Podarim dobim

Današnji praznik Gospodovega razglašenja razglaša »načrt Božje milosti, da so namreč pogani sodediči, soudje in soudeleženci obljube v Kristusu Jezusu, in sicer po evangeliju.« To je tista bistvena novost, ki še danes pretresa svet, predvsem krščanski katoliški. Hecno je, kako tradicionalna Cerkev rada po strani gleda spreobrnjence, tujce, drugače misleče in živeče, ki kljub vsem vidnim pomanjkljivostim iščejo Boga.

Jezusa namreč niso prišli počastit samo domači pastirji, temveč tudi predstavniki tujih, poganskih narodov v podobi Svetih Treh kraljev, kakor se po ljudskem običaju imenuje današnji praznik, kakor to napoveduje prerokba preroka Izaija: »Narodi bodo prišli k tvoji luči, kralji k siju tvoje zarje.«

Današnji praznik nas želi opozoriti na pomembno dejstvo. Da se nihče ne rodi kot kristjan. Ko smo se rodili smo bili formalno pogani, neverni. In da tudi, ko s krstom formalno postaneš kristjan, to še nisi. Kristjan postaneš takrat ko storiš, kar so storili Sveti Trije kralji: »Padli so predenj in ga počastili. Odprli so svoje zaklade in mu darovali zlata, kadila in mire.« Pasti pred Jezusa in ga počastiti, pomeni ponižnost. Češčenje pritiče samo Bogu, nikdar človeku. Če hočemo Boga častiti bomo sprejemali njegovega Sina Jezusa Kristusa v podobi svete evharistije in svete spovedi, četudi se bomo morali zato ponižati in premagati lastno mišljenje, predsodke, pa tudi strahove.

Šele takrat, ko prostovoljno, svobodno, »z vsem srcem, z vso dušo in vsem mišljenjem« (Mt 22,37) sprejmeš Jezusa v sveti evaharistiji in spovedi, postaneš kristjan in s tem Jezusu daruješ zlata, kadila in mire. Jezusu daruješ svoj čas, svoje zmožnosti in talente, svoje življenje. In kar ti Jezusu daruješ, daruješ v bistvu sebi, saj ti dobiš zaradi Božje ljubezni nič drugega, nič več, nič manj, kot Odrešenje, Zveličanje in večno življenje v nebeškem kraljestvu, Božjo milost.

Biti kot Marija

Včasih se mi zdi, da obstajata dva programa: sakralni program, ki ga vernik vklopi tisti hip ko vstopi v sakralni prostor, ter izklopi že pod korom. Pod pojmom 'sakralni program' ne mislimo zgolj nekih moralno-etičnih norm ali nekih medlih krščanskih vrednot, ki jih politiki tako radi omenjajo, pa nihče točno ne ve, katere sploh so. Temveč o tisti o Božji milosti, ki pa se zdi, da preneha delovati tam nekje med korom in cerkvenimi vrati: »Potemtakem nisi več suženj, temveč sin, če pa si sin, si tudi dedič po Bogu.«

Kristjan ni dedič po Bogu zgolj v sakralnem prostoru ali pa kadar se tu pa tam loti kakšne molitve. Temveč sleherni čas, ki ga preživi tu pa tam. Sveta Božja Mati Marija, ki jo danes slavimo tako ni bila polna milosti zgolj ob spočetju in rojstvu Božjega Sina Jezusa Kristusa. Temveč je bila polna milosti tudi pod križem. In je polna milosti tudi sedaj, ko prosi za nas v nebesih. Vse to pa zato, ker je besede milosti »ohranila in jih premišljevala v svojem srcu.«

Naj bo leto 2022 v katerega smo z Marijo vstopili polno milosti. Ne samo tistih 45 minut, ki jih na teden preživimo v cerkvi, temveč sleherni čas. Tam koder živimo in koder delamo. Da pa bo polno milosti, moramo pa tudi sami nekaj narediti, kakor nam naroča Bog po Mojzesu: »Gospod naj te blagoslovi in te varuje.« Blagoslavljate vedno, povsod, vsakogar in vse po vrsti in spisku. Naj ne bo kletve na vaših ustnicah, temveč blagoslov. Tudi takrat ko boste jezni, razočarani, besni in žalostni in bi najraje vse po vrsti in spisku pošiljali k hudiču. Te besede: »Gospod naj te blagoslovi in te varuje,« ohranite in jih premišljujte v svojem srcu in boste, v letu 2022, ne samo 45 minut na teden, temveč cel teden, dan in noč, kakor Sveta Božja Mati Marija, polni milosti in nebeške sreče.

