Izberi blagoslov

Ob Božji besedi današnje 6. navadne nedelje, pride v ospredje razlog čemu verovati? Čemu v nedeljo hoditi k sveti maši, k sveti spovedi, k obhajilu, v torek ob 9.33 priti v župnijsko cerkev za 15 minut počastiti Jezusa v Najsvetejšem zakramentu. Čemu početi vse to? Zato, ker nihče ni ravnodušen če zanj velja beseda, ki nam jo govori Bog po preroku Jeremiju: »Preklet mož, ki zaupa v človeka, njegovo srce pa se odmika od Gospoda.« Seveda beseda velja tudi za ženske.

Kajti konec koncev v življenju šteje samo to: ali si dober ali slab, ali ti gre dobro ali slabo, ali si blagoslovljen ali preklet. V 13 letih duhovništva sem srečal in govoril z nešteto ljudi. Skupna značilnost vseh tistih, bodisi da so bili zdravi ali bogati, bodisi revni ali bolni, je da so z otroško zaupnostjo zaupali v Jezusovo skrivnostno navzočnost in delovanje v zakramentu svete evharistije in spovedi, zakaj, »Če pa Kristus ni vstal, je prazna vaša vera in ste še v svojih grehih in izgubljeni so tudi tisti, ki so zaspali v Kristusu.« Ter so zaradi te vere dobri, jim gre dobro in so blagoslovljeni.

V sveti evharistiji in sveti spovedi je namreč navzoč vstali Kristus. Pri nedeljski sveti maši obhajamo Jezusovo trpljenje, darovanje na križu in vstajenje od mrtvih. In kdor tega ne veruje, ne sprejme, ne skuša živeti, ne more biti blagoslovljen, temveč je preklet. Ne od mene, od Cerkve, tudi ne od Boga. Temveč sam sebe preklinjaš, ko zavračaš obhajilo in spoved. Zato pomilujem vse tiste, ki ne sprejemajo Jezusa v sveti evharistiji in sveti spovedi, ki ne hodijo častit Najsvetejšega ob 9.33 ali ob 16.11 zakaj: »Gorje vam bogataši, kajti svojo tolažbo že imate. Gorje vam siti, kajti lačni boste. Gorje vam, ki se zdaj smejete, kajti žalovali in jokali boste. Gorje vam, kadar bodo vsi ljudje lepo govorili o vas.«

Trudite se živeti in vzgajati svoje otroke tako, da boste vedno hrepeneli po Jezusovi navzočnosti. Da boste vedno hrepeneli po svetem obhajilu in sveti spovedi, kajti zaupanje izvira iz hrepenenja. In tako boste tudi blagoslovljeni: »Blagoslovljen pa mož, ki zaupa v Gospoda in je Gospod njegovo zaupanje.« Seveda ta beseda velja tudi za ženske.

Jezus, vate zaupam!

Svet v katerem živimo so vedno pretresale razne neprilike, ki so ranijo ljudi v dno srca. Toda če so naši predniki bili ranjeni samo nekajkrat, to ne velja za nas. Namesto enkrat ali dvakrat, smo neštetokrat ranjeni, saj nas zaradi globalnosti, ko novice s celega sveta prehitevajo našo zmožnost razumevanja. Globoke rane naših src lahko ozdravi zgolj zaupanje. Toda komu ali čemu sploh lahko danes zaupamo, ko skorajda ni nič neomadeževanega. Razen Jezusa.

Jezusu lahko in moramo zaupati: »Po njem ste na poti rešitve, če se trdno držite besede, ki sem vam jo oznanil, razen če ste zaman sprejeli vero«. Jezusova čudežna, skrivnostna, človeškemu umu nedoumljiva prisotnost na tem svetu v podobi svete evharistije, svete spovedi je naša rešitev. Ne samo danes, temveč od dne tistega dogodka, ko so prvič nekaj storili v Jezusovem imenu: vrgli namreč mreže in ujeli več kot so celo noč nalovili. Peter je Jezusu zaupal: »Učenik, celo noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli, a na tvojo besedo bom vrgel mreže.«

Ne pustite, da bi vas svet in življenje ranilo v dno vaših src, ter bi zaradi teh nesmiselnih ran izgubili tisto, kar potrebuje vsako živo bitje: varnost, sprejetost, smisel. Zaupanje v Jezusa je rešitev, ko človek zaradi Jezusa prestopi prag upanja, ter pusti za seboj predsodke in strah. Da pa bi zaupali v Jezusa, moramo biti v Njegovi navzočnosti, da bi Božja milost resnično delovala: »Bolj kakor vsi oni sem se trudil, pa ne jaz, ampak Božja milost, ki je z menoj«.

Ko smo ali bomo v Božji milosti, takrat bomo zaupali in takrat se vse dobro izide. Zato ne spreglejte nobene možnosti, priložnosti, da bi častili milostno navzočnost Najsvetejšega zakramenta, opravili sveto spoved, ter prejeli sveto obhajilo. Tako rečete Jezusu: »Tukaj sem, pošlji mene,« da bom zaupal, da bom preživel in živel, ter vsemu svetu, ki živi brez upanja in zaupanja, oznanjal tvoje večno življenje v nebeškem kraljestvu.

Šokantna novica

Ljudje poslušamo, kakor Jezusovi sodobniki v današnjem evangeliju »oči vseh v shodnici uprte vanj«, takrat, ko slišimo nekaj izjemno zanimivega, bodisi šokantnega, bodisi neverjetnega. Ljudje pa največkrat slišimo, tisto, kar hočemo slišati. Človekov sluh, pa tudi vid, da ne omenjamo človekovega uma so zelo selektivni. Tako na primer otrok v prvem razredu ve za vse svoje pravice, odrasel človek pa nima pojma o dolžnostih.

Resnica pa naj bo lepa ali grda, ki jo morate vi danes spoznati, je »»Veselje v Gospodu je vaša moč.« Prejšnjo nedeljo smo ugotovili, da se nas Bog veseli, takšne kakršni smo. Biti vesel, pomeni biti zadovoljen, s tem kar si in s tem kar imaš. Bog je zadovoljen z nami takšni kakršni smo. Danes moramo iti korak dalje. Mi moramo biti veseli Boga. Mi moramo biti zadovoljni s tem, kar nam Bog nudi. In Bog nam nudi svojo navzočnost v svetih zakramentih, v Božji besedi, v Cerkvi, v nedelji. Če ti je vse to premalo, ne boš nikoli zadovoljen, nikoli vesel.

Druga resnica, še bolj šokantna od prve pa je, da se ta Božja moč in milost že nahaja nekje v vaši notranjosti. Ker »v enem Duhu smo bili namreč mi vsi krščeni v eno telo.« Pri krstu smo vstopili v Gospoda in Gospod v nas. Biti vesel, pomeni biti zadovoljen. In zadovoljstvo tli nekje v naši notranjosti. Mi moramo samo to Božjo moč v nas zbuditi, spodbuditi, zbezati na plano.

