Karizma za herezije

Največja ovira do blažene sreče vernika, katero obljublja Jezus, je vernik sam. Zato Jezus danes jasno pravi: »Od znotraj namreč, iz človekovega srca prihajajo hudobije.« Ne ogroža nas svet v katerem živimo: svet napredka in hitenja, v imenu katerega je vse dovoljeno, svet pornografije in vsakršne izprijenosti. Hudič nas samo lovi na naših slabostih, saj imamo katoličani tako posebno karizmo, nagnjenost k herezijam: »Božjo zapoved opuščate in se držite človeškega izročila.« Tako smo bodisi presneto popolni, da ne potrebujemo nič drugega kot zgolj neke tradicionalni spremljevalne obrede kot so jaslice, pirhi, bodisi smo tako presneto nevredni, da smo nesposobni v nedeljo iti k maši in prejeti obhajilo.

Kdo je najbolj vreden, da prejme svete zakramente? Tisti, ki je najbolj nevreden. Jezus ne prihaja za popolne, temveč za odvratne, gnusne, grešnike. Kdaj kristjan doživi višek svoje vere? Takrat ko ga kolosalno polomi, ter se mu zaprejo vsa vrata razen vrat cerkve in spovednice. Kajti takrat, ko se počutiš najbolj grešnega, najbolj nevrednega oblečeš svatovsko oblačilo, ponižanja, krotkosti: »s krotkostjo sprejmite vsajeno besedo, ki ima moč, da reši vaše duše.« Ko so ti zaprta vsa vrata, takrat uspeš biti dovolj krotak, da vstopiš skozi vrata cerkve in spovednice. Vernik pa, ki niha med herezijo navidezne popolnosti ali navidezne nevrednosti, pa mu bodo zaprta vsa vrata, tudi vrata do blažene sreče.

Povejte mi: »Kateri veliki narod ima bogove, ki mu bi bili tako blizu, kakor je nam blizu Gospod, naš Bog kadar koli ga kličemo«. V vseh največjih stiskah v zgodovini človeštva so naši verni predniki klečali celo pred zaprtimi cerkvami, ker so vedeli, da je notri Jezus. Vsem je najbrž poznan dogodek, kako je sveti arški župnij Vianney vprašal kmeta, ki je dan za dnem hodil klečat pred zaprt tabernakelj – kmet mu odgovori: Jaz gledam Jezusa in Jezus gleda mene. Nič ne pomaga kislo sedeti zadaj v cerkvi in se trkati na prsa – kako smo nevredni. Nič ne pomaga in nobenemu ne koristi v pražnji obleki ali v štiklah maširati okoli cerkve, če nismo dovolj krotki, da bi Jezusa sprejeli ali ga samo gledali, zakaj: »To ljudstvo me časti z ustnicami a njih srce je daleč od mene.«

Klic, vabilo, ukaz k spreobrnjenju je glavna tema Jezusovega poslanstva in poslanstva Cerkve, vendar ne samo za tiste očitne grešnike kot so cestninarji, pocestnice, pijanci, razuzdanci itd., temveč tudi za tiste, ki se zgolj in samo »držijo po izročilu: umivajo kozarce, vrče in bakrene lonce.« Varuj te se torej, da bi zapadli v kakšno od prej omenjenih hereziji. Bodite normalni katoličani, ki imajo svoje vzpone in padce. Bojte se edino tega, da po morebitnem padcu ne bi vstali. Jezus je tukaj zato, da nas pobira in podpira. Ne zato, da nas tlači. Zakaj Jezusova utelešena beseda v svetih zakramentih ima »ima moč, da reši vaše duše.«

Če ti ni všeč, greš lahko drugam...