Biti kot jaslice

»Beseda je meso postala in se naselila med nami, a tema je ni sprejela.« V temi so tisti, ki so čisti kot angeli, a oholi kot hudiči, preveč grešni ali preveč popolni, da bi sprejeli Boga. Pustimo jih ob strani, naj se tema z njimi ukvarja, naj blodijo v temi smrtne sence, ker so domišljajo da nevredni sprejeti Boga. Če misliš, da si preveč popoln ali preveč nevreden sprejeti Boga, v čem je smisel krščanstva.

Ozrimo se raje na tiste, ki so učlovečeno Božjo Besedo, Jezusa Kristusa sprejeli, kajti »Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci vsem, ki verujejo v njeno ime.« Na Božični dan imamo možnost sprejeti Boga in tako postati Božji otrok. In lastnost vsakega otroka, pa naj bo človeškega ali Božjega je zaupanje. Zaupanje, da je Bog tako velik, tako mogočen, da lahko vsako zlo, vsako nevrednost, obrne v dobro. »Kajti postava je prišla po Mojzesu, milost in resnica pa po Jezusu Kristusu.«

Toda Božič ni samo danes. Božič mora biti vsak dan, kajti vsak dan moramo imeti otroško zaupanje v Boga. Brez zaupanja, ni smisla. Brez smisla ni miru. Brez miru ni veselja in brez veselja ni ljubezni. Če ni zaupanja ne vidiš: »Kako ljubke so na gorah noge glasnika, ki oznanja mi, prinaša veselo novico, oznanja rešitev.« Z zaupanjem so tudi garjaste, razpokane in glivične noge ljubke. Z zaupanjem slaviš in hvališ Boga, za vse, kar se ti pripeti, kajti z zaupanjem se ti vse, kar se ti pripeti, pripeti da bi sprejel Besedo, se združil z Gospodom.

Če uspeš sprejeti Boga, če uspeš zaupati, potem boš slišal: »Jaz mu bom oče in on mi bo sin«. In Boga boš uspel sprejeti, ne takrat ko boš čist kot angel in obenem ohol kot hudič, temveč takrat, ko bo tvoje življenje kakor jaslice. 

 

Zato Vam želim, ne samo običajnih Božičnih floskul, temveč, da bi bili vedno kakor jaslice. Da v Vaših glavah ne bi bilo kakšnih idiotskih miselnih preprek, ki bi Vam preprečevale sprejeti Jezusa v podobi svete evharistije in svete spovedi. 

Tehnika

V življenju ni pomembna velikost, temveč tehnika. Ni pomembno kaj imaš ali kaj si, kaj znaš ali kaj premoreš, temveč kako to uporabiš, kakšen odnos imaš do tega, kar imaš ali pa tudi nimaš. Tako imaš lahko najdražji bicikelj, toda če ne znaš uporabljati prestav, ti nič ne koristi. Na današnji dan, na Božič se je »razodela Božja milost, ki rešuje vse ljudi« in če te Božje milosti nisi sposoben sprejeti, si najbolj bedno bitje na tem svetu, še posebej, če se imaš za kristjana.

Jaslice delam namenoma majhne, preproste, brez odvečnega kiča, da bi morda vendarle doumeli, ker se je Jezus rodil v hlevu, v jaslicah, ker ga kič takratnega sveta ni bil sposoben sprejeti. Jezus se je rodil kot majhen otrok, kot reven popotnik, kot zavržen, »ker v prenočišču zanju ni bilo prostora«. To je pomemben stavek današnjega evangelija, zakaj, tisti, ki si domišlja, da je velik, da je pomemben, tisti ne more sprejeti nekaj majhnega, preprostega kot je Jezus v podobi svete evharistije in svete spovedi. Toda majhen in ponižen človek pride povsod in iz vsega lahko potegne nekaj dobrega.

»Ljudstvo, ki je hodilo v temi je zagledalo veliko luč, nad prebivalci v deželi smrtne sence je zasijala svetloba.« Jezusa ne more sprejeti tisti, ki živi v svetlobi napuha. Pastirji so bili preprosti, neuki ljudje. V Jezusovem času so bili pastirji na robi družbene lestvice. In vendarle je k njim pristopil Gospodov angel in rekel: »Glejte oznanjam vam veliko veselje, ki je za vse ljudi.«

Za vero ni pomembna velikost, temveč tehnika sprejemanja. V sebi moraš porušiti vse prepreke, vse predsodke, vse lastne filozofije, da boš v sveti spovedi in sveti evharistiji sprejel Jezusa kot svojega Odrešenika. Ko resnično sprejmeš Jezusa kot svojega Odrešenika, potem ti je vseeno kdo stoji pred oltarjem, kdo nosi mitro. Če sprejmeš Jezusa kot Odrešenika ti čisto vseeno ali cerkev mrzla ali topla, velika ali majhna. Čisto vseeno ti je ali se spoveš sede ali kleče, ali prejmeš obhajilo na roke ali usta. Kajti Jezus je »Božja milost, ki rešuje vse ljudi« in Jezus rešuje preko spovedi in evharistije. Če nisi sposoben sprejeti teh dveh preprostih stvari oziroma opraviti takšno preprosto dejanje, ki je »kakor dete, v plenice povito in položeno v jasli,« kot kristjan nisi storil nič.

