Tisti čas so stari Izraelci godrnjali čez Mojzesa in Arona: »Odpeljala sta nas namreč v to puščavo, da z lakoto pomorita vse te ljudi.« Danes pa novo Božje izvoljeno ljudstvo kristjanov godrnjajo čez papeža, škofe in duhovnike: ker bodisi ne napravimo tako, kot je včasih bilo, bodisi nas preveč skrbi zveličanje vaše nesmrtne duše, kakor pa užitek telesa, ki bo prej ali slej crknilo in razpadlo.
Kakorkoli že, ko se ljudem začne kolcati »loncih mesa in egiptovske čebule«, ter začno godrnjati, stokati, jamrati, se cmeriti in kar je še podobnh fluktaciji človeške sentimentalnosti, je že prepozno. Takšni ljudje so že okuženi z najhujšo boleznijo človeškega srca in življenja in to je nezaupanje v tisto bistveno vrednoto krščanstva: »Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, gotovo ne bo lačen.«
Nezaupanje nas spremeni v pošast, ki žre svoje otroke, sozakonce, prijatelje, sodelavce. Ljudje, ki ne zaupajo Bogu in človeku nenehno nekaj zahtevajo: »Kakšno znamenje boš torej storil, da bomo videli in ti verjeli?« Ali ni dovolj veliko znamenje ljubezni telo moža ali žene ob katerem se zjutraj zbudiš? Ali te skrb za hrano in obleko ne prepriča dovolj, da te starši ljubijo? Ali ti župnija, nedeljska maša in možnost spovedi in obhajila, služba in otroci, ki jih imaš, ne prepriča dovolj, da te Bog ljubi? Zakaj ne vidiš nebeške mane, ki ti pada tako rekoč v naročje?
Nezaupanje je težko ozdraviti. To je zahrbtna in trdovratna bolezen, kot glivice na nogah. Zato je boljša preventiva kot kurativa: Kakor pravi apostol Pavel v današnjem drugem berilu: »Treba je odložiti starega človeka, kakor je živel doslej in ga uničujejo blodna poželenja.« Kakor hudič beži pred križem, tudi vi bežite pred blodnimi poželenji. Le ta nas spravljajo v godrnjanje in pritoževanje, ter nas zastruplja, da ne moremo videti in uživati v Božjih darovih, Božjih znamenjih ljubezni, ki jih je obilo. Bodite zadovoljni s tem, kar imate in to izkoristite v polnosti tudi tako, da: »Ne delajte za jed, ki mine, temveč za jed, ki ostane za večno življenje in vam jo bo dal Sin človekov.«
Kakorkoli že, ko se ljudem začne kolcati »loncih mesa in egiptovske čebule«, ter začno godrnjati, stokati, jamrati, se cmeriti in kar je še podobnh fluktaciji človeške sentimentalnosti, je že prepozno. Takšni ljudje so že okuženi z najhujšo boleznijo človeškega srca in življenja in to je nezaupanje v tisto bistveno vrednoto krščanstva: »Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, gotovo ne bo lačen.«
Nezaupanje nas spremeni v pošast, ki žre svoje otroke, sozakonce, prijatelje, sodelavce. Ljudje, ki ne zaupajo Bogu in človeku nenehno nekaj zahtevajo: »Kakšno znamenje boš torej storil, da bomo videli in ti verjeli?« Ali ni dovolj veliko znamenje ljubezni telo moža ali žene ob katerem se zjutraj zbudiš? Ali te skrb za hrano in obleko ne prepriča dovolj, da te starši ljubijo? Ali ti župnija, nedeljska maša in možnost spovedi in obhajila, služba in otroci, ki jih imaš, ne prepriča dovolj, da te Bog ljubi? Zakaj ne vidiš nebeške mane, ki ti pada tako rekoč v naročje?
Nezaupanje je težko ozdraviti. To je zahrbtna in trdovratna bolezen, kot glivice na nogah. Zato je boljša preventiva kot kurativa: Kakor pravi apostol Pavel v današnjem drugem berilu: »Treba je odložiti starega človeka, kakor je živel doslej in ga uničujejo blodna poželenja.« Kakor hudič beži pred križem, tudi vi bežite pred blodnimi poželenji. Le ta nas spravljajo v godrnjanje in pritoževanje, ter nas zastruplja, da ne moremo videti in uživati v Božjih darovih, Božjih znamenjih ljubezni, ki jih je obilo. Bodite zadovoljni s tem, kar imate in to izkoristite v polnosti tudi tako, da: »Ne delajte za jed, ki mine, temveč za jed, ki ostane za večno življenje in vam jo bo dal Sin človekov.«
Ni komentarjev:
Objavite komentar