Potrebno je poskrbeti za tuzemske nujnosti življenja, da nismo preveč lačni in žejni, da nas preveč ne zebe ali nam ni vroče. Ne preveč, ker človek ceni stvari šele takrat ko jih nima več. Toda ne pozabimo: »Duh je tisti, ki oživlja, meso nič ne koristi.« Zato so lahko vse stvari, ki jih v Cerkvi počnemo: humanitarne, družbene, kulturne, tradicionalne itd. lahko popolnoma brez koristi, če ni Duha, ki pa prihaja k nam preko zakramentov. Zato je, po mnenju učencev in marsikaterega današnjega katoličana: »Trda je ta beseda, kdo jo more poslušati?«

Trda je Jezusova beseda, ki se prenaša preko nauka Cerkve, zato Jezus pravi na nekem drugem mestu »Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, kdor mi pravi: ›Gospod, Gospod,‹ ampak kdor uresničuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih« (Mt 7,21). Trda je beseda Cerkve, ki je beseda Jezusa pri vseh vidikih Cerkvenega in krščanskega življenja: pri pastoralni, gospodarstvu, bogoslužju itd. Ker je to beseda skrbi, ter negovanja: »Saj vendar ni nihče nikoli sovražil svojega telesa, temveč ga hrani in neguje, kakor Kristus Cerkev.« Nujno je poskrbeti za telesne nujnosti življenja, kamor spada tudi Cerkev: kot župnija ali družina. Toda ta skrb pa ni in ne sme biti usmerjena direktno na telo, na meso, temveč preko Duha, kajti »Duh je tisti, ki oživlja, meso nič ne koristi.«

Jezus ni samo tolažil in ozdravljal, je tudi resno govoril, ukazoval in grajal, kot to včasih počne Cerkev in njeni zakoniti predstojniki. In ni nujno da se ti skladajo: Božja volja zame je drugačna kot zate. Božja volja za Dolenjo vas je drugačna kot za Ribnico itd. In zato kakor takrat tudi danes: »je mnogo učencev odšlo in niso več hodili za njim.« Nikjer ne piše, da se morda kasneje niso vrnili. Piše samo, da so odšli. Odšli pa so, ne zato, ker je bil Jezus morda neprijazen. Odšli so zato, ker je bilo njihovo meso, telo, življenje razvajeno in se je razum upiral z vso močjo, da bi srce sprejelo: »Besede, ki sem vam jih govoril, so duh in življenje.«

Bog in Cerkev nam hoče ohraniti univerzalno in elementarno pravico svobodne odločitve: »Če vam ni všeč, da bi služili Gospodu si izberite danes, komu hočete služiti?« Meso, telo in razum sta lahko pomočnika pri tej svobodni odločitvi, lahko pa sta tudi velika ovira, zato Jezus zopet na nekem drugem kraju pravi: »Blagor ubogim v duhu, ker njihovo je nebeško kraljestvo« (Mt 5,3). Le kdor je preprost, krotak, ponižen in ubog v duhu, kakor sveti Rok, bo lahko služil Gospodu, bo lahko veroval in to vero izpovedal v življenju z besedami apostola Petra: »Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš in mi trdno verujemo in vemo, da si ti sveti od Boga.« In mu bo dobro, in bo užival v telesu in Duhu.

Globalni kompostnik

Čedalje bolj se sliši, da svet postaja globalna vas, ampak ravno nasprotno, postaja svetovni kompostnik, kjer se mešajo različne kulture in prakse, brez repa in glave, vsak se spozna na vse in vsak jemlje tisto, kar mu trenutno ustreza. Vsi težijo k raznovrstnim spoznanjem, a izogibamo se najpomembnejšemu spoznanju: »kaj je Gospodova volja.« Sveti Rok je celo svoje življenje namenil spoznanju Božje volje in nas k temu spoznanju vabi tudi danes.

Zakaj, kakor pravi apostol Pavel: »Skrbno izrabljajte čas, kajti dnevi so hudi.« Ekološke, tektonske in družbene spremembe, podkrepljene z raznimi epidemijami takšnih in drugačnih bolezni, nas opominjajo, ne da prihaja apokalipsa, temveč samo drugačni časi na katere smo bili navajeni. Prihajajo časi, v katerih ne bo pomembno kaj si, od kod si, kaj imaš, temveč kdo si: Božji otrok ali satanova nevesta.