To pa storimo tako kakor Jezus: »v soboto je po svoji navadi šel v shodnico.« Za Jude je sobota, za kristjane je sobota nedelja. Milost nedeljske svete maše presega vse, kar v Cerkvi poznamo, ker je nedelja mala velika noč. V nedeljo se spominjamo, praznujemo Jezusovo vstajenje od mrtvih. In če to ni šokantna resnica, da Bog obuja od mrtvih, res ne vem, kaj bi še bilo. V nedeljo gremo k maši, da se srečamo z Jezusom, da ga v obhajilu sprejmemo, ter to v nas zbuja Božjo moč in milost. In če nam krivda, slaba vest to preprečuje, gremo pa prej še k spovedi.

Strast in poželenje

Zgodba o Svetih treh kraljih je zgodba o strasti in poželenju. Dante je imel Beatrice, Abelard Heloizo, Prešeren je imel Julijo, Don Kihot Dulcinejo, Sveti Trije kralji pa zvezdo: »Ko so zagledali zvezdo so se silno razveselili.« Če se nečesa ali nekoga silno razveseliš, mu boš sledil, za to kar te veseli boš živel, delal in se trudil. Človek mora imeti v svojem življenju svojo »stello del nord«. Za svete tri kralje je bila zvezda znamenje da se je »razodela Božja milost, ki rešuje vse ljudi.«

Strast in poželenje imata negativen prizvok, ni pa nujno da je to nekaj slabega, grešnega. Apostol Pavel tako pravi, »naj se odpovemo brezbožnosti in posvetnemu poželenju«, odpovedati se moramo tistemu poželenju, ki nas peha v malikovanje, v greh in smrt. V svojem srcu, svoji duši in svojem mišljenju pa moramo zbuditi tisto strast in poželenje, ki nas vodi do tistega, kar je v življenju edino, resnično, dobro in lepo. In to je Bog, posredno ali neposredno.

Dante je imel Beatrice, Abelard Heloizo, Prešeren je imel Julijo, Don Kihot Dulcinejo, Sveti Trije kralji pa zvezdo. Kaj pa ima Bog? Bog pa ima človekov greh. Človekov greh je tista zvezda, zaradi katerega je »on dal sam sebe za nas, da bi nas odkupil iz vse grešnosti.« Naš greh je tista srečna krivda – felix culpa – zaradi katere se je Bog učlovečil v podobi Jezusa Kristusa, in je sedaj prisoten v zakramentu svete evharistije in svete spovedi, da bi nas rešil ne »zaradi pravičnih del, ki bi jih storili mi, marveč po svojem usmiljenju.«

Tam, kjer človek trpi zaradi lastnih ali tujih grehov, tam je Bog. Bog je povsod tam, kjer je potrebna milost, kjer je potrebna dobrota, lepota, resničnost in edinost. Tam pa, kjer je človek 'čist kot angel in napuhnjen kot hudič', kakor pravi francoski dramatik Bernanos, tam pa Boga ni, ker ga ne more biti.

Naše slabosti in pomanjkljivosti so tiste zvezde, ki nas lahko privedejo do spovednice in monštrance. Naj vedno v nas zbujajo strast in poželenje po Jezusu v zakramentu svete evharistije in svete spovedi. Ta strast in poželenje po Jezusu nas mora v vsakem trenutku pripraviti, da bomo storili, kar so storili sveti trije kralji: »Padli so predenj in ga počastili. Odprli so svoje zaklade in mu darovali zlata, kadila in mire.«

Telesno upanje

Mrzlo in temno je življenje in delo človeka, ki ne sprejme Besede življenja in »življenje je bilo luč ljudi. In luč sveti v temi, a tema je ni sprejela.« Življenje v mrzli temi je življenje brez upanja. Čemu bi delal, čemu bi živel, kar tako brez vonja, okusa in smisla. Zato pa potrebujemo Boga in Bog se nam je na Božični dan razodel v podobi Jezusa Kristusa, da našemu življenju in delu da okus, in vonj, skratka smisel. Bog nas na Božični dan »je v nebesih v Kristusu blagoslovil.«

Sprejeti luč Jezusa Kristusa, pomeni torej sprejeti ga: ne samo duhovno, temveč tudi telesno, kajti človek v svojem življenju in delu potrebuje otipljivo upanje, ne zgolj nekaj meglenih besed, za na novoletno čestitko. Zato »Beseda je mesto postala in se naselila med nami.« Beseda Božje ljubezni je meso postala, ne zato, da bi jo od daleč občudovali, oboževal kakor jaslice, temveč da bi jo sprejeli. Naše krščansko upanje torej niso zgolj neke puhle lepe besede za na novoletno voščilnico, temveč obstaja v stvari svete evharistije in svete spovedi.

Gospod Bog naj torej v letu 2022 »razsvetli oči vašega srca, da boste vedeli, v kakšno upanje vas je poklical«. V upanje, ki niso zgolj puhle besedice, temveč s stvarmi v stvarstvu razodeta ljubezen Boga Stvarnika. Ko se bo torej v letu 2022 v naše življenje prikradla mrzla tema ne obupujmo, ne zdihujmo in komplicirajmo, temveč pojdimo k spovedi in prejmimo sveto obhajilo, da bomo z lažjim srcem sledili torej pogrešimo ne obupajmo, pojdimo k spovedi, da nam bo odpuščeno in da bomo z lažjim srcem sledili čudovitim načrtom Božje volje za naše življenje.

Biti zaželen

Mesa ne boste šli kupit v pekarno in kruha ne v mlekarno, torej, če se »Božji otroci imenujemo in to tudi smo,« potemtakem Boga Očeta ne bomo iskali kar vse povprek, temveč tem, kjer Bog Oče je. V Cerkvi, v zakramentih: »Kako da sta me iskala? Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta.«

Vemo, da smo otroci svojih staršev. To vemo preko različnih kriterijev. Če drugega ne lahko opravimo krvno preiskavo. Kako pa vemo, da smo Božji otroci: »ker se držimo njegovih zapovedi in delamo, kar mu je všeč.« Vemo, da smo otroci svojih staršev, ker jih ubogamo. Ubogamo pa jih zato, ker jih spoštujemo, ker jih ljubimo. V najslabšem primeru ker se jih bojimo. Ter jim zaradi tega ali onega skušamo ustreči. Da smo Božji otroci torej vemo po tem, da smo v tem, kar je mojega Očeta. Da sem v Cerkvi, ne samo napisan v krstni knjigi, temveč, da moje roke vedo, kakšna je sveta hostija na otip in da moja usta vedo, kakšen okus ima sveta hostija, ter moja ušesa slišijo besede odpuščanja. Ker »kdor se drži njegovih zapovedi, ostaja v Bogu in on v njem.«

Biti del Božje družine ni naša pravica ali dolžnost. Če bi bila to pravica ali dolžnost, potem apostol Janez ne bi rekel: »Svet nas zato ne spoznava, ker ni spoznal njega.« Biti del Božje družine, biti del in soudeleženec svete družina je privilegij, ki ga lahko hitro izgubimo, če ne ravnamo in ne živimo tako, kot je Ana želela za Samuela: »Vse dni, ki jih bo živel, naj bo zaželen Gospodu«. Poskrbimo, da bomo vse dni, ki jih bomo živeli zaželeni Gospodu. Delajmo to, kar Bog hoče od nas. Delajmo in živimo, da bomo vedno zaželeni biti v Sveti Družini. To pa storimo tako, »da verujemo v ime njegovega Sina Jezusa Kristusa,« ter storimo vse kar je v naši moči, da ga sprejemamo v podobi svete spovedi in svete evharistije.

