo skrivnostno navzočnost in delovanje v zakramentu svete evharistije in spovedi, zakaj, »Če pa Kristus ni vstal, je prazna vaša vera in ste še v svojih grehih in izgubljeni so tudi tisti, ki so zaspali v Kristusu.« Ter so zaradi te vere dobri, jim gre dobro in so blagoslovljeni.

V sveti evharistiji in sveti spovedi je namreč navzoč vstali Kristus. Pri nedeljski sveti maši obhajamo Jezusovo trpljenje, darovanje na križu in vstajenje od mrtvih. In kdor tega ne veruje, ne sprejme, ne skuša živeti, ne more biti blagoslovljen, temveč je preklet. Ne od mene, od Cerkve, tudi ne od Boga. Temveč sam sebe preklinjaš, ko zavračaš obhajilo in spoved. Zato pomilujem vse tiste, ki ne sprejemajo Jezusa v sveti evharistiji in sveti spovedi, ki ne hodijo častit Najsvetejšega ob 9.33 ali ob 16.11 zakaj: »Gorje vam bogataši, kajti svojo tolažbo že imate. Gorje vam siti, kajti lačni boste. Gorje vam, ki se zdaj smejete, kajti žalovali in jokali boste. Gorje vam, kadar bodo vsi ljudje lepo govorili o vas.«

Trudite se živeti in vzgajati svoje otroke tako, da boste vedno hrepeneli po Jezusovi navzočnosti. Da boste vedno hrepeneli po svetem obhajilu in sveti spovedi, kajti zaupanje izvira iz hrepenenja. In tako boste tudi blagoslovljeni: »Blagoslovljen pa mož, ki zaupa v Gospoda in je Gospod njegovo zaupanje.« Seveda ta beseda velja tudi za ženske.

Jezus, vate zaupam!

Svet v katerem živimo so vedno pretresale razne neprilike, ki so ranijo ljudi v dno srca. Toda če so naši predniki bili ranjeni samo nekajkrat, to ne velja za nas. Namesto enkrat ali dvakrat, smo neštetokrat ranjeni, saj nas zaradi globalnosti, ko novice s celega sveta prehitevajo našo zmožnost razumevanja. Globoke rane naših src lahko ozdravi zgolj zaupanje. Toda komu ali čemu sploh lahko danes zaupamo, ko skorajda ni nič neomadeževanega. Razen Jezusa.

Jezusu lahko in moramo zaupati: »Po njem ste na poti rešitve, če se trdno držite besede, ki sem vam jo oznanil, razen če ste zaman sprejeli vero«. Jezusova čudežna, skrivnostna, človeškemu umu nedoumljiva prisotnost na tem svetu v podobi svete evharistije, svete spovedi je naša rešitev. Ne samo danes, temveč od dne tistega dogodka, ko so prvič nekaj storili v Jezusovem imenu: vrgli namreč mreže in ujeli več kot so celo noč nalovili. Peter je Jezusu zaupal: »Učenik, celo noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli, a na tvojo besedo bom vrgel mreže.«

Ne pustite, da bi vas svet in življenje ranilo v dno vaših src, ter bi zaradi teh nesmiselnih ran izgubili tisto, kar potrebuje vsako živo bitje: varnost, sprejetost, smisel. Zaupanje v Jezusa je rešitev, ko človek zaradi Jezusa prestopi prag upanja, ter pusti za seboj predsodke in strah. Da pa bi zaupali v Jezusa, moramo biti v Njegovi navzočnosti, da bi Božja milost resnično delovala: »Bolj kakor vsi oni sem se trudil, pa ne jaz, ampak Božja milost, ki je z menoj«.

Ko smo ali bomo v Božji milosti, takrat bomo zaupali in takrat se vse dobro izide. Zato ne spreglejte nobene možnosti, priložnosti, da bi častili milostno navzočnost Najsvetejšega zakramenta, opravili sveto spoved, ter prejeli sveto obhajilo. Tako rečete Jezusu: »Tukaj sem, pošlji mene,« da bom zaupal, da bom preživel in živel, ter vsemu svetu, ki živi brez upanja in zaupanja, oznanjal tvoje večno življenje v nebeškem kraljestvu.

Pomembna informacija

Jezus dela čudeže in to ne kar tako. Temveč vedno vzame neko prvino, ki je že prisotna, ter jo čudežno uporabi, spremeni. Tako pri pomnožitvi kruha, vzame kruh, pri delanju vina pa vzame vodo, v našem vsakdanjem življenju pa to, kar imamo: naše sposobnosti, naše talente, naš čas, naše življenje, če seveda uspemo napraviti to, kar nam pravi Marija: »Karkoli vam reče storite.«

Da pa bi bilo naše življenje polno čudežev, moramo samo zaupati: »In napolnili so jih do vrha.« Strežniki so zaupali Jezusu in so izpolnili njegovo povelje: »Napolnite vrče z vodo«. In ker mi Jezusu zaupamo, mu bomo prepustili svoje talente, svoje sposobnosti, svoj čas, svoje življenje. Toda zaupati je danes težje, kakor v Jezusovih časih.

Danes imamo cel kup različnih informaciji in obstaja cel kup nekakšnih instant internet, facebook, trač doktorje, čeprav večina od teh ne zna izpolniti položnice ali pa prebrati župnijskih oznanil. Ob vsem tem cunamiju raznih mnenj, pogledov, informaciji je težko zaupati, ker v vsem tem cunamiju informaciji spregledamo najpomembnejšo informacijo: da »kakor se ženin veseli neveste, tako se tebe veseli tvoj Bog«.

Bog te je ustvaril takšnega kakršen si in takšen kakršen si, si vključen in potreben v Božjem odrešenjskem načrtu: »Različna so dela, isti pa je Bog, ki dela vse v vseh. Vsakemu se daje razodetje Duha v korist vseh.« Nobena od tvojih lastnosti ni slaba, ker Bog ne more delati slabo. Ti pa lahko napraviš nekaj slabega in to običajno imenujemo greh.