»Pustite prostaštvo, da boste živeli, stopajte po poti razumnosti« je klic današnjega praznika svetega Roka, kateri je zapustil prostaštvo, ki mu ga je nudilo zavetje plemenitega in bogatega rodu, ter je začel stopati po poti razumnosti, po poti romanja iz rodne Francije v Rim, ter iskanja Gospodove volje. S tem dejanjem je opustil prostaško pragmatičnost človeških vprašanj: kaj si, od kod si, kaj imaš, ter se tako spustil v globočino Jezusove skrivnostnosti svobode, ki odgovarja na vprašanje kdo si: »Kdor je moje meso in pije mojo kri ostaja v meni in jaz v njem.«

Dnevi in časi, ki prihajajo v tem našem svetovnem kompostniku, so hudi, ker sprašujejo o človekovi identiteti in to ne kar nekega človeka, temveč vse, ki se imenujemo in naj bi bili kristjani. Kdo si, ki si danes v cerkvi? Kdo si, ki prihajaš v cerkev, k Bogu, tu pa tam, kakor se ti slučajno zazdi? Kdo si, ki se prilagajaš temu svetu in ne Bogu v katerega naj bi veroval? »Skrbno torej pazite, bratje, kako živite, ne kot nespametni, ampak kot modri.«

Sveti Rok, se je tekom svojega življenjskega romanja, prilagajal Bogu. Ni bil svetnik takoj, temveč je to postajal. Tudi preko bridkih preizkušenj, ko je sam zbolel za kužno boleznijo in je bil primoran prejeti Božjo pomoč iz gobčka psa. Ta znana podoba nam daje odgovor na našo identiteto: na koga se zanašamo tako v času veselje kot v tegobi. Človek, ki se zanaša na lastno pragmatičnost: družbenega položaja ali lastne situiranosti, bo prej ali slej obupal in pogorel. Ne bo videl Božje pomoči, ki prihaja na najbolj čudne načine. Naj si slovenski škofje še tako zatiskajo oči: katoličan bo preživel zgolj in samo v sveti evharistiji: »tako bo tisti, ki mene uživa živel v meni.« Hudič pa se trudi na mnogotere načine, da ne bi prejemali svete evharistije, tudi pri tistih, ki so zelo verni navdihuje s takšnimi in drugačnimi komplikacijami, zadržki in predsodki, ko pa je v bistvu pomembno samo eno: ali uživaš Boga in si Božji otrok, kot sveti Rok, ali pa si zgolj orodje pogubljenja.

Kje bo torej katoličan našel svojo identiteto in smisel svojega življenja? V svetovnem kompostniku raznih mnenj in prepričanj? Ne, katoličan najde svoj identiteto, svoj smisel in obstoj zgolj pred sveto evharistijo, ki jo prejema nedeljo za nedeljo in pred spovednico iz meseca v mesec. To pa lahko stori zgolj preprost človek: »Kdo je preprost naj pride sem!« Preprost, kakor je bil sveti Rok. In zato, ker je bil preprost je postal velik svetnik. Vedel je zgolj eno in to mu je zadostovalo: »Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi.«

Božja beseda je od 20. nedelje med letom.

Praznik svobode in zaupanja

To, da je Jezus bil v nebo vzet, da je šel v nebesa pred binkoštmi, ni nič nenavadnega. Še več, prav čudno bi bilo, da Božji Sin ne bi napravil nekaj čudnega, težko dojemljivega. V končni fazi, Božji Sin je Božji Sin in od njega se pričakuje, da počne čudne in nenavadne stvari.

Toda, da gre v nebesa navaden človek, kakor Marija, se zdi nenavadno, čudno in po človeški logiki nesprejemljivo. Toda v bistvu, toda v bistvu ni nenavadno, temveč ciljno, ker kot pravi apostol Pavel, bodo od mrtvih vstali »kot prvi Kristus potem, kateri bodo Kristusovi«. Tistim, ki pripadajo Kristusu ne more biti nič nelogično. Zakaj vera v Jezus Kristusa nas primora, da počnemo čudne in nenavadne stvari, ne samo v očeh nevernikov in bogokletcev, temveč dandanes tudi v očeh vernih nevernikov.

Poudarek Pavlove besede pa je: »kateri bodo Kristusovi.« Marijino vnebovzetje je poroštvo Jezusove obljube: »Kakor namreč v Adamu vsi umirajo, tako bodo v Kristusu vsi oživeli.« Oživeli pa bodo vsi, kateri bodo Kristusovi. Seveda je vprašanje, kdo je Kristusov? So to vsi tisti, ki so zapisani v matične knjige v župniji? Kristusovi so tisti, »ki Božjo besedo poslušajo in ohranijo.« Kakor Marija.