Biti kot jaslice

»Beseda je meso postala in se naselila med nami, a tema je ni sprejela.« V temi so tisti, ki so čisti kot angeli, a oholi kot hudiči, preveč grešni ali preveč popolni, da bi sprejeli Boga. Pustimo jih ob strani, naj se tema z njimi ukvarja, naj blodijo v temi smrtne sence, ker so domišljajo da nevredni sprejeti Boga. Če misliš, da si preveč popoln ali preveč nevreden sprejeti Boga, v čem je smisel krščanstva.

Ozrimo se raje na tiste, ki so učlovečeno Božjo Besedo, Jezusa Kristusa sprejeli, kajti »Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci vsem, ki verujejo v njeno ime.« Na Božični dan imamo možnost sprejeti Boga in tako postati Božji otrok. In lastnost vsakega otroka, pa naj bo človeškega ali Božjega je zaupanje. Zaupanje, da je Bog tako velik, tako mogočen, da lahko vsako zlo, vsako nevrednost, obrne v dobro. »Kajti postava je prišla po Mojzesu, milost in resnica pa po Jezusu Kristusu.«

Toda Božič ni samo danes. Božič mora biti vsak dan, kajti vsak dan moramo imeti otroško zaupanje v Boga. Brez zaupanja, ni smisla. Brez smisla ni miru. Brez miru ni veselja in brez veselja ni ljubezni. Če ni zaupanja ne vidiš: »Kako ljubke so na gorah noge glasnika, ki oznanja mi, prinaša veselo novico, oznanja rešitev.« Z zaupanjem so tudi garjaste, razpokane in glivične noge ljubke. Z zaupanjem slaviš in hvališ Boga, za vse, kar se ti pripeti, kajti z zaupanjem se ti vse, kar se ti pripeti, pripeti da bi sprejel Besedo, se združil z Gospodom.

Če uspeš sprejeti Boga, če uspeš zaupati, potem boš slišal: »Jaz mu bom oče in on mi bo sin«. In Boga boš uspel sprejeti, ne takrat ko boš čist kot angel in obenem ohol kot hudič, temveč takrat, ko bo tvoje življenje kakor jaslice. 

 

Zato Vam želim, ne samo običajnih Božičnih floskul, temveč, da bi bili vedno kakor jaslice. Da v Vaših glavah ne bi bilo kakšnih idiotskih miselnih preprek, ki bi Vam preprečevale sprejeti Jezusa v podobi svete evharistije in svete spovedi. 

Informacija

Ljubezen in sovraštvo sta dva rogova enega kozla. Kozel pa se imenuje informacija. In imeti tega kozla je včasih zlata vredno. Ne samo danes, v dobi informatike, temveč vedno je bila informacija zlata vredna. Če temu ne bi bilo tako, se zavese ne bi premikale, ko gre kdo na sprehod po vasi.

Res je, da vsak v nekaj, nihče pa ne ve vsega. In zagotovo pa za »tisti dan ali uro ne ve nihče, ne angeli v nebesih, ne Sin, ampak samo Oče«. Tisti dan o katerem govori današnja Božja beseda pa je konec: bodisi konec sveta, bodisi konec življenja individualne osebe. Ta informacija, da bo nekoč konec, nas pušča v negotovosti in v negotovosti noben ne uživa. Toda kristjani imamo še eno informacijo: »V tistem času bo rešeno tvoje ljudstvo, vsak, ki se znajde zapisan v knjigi.« Ta informacija pa nas lahko navda z upanjem in je zlata vredna, ker ponuja rešitev.

Naše krščansko življenje, ne vodi nas slepa usoda ali naključje. Temveč je sreča vsakega posameznika odvisna od njega samega. Od vsakega posameznika je odvisno ali bo ali ne bo zapisan v knjigi življenja. Vse je odvisno od tega ali sprejmeš informacijo evangelija – ali pač ne: Jezus Kristus je »z eno samo daritvijo za vselej naredil popolne tiste, ki so posvečeni.« In tisti, ki sprejme informacijo evangelija, sprejme Kristusovo daritev, ki se daruje v sveti evharistiji in sveti spovedi in to ga posvečuje. Ne posvečuje nas teologija, ne posvečuje nas pridiga, le ta samo pojasnjuje evangelijsko informacijo.

Imamo informacijo o večnem življenju, informacijo ki nas lahko posveti in napravi za popolne. To informacijo lahko zavrnemo zaradi sovraštva in gremo po poti za večno pogubljenje. Lahko pa sprejmemo in živimo zaradi ljubezen in gremo po poti za večno življenje, ter tako postanemo razumni, kajti »razumni se bodo lesketali kakor sijaj neba.«

Statistika ruši vero

Obrazec za cerkveno statistiko, ki jo vodi tako škofija, kakor Sveti sedež, je pred 40-imi leti, ko je bilo semenišče polno in ko so ljudje kljub preganjanju trudili verovati, obsegal en list velikost A4. Danes obsega pet listov obojestransko. Vsak lahko po tem podatku hitro ugotovi, da količina, vsaj kar se tiče vere, Boga, ljudi ni vedno vse, ter da količina nikakor ne predpostavlja kakovosti: »ta pa je dala od svojega uboštva vse, kar je imela, vse kar potrebuje za življenje.«

Obsežnejši statistični obrazci nas silijo v obsežnejše dejavnosti, toda ali nismo s tem podobni hinavskim pismoukom, kateri »si želijo pozdravov ljudi na trgih, prvih sedežev v shodnicah in častnih mest na gostijah«. Lokalne Cerkve, škofije in župnije so tako primorane v nezdravo tekmovanje, katera bo imela čim več različne dejavnosti, da bodo ljudje zaposleni z vsem, razen s preprostim zaupanjem Bogu: »Moka v loncu ni pošla in olja v vrču ni zmanjkalo, po besedi, ki jo je Gospod, govoril Eliju.« Zaupanje Bogu, da še vedno drži vajeti v rokah in da se brez Božjega soglasja ne dogodi nič na tem svetu, je tisto, kar povzroči, da ne bo nikdar zmanjkalo ničesar bistvenega v našem življenju. Kadar ne zaupamo, takrat širimo statistične obrazce, ter smo sila nezadovoljni, ker in kadar jih ne moremo z ničemer izpolniti in zapolniti. Poleg tega se nam zbuja grda zavist, če nekomu drugemu to slučajno uspe. Slučajno, ker tudi slepa kokoš včasih slučajno najde zrno.

