Čigav prav je prav

Današnja nedelja je zadnja v cerkvenem letu in je posvečena podobi Jezusa Kristusa kot kralja. Preden začnemo novo cerkveno leto je dobro, da nas ta Jezusova podoba postavi na mesto, položaj, ki nam po resnici in pravici pripada, zato, da bomo lahko poslušali Jezusov glas, ker: »Kdor je iz resnice, posluša moj glas.«

Pilat kot svetni vladar Jezusa ni vprašal: ali si prerok, si Božji Sin, temveč »Si ti judovski kralj?« To Pilatovo vprašanje skuša Jezusa zmesti, kar potrjuje da obstaja tudi diabolično resnica, ki nas želi zmesti, vnesti kaos in prepir v naša življenja, zato, da bo svet v katerem živimo in delamo postal kakor ena velika igralnica, kjer se bomo prepirali in ravsali zaradi nesmiselnih vprašanj čigav avto, čigava Barbika je boljša oz. čigav prav je bolj prav. Diabolična resnica je, da tisti, ki dokaže, da je njegov prav bolj prav, vlada drugim. Če sledimo tej diabolični resnici, ne moremo poslušati zveličavnega in odrešilnega Jezusovega glasu, kaj šele da bi mu sledili.

Toda naša življenja niso in ne smejo nikdar postati ali biti diabolična igrica. Nihče se ne sme igrati z nami, ker življenje ni hec. Zato je današnja nedelja Kristusa Kralja, da nas opomni, na zveličavno resnico, da je Jezusu dana »večna oblast, ki ne preide in je njegovo kraljestvo neuničljivo.« Vstopimo torej v Jezusu kraljestvo in sprejmimo zveličavno resnico, da tudi v tem kraljestvu ni demokracije, temveč hierarhija ljubezni. Gospod deluje hierarhično: k Mariji ni prišel kar neki angel, temveč nadangel.

In oblast, ki v Jezusovem kraljestvu deluje, ne deluje, ne izhaja iz zavajanja ali merjenja moči, čigav prav je bolj prav temveč izhaja iz nesebične, popolne ljubezni. Zveličavna resnica je, da je »»Njemu, ki nas ljubi in nas je s svojo krvjo osvobodil naših grehov,« Bog dal vso oblast. Jezus se ne ozira na to, čigav prav je bolj prav, temveč se ozira na to, kdo ljubi. In tisti, ki ljubi, tisti vlada. Pa če se nam zdi, da ima prav ali ne.

Sami veste, da je ljubezen zelo pristranska. Včasih se zgodi, da gospe mami, bodoči mož njene hčere ni ravno po godu. To pa zato, ker gospa mama ni zaljubljena v bodočega moža svoje hčere. In ne bo se z bodočim možem poročila gospa mama, temveč gospa hči. Pravičnost zahteva povračilo in kazen. Pravičnost nasprotuje usmiljenju in ljubezni. Toda samo ljubezen lahko odpusti in preživi še tako hudo krivico: »Njemu, ki nas ljubi in nas je s svojo krvjo osvobodil naših grehov«, gre »slava in oblast na vekov veke.« Amen.

P.S. Kdor ljubi vodi in kdor ljubi se pusti voditi. 

 

P.S.S. Ljubite Jezusa in pokoren vam bo (sv. Terezija Deteta Jezusa)

Špinača

Komolčarstvo, ritolizništvo, izsiljevanje, podkupovanje in kar je še podobnega. Teh sredstev za dosego svojih ciljev ne uporabljajo samo kriminalci o katerih beremo v črni kroniki, temveč praktično vsi, vsak dan: če ne poješ špinače, solate, korenčka, ne dobiš torte. In potem se mora ubogi revež daviti s tisto zeleno rečjo. Ste kdaj pomislili, da bi uporabili vero: »Pojdi, tvoja vera te je rešila.« pravi Jezus slepemu Bartimaju v današnjem evangeliju.

