Drugi dan tedna Božjega otroštva, nas seznanja z angeli varuhi. Skorajda ni cerkvice, ki ne bi bila okrašena s podobami teh krilatih bitij: od trebušastih nasmejanih kerubov, do spoštovanja vzbujajočih orantov, ki molijo in častijo Najsvetejši zakrament. Za zrelega vernega kristjana to niso neke pravljice za lahko noč, saj danes že v Mojzesovi knjigi beremo: »Glej angela pošiljam pred teboj, da te obvaruje na potu in te pripelje v kraj, ki sem ga pripravil.«
Da angeli obstajajo in da so za zrelega in vernega kristjana resničnost izpričujejo mnogi svetniki. Nam najbližji in tako rekoč najnovejši, ki je dosegel čast oltarja je papež Janez XXIII. Mnogi, ki so ga poznali so izpričali, kako je papež Janez XXIII., večkrat rekel, da se zaupa svojemu angelu varuhu, ter da nič ne napravi ne da bi se z njim posvetoval: »Pazi nanj in poslušaj njegov glas; ne upiraj se mu.« Ne samo da ga je poslušal, preden se je odpravil na kakšen bolj ali manj zoprn sestanek, je zmeraj prosil angele varuhu ljudi s katerimi se je sestal, naj posredujejo, da se bo sestanek dobro in prav opravil.
Kako naj poslušamo glas svojega angela varuha? Pustimo ob strani ljudsko domišljijo, ki jih prikazuje s krilci, svetlobnimi efekti in podobnim. Nebeške skrivnosti so toliko realne, kakor je realno naše zemeljsko življenje. Z malce milosti in dobre volje nam bo to uspelo. Včasih je to glas vesti, sramežljivosti. Včasih notranje občutje ali pa preprosto sklop dogodkov izkaže, da je nekdo bdel nad nami. Bolj kot se v molitvi obračamo na angele varuhe, večja je verjetnost, da jih bomo prepoznali in z njimi spregovorili. Vsekakor pa je za zaupen pogovor z angelom varuhom potrebna določena stopnja zavedanja, da smo Božji otroci:
»Glejte, da ne boste zaničevali katerega od teh malih; kajti povem vam, da njihovi angeli v nebesih vedno gledajo obličje mojega Očeta, ki je v nebesih.«
Ne zaničujmo vrednosti dejstva, da smo s krstom postali Božji otroci, da smo eni izmed teh malih, ki jih Jezus danes omenja v evangeliju. Odraslost, izobrazba, družbeni status ni ovira, da ne ravnamo in ne živimo kot pristni Božji otroci. Kot Božji otroci imamo prednost, da na stvarnosti tega sveta gledamo z drugačnimi očmi in na njih ne odgovarjamo s protesti in nasiljem, temveč z krotkim zaupanjem, da na tem svetu nismo sami, temveč nam Bog daje poleg Jezusa nešteto pomočnikov in priprošnjikov. Če ne gre danes, bo šlo pa jutri. Pustimo angelu varuhu, da opravi svojo nalogo, ter se mu ne nehajmo v molitvi dobrikati in priporočati. Bolj kot se mu priporočamo, prej in bolj bomo začutili čudovito navzočnost angela varuha.
Da angeli obstajajo in da so za zrelega in vernega kristjana resničnost izpričujejo mnogi svetniki. Nam najbližji in tako rekoč najnovejši, ki je dosegel čast oltarja je papež Janez XXIII. Mnogi, ki so ga poznali so izpričali, kako je papež Janez XXIII., večkrat rekel, da se zaupa svojemu angelu varuhu, ter da nič ne napravi ne da bi se z njim posvetoval: »Pazi nanj in poslušaj njegov glas; ne upiraj se mu.« Ne samo da ga je poslušal, preden se je odpravil na kakšen bolj ali manj zoprn sestanek, je zmeraj prosil angele varuhu ljudi s katerimi se je sestal, naj posredujejo, da se bo sestanek dobro in prav opravil.
Kako naj poslušamo glas svojega angela varuha? Pustimo ob strani ljudsko domišljijo, ki jih prikazuje s krilci, svetlobnimi efekti in podobnim. Nebeške skrivnosti so toliko realne, kakor je realno naše zemeljsko življenje. Z malce milosti in dobre volje nam bo to uspelo. Včasih je to glas vesti, sramežljivosti. Včasih notranje občutje ali pa preprosto sklop dogodkov izkaže, da je nekdo bdel nad nami. Bolj kot se v molitvi obračamo na angele varuhe, večja je verjetnost, da jih bomo prepoznali in z njimi spregovorili. Vsekakor pa je za zaupen pogovor z angelom varuhom potrebna določena stopnja zavedanja, da smo Božji otroci:
»Glejte, da ne boste zaničevali katerega od teh malih; kajti povem vam, da njihovi angeli v nebesih vedno gledajo obličje mojega Očeta, ki je v nebesih.«
Ne zaničujmo vrednosti dejstva, da smo s krstom postali Božji otroci, da smo eni izmed teh malih, ki jih Jezus danes omenja v evangeliju. Odraslost, izobrazba, družbeni status ni ovira, da ne ravnamo in ne živimo kot pristni Božji otroci. Kot Božji otroci imamo prednost, da na stvarnosti tega sveta gledamo z drugačnimi očmi in na njih ne odgovarjamo s protesti in nasiljem, temveč z krotkim zaupanjem, da na tem svetu nismo sami, temveč nam Bog daje poleg Jezusa nešteto pomočnikov in priprošnjikov. Če ne gre danes, bo šlo pa jutri. Pustimo angelu varuhu, da opravi svojo nalogo, ter se mu ne nehajmo v molitvi dobrikati in priporočati. Bolj kot se mu priporočamo, prej in bolj bomo začutili čudovito navzočnost angela varuha.
Ni komentarjev:
Objavite komentar