Marija je bila v nebo vzeta zato ker je popolnoma zaupala Bogu. Zaupanje pa ne pride samo od sebe, temveč preko naporne vadbe poslušanja in uboganja. Uboga pa tisti, ki je v popolnem uboštvu, odvisnosti od Boga. Poslušnost in uboganje pa v verni ne predstavlja, uboganja v nekih moralnih in etičnih normah, kot si to običajno zelo radi predstavljamo. Če nam nekdo ukazuje neko nemoralno grešno dejanje, ga seveda ne bomo ubogali. Ubogali pa bomo v tistih teoloških, dogmatičnih ritualnih zadevah naše veroizpovedi. Kar spomnimo se Kane Galilejske v kateri Marija naroča strežnikom naj ubogajo Jezusa in le ta ne zahteva od njih, naj kamnite vrče nosijo od Kane do Jeruzalema, temveč, da jih zgolj napolnijo z vodo.

Uboganje v tistih teoloških zadevah, ki ne prizadenejo naše moralne integritete, pa nas napravlja svobodne. Proste krivde, slabe vesti, ki teži k tlom in nam preprečuje, da bi se svobodno vzdignili v nebo, kakor danes praznujemo praznik Marijinega vnebovzetja.

Vstopimo torej na današnji praznik v Božji fines, ter začnimo vaditi in se utrjevati v poslušnosti in uboganju, le tako se bomo utrdili v tistem zaupanju, ki ga je imela Marija, da lahko Bog vse uredi, tudi takrat ko se nam zdi, da ni vse tako, kot bi moralo biti. V zaupanju, da lahko Bog poskrbi, kakor smo slišali v današnjem berilu, ko je žena bežala pred zmajem in hudičem: »Žena pa je ubežala v puščavo, kjer ima prostor, ki ji ga je Bog pripravil.« Bog nam je pripravil prostor, v katerega pa bomo stopili zgolj z zaupnim poslušanjem in uboganjem Božje besede, ki se razodeva tudi na ambonu in prižnici.

Krava s sedlom

Sveta mati Terezija je napravila v Kalkuti dobesedni čudež. Iz čiste niča je ustvarila redovno družbo, ki se ukvarja izključno z zavrženimi izmečki prebavnega trakta družbe. In spričo takšne humanitarne dejavnosti bi človek pričakoval, da je v nenehni povezanosti z Jezusom gojila pobožne misli. Pa ni bilo tako. Sveta mati Terezija je 40 let preživela v popolni temi, v popolni čustveni osamljenosti od Jezusa, in se je večkrat spraševala ali sploh veruje, ali sploh ljubi Boga. Bila je kakor Elija iz današnjega prvega berila: »Dovolj je zdaj, Gospod vzemi moje življenje, saj nisem boljši kakor moji očetje«

Iz njenega življenja lahko ugotovimo, da vera in čustva niso vedno skladna. Vera in čustva so velikokrat podobna kravi s sedlom. Kravi sicer lahko nataknete sedlo, nihče vam ne brani, krava je vaša, toda posebnega efekta ne bo. Še več, čustva nam lahko včasih govorijo nasprotno, kar nam vera zapoveduje: »Posnemajte torej Boga, saj ste njegovi ljubljeni otroci.« Bog ljubi, a se je moral kljub ljubezni odločiti: ali se bo njegov Sin Jezus Kristus, na lesu križa daroval »sam sebe za nas kot blagodišečo daritev in žrtev Bogu.«

Vera nam zapoveduje, da moramo posnemati Boga in to pomeni, da se vere ne moremo prepuščati zgolj čustvom, temveč se moramo zanjo odločiti: »Vsak kdor posluša Očeta in se mu da poučiti, pride k meni.« Preko vere prihajamo k Jezusu, veruje tisti, ki se odloči, da bo poslušal posluša in se pusti poučiti. Sveta mati Terezija je 40 let živela z občutkom zavrženosti od Boga. Toda štirideset let je vsak dan preživela nekaj časa pred Najsvetejšim zakramentom, vsak dan je šla k obhajilu in vsak mesec k spovedi, čeprav so ji njena čustva govorila nasprotno.