Bartimaj se najbrž zavedel da z prej (zgoraj) omenjenimi sredstvi pri Jezusu ne more kaj dosti doseči. Res je, da lahko župnika, škofa, podkupite in kaj vse ljudje v župnijski pisarni ne obljubijo, da dobijo nek liste, potrdilo, versko storitev, obred Ampak: »nihče si te časti ne jemlje sam, ampak ga kliče Bog, kakor Arona«. In Boga se ne da podkupiti. Z zgoraj omenjenimi sredstvi lahko dobite neko zemeljsko dobrino, tudi če je to storitev Cerkve. Ne dobite pa milosti, blagoslova, katarze, ozdravitve in kar je najpomembnejše – odrešitve. To pride samo in nič drugače kakor po Božji milosti, ki si jo moramo izprositi: »In ko je slišal, da je to Jezus Nazarečan, je začel vpiti in govoriti: »Jezus, Davidov sin, usmili se me.«

Nobena moč tega sveta, nobeno komolčarstvo, ritolizništvo, izsiljevanje, podkupovanje in kar je še podobnega se ne more primerjati s čisto preprostim dejanjem vere: »Mnogi so ga grajali naj umolkne, on pa je še bolj vpil: »Davidov Sin, usmili se me.« Za dosego svojih zemeljskih in nebeških ciljev vernik ne potrebuje nič drugega kakor vero. Vera pa je, predvsem zaupanje.

Lahko trmarimo kot majhen otrok pri skledi špinače, lahko pa seveda uporabimo dar, ki smo ga prejeli pri svetem krstu in to je vera. Vera je predvsem zaupanje. Bartimaj hodi za Jezusom in se dere – lepše povedano moli – ker mu zaupa. Kadar torej česa ne bomo razumeli, ko kaj ne bo tako, kot si domišljamo, da bi moralo biti, ko se bomo počutili, kakor da smo pred krožnikom špinače, skledo solate ali kakšne druge čudne nagravžne stvari, takrat bomo uporabili vero, da bomo doživeli, kakor pravi prerok Jeremija: »Z jokom bodo prišli s tolažbami jih pospremim nazaj.«

Teden Božjega otroštva - Devica Marija rožnovenska

Na zadnji dan tedna otroštva, se spominjamo Rožnovenske Matere Božje. Ta spomin ima rahlo borben značaj, saj se spominjamo tistega davnega dne: 7. oktobra 1571 ko je krščanska vojska v bitki pri Lepantu premagala turško grožnjo. Kako grozna je bila ta grožnja poroča poročilo iz tistega časa, ko se je v Dunajski stolnici, ki ni ravno majhna zbralo skorajda celo mesto: vsi so molili rožni vence, bogati, revni, plemiči, meščani, kmetje vsi so bili skupaj natlačeni v tej stolnici in moli rožni venec v zaupanju na rešitev, kakor smo slišali v današnjem berilo: »Vsi ti so enodušno vztrajali v molitvi z ženami in z Jezusovo materjo Marijo in z njegovimi brati.«

Preko celega tedna smo poslušali in se učili, kako zaupati: od svete Terezije Deteta Jezusa do svetega Bruna, in vendarle imajo vsi ti svetniki eno zelo veliko skupno značilnost: molili so. Največje dejanje zaupanja je molitev. Kdor ne zaupa, ta ne upa in ne moli. Značilnost otrok je, da svoje starše nenehno nekaj prosijo in jih gnavijo. Mislim, da je še vsak kdaj v trgovini srečal otroka, ki hoče s histeričnim metanjem ob tla doseči, da bi mamica kupila igračko ali čokoladico. Otroci, ki nimajo, prosijo svoje starše, ki imajo, da bi imeli. Mi Božji otroci, ki nimamo prosimo Nebeškega Očeta, ki ima, da bi imeli. Jezus na mnogih mestih v evangeliju razodeva: prosite, iščite trkajte in boste prejeli, našli in se vam bo odprlo.