Greh pa, tvoj ali tuj, popači najpomembnejšo informacijo: »kakor se ženin veseli neveste, tako se tebe veseli tvoj Bog«. Zato, spoznaj, da si dober, ter da se te Bog veseli. Zato zaupaj Bogu in se mu preprosto prepusti, da bo tvoj dom ali tvoja služba Kana Galilejska, v kateri bo Bog iz vode tvojega življenja napravil okusno vino.

Krog, je sklenjen!

Ko se nekaj konča, se nekaj vedno začne. To ponazarja krog adventnega venčka. Nikoli končana zgodba. Res se zdi, da smo s četrto prižgano svečko na adventnem vencu končali adventno popotovanje. Toda na Božič bomo začeli znova, novo zgodbo in novo popotovanje. Plamen zadnje svečke nas bo pospremil v Božično dogodivščino, ki jo pojasnjuje beseda preroka Miheja: »: »Glej prihajam, da izpolnim tvojo voljo.«

Vernik ne izpolni in zapolni svojega življenja z žrtvami in daritvami, katere so same sebi namen, temveč takrat, ko človek izpolni voljo tistega od katerega ve, da je ljubljen, zato pravi: »Žrtve in daritve nisi hotel, a telo si mi pripravil.« Gospod nam je pripravil telo in življenje, ki je po svoji človeški naravi nepopolno, ter zato potrebuje voljo popolne Božjo narave, ki edina lahko človeka izpolni in zapolni: »V tej volji smo z daritvijo telesa Jezusa Kristusa, posvečeni enkrat za vselej.«

Jezus se ne daruje samo na križu, daruje se tudi v jaslicah. Z darovanjem Božji volji ima Jezusovo življenje in delo smisel, zato je v sebi je popolnoma pomirjen in miren, ter lahko z veseljem živi in dela. In kaj je ljubezen drugega kakor to, da smo zaradi ljubljenega pomirjeni in mirni, ker ima naše življenje in delo smisel v ljubljenem, ter lahko zadovoljno in veselo živimo in delamo. Ne samo Jezus, tudi Marija, kot prva predstavnica vseh vernih: v kaotičnih razmerah, ko vsi sumijo v njeno nosečnost, je umirjena, mirna, vesela in zadovoljna, ker lahko izpolni voljo ljubljenega Boga, ki daje njenemu življenju in delu smisel »Blagor ji, ki je verovala, da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod.«

In blagor vsakemu, ki bo v tem zadnjem adventnem tednu, uspel vse misli in molitve, ki jih je preživel ob adventnem vencu združiti v ljubezen, ki se razodene na Božični dan. Zaradi ljubezni upamo, smo mirni v sebi in se veselimo prihoda tistega, ki kraljuje v našem srcu in življenju: »kajti on bo tedaj velik do koncev zemlje. In v tem bo mir.«

Statistika ruši vero

Obrazec za cerkveno statistiko, ki jo vodi tako škofija, kakor Sveti sedež, je pred 40-imi leti, ko je bilo semenišče polno in ko so ljudje kljub preganjanju trudili verovati, obsegal en list velikost A4. Danes obsega pet listov obojestransko. Vsak lahko po tem podatku hitro ugotovi, da količina, vsaj kar se tiče vere, Boga, ljudi ni vedno vse, ter da količina nikakor ne predpostavlja kakovosti: »ta pa je dala od svojega uboštva vse, kar je imela, vse kar potrebuje za življenje.«

Obsežnejši statistični obrazci nas silijo v obsežnejše dejavnosti, toda ali nismo s tem podobni hinavskim pismoukom, kateri »si želijo pozdravov ljudi na trgih, prvih sedežev v shodnicah in častnih mest na gostijah«. Lokalne Cerkve, škofije in župnije so tako primorane v nezdravo tekmovanje, katera bo imela čim več različne dejavnosti, da bodo ljudje zaposleni z vsem, razen s preprostim zaupanjem Bogu: »Moka v loncu ni pošla in olja v vrču ni zmanjkalo, po besedi, ki jo je Gospod, govoril Eliju.« Zaupanje Bogu, da še vedno drži vajeti v rokah in da se brez Božjega soglasja ne dogodi nič na tem svetu, je tisto, kar povzroči, da ne bo nikdar zmanjkalo ničesar bistvenega v našem življenju. Kadar ne zaupamo, takrat širimo statistične obrazce, ter smo sila nezadovoljni, ker in kadar jih ne moremo z ničemer izpolniti in zapolniti. Poleg tega se nam zbuja grda zavist, če nekomu drugemu to slučajno uspe. Slučajno, ker tudi slepa kokoš včasih slučajno najde zrno.

Danes obhajamo zahvalno nedeljo. Toda hvaležnosti ne bomo našli v statističnih obrazcih in količini. Hvaležnost bomo našli v dejanjih, dogodkih, ki izvirajo iz zaupanja Bogu. Kakor vdova iz Sarepte, ki niti slučajno ni imela dovolj, da bi izpolnila, kar bi morala: »nič pečenega nimam, samo prgišče moke in malo olja.« Toda če to malenkost z zaupanjem izročimo Bogu, lahko še iz tako skromnega, na videz majhnega, nepopolnega, ubogega daru, dogodka, dejanja napravi nekaj dobrega, lepega, resničnega, kakor se je »tudi Kristus enkrat daroval, da je odvzel grehe mnogih.«

Ne ozirajmo se preveč na nepopolno človeško dejavnost, ki zapolnjuje statistične obrazce. Oziranje na to človeško dejavnost ne bo spodbujalo našega zaupanja, in prav gotovo ne vzbujalo hvaležnosti. Če pa prvenstveno gledamo na Kristusovo daritev, ki je sveta maša, ki je sveto obhajilo, ki je sveta spoved, potem pa bomo na vsako, še tako majhno človeško dejavnost videli v luči vere, zaupanja in hvaležnosti. Saj nam preko zakramentov Gospod govori: človek - spoštujem te, ljubim te, hvala ti. In mi bomo lahko storili kot je storila vdova iz Sarepte: »šla je in storila po Elijevi besedi. In dan za dnem so imeli jesti, ona, on in njena družina.« In bomo preprosto srečni.