Danes obhajamo zahvalno nedeljo. Toda hvaležnosti ne bomo našli v statističnih obrazcih in količini. Hvaležnost bomo našli v dejanjih, dogodkih, ki izvirajo iz zaupanja Bogu. Kakor vdova iz Sarepte, ki niti slučajno ni imela dovolj, da bi izpolnila, kar bi morala: »nič pečenega nimam, samo prgišče moke in malo olja.« Toda če to malenkost z zaupanjem izročimo Bogu, lahko še iz tako skromnega, na videz majhnega, nepopolnega, ubogega daru, dogodka, dejanja napravi nekaj dobrega, lepega, resničnega, kakor se je »tudi Kristus enkrat daroval, da je odvzel grehe mnogih.«

Ne ozirajmo se preveč na nepopolno človeško dejavnost, ki zapolnjuje statistične obrazce. Oziranje na to človeško dejavnost ne bo spodbujalo našega zaupanja, in prav gotovo ne vzbujalo hvaležnosti. Če pa prvenstveno gledamo na Kristusovo daritev, ki je sveta maša, ki je sveto obhajilo, ki je sveta spoved, potem pa bomo na vsako, še tako majhno človeško dejavnost videli v luči vere, zaupanja in hvaležnosti. Saj nam preko zakramentov Gospod govori: človek - spoštujem te, ljubim te, hvala ti. In mi bomo lahko storili kot je storila vdova iz Sarepte: »šla je in storila po Elijevi besedi. In dan za dnem so imeli jesti, ona, on in njena družina.« In bomo preprosto srečni.

Teden Božjega otroštva - sv. Terezija Deteta Jezusa

Danes v naši župnij začenjamo »Teden Božjega otroštva«. To ni teden nezrele infantilnosti, temveč teden v katerem s pomočjo svetnikov, ki godujejo od 1. do 7. oktobra spoznavamo, kaj pomeni biti Božji otrok, kar postanemo s zakramentom svetega krsta. Letos se bomo posvetili kreposti zaupanja. Sveta Terezija Deteta Jezusa, ki danes goduje, kakor že njeno ime pove, je zaupala Bogu, kakor naj bi otrok zaupal staršem, saj je otrok, dete popolnoma odvisno od svojih staršev. Tako beremo v današnjem berilu: »Kakor mati tolaži svojega otroka, vas bom jaz tolažil, v Jeruzalemu boste potolaženi.«

Če človek, brez zaslombe Boga Očeta zaupa človeku in zaupa samo človeku, je lahko hitro bridko razočaran. Pa naj bo to zaupanje znanosti, zdravniku, politiku ali duhovniku. Sveta Terezija Deteta Jezusa je vso tolažbo pričakovala in dobila od Boga, ki ji je to naklonil preko ljubeče družine staršev in sester, ter kasneje redovnic karmeličank. Mati prednici, ki so se sicer menjavale, je zaupala, kakor bi zaupala Bogu. Kakšno neizmerno zaupanje je imela Terezija Deteta Jezusa, povedo njene lastne besede: »Ne boj se Jezusu zatrjevati, da ga ljubiš, čeprav tega ne čutiš. To je uspešno sredstvo, ki Jezusa tako rekoč primora, da ti prihiti na pomoč.«

Človek, ki živi brez zaupanja, ni samo obsojen na pekel, temveč že živi v peklu. Terezija Deteta Jezusa pravi: »Zaupanje, le zaupanje vodi k ljubezni«. Zaupati pa moramo brez zadržkov, kot majhen otrok zaupa staršem. Jezus zato ne pravi zaman: »Ako se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, ne pridete v nebeško kraljestvo«. Življenje nas lahko hitro spravi na stran pota: preizkušnje, grehi, nas napravijo cinične, tečne, zadržane. V takšnem vzdušju je res težko zaupati. Spreobrniti se moramo in svoje čute, svojo voljo usmeriti na Jezusa. Z rednim prejemanjem zakramenta svete spovedi in svete evharistije, zaupamo, ter se prepuščamo v Božje roke, v Božjo previdnost, ter se krepimo v zaupanju.

Zakaj zgolj »v Jeruzalemu boste potolaženi.« Jeruzalem pa je Jezus v zakramentu svete evharistije in svete spovedi. Kdor ta dva zakramenta redno prejema Jezusa ljubi, mu zaupa in se mu zaupa, čeprav tega zaupanja včasih ne čuti. Toda saj čutenje ni vedno vse. Veliko bolj je pomembno zavedanje: da si ljubljeni Božji otrok.

Globočina bolečine Boga

Kdo more izmeriti globočino bolečine pravičnega Boga, ki ga nihče potrebuje, ter ga preganjajo tisti, ki so njegovi: "S sramotenjem in mučenjem ga preizkusimo, da bomo spoznali njegovo dobroto.« Mar nam ni s križanjem svojega Sina Jezusa Kristusa izkazal dovolj dobrote. Mar nam Jezusovo vstajenje, ki se razodeva v zakramentih ni dovolj za pristno in trdno krščansko upanje? Čemu potem sramotimo in mučimo svojega Boga, »ker nam je v napoto, ker nasprotuje našim delom.«

Božja dobrota je postala tako samoumevna, da nam je postala v napoto, kadar Božja pravičnost »nasprotuje našim delom.« Božja pravičnost je specifična zadeva. Ne zamenjujmo jo z neko svetno pravičnostjo, ki poudarja enakost. Božja pravičnost ne pomeni enakosti, temveč dati vsakemu tisto, kar mu pripada. To razumevanje Božje pravičnosti pa postavlja pod vprašaj Božjo dobroto, saj pod vplivom liberalizma: Liberté, égalité, fraternité vsi pričakujemo, da bomo imeli enako.

Ko postane Božja dobrota samoumevna in smo jezni zaradi tozadevne Božje pravičnosti, je čas, da v osrčje svojega življenja postavimo srčiko evangeljskega oznanila in ta s se skriva v današnjih Jezusovih besedah: »Kdor sprejme enega takih otrok v mojem imenu, mene sprejme.« Srčika evangeljskega oznanila ni otrok, kot otrok, temveč to kar otrok in otroštvo pomeni: majhno, nebogljeno bitje, popolnoma odvisno od očeta in mame, v našem krščanskem pomenu popolno odvisnost od Nebeškega Očeta. Ko pa postane Božja dobrota samoumevna, takrat Boga ne živimo več kot Nebeškega Očeta, temveč ga doživljamo kot muhastega hlapca, ki ne upošteva naših mnenj, hotenj in želja: »Prosite, pa ne prejmete, ker slabo prosite – namreč za to, da bi porabili za svoje naslade.« Ter ga zaradi neizpolnjenih slabih prošenj preganjamo, sramotimo in mučimo, ter poglabljamo globočino bolečine Boga, ki ga mi ne dojemamo kot Nebeškega Očeta, ki vse pravično in dobro vodi in ureja.