In glejte, ne samo da je napravila čudež humanitarnega dela, kljub čustvom je ostala v Jezusovi navzočnosti in postala svetnica, ker se je zavedala: Če kdo je od tega kruha bo živel vekomaj. Kruh pa, ki ga bom dal jaz je moje meso za življenje sveta«. Sveta mati Terezija se je, kljub nasprotujočim čustvom odločila, da bo verovala, in sprejemala Jezusa v svetih zakramentih in po teh zakramentih je mati Terezija dobesedno postajal Jezusovo meso za življenje sveta.

Zato se spomnimo na pregovor, ki pravi: 'daleč od oči daleč od srca'. Če si boste dovolili predolgo odsotnost od češčenja Najsvetejšega zakramenta, spovedi in prejemanja obhajila v nedeljo, boste s časoma postali tujci in turisti. S turisti in tujci pa vemo, kako gre: pridejo, grejo in za seboj pustijo opustošenje. Ne samo na zunaj, problem je v naši notranjosti v našem srcu, ki zaradi odsotnosti od fizične podobe Boga postaja čedalje bolj čudno in nesprejemljivo za nas same, ko bomo šli sami sebi na živce, za naše bližnje, ki bodo morali živeti z vernim nevernikom in tudi do Boga, ki ga bomo fizično zavračali. In če nas boli, da nas kdo zavrne, koliko bo bolj boli Boga, ki nas vendarle ljubi s popolno, nesebično ljubeznijo.

Fluktacija nezaupanja

Tisti čas so stari Izraelci godrnjali čez Mojzesa in Arona: »Odpeljala sta nas namreč v to puščavo, da z lakoto pomorita vse te ljudi.« Danes pa novo Božje izvoljeno ljudstvo kristjanov godrnjajo čez papeža, škofe in duhovnike: ker bodisi ne napravimo tako, kot je včasih bilo, bodisi nas preveč skrbi zveličanje vaše nesmrtne duše, kakor pa užitek telesa, ki bo prej ali slej crknilo in razpadlo.

Kakorkoli že, ko se ljudem začne kolcati »loncih mesa in egiptovske čebule«, ter začno godrnjati, stokati, jamrati, se cmeriti in kar je še podobnh fluktaciji človeške sentimentalnosti, je že prepozno. Takšni ljudje so že okuženi z najhujšo boleznijo človeškega srca in življenja in to je nezaupanje v tisto bistveno vrednoto krščanstva: »Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, gotovo ne bo lačen.«

Nezaupanje nas spremeni v pošast, ki žre svoje otroke, sozakonce, prijatelje, sodelavce. Ljudje, ki ne zaupajo Bogu in človeku nenehno nekaj zahtevajo: »Kakšno znamenje boš torej storil, da bomo videli in ti verjeli?« Ali ni dovolj veliko znamenje ljubezni telo moža ali žene ob katerem se zjutraj zbudiš? Ali te skrb za hrano in obleko ne prepriča dovolj, da te starši ljubijo? Ali ti župnija, nedeljska maša in možnost spovedi in obhajila, služba in otroci, ki jih imaš, ne prepriča dovolj, da te Bog ljubi? Zakaj ne vidiš nebeške mane, ki ti pada tako rekoč v naročje?

Nezaupanje je težko ozdraviti. To je zahrbtna in trdovratna bolezen, kot glivice na nogah. Zato je boljša preventiva kot kurativa: Kakor pravi apostol Pavel v današnjem drugem berilu: »Treba je odložiti starega človeka, kakor je živel doslej in ga uničujejo blodna poželenja.« Kakor hudič beži pred križem, tudi vi bežite pred blodnimi poželenji. Le ta nas spravljajo v godrnjanje in pritoževanje, ter nas zastruplja, da ne moremo videti in uživati v Božjih darovih, Božjih znamenjih ljubezni, ki jih je obilo. Bodite zadovoljni s tem, kar imate in to izkoristite v polnosti tudi tako, da: »Ne delajte za jed, ki mine, temveč za jed, ki ostane za večno življenje in vam jo bo dal Sin človekov.«