Špinača

Komolčarstvo, ritolizništvo, izsiljevanje, podkupovanje in kar je še podobnega. Teh sredstev za dosego svojih ciljev ne uporabljajo samo kriminalci o katerih beremo v črni kroniki, temveč praktično vsi, vsak dan: če ne poješ špinače, solate, korenčka, ne dobiš torte. In potem se mora ubogi revež daviti s tisto zeleno rečjo. Ste kdaj pomislili, da bi uporabili vero: »Pojdi, tvoja vera te je rešila.« pravi Jezus slepemu Bartimaju v današnjem evangeliju.

Bartimaj se najbrž zavedel da z prej (zgoraj) omenjenimi sredstvi pri Jezusu ne more kaj dosti doseči. Res je, da lahko župnika, škofa, podkupite in kaj vse ljudje v župnijski pisarni ne obljubijo, da dobijo nek liste, potrdilo, versko storitev, obred Ampak: »nihče si te časti ne jemlje sam, ampak ga kliče Bog, kakor Arona«. In Boga se ne da podkupiti. Z zgoraj omenjenimi sredstvi lahko dobite neko zemeljsko dobrino, tudi če je to storitev Cerkve. Ne dobite pa milosti, blagoslova, katarze, ozdravitve in kar je najpomembnejše – odrešitve. To pride samo in nič drugače kakor po Božji milosti, ki si jo moramo izprositi: »In ko je slišal, da je to Jezus Nazarečan, je začel vpiti in govoriti: »Jezus, Davidov sin, usmili se me.«

Nobena moč tega sveta, nobeno komolčarstvo, ritolizništvo, izsiljevanje, podkupovanje in kar je še podobnega se ne more primerjati s čisto preprostim dejanjem vere: »Mnogi so ga grajali naj umolkne, on pa je še bolj vpil: »Davidov Sin, usmili se me.« Za dosego svojih zemeljskih in nebeških ciljev vernik ne potrebuje nič drugega kakor vero. Vera pa je, predvsem zaupanje.

Lahko trmarimo kot majhen otrok pri skledi špinače, lahko pa seveda uporabimo dar, ki smo ga prejeli pri svetem krstu in to je vera. Vera je predvsem zaupanje. Bartimaj hodi za Jezusom in se dere – lepše povedano moli – ker mu zaupa. Kadar torej česa ne bomo razumeli, ko kaj ne bo tako, kot si domišljamo, da bi moralo biti, ko se bomo počutili, kakor da smo pred krožnikom špinače, skledo solate ali kakšne druge čudne nagravžne stvari, takrat bomo uporabili vero, da bomo doživeli, kakor pravi prerok Jeremija: »Z jokom bodo prišli s tolažbami jih pospremim nazaj.«

Ne junaka, niti sužnja temveč vernika

Gospod Bog, ne potrebuje junakov, ki z drevesa rešujejo mucke. Tudi ne potrebuje nekega Nietzschejevega nadčloveka, odrešenika, ki bo z lastno močjo in protesti reševal svet. Gospod Bog potrebuje čisto preprostega, nič posebnega vernika, ki se bo bližal »z zaupnostjo prestolu milosti.«

Bližati se prestolu milosti pomeni prevzeti vlogo, poslanstvo služabnika. Ne sužnja. Suženj ni svoboden. Kakor Gospod Bog ne potrebuje junakov, tudi sužnjev ne. Gospod Bog potrebuje služabnika, kakor je Njegov Sin Jezus Kristus, ki »ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi on stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge.« Služabnikov pa je več vrst: strežniki pred oltarjem in v bolnicah, butlerji, svinjski pastirji, dekle, hlapci, tajnice, vratarji itd. Sužnja se da porabiti za marsikaj, služabnik pa ni za vse in ne zna vsega. Zato se torej bližamo »z zaupnostjo prestolu milosti, da bomo dosegli usmiljenje in našli milost, ki nam bo v pravem trenutku pomagala«.

Kristjan ni gospodar, tudi ni odrešenik. Kristjan je upravnik, je služabnik. Ki če bo dal »svoje življenje v daritev za greh, bo Gospodova volja uspevala po njegovi roki.« Naj naštejem samo nekaj primerov: oče Damijan je postal gobavec za gobavce na otoku Molokaj, sveta Mati Terezija in seveda naš farni zavetnik sveti Rok. Pa tudi med nami je kar nekaj takih, ob katerih lahko damo samo kapo dol in jih občudujemo, kako so služabniki in kako čudovito Gospodova volja uspeva po njihovih rokah.

Gospod Bog potrebuje vernika, bližal »z zaupnostjo prestolu milosti.« V tej zaupnosti veruje, da lahko, če Gospodu daruje svoje življenjsko delo, pa naj bo to za štedilnikom, v hlevu, v pisarni, v delavnici, na cesti, na koru, pod korom, pred ali za oltarjem, lahko s tem njegovo življenje postane »daritev za greh«, greh vseh tistih, ki jih pozna, ki jih ljubi, za katere mu ni vseeno, da gredo, seveda v krščanskem kontekstu malce po svoje. Saj se s tem, ko svoje življenje darujemo Gospodu, kot njegovi služabniki, kakor je to opravil Jezus Kristus, v daritvi križa in danes na daritvi oltarja, »trdno držimo veroizpovedi.« In če se mi trdno držimo veroizpovedi, se lahko naši bližnji na nas oprejo. Kakor so se gobavci na očeta Damjana, reveži na mater Terezijo in mi dan za dnem na svetega Roka.

