Komolčarstvo, ritolizništvo, izsiljevanje, podkupovanje in kar je še podobnega. Teh sredstev za dosego svojih ciljev ne uporabljajo samo kriminalci o katerih beremo v črni kroniki, temveč praktično vsi, vsak dan: če ne poješ špinače, solate, korenčka, ne dobiš torte. In potem se mora ubogi revež daviti s tisto zeleno rečjo. Ste kdaj pomislili, da bi uporabili vero: »Pojdi, tvoja vera te je rešila.« pravi Jezus slepemu Bartimaju v današnjem evangeliju.
Bartimaj se najbrž zavedel da z prej (zgoraj) omenjenimi sredstvi pri Jezusu ne more kaj dosti doseči. Res je, da lahko župnika, škofa, podkupite in kaj vse ljudje v župnijski pisarni ne obljubijo, da dobijo nek liste, potrdilo, versko storitev, obred Ampak: »nihče si te časti ne jemlje sam, ampak ga kliče Bog, kakor Arona«. In Boga se ne da podkupiti. Z zgoraj omenjenimi sredstvi lahko dobite neko zemeljsko dobrino, tudi če je to storitev Cerkve. Ne dobite pa milosti, blagoslova, katarze, ozdravitve in kar je najpomembnejše – odrešitve. To pride samo in nič drugače kakor po Božji milosti, ki si jo moramo izprositi: »In ko je slišal, da je to Jezus Nazarečan, je začel vpiti in govoriti: »Jezus, Davidov sin, usmili se me.«
Nobena moč tega sveta, nobeno komolčarstvo, ritolizništvo, izsiljevanje, podkupovanje in kar je še podobnega se ne more primerjati s čisto preprostim dejanjem vere: »Mnogi so ga grajali naj umolkne, on pa je še bolj vpil: »Davidov Sin, usmili se me.« Za dosego svojih zemeljskih in nebeških ciljev vernik ne potrebuje nič drugega kakor vero. Vera pa je, predvsem zaupanje.
Lahko trmarimo kot majhen otrok pri skledi špinače, lahko pa seveda uporabimo dar, ki smo ga prejeli pri svetem krstu in to je vera. Vera je predvsem zaupanje. Bartimaj hodi za Jezusom in se dere – lepše povedano moli – ker mu zaupa. Kadar torej česa ne bomo razumeli, ko kaj ne bo tako, kot si domišljamo, da bi moralo biti, ko se bomo počutili, kakor da smo pred krožnikom špinače, skledo solate ali kakšne druge čudne nagravžne stvari, takrat bomo uporabili vero, da bomo doživeli, kakor pravi prerok Jeremija: »Z jokom bodo prišli s tolažbami jih pospremim nazaj.«
Bartimaj se najbrž zavedel da z prej (zgoraj) omenjenimi sredstvi pri Jezusu ne more kaj dosti doseči. Res je, da lahko župnika, škofa, podkupite in kaj vse ljudje v župnijski pisarni ne obljubijo, da dobijo nek liste, potrdilo, versko storitev, obred Ampak: »nihče si te časti ne jemlje sam, ampak ga kliče Bog, kakor Arona«. In Boga se ne da podkupiti. Z zgoraj omenjenimi sredstvi lahko dobite neko zemeljsko dobrino, tudi če je to storitev Cerkve. Ne dobite pa milosti, blagoslova, katarze, ozdravitve in kar je najpomembnejše – odrešitve. To pride samo in nič drugače kakor po Božji milosti, ki si jo moramo izprositi: »In ko je slišal, da je to Jezus Nazarečan, je začel vpiti in govoriti: »Jezus, Davidov sin, usmili se me.«
Nobena moč tega sveta, nobeno komolčarstvo, ritolizništvo, izsiljevanje, podkupovanje in kar je še podobnega se ne more primerjati s čisto preprostim dejanjem vere: »Mnogi so ga grajali naj umolkne, on pa je še bolj vpil: »Davidov Sin, usmili se me.« Za dosego svojih zemeljskih in nebeških ciljev vernik ne potrebuje nič drugega kakor vero. Vera pa je, predvsem zaupanje.
Lahko trmarimo kot majhen otrok pri skledi špinače, lahko pa seveda uporabimo dar, ki smo ga prejeli pri svetem krstu in to je vera. Vera je predvsem zaupanje. Bartimaj hodi za Jezusom in se dere – lepše povedano moli – ker mu zaupa. Kadar torej česa ne bomo razumeli, ko kaj ne bo tako, kot si domišljamo, da bi moralo biti, ko se bomo počutili, kakor da smo pred krožnikom špinače, skledo solate ali kakšne druge čudne nagravžne stvari, takrat bomo uporabili vero, da bomo doživeli, kakor pravi prerok Jeremija: »Z jokom bodo prišli s tolažbami jih pospremim nazaj.«
Ni komentarjev:
Objavite komentar