Vsekakor samo iz naslova Božjega otroka ne bomo nič prejeli. Milost predpostavlja naravo. Če ni narave, tudi milosti ni: »Ne boj se, Marija, kajti našla si milost pri Bogu«. Če svoje narave v Duhu in resnici ne privedemo pred Boga, ne moremo pričakovati kakšne posebne milosti. Tudi apostoli so se opravili iz mesta, kjer je bil Jezus križan in »Ko so prišli v mesto, so stopili v gornje prostore hiše, kjer so se zadrževali Peter vsi ostali«. Svojo človeško naravo moramo privesti pred Boga: v molitvi in dejanju. Božje sledi so sicer vidne po vsem svetu, a Božje veličastvo je v tabernaklju župnijskih cerkva.

Včasih otroci, da bi pri starših nekaj dosegli za pomoč v prošnji prosijo svoje dedke, babice, tete, strice in ostalo sorodstvo. Tako se k Bogu obračamo tudi preko Marije, saj ji zaradi njenih lastnih besed: »Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi!«, Jezus ne more odreči nobene prošnje. Od Boga lahko preko Marije z molitvijo rožnega venca marsikaj izprosimo, kakor so tudi izprosili 7. oktobra 1571.

Ker otroško zaupamo v Boga Očeta, bomo Boga molili in se Bogu priporočali, ker zaupanje pomeni, da se zavedamo in preko molitve izražam svojo vero, da: »pri Bogu ni nič nemogoče«. Če si zaskrbljen, če te je strah, če potrebuješ tolažbo, vzemi vendar rožni venec v roke in začni moliti. Marija na mnogih krajih razodeva in priporoča molitev rožnega venca. Ne pravi koliko rožnih venec moraš zmoliti, včasih je ena desetka čisto dovolj. Kakorkoli že. Če želiš živeti srečno, mirno in blagoslovljeno, potem boš molil. Kajti kdor moli zaupa in kdor zaupa, da upa in ve, da: »pri Bogu ni nič nemogoče«.

Teden Božjega otroštva - sveti Bruno

Če želimo videti in doživeti mogočna Božja dela in Božjo previdnost, ki vse čudovito ureja in vodi, potem se moramo malce odmakniti, kot je napravil današnji godovnjak, še eden, ki je noro zaupal in to je sveti Bruno, ki se ga spominjamo na 6. dan tedna Božjega otroštva. Tako beremo v današnjem berilu »Tvoja obleka ni razpadla s tebe in noga ti ni otekla že štirideset let. Spoznaj v svojem srcu, da te Gospod, tvoj Bog, vzgaja, kakor vzgaja kdo svojega sina!« Če želim spoznati, kako Bog čudovito vse ureja in vodi, in pazi, da bi se nihče od Njegovih otrok ne izgubil ali poškodoval, potem se moramo malce odmakniti.

Sveti Bruno je živel in deloval v 11. stoletju, ter na začetku, nič drugače kot mi vsi. Bil je vpet v kariero stolnega klerika v Kölnu. Živel je skorajda kot večina od nas po nekem voznem redu, ki pač ni dopuščal, kaj dosti možnosti za opazovanje in doživljanje Božje prisotnosti. Bruno, preden je postal sveti Bruno je kar visoko kotiral na takratni družbeni lestvici. Toda to družbeno vzpenjanje mu ni prinašalo zadovoljstva, temveč čedalje večjo grenkobo in razočaranje v srcu. Zato se je odločil z nekaj somišljeniki umakniti, v takrat nedostopno sosesko Chartreuse blizu Grenobla v Franciji, ter zaživeti v skrajni, radikalni obliki evangeljskega uboštva. Podobno kot sveti Frančišek nekaj stoletij kasneje, le da je sveti Frančišek živel med ljudmi, sveti Bruno pa se je od ljudi umaknil.