Teden Božjega otroštva - Devica Marija rožnovenska

Na zadnji dan tedna otroštva, se spominjamo Rožnovenske Matere Božje. Ta spomin ima rahlo borben značaj, saj se spominjamo tistega davnega dne: 7. oktobra 1571 ko je krščanska vojska v bitki pri Lepantu premagala turško grožnjo. Kako grozna je bila ta grožnja poroča poročilo iz tistega časa, ko se je v Dunajski stolnici, ki ni ravno majhna zbralo skorajda celo mesto: vsi so molili rožni vence, bogati, revni, plemiči, meščani, kmetje vsi so bili skupaj natlačeni v tej stolnici in moli rožni venec v zaupanju na rešitev, kakor smo slišali v današnjem berilo: »Vsi ti so enodušno vztrajali v molitvi z ženami in z Jezusovo materjo Marijo in z njegovimi brati.«

Preko celega tedna smo poslušali in se učili, kako zaupati: od svete Terezije Deteta Jezusa do svetega Bruna, in vendarle imajo vsi ti svetniki eno zelo veliko skupno značilnost: molili so. Največje dejanje zaupanja je molitev. Kdor ne zaupa, ta ne upa in ne moli. Značilnost otrok je, da svoje starše nenehno nekaj prosijo in jih gnavijo. Mislim, da je še vsak kdaj v trgovini srečal otroka, ki hoče s histeričnim metanjem ob tla doseči, da bi mamica kupila igračko ali čokoladico. Otroci, ki nimajo, prosijo svoje starše, ki imajo, da bi imeli. Mi Božji otroci, ki nimamo prosimo Nebeškega Očeta, ki ima, da bi imeli. Jezus na mnogih mestih v evangeliju razodeva: prosite, iščite trkajte in boste prejeli, našli in se vam bo odprlo.

Vsekakor samo iz naslova Božjega otroka ne bomo nič prejeli. Milost predpostavlja naravo. Če ni narave, tudi milosti ni: »Ne boj se, Marija, kajti našla si milost pri Bogu«. Če svoje narave v Duhu in resnici ne privedemo pred Boga, ne moremo pričakovati kakšne posebne milosti. Tudi apostoli so se opravili iz mesta, kjer je bil Jezus križan in »Ko so prišli v mesto, so stopili v gornje prostore hiše, kjer so se zadrževali Peter vsi ostali«. Svojo človeško naravo moramo privesti pred Boga: v molitvi in dejanju. Božje sledi so sicer vidne po vsem svetu, a Božje veličastvo je v tabernaklju župnijskih cerkva.

Včasih otroci, da bi pri starših nekaj dosegli za pomoč v prošnji prosijo svoje dedke, babice, tete, strice in ostalo sorodstvo. Tako se k Bogu obračamo tudi preko Marije, saj ji zaradi njenih lastnih besed: »Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi!«, Jezus ne more odreči nobene prošnje. Od Boga lahko preko Marije z molitvijo rožnega venca marsikaj izprosimo, kakor so tudi izprosili 7. oktobra 1571.

Ker otroško zaupamo v Boga Očeta, bomo Boga molili in se Bogu priporočali, ker zaupanje pomeni, da se zavedamo in preko molitve izražam svojo vero, da: »pri Bogu ni nič nemogoče«. Če si zaskrbljen, če te je strah, če potrebuješ tolažbo, vzemi vendar rožni venec v roke in začni moliti. Marija na mnogih krajih razodeva in priporoča molitev rožnega venca. Ne pravi koliko rožnih venec moraš zmoliti, včasih je ena desetka čisto dovolj. Kakorkoli že. Če želiš živeti srečno, mirno in blagoslovljeno, potem boš molil. Kajti kdor moli zaupa in kdor zaupa, da upa in ve, da: »pri Bogu ni nič nemogoče«.

Teden Božjega otroštva - sveti Bruno

Če želimo videti in doživeti mogočna Božja dela in Božjo previdnost, ki vse čudovito ureja in vodi, potem se moramo malce odmakniti, kot je napravil današnji godovnjak, še eden, ki je noro zaupal in to je sveti Bruno, ki se ga spominjamo na 6. dan tedna Božjega otroštva. Tako beremo v današnjem berilu »Tvoja obleka ni razpadla s tebe in noga ti ni otekla že štirideset let. Spoznaj v svojem srcu, da te Gospod, tvoj Bog, vzgaja, kakor vzgaja kdo svojega sina!« Če želim spoznati, kako Bog čudovito vse ureja in vodi, in pazi, da bi se nihče od Njegovih otrok ne izgubil ali poškodoval, potem se moramo malce odmakniti.

Sveti Bruno je živel in deloval v 11. stoletju, ter na začetku, nič drugače kot mi vsi. Bil je vpet v kariero stolnega klerika v Kölnu. Živel je skorajda kot večina od nas po nekem voznem redu, ki pač ni dopuščal, kaj dosti možnosti za opazovanje in doživljanje Božje prisotnosti. Bruno, preden je postal sveti Bruno je kar visoko kotiral na takratni družbeni lestvici. Toda to družbeno vzpenjanje mu ni prinašalo zadovoljstva, temveč čedalje večjo grenkobo in razočaranje v srcu. Zato se je odločil z nekaj somišljeniki umakniti, v takrat nedostopno sosesko Chartreuse blizu Grenobla v Franciji, ter zaživeti v skrajni, radikalni obliki evangeljskega uboštva. Podobno kot sveti Frančišek nekaj stoletij kasneje, le da je sveti Frančišek živel med ljudmi, sveti Bruno pa se je od ljudi umaknil.