Po Mariji k miru

V Marijinem imenu se skriva beseda MIR. To ni naključje, naš notranji mir, ki je naše največje orožje zoper nemir tega sveta, temelji na Mariji. Podoba Marije današnjega praznika Brezmadežnega spočetja Device Marije, prikazuje Marijo kot dekle stoječo z eno nogo na kači. Kača predstavlja Satana, ki razdvaja, laže ter na ta svet vnaša nemir, kaos, ki ogroža naše življenje, naš duhovni in telesni blagor: »Kača me je zapeljala in sem jedla,« pravi Eva v današnjem prvem berilu. Vedno znova se v našem življenju pojavi neka kača, hudi zmaj, ki nas s svojim brezsmiselnim govorjenjem ali rjovenjem zmede, da počnemo neumnosti.

Toda mi imamo Marijo. Marijo, ki v naša življenja vnaša red in mir, s tem, ko nam v naša življenja prinaša Jezusa, saj nas je Bog »v njem izbral, da bi bili sveti in brezmadežni pred njim.« Današnji praznik Marijinega brezmadežnega spočetja nam sporoča, da Gospodov mir prihaja v naša srca z brezmadežnostjo: »Pozdravljena, milosti polna, Gospod je s teboj.« Marija je morala biti brezmadežna, da je lahko v svoje življenje sprejela Božjega Sina Jezusa Kristusa. To je kot takrat, ko hočemo doma nekaj skuhati ali speči -potrebujemo čisto posodo in ostale pripravke. To je podobno kot če hoče zdravnik operirati pacienta, potrebuje čiste in sterilne kirurške pripomočke.

Brezmadežnost ni moralno – etična kategorija. Brezmadežnost tudi ni zunanja popolnost, saj po Evi postajamo od znotraj omadeževani zaradi izvirnega greha, ki je napuh, samovolja, neposlušnost, trma. Po Mariji pa postajamo brezmadežni, ko se prepustimo Božji volji in previdnosti, kot Marija: »Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji volji.« Ko se bomo uspeli, tudi po Marijini priprošnji, prepustiti Božji volji in previdnosti, bomo postali brezmadežni. V nas ne bo madeža Satanovega napuha, temveč bo nas delovalo »veličastvo njegove milosti, s katero nas je obdaril v Ljubljenem.« In zato boste šli pred Božičem k spovedi.

Gledanje Boga

Danes na praznik Vseh svetnikov, obeležujemo, praznujemo in slavimo Boga v vseh svetnikih in svetnicah, ki so kdaj koli živeli na zemlji in sedaj prebivajo v nebesih. Svetnike častimo preprosto zato, da bi preko njihovega zgleda in priprošnje prišli do Boga. Svetnik je svetnik predvsem zato, ker se kot prvo zaveda in priznava da je »Zveličanje v našem Bogu, ki sedi na prestolu in v Jagnjetu!« In to nam nekako največkrat še uspe.

Svetnik ali svetnica pa sta svetnika v drugo zato, ker ne komplicirata in na Boga že v času zemeljskega življenja gledata takšnega »kakršen je«. In tukaj v drugo nam največkrat ne uspe. Zakaj vsakdo, ki gleda Boga takšnega »kakršen je« ima »upanje vanj, se očiščuje, kakor je on čist.« Upanje v Boga, da zmore iz najhujšega zla, iz najhujše krivice napraviti nekaj dobrega nas očiščuje zmotnih predstav o Bogu, o nebesih, o Cerkvi, o naših bližnjih s katerimi hočemo ali nočemo živimi in delamo.

Svetniki vidijo Boga takšnega kakršen je in ga ne vidi kot avtomat za izpolnjevanje želja. Tudi ni Bog sredstvo za izživljanje svojih fanatičnih frustraciji. Bog ni trofeja, ki naj bi si jo z lastnimi zaslugami prislužili ali nagrada za uspešno in poslušno krščansko življenje. In predvsem za kristjana, za katoličana Bog ni sovražnik. Bog je naš največji blagor, saj je »»Zveličanje v našem Bogu, ki sedi na prestolu in v Jagnjetu!«

In v današnjem prvem berilu smo slišali »Vsi angeli so padli pred prestolom na svoje obličje ter molili Boga«. Ne samo angeli, tudi vsi svetniki in svetnice, ki jih danes slavimo, častimo in veselo praznujemo so že v času svojega zemeljskega življenja morali in hoteli pasti na svoje obličje, ter moliti Boga. In kako so to naredili: bili so ubogi v duhu, bili so krotki. Bili so žalostni, ker vesel človek ne more biti potolažen. Bili so lačni in žejni pravice, kajti popoln človek ne more biti nasičen. Bili so čisti v srcu, miroljubni in bili zaradi pravice preganjani. Zaradi Jezusa, ne zaradi lastne nečimrnosti, so jih zasramovali, preganjali vse hudo zoper njih lažnivo govorili. Kar poglejmo svetega Roka, kaj so z njim napravili ko je prišel po dolgem času nazaj: v ječo so ga vrgli.

