Krščanski način življenja je eden najlažjih načinov, ki lahko prinese v vernikovo življenje obilo milosti, blagoslova in sreče. Lahko pa je eden najtežjih načinov, poln grenkobe in obžalovanja Odvisno od naše zvestobe do Boga. Jezusova današnja beseda: »Če te tvoja roka, noga pohujšuje jo odsekaj. Če te tvoje oko pohujšuje ga iztakni,« je morda na prvi pogled radikalna, rigorozna, pragmatična in neusmiljena. Toda ne, če gledamo iz perspektive odnosa, zvestobe.
Zvestoba je zelo krhka, občutljiva zadeva, ki jo lahko hitro kaj pohujša. Pohujšanje, pa je v bistvu spotikanje. Če se spotaknem ob kamen, če se pohujšam ob nekom ali nečem, najbrž ni kriv ne kamen, ne tisto oz. tisti. Nista kriva Eldal in Medad, ki »nista šla k šotoru in prerokovala sta v taboru.« Jozue se je spotikal in pohujševal, ker sta Eldal in Medad bila zvesta Duhu, le da sta bila zvesta malce drugače kot vsi ostali. Da se mi spotaknemo in pohujšamo ni kriv računalnik, ni kriva lepa ženska ali moški, ni kriv hladilnik, ni kriva debela in mastna kokoš, ki se sprehaja pod kuhinjskim oknom. Za nezvestobo je krivo poželenje: »Razkošno ste živeli, naslajali ste se in zredili svoja srca za dan klanja.«
Zaradi spotikanja in pohujšanja se oddaljujemo od tistih za nas življenjsko pomembnih stvari: 'daleč od oči, daleč od srca'. Toda, če svoje oči, svoje srce, svoje življenje usmerimo v Jezusa, če smo najprej njemu zvesti, bomo zvesti so zakoncu, prijatelju, sodelavcu, vsemu, kar nam je življenjskega pomeni, kajti kakor pravi Jezus na nekem drugem mestu, v Matejevem evangeliju: »V malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil. Vstopi v veselje svojega gospodarja« (Mt 25,21) Odsekajmo in odstranimo vse tiste ovire, zaradi katerih se spotikamo, pohujšujemo, da ne moremo priti do Jezusa: v zakramentih, v molitvi, v Cerkvi. Če bomo uspeli biti zvesti v tako majhni stvari, kakor je Jezus v Najsvetejšem zakramentu svete evharistije in spovedi, bomo zvesti tudi v velikih za nas življenjsko pomembnih stvareh, dogodkih in osebah.
Zvestoba je zelo krhka, občutljiva zadeva, ki jo lahko hitro kaj pohujša. Pohujšanje, pa je v bistvu spotikanje. Če se spotaknem ob kamen, če se pohujšam ob nekom ali nečem, najbrž ni kriv ne kamen, ne tisto oz. tisti. Nista kriva Eldal in Medad, ki »nista šla k šotoru in prerokovala sta v taboru.« Jozue se je spotikal in pohujševal, ker sta Eldal in Medad bila zvesta Duhu, le da sta bila zvesta malce drugače kot vsi ostali. Da se mi spotaknemo in pohujšamo ni kriv računalnik, ni kriva lepa ženska ali moški, ni kriv hladilnik, ni kriva debela in mastna kokoš, ki se sprehaja pod kuhinjskim oknom. Za nezvestobo je krivo poželenje: »Razkošno ste živeli, naslajali ste se in zredili svoja srca za dan klanja.«
Zaradi spotikanja in pohujšanja se oddaljujemo od tistih za nas življenjsko pomembnih stvari: 'daleč od oči, daleč od srca'. Toda, če svoje oči, svoje srce, svoje življenje usmerimo v Jezusa, če smo najprej njemu zvesti, bomo zvesti so zakoncu, prijatelju, sodelavcu, vsemu, kar nam je življenjskega pomeni, kajti kakor pravi Jezus na nekem drugem mestu, v Matejevem evangeliju: »V malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil. Vstopi v veselje svojega gospodarja« (Mt 25,21) Odsekajmo in odstranimo vse tiste ovire, zaradi katerih se spotikamo, pohujšujemo, da ne moremo priti do Jezusa: v zakramentih, v molitvi, v Cerkvi. Če bomo uspeli biti zvesti v tako majhni stvari, kakor je Jezus v Najsvetejšem zakramentu svete evharistije in spovedi, bomo zvesti tudi v velikih za nas življenjsko pomembnih stvareh, dogodkih in osebah.
Ni komentarjev:
Objavite komentar