Včasih se zdi, da se nič ne spremeni, ne glede na to, koliko in kako molim. Toda razlog, da naša molitev ni uslišana in da se ne zgodi tisto, kar največkrat imenujemo in razumemo kot čudež je v nas, ne v Bogu. Kakor se je izgovarjal Elizejev sluga iz današnjega prvega berila: »Kako naj to – dvajset ječmenovih hlebov in svežega klasja postavim pred sto mož.« Takšno ugovarjanje, je podobno kakor tistim, ki molijo in prosijo za dež, a na molitev pridejo brez dežnika.
Osnovna formula, osnoven recept za uslišano molitev, za čudeže je: 'milost predpostavlja naravo'. ¸Uslišana molitev, čudež je nadnaravni pojav v naravnem svetu. Kakor smo slišali v današnjem evangeliju: »Tukaj je deček, ki ima pet ječmenovih hlebov in dve ribi.« Elizej in potem Jezus ni napravil čudeža iz nič, temveč je »vzel hlebe, se zahvalil in jih razdelil med sedeče«, čisto preprosto, brez bliskanja, grmenja. Brez horde angelov in ostalih nadnaravnih bitij. Če pa je naša vera prevelika – da prav ste slišali, prevelika, kajti v imenu vere lahko počnemo velika dela, samo k obhajilu in k spovedi pa le ne moremo iti. Če naša vera ni dovolj močna, da bi šli k spovedi in v nedeljo prejeli obhajilo, potem molitev ne more biti uslišana. Kajti milost predpostavlja naravo.
Naša človeška narava, je tistih pet ječmenovih hlebov in dve ribi in to je predpogoj za uslišano molitev. Nato potrebujemo še hvaležnost, do vsega, s čimer nas je Bog obdaril pri rojstvu, med življenjem. Hvaležnost ne pride sama od sebe, temveč se jo je potrebo naučiti. Do hvaležnosti pridemo preko spoznanja, izkušnje ponižnosti, krotkosti in potrpežljivosti, kakor pravi apostol Pavel v današnjem drugem berilu: »opominjam vas, da živite vredno klica, s katerim ste bili poklicani, v vsej ponižnosti, krotkosti, potrpežljivosti.« Samo tisti, ki je bil ponižan, ki je bil ukročen in ki je nekaj pretrpel, se bo naučil hvaležnosti. Za to, kar je, kar ima. Za to, kje in s kom živi in dela.
Brez hvaležnosti, bomo zaničevali sebe in drugega, kakor apostoli iz današnjega evangelija: »a kaj je to za toliko ljudi.« Brez hvaležnosti bomo videli samo tisto, česar ni, oz. bomo videli, česa je premalo. In če ničesar ne vidimo, in ničesar ni, potem, nič ne more biti, ker: 'milost predpostavlja naravo'. Vernemu katoličanu, vse pripomore k dobremu (prim. Rim 8,28), ker se zaveda in veruje, da je Bog: »Oče vseh, nad vsemi in po vseh in v vseh.«
Osnovna formula, osnoven recept za uslišano molitev, za čudeže je: 'milost predpostavlja naravo'. ¸Uslišana molitev, čudež je nadnaravni pojav v naravnem svetu. Kakor smo slišali v današnjem evangeliju: »Tukaj je deček, ki ima pet ječmenovih hlebov in dve ribi.« Elizej in potem Jezus ni napravil čudeža iz nič, temveč je »vzel hlebe, se zahvalil in jih razdelil med sedeče«, čisto preprosto, brez bliskanja, grmenja. Brez horde angelov in ostalih nadnaravnih bitij. Če pa je naša vera prevelika – da prav ste slišali, prevelika, kajti v imenu vere lahko počnemo velika dela, samo k obhajilu in k spovedi pa le ne moremo iti. Če naša vera ni dovolj močna, da bi šli k spovedi in v nedeljo prejeli obhajilo, potem molitev ne more biti uslišana. Kajti milost predpostavlja naravo.
Naša človeška narava, je tistih pet ječmenovih hlebov in dve ribi in to je predpogoj za uslišano molitev. Nato potrebujemo še hvaležnost, do vsega, s čimer nas je Bog obdaril pri rojstvu, med življenjem. Hvaležnost ne pride sama od sebe, temveč se jo je potrebo naučiti. Do hvaležnosti pridemo preko spoznanja, izkušnje ponižnosti, krotkosti in potrpežljivosti, kakor pravi apostol Pavel v današnjem drugem berilu: »opominjam vas, da živite vredno klica, s katerim ste bili poklicani, v vsej ponižnosti, krotkosti, potrpežljivosti.« Samo tisti, ki je bil ponižan, ki je bil ukročen in ki je nekaj pretrpel, se bo naučil hvaležnosti. Za to, kar je, kar ima. Za to, kje in s kom živi in dela.
Brez hvaležnosti, bomo zaničevali sebe in drugega, kakor apostoli iz današnjega evangelija: »a kaj je to za toliko ljudi.« Brez hvaležnosti bomo videli samo tisto, česar ni, oz. bomo videli, česa je premalo. In če ničesar ne vidimo, in ničesar ni, potem, nič ne more biti, ker: 'milost predpostavlja naravo'. Vernemu katoličanu, vse pripomore k dobremu (prim. Rim 8,28), ker se zaveda in veruje, da je Bog: »Oče vseh, nad vsemi in po vseh in v vseh.«
Ni komentarjev:
Objavite komentar