Danes, ko boste pristopali k svetemu obhajilu, pristopajte počasi, da ne boste samo zrli v fizično podobo svete hostije, temveč da boste z razumom in srcem priznali, da pristopate k Nebeškemu Očetu, ki se po milosti in ljubezni Svetega Duha, daruje nam v Jezusu Kristusu, našem Gospodu, v sveti evharistiji.

Karizma za herezije

Največja ovira do blažene sreče vernika, katero obljublja Jezus, je vernik sam. Zato Jezus danes jasno pravi: »Od znotraj namreč, iz človekovega srca prihajajo hudobije.« Ne ogroža nas svet v katerem živimo: svet napredka in hitenja, v imenu katerega je vse dovoljeno, svet pornografije in vsakršne izprijenosti. Hudič nas samo lovi na naših slabostih, saj imamo katoličani tako posebno karizmo, nagnjenost k herezijam: »Božjo zapoved opuščate in se držite človeškega izročila.« Tako smo bodisi presneto popolni, da ne potrebujemo nič drugega kot zgolj neke tradicionalni spremljevalne obrede kot so jaslice, pirhi, bodisi smo tako presneto nevredni, da smo nesposobni v nedeljo iti k maši in prejeti obhajilo.

Kdo je najbolj vreden, da prejme svete zakramente? Tisti, ki je najbolj nevreden. Jezus ne prihaja za popolne, temveč za odvratne, gnusne, grešnike. Kdaj kristjan doživi višek svoje vere? Takrat ko ga kolosalno polomi, ter se mu zaprejo vsa vrata razen vrat cerkve in spovednice. Kajti takrat, ko se počutiš najbolj grešnega, najbolj nevrednega oblečeš svatovsko oblačilo, ponižanja, krotkosti: »s krotkostjo sprejmite vsajeno besedo, ki ima moč, da reši vaše duše.« Ko so ti zaprta vsa vrata, takrat uspeš biti dovolj krotak, da vstopiš skozi vrata cerkve in spovednice. Vernik pa, ki niha med herezijo navidezne popolnosti ali navidezne nevrednosti, pa mu bodo zaprta vsa vrata, tudi vrata do blažene sreče.

Povejte mi: »Kateri veliki narod ima bogove, ki mu bi bili tako blizu, kakor je nam blizu Gospod, naš Bog kadar koli ga kličemo«. V vseh največjih stiskah v zgodovini človeštva so naši verni predniki klečali celo pred zaprtimi cerkvami, ker so vedeli, da je notri Jezus. Vsem je najbrž poznan dogodek, kako je sveti arški župnij Vianney vprašal kmeta, ki je dan za dnem hodil klečat pred zaprt tabernakelj – kmet mu odgovori: Jaz gledam Jezusa in Jezus gleda mene. Nič ne pomaga kislo sedeti zadaj v cerkvi in se trkati na prsa – kako smo nevredni. Nič ne pomaga in nobenemu ne koristi v pražnji obleki ali v štiklah maširati okoli cerkve, če nismo dovolj krotki, da bi Jezusa sprejeli ali ga samo gledali, zakaj: »To ljudstvo me časti z ustnicami a njih srce je daleč od mene.«

Klic, vabilo, ukaz k spreobrnjenju je glavna tema Jezusovega poslanstva in poslanstva Cerkve, vendar ne samo za tiste očitne grešnike kot so cestninarji, pocestnice, pijanci, razuzdanci itd., temveč tudi za tiste, ki se zgolj in samo »držijo po izročilu: umivajo kozarce, vrče in bakrene lonce.« Varuj te se torej, da bi zapadli v kakšno od prej omenjenih hereziji. Bodite normalni katoličani, ki imajo svoje vzpone in padce. Bojte se edino tega, da po morebitnem padcu ne bi vstali. Jezus je tukaj zato, da nas pobira in podpira. Ne zato, da nas tlači. Zakaj Jezusova utelešena beseda v svetih zakramentih ima »ima moč, da reši vaše duše.«

Če ti ni všeč, greš lahko drugam...

Potrebno je poskrbeti za tuzemske nujnosti življenja, da nismo preveč lačni in žejni, da nas preveč ne zebe ali nam ni vroče. Ne preveč, ker človek ceni stvari šele takrat ko jih nima več. Toda ne pozabimo: »Duh je tisti, ki oživlja, meso nič ne koristi.« Zato so lahko vse stvari, ki jih v Cerkvi počnemo: humanitarne, družbene, kulturne, tradicionalne itd. lahko popolnoma brez koristi, če ni Duha, ki pa prihaja k nam preko zakramentov. Zato je, po mnenju učencev in marsikaterega današnjega katoličana: »Trda je ta beseda, kdo jo more poslušati?«

Trda je Jezusova beseda, ki se prenaša preko nauka Cerkve, zato Jezus pravi na nekem drugem mestu »Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, kdor mi pravi: ›Gospod, Gospod,‹ ampak kdor uresničuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih« (Mt 7,21). Trda je beseda Cerkve, ki je beseda Jezusa pri vseh vidikih Cerkvenega in krščanskega življenja: pri pastoralni, gospodarstvu, bogoslužju itd. Ker je to beseda skrbi, ter negovanja: »Saj vendar ni nihče nikoli sovražil svojega telesa, temveč ga hrani in neguje, kakor Kristus Cerkev.« Nujno je poskrbeti za telesne nujnosti življenja, kamor spada tudi Cerkev: kot župnija ali družina. Toda ta skrb pa ni in ne sme biti usmerjena direktno na telo, na meso, temveč preko Duha, kajti »Duh je tisti, ki oživlja, meso nič ne koristi.«

Jezus ni samo tolažil in ozdravljal, je tudi resno govoril, ukazoval in grajal, kot to včasih počne Cerkev in njeni zakoniti predstojniki. In ni nujno da se ti skladajo: Božja volja zame je drugačna kot zate. Božja volja za Dolenjo vas je drugačna kot za Ribnico itd. In zato kakor takrat tudi danes: »je mnogo učencev odšlo in niso več hodili za njim.« Nikjer ne piše, da se morda kasneje niso vrnili. Piše samo, da so odšli. Odšli pa so, ne zato, ker je bil Jezus morda neprijazen. Odšli so zato, ker je bilo njihovo meso, telo, življenje razvajeno in se je razum upiral z vso močjo, da bi srce sprejelo: »Besede, ki sem vam jih govoril, so duh in življenje.«

Bog in Cerkev nam hoče ohraniti univerzalno in elementarno pravico svobodne odločitve: »Če vam ni všeč, da bi služili Gospodu si izberite danes, komu hočete služiti?« Meso, telo in razum sta lahko pomočnika pri tej svobodni odločitvi, lahko pa sta tudi velika ovira, zato Jezus zopet na nekem drugem kraju pravi: »Blagor ubogim v duhu, ker njihovo je nebeško kraljestvo« (Mt 5,3). Le kdor je preprost, krotak, ponižen in ubog v duhu, kakor sveti Rok, bo lahko služil Gospodu, bo lahko veroval in to vero izpovedal v življenju z besedami apostola Petra: »Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš in mi trdno verujemo in vemo, da si ti sveti od Boga.« In mu bo dobro, in bo užival v telesu in Duhu.