Značilnost zaupanja svetega Bruna izraža današnji evangeliji: »Vaša ledja naj bodo opasana in svetilke prižgane in vi bodite podobni ljudem, ki čakajo, kdaj se njihov gospod vrne s svatbe, da mu takoj odpró, ko pride in potrka«. Sveti Bruno nas želi opomniti na potrpežljivost v zaupanju. Bog ne deluje po našem voznem redu. Je čas za sejanje in je čas za žetev. Je čas za delo in je čas za počitek. Kartuzijani so še danes najstrožji red v Katoliški Cerkvi, na katere spremembe časov ne vplivajo. Imajo sicer elektriko in ostale moderne priprave, vendar te na njih ne vplivajo. Živijo tako kot je živel sveti Bruno v 11. stoletju. V določenih in ključnih momentih ohranjajo red: ohrani red in red bo ohranil tebe. In v tem je zaupanje. Človek, ki ne zaupa živi neredno, vihravo, danes tako, jutri drugače, kakor zapiha veter. Človek, ki ne zaupa živi razvrednoteno, je dovzeten za različne teorije zarot in kar je podobnega. Človek je lahko resnično svoboden zgolj okoli znotraj nekega reda in urejenosti, četudi le to ni videno idealen, saj ga red in urejenost varuje pred zunanjim nesvobodnih suženjstvom.

Sveti Bruno nam danes želi sporočiti: zaupanje je v potrpežljivosti. Dajmo Gospodu čas in priložnost, da deluje v našem življenju, četudi to čakanje traja več let. Zaupanje je pripravljenost: »Tudi vi bodite pripravljeni; zakaj ob uri, ko ne mislite, bo prišel Sin človekov«. Življenje v neki zakotni soteski v 11. stoletju je bilo daleč od prijetnega in v očeh takratnega in današnjega sveta nepopisljivo trapasto dejanje. Preizkušnje, padci, življenjska ogroženost je bila na dnevnem redu. Ampak sveti Bruno je zaupal in aktivno čakal, v spoštovanju reda, preko katerega Gospod odgovori. Gospod vedno pride in vedno odgovori, le če mu damo priložnost.

Zvestoba

Krščanski način življenja je eden najlažjih načinov, ki lahko prinese v vernikovo življenje obilo milosti, blagoslova in sreče. Lahko pa je eden najtežjih načinov, poln grenkobe in obžalovanja Odvisno od naše zvestobe do Boga. Jezusova današnja beseda: »Če te tvoja roka, noga pohujšuje jo odsekaj. Če te tvoje oko pohujšuje ga iztakni,« je morda na prvi pogled radikalna, rigorozna, pragmatična in neusmiljena. Toda ne, če gledamo iz perspektive odnosa, zvestobe.

Zvestoba je zelo krhka, občutljiva zadeva, ki jo lahko hitro kaj pohujša. Pohujšanje, pa je v bistvu spotikanje. Če se spotaknem ob kamen, če se pohujšam ob nekom ali nečem, najbrž ni kriv ne kamen, ne tisto oz. tisti. Nista kriva Eldal in Medad, ki »nista šla k šotoru in prerokovala sta v taboru.« Jozue se je spotikal in pohujševal, ker sta Eldal in Medad bila zvesta Duhu, le da sta bila zvesta malce drugače kot vsi ostali. Da se mi spotaknemo in pohujšamo ni kriv računalnik, ni kriva lepa ženska ali moški, ni kriv hladilnik, ni kriva debela in mastna kokoš, ki se sprehaja pod kuhinjskim oknom. Za nezvestobo je krivo poželenje: »Razkošno ste živeli, naslajali ste se in zredili svoja srca za dan klanja.«

Zaradi spotikanja in pohujšanja se oddaljujemo od tistih za nas življenjsko pomembnih stvari: 'daleč od oči, daleč od srca'. Toda, če svoje oči, svoje srce, svoje življenje usmerimo v Jezusa, če smo najprej njemu zvesti, bomo zvesti so zakoncu, prijatelju, sodelavcu, vsemu, kar nam je življenjskega pomeni, kajti kakor pravi Jezus na nekem drugem mestu, v Matejevem evangeliju: »V malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil. Vstopi v veselje svojega gospodarja« (Mt 25,21) Odsekajmo in odstranimo vse tiste ovire, zaradi katerih se spotikamo, pohujšujemo, da ne moremo priti do Jezusa: v zakramentih, v molitvi, v Cerkvi. Če bomo uspeli biti zvesti v tako majhni stvari, kakor je Jezus v Najsvetejšem zakramentu svete evharistije in spovedi, bomo zvesti tudi v velikih za nas življenjsko pomembnih stvareh, dogodkih in osebah.