Kdo more izmeriti globočino bolečine pravičnega Boga, ki ga nihče potrebuje, ter ga preganjajo tisti, ki so njegovi: "S sramotenjem in mučenjem ga preizkusimo, da bomo spoznali njegovo dobroto.« Mar nam ni s križanjem svojega Sina Jezusa Kristusa izkazal dovolj dobrote. Mar nam Jezusovo vstajenje, ki se razodeva v zakramentih ni dovolj za pristno in trdno krščansko upanje? Čemu potem sramotimo in mučimo svojega Boga, »ker nam je v napoto, ker nasprotuje našim delom.«
Božja dobrota je postala tako samoumevna, da nam je postala v napoto, kadar Božja pravičnost »nasprotuje našim delom.« Božja pravičnost je specifična zadeva. Ne zamenjujmo jo z neko svetno pravičnostjo, ki poudarja enakost. Božja pravičnost ne pomeni enakosti, temveč dati vsakemu tisto, kar mu pripada. To razumevanje Božje pravičnosti pa postavlja pod vprašaj Božjo dobroto, saj pod vplivom liberalizma: Liberté, égalité, fraternité vsi pričakujemo, da bomo imeli enako.
Ko postane Božja dobrota samoumevna in smo jezni zaradi tozadevne Božje pravičnosti, je čas, da v osrčje svojega življenja postavimo srčiko evangeljskega oznanila in ta s se skriva v današnjih Jezusovih besedah: »Kdor sprejme enega takih otrok v mojem imenu, mene sprejme.« Srčika evangeljskega oznanila ni otrok, kot otrok, temveč to kar otrok in otroštvo pomeni: majhno, nebogljeno bitje, popolnoma odvisno od očeta in mame, v našem krščanskem pomenu popolno odvisnost od Nebeškega Očeta. Ko pa postane Božja dobrota samoumevna, takrat Boga ne živimo več kot Nebeškega Očeta, temveč ga doživljamo kot muhastega hlapca, ki ne upošteva naših mnenj, hotenj in želja: »Prosite, pa ne prejmete, ker slabo prosite – namreč za to, da bi porabili za svoje naslade.« Ter ga zaradi neizpolnjenih slabih prošenj preganjamo, sramotimo in mučimo, ter poglabljamo globočino bolečine Boga, ki ga mi ne dojemamo kot Nebeškega Očeta, ki vse pravično in dobro vodi in ureja.
Danes, ko boste pristopali k svetemu obhajilu, pristopajte počasi, da ne boste samo zrli v fizično podobo svete hostije, temveč da boste z razumom in srcem priznali, da pristopate k Nebeškemu Očetu, ki se po milosti in ljubezni Svetega Duha, daruje nam v Jezusu Kristusu, našem Gospodu, v sveti evharistiji.
Božja dobrota je postala tako samoumevna, da nam je postala v napoto, kadar Božja pravičnost »nasprotuje našim delom.« Božja pravičnost je specifična zadeva. Ne zamenjujmo jo z neko svetno pravičnostjo, ki poudarja enakost. Božja pravičnost ne pomeni enakosti, temveč dati vsakemu tisto, kar mu pripada. To razumevanje Božje pravičnosti pa postavlja pod vprašaj Božjo dobroto, saj pod vplivom liberalizma: Liberté, égalité, fraternité vsi pričakujemo, da bomo imeli enako.
Ko postane Božja dobrota samoumevna in smo jezni zaradi tozadevne Božje pravičnosti, je čas, da v osrčje svojega življenja postavimo srčiko evangeljskega oznanila in ta s se skriva v današnjih Jezusovih besedah: »Kdor sprejme enega takih otrok v mojem imenu, mene sprejme.« Srčika evangeljskega oznanila ni otrok, kot otrok, temveč to kar otrok in otroštvo pomeni: majhno, nebogljeno bitje, popolnoma odvisno od očeta in mame, v našem krščanskem pomenu popolno odvisnost od Nebeškega Očeta. Ko pa postane Božja dobrota samoumevna, takrat Boga ne živimo več kot Nebeškega Očeta, temveč ga doživljamo kot muhastega hlapca, ki ne upošteva naših mnenj, hotenj in želja: »Prosite, pa ne prejmete, ker slabo prosite – namreč za to, da bi porabili za svoje naslade.« Ter ga zaradi neizpolnjenih slabih prošenj preganjamo, sramotimo in mučimo, ter poglabljamo globočino bolečine Boga, ki ga mi ne dojemamo kot Nebeškega Očeta, ki vse pravično in dobro vodi in ureja.
Danes, ko boste pristopali k svetemu obhajilu, pristopajte počasi, da ne boste samo zrli v fizično podobo svete hostije, temveč da boste z razumom in srcem priznali, da pristopate k Nebeškemu Očetu, ki se po milosti in ljubezni Svetega Duha, daruje nam v Jezusu Kristusu, našem Gospodu, v sveti evharistiji.
Ni komentarjev:
Objavite komentar