Globalni kompostnik

Čedalje bolj se sliši, da svet postaja globalna vas, ampak ravno nasprotno, postaja svetovni kompostnik, kjer se mešajo različne kulture in prakse, brez repa in glave, vsak se spozna na vse in vsak jemlje tisto, kar mu trenutno ustreza. Vsi težijo k raznovrstnim spoznanjem, a izogibamo se najpomembnejšemu spoznanju: »kaj je Gospodova volja.« Sveti Rok je celo svoje življenje namenil spoznanju Božje volje in nas k temu spoznanju vabi tudi danes.

Zakaj, kakor pravi apostol Pavel: »Skrbno izrabljajte čas, kajti dnevi so hudi.« Ekološke, tektonske in družbene spremembe, podkrepljene z raznimi epidemijami takšnih in drugačnih bolezni, nas opominjajo, ne da prihaja apokalipsa, temveč samo drugačni časi na katere smo bili navajeni. Prihajajo časi, v katerih ne bo pomembno kaj si, od kod si, kaj imaš, temveč kdo si: Božji otrok ali satanova nevesta.

»Pustite prostaštvo, da boste živeli, stopajte po poti razumnosti« je klic današnjega praznika svetega Roka, kateri je zapustil prostaštvo, ki mu ga je nudilo zavetje plemenitega in bogatega rodu, ter je začel stopati po poti razumnosti, po poti romanja iz rodne Francije v Rim, ter iskanja Gospodove volje. S tem dejanjem je opustil prostaško pragmatičnost človeških vprašanj: kaj si, od kod si, kaj imaš, ter se tako spustil v globočino Jezusove skrivnostnosti svobode, ki odgovarja na vprašanje kdo si: »Kdor je moje meso in pije mojo kri ostaja v meni in jaz v njem.«

Dnevi in časi, ki prihajajo v tem našem svetovnem kompostniku, so hudi, ker sprašujejo o človekovi identiteti in to ne kar nekega človeka, temveč vse, ki se imenujemo in naj bi bili kristjani. Kdo si, ki si danes v cerkvi? Kdo si, ki prihajaš v cerkev, k Bogu, tu pa tam, kakor se ti slučajno zazdi? Kdo si, ki se prilagajaš temu svetu in ne Bogu v katerega naj bi veroval? »Skrbno torej pazite, bratje, kako živite, ne kot nespametni, ampak kot modri.«

Sveti Rok, se je tekom svojega življenjskega romanja, prilagajal Bogu. Ni bil svetnik takoj, temveč je to postajal. Tudi preko bridkih preizkušenj, ko je sam zbolel za kužno boleznijo in je bil primoran prejeti Božjo pomoč iz gobčka psa. Ta znana podoba nam daje odgovor na našo identiteto: na koga se zanašamo tako v času veselje kot v tegobi. Človek, ki se zanaša na lastno pragmatičnost: družbenega položaja ali lastne situiranosti, bo prej ali slej obupal in pogorel. Ne bo videl Božje pomoči, ki prihaja na najbolj čudne načine. Naj si slovenski škofje še tako zatiskajo oči: katoličan bo preživel zgolj in samo v sveti evharistiji: »tako bo tisti, ki mene uživa živel v meni.« Hudič pa se trudi na mnogotere načine, da ne bi prejemali svete evharistije, tudi pri tistih, ki so zelo verni navdihuje s takšnimi in drugačnimi komplikacijami, zadržki in predsodki, ko pa je v bistvu pomembno samo eno: ali uživaš Boga in si Božji otrok, kot sveti Rok, ali pa si zgolj orodje pogubljenja.

Kje bo torej katoličan našel svojo identiteto in smisel svojega življenja? V svetovnem kompostniku raznih mnenj in prepričanj? Ne, katoličan najde svoj identiteto, svoj smisel in obstoj zgolj pred sveto evharistijo, ki jo prejema nedeljo za nedeljo in pred spovednico iz meseca v mesec. To pa lahko stori zgolj preprost človek: »Kdo je preprost naj pride sem!« Preprost, kakor je bil sveti Rok. In zato, ker je bil preprost je postal velik svetnik. Vedel je zgolj eno in to mu je zadostovalo: »Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi.«

Božja beseda je od 20. nedelje med letom.

Krava s sedlom

Sveta mati Terezija je napravila v Kalkuti dobesedni čudež. Iz čiste niča je ustvarila redovno družbo, ki se ukvarja izključno z zavrženimi izmečki prebavnega trakta družbe. In spričo takšne humanitarne dejavnosti bi človek pričakoval, da je v nenehni povezanosti z Jezusom gojila pobožne misli. Pa ni bilo tako. Sveta mati Terezija je 40 let preživela v popolni temi, v popolni čustveni osamljenosti od Jezusa, in se je večkrat spraševala ali sploh veruje, ali sploh ljubi Boga. Bila je kakor Elija iz današnjega prvega berila: »Dovolj je zdaj, Gospod vzemi moje življenje, saj nisem boljši kakor moji očetje«

Iz njenega življenja lahko ugotovimo, da vera in čustva niso vedno skladna. Vera in čustva so velikokrat podobna kravi s sedlom. Kravi sicer lahko nataknete sedlo, nihče vam ne brani, krava je vaša, toda posebnega efekta ne bo. Še več, čustva nam lahko včasih govorijo nasprotno, kar nam vera zapoveduje: »Posnemajte torej Boga, saj ste njegovi ljubljeni otroci.« Bog ljubi, a se je moral kljub ljubezni odločiti: ali se bo njegov Sin Jezus Kristus, na lesu križa daroval »sam sebe za nas kot blagodišečo daritev in žrtev Bogu.«

Vera nam zapoveduje, da moramo posnemati Boga in to pomeni, da se vere ne moremo prepuščati zgolj čustvom, temveč se moramo zanjo odločiti: »Vsak kdor posluša Očeta in se mu da poučiti, pride k meni.« Preko vere prihajamo k Jezusu, veruje tisti, ki se odloči, da bo poslušal posluša in se pusti poučiti. Sveta mati Terezija je 40 let živela z občutkom zavrženosti od Boga. Toda štirideset let je vsak dan preživela nekaj časa pred Najsvetejšim zakramentom, vsak dan je šla k obhajilu in vsak mesec k spovedi, čeprav so ji njena čustva govorila nasprotno.