Značilnost zaupanja svetega Bruna izraža današnji evangeliji: »Vaša ledja naj bodo opasana in svetilke prižgane in vi bodite podobni ljudem, ki čakajo, kdaj se njihov gospod vrne s svatbe, da mu takoj odpró, ko pride in potrka«. Sveti Bruno nas želi opomniti na potrpežljivost v zaupanju. Bog ne deluje po našem voznem redu. Je čas za sejanje in je čas za žetev. Je čas za delo in je čas za počitek. Kartuzijani so še danes najstrožji red v Katoliški Cerkvi, na katere spremembe časov ne vplivajo. Imajo sicer elektriko in ostale moderne priprave, vendar te na njih ne vplivajo. Živijo tako kot je živel sveti Bruno v 11. stoletju. V določenih in ključnih momentih ohranjajo red: ohrani red in red bo ohranil tebe. In v tem je zaupanje. Človek, ki ne zaupa živi neredno, vihravo, danes tako, jutri drugače, kakor zapiha veter. Človek, ki ne zaupa živi razvrednoteno, je dovzeten za različne teorije zarot in kar je podobnega. Človek je lahko resnično svoboden zgolj okoli znotraj nekega reda in urejenosti, četudi le to ni videno idealen, saj ga red in urejenost varuje pred zunanjim nesvobodnih suženjstvom.

Sveti Bruno nam danes želi sporočiti: zaupanje je v potrpežljivosti. Dajmo Gospodu čas in priložnost, da deluje v našem življenju, četudi to čakanje traja več let. Zaupanje je pripravljenost: »Tudi vi bodite pripravljeni; zakaj ob uri, ko ne mislite, bo prišel Sin človekov«. Življenje v neki zakotni soteski v 11. stoletju je bilo daleč od prijetnega in v očeh takratnega in današnjega sveta nepopisljivo trapasto dejanje. Preizkušnje, padci, življenjska ogroženost je bila na dnevnem redu. Ampak sveti Bruno je zaupal in aktivno čakal, v spoštovanju reda, preko katerega Gospod odgovori. Gospod vedno pride in vedno odgovori, le če mu damo priložnost.

Teden Božjega otroštva - sv. Favstina Kowalska

Peti dan tedna Božjega otroštva se bomo seznanili s sveto Favstino Kowalsko. To svetnico malokdo pozna, pa je zaradi otroškega zaupanja Jezusu prestavila goro nezaupanja. Ona je namreč kriva, da teden po Veliko noči obhajamo nedeljo Božjega usmiljenja. Ona je kriva, da imamo rožni venec in vzklike Božjega usmiljenja. Po njej Jezus namreč govori: »Čim bolj duša zaupa, tem več bo prejela. V veliko tolažbo so mi duše z brezmejnim zaupanjem, kajti vanje izlivam vse zaklade svojih milosti. Veseli me, da hočejo veliko, kajti moja želja je, dajati veliko, zelo veliko.«

Kaj je sveta Favstina napravila, da je zaslužila čast svetništva? Preprosto zaupala je, ter delal po Božjem naročilu kakor prerok Jona iz današnjega berila: »Vstani, pojdi v Ninive, veliko mesto, in mu oznanjuj, kar ti povem.« Ni šla sicer v Ninive, živela je na Poljskem, toda tam kjer je bila kot redovnica, tam je vse delala z velikim zaupanjem Bogu, pa naj bo delo na vrtu ali pa pri kuhanju krompirja. Sploh to opravilo ji je bilo zelo zoprno, kuhati kropmir za več kot 200 ljudi v ogromnih loncih. Kadar ji je bilo najbolj zoprno se je spomnila Jezusovih besed: »Oseba, ki zaupa v moje usmiljenje, je nadvse srečna, kajti jaz sam skrbim zanjo.« Tam, kjer je živela in delala je kakor prerok Jona oznanjala to, kar ji je Jezus v mnogih videnjih sporočil: »Povej jim, da še nobeden, kdor je klical moje usmiljenje, ni bil razočaran ali osramočen. Kdor je zaupal v mojo dobroto, mi posebej ugaja«.

Sveto Favstino so njene predstojnice imele za histerično nuno in Cerkev jo je mnogo preizkušala, da je spoznala resničnost njenih mističnih izjav. In še danes mnogi verniki zamahnejo z roko, češ, to je navadna naivnost. Pa ni, to je udejanjeno otroško zaupanje, enako, kakršno je imela Marija iz današnjega evangelija: »Marta, Marta, skrbi in vznemirja te mnogo stvari, a le eno je potrebno. Marija si je izvolila najboljši del, ki ji ne bo vzet« Marija si je izvolila delež otroškega zaupanja. In tudi mi bomo, ko bomo vznemirjeni, zaskrbljeni ali kako drugače nemirni, storili isto, kot sta storili Marija, sedli bomo k Jezusovim nogam in z besedami svete Favstine molili: »Jezus, vate zaupam!«

Teden Božjega otroštva - sv. Frančišek Asiški

Velike, ogromne stvari, zadeve, dogodki, so vzbujajo mogočnost, vendar se težke za vzdrževanje, okorne in nerodne za premikanje, z veliko možnosti kaj vse bi šlo lahko narobe. Zanesljivost velikih in ogromnih stvari ni vedno dorečena. Cerkev v 12. stoletju je bila ogromna organizacija. Z ogromno možnosti, kaj vse bi šlo lahko narobe. Zato si je Bog izbral sv. Frančiška Asiškega, s katerim se srečujemo danes, na 4. dan tedna Božjega otroštva. Bog je svetemu Frančišku naročil: ter mu naročil: »Frančišek, ali ne vidiš, da se moja hiša podira? Pojdi in jo popravi!«. Najprej je sveti Frančišek Asiški mislil dobesedno. Ter šel in začel popravljati majhno cerkvico v okolici. Toda kaj kmalu je spoznal, da ni mišljena cerkev kot zgradba, temveč Cerkev kot inštitucija.