Bog je takšen kakršen je in videli ga bomo le če bomo živeli po blagrih. In ko ga bomo videli, bomo imeli upanje, ki pa je tisto veliko plačilo, ki nam ga blagri danes obljubljamo: »kajti veliko je vaše plačilo v nebesih«. Upanje, da z videnem Boga, vidimo večno življenje v nebeškem kraljestvu.

Bog majhnosti

Božja veličina je v majhnosti Božjih podanikov: »Ti Betlehem – Ffrata, majhen si med Judovimi tisočnijami, iz tebe mi izide on, ki naj vlada Irazelu.« Zato je človekova duša kot majhen vrtiček, gartlc, ki ga imamo ob hišah, ter ga ne bomo obedovali z težkimi gradbenimi stroji, temveč z majhno motiko, lopatko in grabljami. Takšno majhno orodje je Marija. Marijina mogočna priprošnja je v njeni majhnosti pred Bogom.

Kar poglejmo rodovnik Jezusa Kristusa, koliko imenitnih imen zasledimo: Abraham, Izak, Jakob, David, Salomon, Sadok itd. Velika imena, ki so napravila velika dela, toda ne Odrešenika. Ta pride na koncu pri nekem Jožefu in Mariji, ki izgledata kot nekakšna prisklednika, na koncu mogočne procesije.

Če želite priti do Boga, morate biti majhni kot Marija: na videz nepomembni, nesposobni, nevredni – »ker je ni hotel osramotiti, jo je sklenil skrivaj odsloviti.« Biti morate majhni, kot miška, da se boste prebili skozi mogočno tradicijo, skozi ljudske govorice – kaj bodo pa ljudje rekli, mimo nenasitnih apetitov farizejev in hinavcev, skozi nasilje grešnega kozla, da boste zaživeli svobodno in polno življenje v Bogu: »Glej, devica bo spočela in rodila sina, ki se bo imenoval Emanuel, kar pomeni Bog z nami«.

Ljudje so pričakovali Odrešenika in ga še danes mnogi pričakujejo v ljudeh, ki si domišljajo, da so mogočni in vplivni, ter ga zato zgrešijo. Celo življenje hodijo v cerkev, a Odrešenika zgrešijo, ker Odrešenik prihaja po rojstvu majhnega otroka, ki vedno ostane majhen Božji otrok, kot je to Božja Mati Marija. Rodila je Odrešenika a ostala je Božji otrok. Ne posnemajte kralja Davida, ki se je skurbal z Betšebo. Ne posnemajte modrega Salomona, ki se je na stara leta sončil v svoji modrosti ter zato malikoval in častil tuje bogove. Posnemajte Marijo, ki je bila majhna, na videz nepomembna deklica, v očeh sodobnikov nevredna, ker je bila »noseča od Svetega Duha,« in boste deležni najpomembnejšega, kar je na tem svetu: »Bog z nami«.

Če ti ni všeč, greš lahko drugam...

Potrebno je poskrbeti za tuzemske nujnosti življenja, da nismo preveč lačni in žejni, da nas preveč ne zebe ali nam ni vroče. Ne preveč, ker človek ceni stvari šele takrat ko jih nima več. Toda ne pozabimo: »Duh je tisti, ki oživlja, meso nič ne koristi.« Zato so lahko vse stvari, ki jih v Cerkvi počnemo: humanitarne, družbene, kulturne, tradicionalne itd. lahko popolnoma brez koristi, če ni Duha, ki pa prihaja k nam preko zakramentov. Zato je, po mnenju učencev in marsikaterega današnjega katoličana: »Trda je ta beseda, kdo jo more poslušati?«

Trda je Jezusova beseda, ki se prenaša preko nauka Cerkve, zato Jezus pravi na nekem drugem mestu »Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, kdor mi pravi: ›Gospod, Gospod,‹ ampak kdor uresničuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih« (Mt 7,21). Trda je beseda Cerkve, ki je beseda Jezusa pri vseh vidikih Cerkvenega in krščanskega življenja: pri pastoralni, gospodarstvu, bogoslužju itd. Ker je to beseda skrbi, ter negovanja: »Saj vendar ni nihče nikoli sovražil svojega telesa, temveč ga hrani in neguje, kakor Kristus Cerkev.« Nujno je poskrbeti za telesne nujnosti življenja, kamor spada tudi Cerkev: kot župnija ali družina. Toda ta skrb pa ni in ne sme biti usmerjena direktno na telo, na meso, temveč preko Duha, kajti »Duh je tisti, ki oživlja, meso nič ne koristi.«