In glejte, ne samo da je napravila čudež humanitarnega dela, kljub čustvom je ostala v Jezusovi navzočnosti in postala svetnica, ker se je zavedala: Če kdo je od tega kruha bo živel vekomaj. Kruh pa, ki ga bom dal jaz je moje meso za življenje sveta«. Sveta mati Terezija se je, kljub nasprotujočim čustvom odločila, da bo verovala, in sprejemala Jezusa v svetih zakramentih in po teh zakramentih je mati Terezija dobesedno postajal Jezusovo meso za življenje sveta.

Zato se spomnimo na pregovor, ki pravi: 'daleč od oči daleč od srca'. Če si boste dovolili predolgo odsotnost od češčenja Najsvetejšega zakramenta, spovedi in prejemanja obhajila v nedeljo, boste s časoma postali tujci in turisti. S turisti in tujci pa vemo, kako gre: pridejo, grejo in za seboj pustijo opustošenje. Ne samo na zunaj, problem je v naši notranjosti v našem srcu, ki zaradi odsotnosti od fizične podobe Boga postaja čedalje bolj čudno in nesprejemljivo za nas same, ko bomo šli sami sebi na živce, za naše bližnje, ki bodo morali živeti z vernim nevernikom in tudi do Boga, ki ga bomo fizično zavračali. In če nas boli, da nas kdo zavrne, koliko bo bolj boli Boga, ki nas vendarle ljubi s popolno, nesebično ljubeznijo.

Pogoj za uslišanje

Včasih se zdi, da se nič ne spremeni, ne glede na to, koliko in kako molim. Toda razlog, da naša molitev ni uslišana in da se ne zgodi tisto, kar največkrat imenujemo in razumemo kot čudež je v nas, ne v Bogu. Kakor se je izgovarjal Elizejev sluga iz današnjega prvega berila: »Kako naj to – dvajset ječmenovih hlebov in svežega klasja postavim pred sto mož.« Takšno ugovarjanje, je podobno kakor tistim, ki molijo in prosijo za dež, a na molitev pridejo brez dežnika.

Osnovna formula, osnoven recept za uslišano molitev, za čudeže je: 'milost predpostavlja naravo'. ¸Uslišana molitev, čudež je nadnaravni pojav v naravnem svetu. Kakor smo slišali v današnjem evangeliju: »Tukaj je deček, ki ima pet ječmenovih hlebov in dve ribi.« Elizej in potem Jezus ni napravil čudeža iz nič, temveč je »vzel hlebe, se zahvalil in jih razdelil med sedeče«, čisto preprosto, brez bliskanja, grmenja. Brez horde angelov in ostalih nadnaravnih bitij. Če pa je naša vera prevelika – da prav ste slišali, prevelika, kajti v imenu vere lahko počnemo velika dela, samo k obhajilu in k spovedi pa le ne moremo iti. Če naša vera ni dovolj močna, da bi šli k spovedi in v nedeljo prejeli obhajilo, potem molitev ne more biti uslišana. Kajti milost predpostavlja naravo.

Naša človeška narava, je tistih pet ječmenovih hlebov in dve ribi in to je predpogoj za uslišano molitev. Nato potrebujemo še hvaležnost, do vsega, s čimer nas je Bog obdaril pri rojstvu, med življenjem. Hvaležnost ne pride sama od sebe, temveč se jo je potrebo naučiti. Do hvaležnosti pridemo preko spoznanja, izkušnje ponižnosti, krotkosti in potrpežljivosti, kakor pravi apostol Pavel v današnjem drugem berilu: »opominjam vas, da živite vredno klica, s katerim ste bili poklicani, v vsej ponižnosti, krotkosti, potrpežljivosti.« Samo tisti, ki je bil ponižan, ki je bil ukročen in ki je nekaj pretrpel, se bo naučil hvaležnosti. Za to, kar je, kar ima. Za to, kje in s kom živi in dela.

Brez hvaležnosti, bomo zaničevali sebe in drugega, kakor apostoli iz današnjega evangelija: »a kaj je to za toliko ljudi.« Brez hvaležnosti bomo videli samo tisto, česar ni, oz. bomo videli, česa je premalo. In če ničesar ne vidimo, in ničesar ni, potem, nič ne more biti, ker: 'milost predpostavlja naravo'. Vernemu katoličanu, vse pripomore k dobremu (prim. Rim 8,28), ker se zaveda in veruje, da je Bog: »Oče vseh, nad vsemi in po vseh in v vseh.«

Točka Jezus

Stat crux dum volvitur orbis – križ stoji, ko se svet vrti, je moto karuzijanskega reda, kakor moto vernega kristjana, kakor to izraža današnja Božja beseda, saj se namreč vse vrti okoli Jezusa: »Prišel je, da oznani mir vam, ki ste bili daleč in mir tistim, ki so bili blizu.«

Zaradi Jezusa, Božjega Sina namreč prihajamo in odhajamo. Zaradi Jezusa so apostoli šli na misijo in so se vračali k Jezusu poročat: »o vsem, kar so storili in učili«. Zaradi Jezusa so odšli na samoten kraj, ker zaradi Jezusa »še jesti niso utegnili«. In po drugi strani so množice odhajale od tam, kjer so živeli in delali, da bi prišli na »samoten kraj,« ker bi se zopet srečali z Jezusom. Skupna točka tistih, ki prihajajo in odhajajo je samoten kraj. In ni bolj samotnega kraja, na tem svetu, kjer se človek lahko sreča z Bogom, kakor so to naše župnijske cerkve.

Naše cerkve in cerkvice izražajo so nepremične točke, ki obstajajo skozi stoletja in izražajo zgoraj omenjeni moto, geslo: 'križ stoji, medtem ko se svet vrti'. Cerkve in cerkvice oznanjajo Jezusa, pod podobo svetih zakramentov, ki je edina nepremična točka v življenju vernega kristjana, pa še ta nepremična točka je dinamična v svojem obstoju. Četudi smo lahko podobni razkropljenim ovcam iz današnjega prvega berila, četudi prihajamo in odhajamo, se lahko v »točki Jezus«, znova najdemo, ter dosežemo tisti mir, zaradi katerega se najdene ovce »ne bodo več bale ne plašile in nobena ne bo pogrešana.«

Skušajmo biti hvaležni za te »Jezusove točke«, ki so razširjene in razmetane po vsem svetu. To so tisti, največkrat samotni kraji, kjer lahko dosežemo svoj mir, mir, ki prihaja iz Gospoda in mir, ki ga svet ne more dati. Da, morda zopet prihajajo časi polni preizkušenj in znova se nas loteva nemir. Toda v tistih dneh, ko se zatečemo pod varstvo Najsvetejšega zakramenta, bo »Juda rešen in Izrael bo prebival na varnem.«

Ni kompromisov

V kolikor ste danes pozorno poslušali Božjo besedo, ste morda opazili nenavadno Jezusovo držo: »Če vas kakšen kraj ne sprejme, pojdite od tam in si otresite prah z nog, njim v pričevanje«. Ta drža je resnično nenavadna, saj apostolom naroča, da naj ne popuščajo in naj se ne prilagajajo svetu, če jih svet noče sprejeti.