Po drugi strani, pa je majhnim preprostim stvarem, zadevam, dogodkom lažje zaupati, ker so oprijemljivejše, gibčne, prilagodljive. Zato se Jezus ni rodil v kraljevi palači, temveč v majhnih jaslicah, zato tudi danes evangeliji lažje sprejmejo majhni, preprosti ljudje, ki z otroško zaupnostjo zaupajo Bogu Očetu: »Slavim te Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa malim«. Svet v katerem živimo teži k presežkom, k rekordom, k postavljanju in tekmovanju. Vsemu temu se je sv. Frančišek Asiški popolnoma odrekel, tudi tako, da je pred zbrano množico odvrgel vsa oblačila, ki so bila last njegovega očeta Bernardoneja, z besedami: »Do zdaj sem Petra Bernardona klical za očeta, sedaj mu vrnem vse, tudi obleko. Zato ne bom več govoril: oče Bernardone, ampak bom po pravici molil: Oče naš, ki si v nebesih«, ter oblekel uboštvo. Tako se je hočeš nočeš vrgel v naročje Boga Očeta. Popolnoma se mu je zaupal, ko se je razlastil. Ter postal popolnoma majhen, ubog in življenjsko odvisen od Boga.

Pot k zaupanju vodi preko razlastitve. Če hočemo zaupati Bogu, ter tako živeti mirno, spokojno in srečno življenje, se moramo razlastiti. Ta razlastitev ne sme biti samo zunanja, nič ne pomaga, da se oblečemo v raševino, posipamo s pepelom, ter nadenemo pobožen obraz, z očmi pod nagibom 45o: »Zakaj v Kristusu Jezusu niti obreza niti neobreza nič ne velja, ampak nova stvar«. Postati moramo nova stvar, kakor je postal sveti Frančišek, ko postanemo notranje ubogi, krotki, ponižni, razlaščeni vseh utvar, iluzij, da smo nekaj.

Jezus nas vabi k sebi, a obenem pravi: »Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam; kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko.« Sveti Frančišek Asiški je vzel nase Jezusov jarem, popolnega notranjega uboštva, ki se je drugače izražalo tudi na zunaj, ter ker je bil notranje popolnoma razlaščen, je lahko postal v vsem popolnoma odvisen od Boga, ter mu je zato lahko zaupal. Modri in razumni ne zaupajo v Boga: zaupajo v znanost, politiko, tehniko. Mali, ubogi, krotki in ponižni pa zaupajo Bogu, ter zato lahko živijo srečno, mirno življenje sredi popačenega rodu.

Zaupanje

Od 1. do 7. oktobra v naši župniji obhajamo »Teden Božjega otroštva«, saj smo po krstu posinovljeni Božji otroci, ter se lahko v času svojega zemeljskega življenja tega preprosto premalo zavedamo. Tukaj ni v ospredju nekakšna infantilnost, temveč skušamo v svojem življenju uresničiti to, kar nam Jezus danes posebej poudarja: »Kdor ne sprejme Božjega kraljestva kakor otrok, nikakor ne pride vanj.«

Jezus namreč v izvirnem svetopisemskem jeziku – aramejščina oz. hebrejščina – Boga ne naslavlja kot oče – foter, temveč, kot abba – očka. Jezus, kljub temu, da je odrasla oseba, »ki je po Božji milosti okusil smrt za vsakogar« Boga ne dojema kot gospodarja nebes in zemlje, temveč kot ljubečega očeta, kateremu lahko neizmerno in brez zadržkov zaupa. Če Jezus ne bi Boga dojemal kot ljubečega očeta, kajti kljub temu, da je Jezus pravi Bog, je tudi pravi človek, mu ne bi mogel zaupati, ter se prepustiti smrti na križu, za vsakogar, ter je tako »veliko sinov pripeljal v slavo.«

Zaupanje mora biti obojestransko. Tako Bog Oče brez zadržkov zaupa človeku, saj je vse živali »pripeljal k človeku, da bi videl kakšna imena jim bo dal.« Tako svojega Sina v svetih zakramentih tudi danes brez zadržkov zaupa šibkemu človeku – duhovniku. S strani človeka pa je težje, saj ima človek velikokrat čudne in bizarne zadržke, da Bogu ne bi zaupal. Toda brez zaupanja, naše življenje hitro postane pekel. Kajti brez zaupanja, se nam hitro lahko dogodki, kakor beremo v današnjem prvem berilu: »za človeka, pa se ni našla pomoč, ki bi mu bila primerna.« Brez zaupanja človek, tudi vernik lahko ostane brez pomoči, sam, osamljen, patetičen, zagrenjen, tečen, zafrustriran, posledično za drogiran, opijanjen, prehitro mrtev. Brez zaupanja nikakor ne pride v Božje kraljestvo.

Zrel kristjan, četudi je star 60 ali več let mora biti kakor otrok, neizmerno, brez zadržkov zaupati Bogu Očetu. Če torej imate kdaj kakšne zadržke, potem se spomnite, kako ste se naučili plavati ali pa voziti brez koleščkov: pognali smo se, saj je tukaj Nebeški Oče, ki ne bo pustil, da bi padli ali utonili, četudi bo verouk samo enkrat na mesec, pogreb brez križa in z obhajilom na roke.

Teden Božjega otroštva - sveti Angeli varuhi

Drugi dan tedna Božjega otroštva, nas seznanja z angeli varuhi. Skorajda ni cerkvice, ki ne bi bila okrašena s podobami teh krilatih bitij: od trebušastih nasmejanih kerubov, do spoštovanja vzbujajočih orantov, ki molijo in častijo Najsvetejši zakrament. Za zrelega vernega kristjana to niso neke pravljice za lahko noč, saj danes že v Mojzesovi knjigi beremo: »Glej angela pošiljam pred teboj, da te obvaruje na potu in te pripelje v kraj, ki sem ga pripravil.«

Da angeli obstajajo in da so za zrelega in vernega kristjana resničnost izpričujejo mnogi svetniki. Nam najbližji in tako rekoč najnovejši, ki je dosegel čast oltarja je papež Janez XXIII. Mnogi, ki so ga poznali so izpričali, kako je papež Janez XXIII., večkrat rekel, da se zaupa svojemu angelu varuhu, ter da nič ne napravi ne da bi se z njim posvetoval: »Pazi nanj in poslušaj njegov glas; ne upiraj se mu.« Ne samo da ga je poslušal, preden se je odpravil na kakšen bolj ali manj zoprn sestanek, je zmeraj prosil angele varuhu ljudi s katerimi se je sestal, naj posredujejo, da se bo sestanek dobro in prav opravil.