Jezus ni samo tolažil in ozdravljal, je tudi resno govoril, ukazoval in grajal, kot to včasih počne Cerkev in njeni zakoniti predstojniki. In ni nujno da se ti skladajo: Božja volja zame je drugačna kot zate. Božja volja za Dolenjo vas je drugačna kot za Ribnico itd. In zato kakor takrat tudi danes: »je mnogo učencev odšlo in niso več hodili za njim.« Nikjer ne piše, da se morda kasneje niso vrnili. Piše samo, da so odšli. Odšli pa so, ne zato, ker je bil Jezus morda neprijazen. Odšli so zato, ker je bilo njihovo meso, telo, življenje razvajeno in se je razum upiral z vso močjo, da bi srce sprejelo: »Besede, ki sem vam jih govoril, so duh in življenje.«

Bog in Cerkev nam hoče ohraniti univerzalno in elementarno pravico svobodne odločitve: »Če vam ni všeč, da bi služili Gospodu si izberite danes, komu hočete služiti?« Meso, telo in razum sta lahko pomočnika pri tej svobodni odločitvi, lahko pa sta tudi velika ovira, zato Jezus zopet na nekem drugem kraju pravi: »Blagor ubogim v duhu, ker njihovo je nebeško kraljestvo« (Mt 5,3). Le kdor je preprost, krotak, ponižen in ubog v duhu, kakor sveti Rok, bo lahko služil Gospodu, bo lahko veroval in to vero izpovedal v življenju z besedami apostola Petra: »Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš in mi trdno verujemo in vemo, da si ti sveti od Boga.« In mu bo dobro, in bo užival v telesu in Duhu.

Globalni kompostnik

Čedalje bolj se sliši, da svet postaja globalna vas, ampak ravno nasprotno, postaja svetovni kompostnik, kjer se mešajo različne kulture in prakse, brez repa in glave, vsak se spozna na vse in vsak jemlje tisto, kar mu trenutno ustreza. Vsi težijo k raznovrstnim spoznanjem, a izogibamo se najpomembnejšemu spoznanju: »kaj je Gospodova volja.« Sveti Rok je celo svoje življenje namenil spoznanju Božje volje in nas k temu spoznanju vabi tudi danes.

Zakaj, kakor pravi apostol Pavel: »Skrbno izrabljajte čas, kajti dnevi so hudi.« Ekološke, tektonske in družbene spremembe, podkrepljene z raznimi epidemijami takšnih in drugačnih bolezni, nas opominjajo, ne da prihaja apokalipsa, temveč samo drugačni časi na katere smo bili navajeni. Prihajajo časi, v katerih ne bo pomembno kaj si, od kod si, kaj imaš, temveč kdo si: Božji otrok ali satanova nevesta.

»Pustite prostaštvo, da boste živeli, stopajte po poti razumnosti« je klic današnjega praznika svetega Roka, kateri je zapustil prostaštvo, ki mu ga je nudilo zavetje plemenitega in bogatega rodu, ter je začel stopati po poti razumnosti, po poti romanja iz rodne Francije v Rim, ter iskanja Gospodove volje. S tem dejanjem je opustil prostaško pragmatičnost človeških vprašanj: kaj si, od kod si, kaj imaš, ter se tako spustil v globočino Jezusove skrivnostnosti svobode, ki odgovarja na vprašanje kdo si: »Kdor je moje meso in pije mojo kri ostaja v meni in jaz v njem.«

Dnevi in časi, ki prihajajo v tem našem svetovnem kompostniku, so hudi, ker sprašujejo o človekovi identiteti in to ne kar nekega človeka, temveč vse, ki se imenujemo in naj bi bili kristjani. Kdo si, ki si danes v cerkvi? Kdo si, ki prihajaš v cerkev, k Bogu, tu pa tam, kakor se ti slučajno zazdi? Kdo si, ki se prilagajaš temu svetu in ne Bogu v katerega naj bi veroval? »Skrbno torej pazite, bratje, kako živite, ne kot nespametni, ampak kot modri.«

Sveti Rok, se je tekom svojega življenjskega romanja, prilagajal Bogu. Ni bil svetnik takoj, temveč je to postajal. Tudi preko bridkih preizkušenj, ko je sam zbolel za kužno boleznijo in je bil primoran prejeti Božjo pomoč iz gobčka psa. Ta znana podoba nam daje odgovor na našo identiteto: na koga se zanašamo tako v času veselje kot v tegobi. Človek, ki se zanaša na lastno pragmatičnost: družbenega položaja ali lastne situiranosti, bo prej ali slej obupal in pogorel. Ne bo videl Božje pomoči, ki prihaja na najbolj čudne načine. Naj si slovenski škofje še tako zatiskajo oči: katoličan bo preživel zgolj in samo v sveti evharistiji: »tako bo tisti, ki mene uživa živel v meni.« Hudič pa se trudi na mnogotere načine, da ne bi prejemali svete evharistije, tudi pri tistih, ki so zelo verni navdihuje s takšnimi in drugačnimi komplikacijami, zadržki in predsodki, ko pa je v bistvu pomembno samo eno: ali uživaš Boga in si Božji otrok, kot sveti Rok, ali pa si zgolj orodje pogubljenja.