Jezus ne dopušča nobenih sporazumov, popuščanj od svojih zahtev, predvsem do tistih, ki ne sprejmejo apostole, ki bodisi oznanjajo Jezusa, bodisi delujejo v Jezusovem imenu: »In šli slo ter oznanjali naj se spreobrnejo. Izgnali so tudi veliko hudih duhov.« Jezusovo naročilo: »otresite si prah z nog,« pomeni, če vas ne sprejmejo in ne poslušajo. Ne prekinjajte, ne grozite, temveč ignorirajte, ter pojdite dalje.

Oznanjevanje in rast nebeškega kraljestva namreč nikdar ne bo dovršeno in nikdar dokončano. Po eni strani imamo nenehen dotok kristjanov, ki morajo biti evangelizirani, po drugi strani pa imamo eno veliko mlako mlačnih kristjanov, za katere pa bi bilo dobro, da bi bili še enkrat evangelizirani. Oboji pa seveda neredko ne marajo slišati 'zoprnega drobnega tiska', kakor smo slišali v današnjem prvem berilu in tozadevno preroke odrivajo ne periferijo: »Videc, pojdi, beži v Judovo deželo, tam jej kruh in tam prerokuj. V Betelu pa odslej ne smeš več prerokovati.« Prav gotovo prerok Amos v Betelu ni prerokoval v prid zemeljskemu kralju, temveč nebeškemu, ter zato ni bil zaželen.

Želja Boga je in ostaja, da bi se vsi zveličali: »da zedini v Kristusu kot glavi vse, kar je v nebesih in kar je na zemlji.« Toda kljub tem pobožnim željam, Bog ne misli sklepati kompromisov in se Jezus ne misli metati po trepalnicah, če kdo noče izpolniti Božje volje.

Eno je, če si želimo izpolniti Božjo voljo, brez barantanja, pa naj nam to slabotna človeška narava še tako nagaja. Za takega je Bog pripravljen postati svojega Sina na križ: »V njem imamo odrešenje po njegovi krvi.«. Za takega obstajajo zakramenti Cerkve. In to svojo željo po izpolnjevanju Božje volje izkazujemo, z brezkompromisnim upoštevanjem določil, med katerimi je nedeljska maša na prvem mestu, ter s prejemanjem zakramentov pred vsem svete evharistije in svete spovedi.

Nekaj drugega pa je, če ti nočeš izpolniti Božje volje, ter zavračaš Boga: dejansko ali pa s postavljanjem nekih čudnih pogojev, bodisi v smislu 'radi bi dal a zraven nedolžen ostal', bodisi si domišljaš, da delaš Bogu uslugo, ko pa je vendarle Bog »v ljubezni določil naj bomo po Jezusu Kristusu njegovi posinovljeni otroci.«

Naše človeško življenje v resničnih in resnih zadevah, kamor za vernika spada tudi vera, ne dopušča kompromisov. Na koncu je vedno vprašanje: hočeš – nočeš. Brez pogojev, brez kompromisov. In v končni fazi, takšna je prava ljubezen: brez pogojna. Zato tudi zaročence pred poroko vprašamo: če slučajno postavljata kakšne pogoje. Kajti če jih, takšen zakon ne obstaja in ne more obstati.

Transfuzija

Brez krvi ni življenja, ki je telo. Zato današnjemu praznik imenujemo Sveto Rešnje Telo in Kri. Rešnje zato, ker rešuje. Kri ima v človekovi kulturi pomembno mesto. Človeka rešuje tako, da ga prenavlja. Tako že v stari zavezi beremo, da je Mojzes »polovico krvi in jo vlil v kotliček, polovico krvi pa poškropil po oltarju.« Pokropil je v znamenje zaveze. Krvna pogodba je močnejša od papirnate: »Glejte, to je kri zaveze.« Kajti kri, kakor vse vsak, ki je kdaj kakšno stvar dal v pralni stroj, težko sprati. Edino kar lahko ostanke krvi uniči je ogenj.

Toda ko se pojavi konflikt, pa naj bo med Bogom in človekom ali ko se pojavi zlo med ljudmi samimi, ne bo nobena kri, še tako nedolžnega jagenjčka rešila konflikta. Zato ker je jagenjček žrtvovan in nobeno živo bitje, ne si ne bo v daritev prerezalo žile za dobro skupnosti. Za rešitev konflikta, zla je potrebno darovanje in ne žrtvovanje. Zato pa potrebujemo Boga, ki je »stopil v svetišče enkrat za vselej, s svojo krvjo in dosegel večno odrešenje.« Bog nas odrešuje s prelivanjem svoje lastne krvi in darovanjem svojega lastnega telesa.

Zato je pravo, strokovno, teološko poimenovanje svete maše, evharistična daritev. Beseda evharistija namreč v grščini pomeni zahvalo. In s sveto mašo se zahvaljujemo za Sveto Telo in Kri darovano na oltarju: »nato je vzel kelih, se zahvalil, jim ga dal.« S sveto mašo na nekrvavi način darujemo Božje telo in Božjo kri, za naše Odrešenje: za rešitev tako naših medosebnih konfliktov, kakor konfliktov, ki jim imamo z Bogom, ter tako vedno znova, vsak dan sklepamo novo in večno zavezo: »To je moja kri zaveze, ki se preliva za mnoge.«

Sveta evharistija, sveto obhajilo je preizkusni kamen naše vere. Ne gre zato ali smo ga vredni prejeti, nihče ni vreden prejemati evharistije. Vendar ali imamo dovolj močno vero ali smo sposobni iti k svetemu obhajilu. Ali smo sposobni priznati, da je v tistem koščku hostije Jezusovo telo, ki nas lahko odreši. Če tega nismo sposobni priznati, in pod kakršnim koli pogojem sprejeti, potem pač nismo verni. Lahko smo vraževerni. Vraževerje zahteva žrtvovanje in maščevanje, vera pa zahteva darovanje: »Jezus je sam sebe brez madeža daroval Bogu.«

Vlogo Cerkve, duhovništva in potrebo po tem lahko razumemo zgolj s potrebo ljudi, po transfuziji brezmadežne Rešnje krvi. In nisem še slišal za primer, da bi si nekdo sam, ko je bil tega potreben dal transfuzijo. In darove vedno dobimo. Če si jih na silo vzamemo, jih pač vraževerno ukrademo.