Kako naj poslušamo glas svojega angela varuha? Pustimo ob strani ljudsko domišljijo, ki jih prikazuje s krilci, svetlobnimi efekti in podobnim. Nebeške skrivnosti so toliko realne, kakor je realno naše zemeljsko življenje. Z malce milosti in dobre volje nam bo to uspelo. Včasih je to glas vesti, sramežljivosti. Včasih notranje občutje ali pa preprosto sklop dogodkov izkaže, da je nekdo bdel nad nami. Bolj kot se v molitvi obračamo na angele varuhe, večja je verjetnost, da jih bomo prepoznali in z njimi spregovorili. Vsekakor pa je za zaupen pogovor z angelom varuhom potrebna določena stopnja zavedanja, da smo Božji otroci:

»Glejte, da ne boste zaničevali katerega od teh malih; kajti povem vam, da njihovi angeli v nebesih vedno gledajo obličje mojega Očeta, ki je v nebesih.«

Ne zaničujmo vrednosti dejstva, da smo s krstom postali Božji otroci, da smo eni izmed teh malih, ki jih Jezus danes omenja v evangeliju. Odraslost, izobrazba, družbeni status ni ovira, da ne ravnamo in ne živimo kot pristni Božji otroci. Kot Božji otroci imamo prednost, da na stvarnosti tega sveta gledamo z drugačnimi očmi in na njih ne odgovarjamo s protesti in nasiljem, temveč z krotkim zaupanjem, da na tem svetu nismo sami, temveč nam Bog daje poleg Jezusa nešteto pomočnikov in priprošnjikov. Če ne gre danes, bo šlo pa jutri. Pustimo angelu varuhu, da opravi svojo nalogo, ter se mu ne nehajmo v molitvi dobrikati in priporočati. Bolj kot se mu priporočamo, prej in bolj bomo začutili čudovito navzočnost angela varuha.

Teden Božjega otroštva - sv. Terezija Deteta Jezusa

Danes v naši župnij začenjamo »Teden Božjega otroštva«. To ni teden nezrele infantilnosti, temveč teden v katerem s pomočjo svetnikov, ki godujejo od 1. do 7. oktobra spoznavamo, kaj pomeni biti Božji otrok, kar postanemo s zakramentom svetega krsta. Letos se bomo posvetili kreposti zaupanja. Sveta Terezija Deteta Jezusa, ki danes goduje, kakor že njeno ime pove, je zaupala Bogu, kakor naj bi otrok zaupal staršem, saj je otrok, dete popolnoma odvisno od svojih staršev. Tako beremo v današnjem berilu: »Kakor mati tolaži svojega otroka, vas bom jaz tolažil, v Jeruzalemu boste potolaženi.«

Če človek, brez zaslombe Boga Očeta zaupa človeku in zaupa samo človeku, je lahko hitro bridko razočaran. Pa naj bo to zaupanje znanosti, zdravniku, politiku ali duhovniku. Sveta Terezija Deteta Jezusa je vso tolažbo pričakovala in dobila od Boga, ki ji je to naklonil preko ljubeče družine staršev in sester, ter kasneje redovnic karmeličank. Mati prednici, ki so se sicer menjavale, je zaupala, kakor bi zaupala Bogu. Kakšno neizmerno zaupanje je imela Terezija Deteta Jezusa, povedo njene lastne besede: »Ne boj se Jezusu zatrjevati, da ga ljubiš, čeprav tega ne čutiš. To je uspešno sredstvo, ki Jezusa tako rekoč primora, da ti prihiti na pomoč.«

Človek, ki živi brez zaupanja, ni samo obsojen na pekel, temveč že živi v peklu. Terezija Deteta Jezusa pravi: »Zaupanje, le zaupanje vodi k ljubezni«. Zaupati pa moramo brez zadržkov, kot majhen otrok zaupa staršem. Jezus zato ne pravi zaman: »Ako se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, ne pridete v nebeško kraljestvo«. Življenje nas lahko hitro spravi na stran pota: preizkušnje, grehi, nas napravijo cinične, tečne, zadržane. V takšnem vzdušju je res težko zaupati. Spreobrniti se moramo in svoje čute, svojo voljo usmeriti na Jezusa. Z rednim prejemanjem zakramenta svete spovedi in svete evharistije, zaupamo, ter se prepuščamo v Božje roke, v Božjo previdnost, ter se krepimo v zaupanju.

Zakaj zgolj »v Jeruzalemu boste potolaženi.« Jeruzalem pa je Jezus v zakramentu svete evharistije in svete spovedi. Kdor ta dva zakramenta redno prejema Jezusa ljubi, mu zaupa in se mu zaupa, čeprav tega zaupanja včasih ne čuti. Toda saj čutenje ni vedno vse. Veliko bolj je pomembno zavedanje: da si ljubljeni Božji otrok.