Kje bo torej katoličan našel svojo identiteto in smisel svojega življenja? V svetovnem kompostniku raznih mnenj in prepričanj? Ne, katoličan najde svoj identiteto, svoj smisel in obstoj zgolj pred sveto evharistijo, ki jo prejema nedeljo za nedeljo in pred spovednico iz meseca v mesec. To pa lahko stori zgolj preprost človek: »Kdo je preprost naj pride sem!« Preprost, kakor je bil sveti Rok. In zato, ker je bil preprost je postal velik svetnik. Vedel je zgolj eno in to mu je zadostovalo: »Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi.«

Božja beseda je od 20. nedelje med letom.

Praznik svobode in zaupanja

To, da je Jezus bil v nebo vzet, da je šel v nebesa pred binkoštmi, ni nič nenavadnega. Še več, prav čudno bi bilo, da Božji Sin ne bi napravil nekaj čudnega, težko dojemljivega. V končni fazi, Božji Sin je Božji Sin in od njega se pričakuje, da počne čudne in nenavadne stvari.

Toda, da gre v nebesa navaden človek, kakor Marija, se zdi nenavadno, čudno in po človeški logiki nesprejemljivo. Toda v bistvu, toda v bistvu ni nenavadno, temveč ciljno, ker kot pravi apostol Pavel, bodo od mrtvih vstali »kot prvi Kristus potem, kateri bodo Kristusovi«. Tistim, ki pripadajo Kristusu ne more biti nič nelogično. Zakaj vera v Jezus Kristusa nas primora, da počnemo čudne in nenavadne stvari, ne samo v očeh nevernikov in bogokletcev, temveč dandanes tudi v očeh vernih nevernikov.

Poudarek Pavlove besede pa je: »kateri bodo Kristusovi.« Marijino vnebovzetje je poroštvo Jezusove obljube: »Kakor namreč v Adamu vsi umirajo, tako bodo v Kristusu vsi oživeli.« Oživeli pa bodo vsi, kateri bodo Kristusovi. Seveda je vprašanje, kdo je Kristusov? So to vsi tisti, ki so zapisani v matične knjige v župniji? Kristusovi so tisti, »ki Božjo besedo poslušajo in ohranijo.« Kakor Marija.

Marija je bila v nebo vzeta zato ker je popolnoma zaupala Bogu. Zaupanje pa ne pride samo od sebe, temveč preko naporne vadbe poslušanja in uboganja. Uboga pa tisti, ki je v popolnem uboštvu, odvisnosti od Boga. Poslušnost in uboganje pa v verni ne predstavlja, uboganja v nekih moralnih in etičnih normah, kot si to običajno zelo radi predstavljamo. Če nam nekdo ukazuje neko nemoralno grešno dejanje, ga seveda ne bomo ubogali. Ubogali pa bomo v tistih teoloških, dogmatičnih ritualnih zadevah naše veroizpovedi. Kar spomnimo se Kane Galilejske v kateri Marija naroča strežnikom naj ubogajo Jezusa in le ta ne zahteva od njih, naj kamnite vrče nosijo od Kane do Jeruzalema, temveč, da jih zgolj napolnijo z vodo.

Uboganje v tistih teoloških zadevah, ki ne prizadenejo naše moralne integritete, pa nas napravlja svobodne. Proste krivde, slabe vesti, ki teži k tlom in nam preprečuje, da bi se svobodno vzdignili v nebo, kakor danes praznujemo praznik Marijinega vnebovzetja.

Vstopimo torej na današnji praznik v Božji fines, ter začnimo vaditi in se utrjevati v poslušnosti in uboganju, le tako se bomo utrdili v tistem zaupanju, ki ga je imela Marija, da lahko Bog vse uredi, tudi takrat ko se nam zdi, da ni vse tako, kot bi moralo biti. V zaupanju, da lahko Bog poskrbi, kakor smo slišali v današnjem berilu, ko je žena bežala pred zmajem in hudičem: »Žena pa je ubežala v puščavo, kjer ima prostor, ki ji ga je Bog pripravil.« Bog nam je pripravil prostor, v katerega pa bomo stopili zgolj z zaupnim poslušanjem in uboganjem Božje besede, ki se razodeva tudi na ambonu in prižnici.

Zmagovita dvojica

Sveti Peter in Pavel sta zmagovita dvojica, ki določata smer in ritem Cerkve. Peter, ki je Jezusu sledil od začetka, ko ga je Jezus poklical kot ribiča, ki je bil priča Jezusovi smrti in vstajenju, ter Pavel, spreobrnjenec, ki se je Jezus pridružil kasneje in je bil najprej celo njen preganjalec. Sveti Peter in Pavel sta kot vera in razum: drug drugemu ne nasprotujeta, temveč se dopolnjujeta.

Sveti Peter je tradicionalist. Predstavlja tisto, kar je v Cerkvi tradicionalno in konzervativno. Sveti Peter predstavlja legalistično, pravno, razumsko institucionalno dojemanje krščanstva. Jezus Petru poveri ključe nebeškega kraljestva: »Kar koli boš zavezal na zemlji bo razvezano v nebesih in kar koli boš razvezal na zemlji bo razvezano v nebesih,« zaradi česar je Peter prvi papež in ta oblast zavezovati in razvezovati se po apostolskem nasledstvu prenaša tja do zadnjega kaplana Svete Katoliške in Apostolske Cerkve In da kljub vsemu Peter Jezusa večkrat izda, kot Pavel, zakaj Peter deluje razumsko in ko razumu nekaj ni logično – odpove. Zato zgolj goli tracionalni obredi, zgolj razumsko, človeško, tradicionalno dojemanje krščanstva prej ali slej odpove.

Zato krščanstvo vedno znova potrebuje dotok žive vode Duha, ki pa doteka preko spreobrnjenja – apostola Pavla. Apostol Pavel je diametralno nasprotje apostola Petra, zakaj Peter je, Pavel pa se daruje: »jaz se že darujem in čas moje razveze je blizu. Dober boj sem dobojeval, tek dokončal, vero ohranil.« Nemogoče je ohraniti vero, če se nenehno ne spreobračamo, če se nenehno ne obračamo na pravo pot. Cerkev, ki se vedno znova ne spreobrača, postaja zatohla zakristija, ki pa je pomembna, da lahko celotna skupnost opravlja bogoslužje.

Apostol Peter je akcija, dejavno življenje oznanjevanje Cerkve: »Petra so torej stražili v ječi.« Peter je bil v ječi, ker je oznanjal veselo novico evangelija. Peter je bil v ječi, ker je po trgih in ulicah oznanjal, razvezoval grehe ljudi. Apostol Pavel pa je kontemplacija: »Cerkev pa je zanj neprenehoma k Bogu molila.« Apostol Pavel ne napravi toliko čudežev, kot apostol Peter, apostol Pavel pa razlaga, uči in moli.

Apostol Peter in apostol Pavel sta si bila različna: po karakterju, po starosti, po poslanstvu. Prvi tradicionalist, drugi spreobrnjenec. A sta bila po Jezusu Kristusu brata. Nista si nasprotovala, temveč sta se dopolnjevala. Nista delovala enako, ker je to nemogoče, sta pa isto verovala. Oba sta verovala v enega in istega Jezusa Kristusa. Če je v Cerkvi samo akcija postane Cerkev politična stranka, obrtniška delavnica. Če pa je v Cerkvi samo kontemplacija, pa postanemo brezoblična meglica. Cerkev, pa naj bo to škofija, župnija ali pa družina, mora biti malce Petrovska in malce Pavlinska. Danes praznujemo in slavimo to različnost v eni in isti veri, v Jezusa Kristusa, kajti Jezus je »Gospod, pravičen sodnik; pa ne le meni, ampak vsem, ki v ljubezni pričakujejo njegov prihod.«

Vera je pridobitev

Danes v Sveti Katoliški in Apostolski Cerkvi praznujemo praznik rojstva svetega Janeza Krstnika. Njegova veličina ni v tem, kar je počel, namreč, da je krščeval v Jordanu, temveč v tem, kar je bil: »luč poganskim narodom.« Ker je učlovečenje Božjega Sina nekaj tako imenitnega in prevelikega za preprosto človeško dojemanje, je bilo potrebno tudi rojstvo Janeza Krstnika, da bi nekako zgladil pot in bi ljudje lažje prišli in sprejeli to veselno oznanilo evangelija.