Globočina bolečine Boga

Kdo more izmeriti globočino bolečine pravičnega Boga, ki ga nihče potrebuje, ter ga preganjajo tisti, ki so njegovi: "S sramotenjem in mučenjem ga preizkusimo, da bomo spoznali njegovo dobroto.« Mar nam ni s križanjem svojega Sina Jezusa Kristusa izkazal dovolj dobrote. Mar nam Jezusovo vstajenje, ki se razodeva v zakramentih ni dovolj za pristno in trdno krščansko upanje? Čemu potem sramotimo in mučimo svojega Boga, »ker nam je v napoto, ker nasprotuje našim delom.«

Božja dobrota je postala tako samoumevna, da nam je postala v napoto, kadar Božja pravičnost »nasprotuje našim delom.« Božja pravičnost je specifična zadeva. Ne zamenjujmo jo z neko svetno pravičnostjo, ki poudarja enakost. Božja pravičnost ne pomeni enakosti, temveč dati vsakemu tisto, kar mu pripada. To razumevanje Božje pravičnosti pa postavlja pod vprašaj Božjo dobroto, saj pod vplivom liberalizma: Liberté, égalité, fraternité vsi pričakujemo, da bomo imeli enako.

Ko postane Božja dobrota samoumevna in smo jezni zaradi tozadevne Božje pravičnosti, je čas, da v osrčje svojega življenja postavimo srčiko evangeljskega oznanila in ta s se skriva v današnjih Jezusovih besedah: »Kdor sprejme enega takih otrok v mojem imenu, mene sprejme.« Srčika evangeljskega oznanila ni otrok, kot otrok, temveč to kar otrok in otroštvo pomeni: majhno, nebogljeno bitje, popolnoma odvisno od očeta in mame, v našem krščanskem pomenu popolno odvisnost od Nebeškega Očeta. Ko pa postane Božja dobrota samoumevna, takrat Boga ne živimo več kot Nebeškega Očeta, temveč ga doživljamo kot muhastega hlapca, ki ne upošteva naših mnenj, hotenj in želja: »Prosite, pa ne prejmete, ker slabo prosite – namreč za to, da bi porabili za svoje naslade.« Ter ga zaradi neizpolnjenih slabih prošenj preganjamo, sramotimo in mučimo, ter poglabljamo globočino bolečine Boga, ki ga mi ne dojemamo kot Nebeškega Očeta, ki vse pravično in dobro vodi in ureja.

Danes, ko boste pristopali k svetemu obhajilu, pristopajte počasi, da ne boste samo zrli v fizično podobo svete hostije, temveč da boste z razumom in srcem priznali, da pristopate k Nebeškemu Očetu, ki se po milosti in ljubezni Svetega Duha, daruje nam v Jezusu Kristusu, našem Gospodu, v sveti evharistiji.

Praznik svobode in zaupanja

To, da je Jezus bil v nebo vzet, da je šel v nebesa pred binkoštmi, ni nič nenavadnega. Še več, prav čudno bi bilo, da Božji Sin ne bi napravil nekaj čudnega, težko dojemljivega. V končni fazi, Božji Sin je Božji Sin in od njega se pričakuje, da počne čudne in nenavadne stvari.

Toda, da gre v nebesa navaden človek, kakor Marija, se zdi nenavadno, čudno in po človeški logiki nesprejemljivo. Toda v bistvu, toda v bistvu ni nenavadno, temveč ciljno, ker kot pravi apostol Pavel, bodo od mrtvih vstali »kot prvi Kristus potem, kateri bodo Kristusovi«. Tistim, ki pripadajo Kristusu ne more biti nič nelogično. Zakaj vera v Jezus Kristusa nas primora, da počnemo čudne in nenavadne stvari, ne samo v očeh nevernikov in bogokletcev, temveč dandanes tudi v očeh vernih nevernikov.

Poudarek Pavlove besede pa je: »kateri bodo Kristusovi.« Marijino vnebovzetje je poroštvo Jezusove obljube: »Kakor namreč v Adamu vsi umirajo, tako bodo v Kristusu vsi oživeli.« Oživeli pa bodo vsi, kateri bodo Kristusovi. Seveda je vprašanje, kdo je Kristusov? So to vsi tisti, ki so zapisani v matične knjige v župniji? Kristusovi so tisti, »ki Božjo besedo poslušajo in ohranijo.« Kakor Marija.

Marija je bila v nebo vzeta zato ker je popolnoma zaupala Bogu. Zaupanje pa ne pride samo od sebe, temveč preko naporne vadbe poslušanja in uboganja. Uboga pa tisti, ki je v popolnem uboštvu, odvisnosti od Boga. Poslušnost in uboganje pa v verni ne predstavlja, uboganja v nekih moralnih in etičnih normah, kot si to običajno zelo radi predstavljamo. Če nam nekdo ukazuje neko nemoralno grešno dejanje, ga seveda ne bomo ubogali. Ubogali pa bomo v tistih teoloških, dogmatičnih ritualnih zadevah naše veroizpovedi. Kar spomnimo se Kane Galilejske v kateri Marija naroča strežnikom naj ubogajo Jezusa in le ta ne zahteva od njih, naj kamnite vrče nosijo od Kane do Jeruzalema, temveč, da jih zgolj napolnijo z vodo.

Uboganje v tistih teoloških zadevah, ki ne prizadenejo naše moralne integritete, pa nas napravlja svobodne. Proste krivde, slabe vesti, ki teži k tlom in nam preprečuje, da bi se svobodno vzdignili v nebo, kakor danes praznujemo praznik Marijinega vnebovzetja.

Vstopimo torej na današnji praznik v Božji fines, ter začnimo vaditi in se utrjevati v poslušnosti in uboganju, le tako se bomo utrdili v tistem zaupanju, ki ga je imela Marija, da lahko Bog vse uredi, tudi takrat ko se nam zdi, da ni vse tako, kot bi moralo biti. V zaupanju, da lahko Bog poskrbi, kakor smo slišali v današnjem berilu, ko je žena bežala pred zmajem in hudičem: »Žena pa je ubežala v puščavo, kjer ima prostor, ki ji ga je Bog pripravil.« Bog nam je pripravil prostor, v katerega pa bomo stopili zgolj z zaupnim poslušanjem in uboganjem Božje besede, ki se razodeva tudi na ambonu in prižnici.