Ne bomo in ne smemo tajiti, da je razodeta Božja resnica težko razumljiva in sprejemljiva. Božja logika je drugačna od človeške logike: »Strah je obšel vse njihove sosede. Vsi ki so to slišali, pa so si vzeli k srcu in so govorili: Kaj neki bo iz tega otroka.« Jezus ne prihaja razvajat naših čustvenih burbončic, temveč njegova beseda včasih zareže kot dvorezen meč. Ampak ne, če si za zgled postaviš Janeza Krstnika. On je prvi svetnik in sveti, kakor luč poganskim narodom, da bi svoja srca in svoja življenje pripravili na prejem razodete Božje ljubezni. Ta Božja ljubezen je tako skoncentrirana, tako močna, tako direktna, brez mask in fasad, je kakor da bi si direktno v žilo vbrizgali bezgov sirup. To pač ne gre.

Kdor ni čisto dobro naravnan na to Božjo ljubezen, bo spričo vsega truda, ki ga je morda vložil v Cerkev, v vero, v Boga prej ali slej čisto po človeško zavzdihnil: »Zaman sem se trudil, za nič sem potratil svojo moč.« To je znamenje, da nismo če čisto naravnani na Božjo logiko in Božjo ljubezen. Ko pa bomo sposobni z veseljem in ponosom vzklikniti kakor je vzkliknil sveti Janez Krstnik: »Za menoj prihaja ta, ki mu nisem vreden odvezati obuvala z nog.« Takrat ko bomo lahko to dejali, pa bomo vedeli da smo na pravi poti Odrešenja.

Zgled Janeza Krstnika daje smisel naši veri, ki ni zgolj izguba časa in talentov, ki jih podarimo Bogu preko Cerkve. Janez Krstnik je porabil svoje življenje, na koncu z mučeniško smrtjo, za to, da je pripravljal pot za Jezusa. Temveč je vsa izguba zgolj navidezna, saj z vero v Boga vedno samo pridobimo, zakaj pri »Gospodu je moja pravica in pri mojem Bogu moje plačilo.«

Transfuzija

Brez krvi ni življenja, ki je telo. Zato današnjemu praznik imenujemo Sveto Rešnje Telo in Kri. Rešnje zato, ker rešuje. Kri ima v človekovi kulturi pomembno mesto. Človeka rešuje tako, da ga prenavlja. Tako že v stari zavezi beremo, da je Mojzes »polovico krvi in jo vlil v kotliček, polovico krvi pa poškropil po oltarju.« Pokropil je v znamenje zaveze. Krvna pogodba je močnejša od papirnate: »Glejte, to je kri zaveze.« Kajti kri, kakor vse vsak, ki je kdaj kakšno stvar dal v pralni stroj, težko sprati. Edino kar lahko ostanke krvi uniči je ogenj.

Toda ko se pojavi konflikt, pa naj bo med Bogom in človekom ali ko se pojavi zlo med ljudmi samimi, ne bo nobena kri, še tako nedolžnega jagenjčka rešila konflikta. Zato ker je jagenjček žrtvovan in nobeno živo bitje, ne si ne bo v daritev prerezalo žile za dobro skupnosti. Za rešitev konflikta, zla je potrebno darovanje in ne žrtvovanje. Zato pa potrebujemo Boga, ki je »stopil v svetišče enkrat za vselej, s svojo krvjo in dosegel večno odrešenje.« Bog nas odrešuje s prelivanjem svoje lastne krvi in darovanjem svojega lastnega telesa.

Zato je pravo, strokovno, teološko poimenovanje svete maše, evharistična daritev. Beseda evharistija namreč v grščini pomeni zahvalo. In s sveto mašo se zahvaljujemo za Sveto Telo in Kri darovano na oltarju: »nato je vzel kelih, se zahvalil, jim ga dal.« S sveto mašo na nekrvavi način darujemo Božje telo in Božjo kri, za naše Odrešenje: za rešitev tako naših medosebnih konfliktov, kakor konfliktov, ki jim imamo z Bogom, ter tako vedno znova, vsak dan sklepamo novo in večno zavezo: »To je moja kri zaveze, ki se preliva za mnoge.«

Sveta evharistija, sveto obhajilo je preizkusni kamen naše vere. Ne gre zato ali smo ga vredni prejeti, nihče ni vreden prejemati evharistije. Vendar ali imamo dovolj močno vero ali smo sposobni iti k svetemu obhajilu. Ali smo sposobni priznati, da je v tistem koščku hostije Jezusovo telo, ki nas lahko odreši. Če tega nismo sposobni priznati, in pod kakršnim koli pogojem sprejeti, potem pač nismo verni. Lahko smo vraževerni. Vraževerje zahteva žrtvovanje in maščevanje, vera pa zahteva darovanje: »Jezus je sam sebe brez madeža daroval Bogu.«

Vlogo Cerkve, duhovništva in potrebo po tem lahko razumemo zgolj s potrebo ljudi, po transfuziji brezmadežne Rešnje krvi. In nisem še slišal za primer, da bi si nekdo sam, ko je bil tega potreben dal transfuzijo. In darove vedno dobimo. Če si jih na silo vzamemo, jih pač vraževerno ukrademo.