Brez krvi ni življenja, ki je telo. Zato današnjemu praznik imenujemo Sveto Rešnje Telo in Kri. Rešnje zato, ker rešuje. Kri ima v človekovi kulturi pomembno mesto. Človeka rešuje tako, da ga prenavlja. Tako že v stari zavezi beremo, da je Mojzes »polovico krvi in jo vlil v kotliček, polovico krvi pa poškropil po oltarju.« Pokropil je v znamenje zaveze. Krvna pogodba je močnejša od papirnate: »Glejte, to je kri zaveze.« Kajti kri, kakor vse vsak, ki je kdaj kakšno stvar dal v pralni stroj, težko sprati. Edino kar lahko ostanke krvi uniči je ogenj.
Toda ko se pojavi konflikt, pa naj bo med Bogom in človekom ali ko se pojavi zlo med ljudmi samimi, ne bo nobena kri, še tako nedolžnega jagenjčka rešila konflikta. Zato ker je jagenjček žrtvovan in nobeno živo bitje, ne si ne bo v daritev prerezalo žile za dobro skupnosti. Za rešitev konflikta, zla je potrebno darovanje in ne žrtvovanje. Zato pa potrebujemo Boga, ki je »stopil v svetišče enkrat za vselej, s svojo krvjo in dosegel večno odrešenje.« Bog nas odrešuje s prelivanjem svoje lastne krvi in darovanjem svojega lastnega telesa.
Zato je pravo, strokovno, teološko poimenovanje svete maše, evharistična daritev. Beseda evharistija namreč v grščini pomeni zahvalo. In s sveto mašo se zahvaljujemo za Sveto Telo in Kri darovano na oltarju: »nato je vzel kelih, se zahvalil, jim ga dal.« S sveto mašo na nekrvavi način darujemo Božje telo in Božjo kri, za naše Odrešenje: za rešitev tako naših medosebnih konfliktov, kakor konfliktov, ki jim imamo z Bogom, ter tako vedno znova, vsak dan sklepamo novo in večno zavezo: »To je moja kri zaveze, ki se preliva za mnoge.«
Sveta evharistija, sveto obhajilo je preizkusni kamen naše vere. Ne gre zato ali smo ga vredni prejeti, nihče ni vreden prejemati evharistije. Vendar ali imamo dovolj močno vero ali smo sposobni iti k svetemu obhajilu. Ali smo sposobni priznati, da je v tistem koščku hostije Jezusovo telo, ki nas lahko odreši. Če tega nismo sposobni priznati, in pod kakršnim koli pogojem sprejeti, potem pač nismo verni. Lahko smo vraževerni. Vraževerje zahteva žrtvovanje in maščevanje, vera pa zahteva darovanje: »Jezus je sam sebe brez madeža daroval Bogu.«
Vlogo Cerkve, duhovništva in potrebo po tem lahko razumemo zgolj s potrebo ljudi, po transfuziji brezmadežne Rešnje krvi. In nisem še slišal za primer, da bi si nekdo sam, ko je bil tega potreben dal transfuzijo. In darove vedno dobimo. Če si jih na silo vzamemo, jih pač vraževerno ukrademo.
Toda ko se pojavi konflikt, pa naj bo med Bogom in človekom ali ko se pojavi zlo med ljudmi samimi, ne bo nobena kri, še tako nedolžnega jagenjčka rešila konflikta. Zato ker je jagenjček žrtvovan in nobeno živo bitje, ne si ne bo v daritev prerezalo žile za dobro skupnosti. Za rešitev konflikta, zla je potrebno darovanje in ne žrtvovanje. Zato pa potrebujemo Boga, ki je »stopil v svetišče enkrat za vselej, s svojo krvjo in dosegel večno odrešenje.« Bog nas odrešuje s prelivanjem svoje lastne krvi in darovanjem svojega lastnega telesa.
Zato je pravo, strokovno, teološko poimenovanje svete maše, evharistična daritev. Beseda evharistija namreč v grščini pomeni zahvalo. In s sveto mašo se zahvaljujemo za Sveto Telo in Kri darovano na oltarju: »nato je vzel kelih, se zahvalil, jim ga dal.« S sveto mašo na nekrvavi način darujemo Božje telo in Božjo kri, za naše Odrešenje: za rešitev tako naših medosebnih konfliktov, kakor konfliktov, ki jim imamo z Bogom, ter tako vedno znova, vsak dan sklepamo novo in večno zavezo: »To je moja kri zaveze, ki se preliva za mnoge.«
Sveta evharistija, sveto obhajilo je preizkusni kamen naše vere. Ne gre zato ali smo ga vredni prejeti, nihče ni vreden prejemati evharistije. Vendar ali imamo dovolj močno vero ali smo sposobni iti k svetemu obhajilu. Ali smo sposobni priznati, da je v tistem koščku hostije Jezusovo telo, ki nas lahko odreši. Če tega nismo sposobni priznati, in pod kakršnim koli pogojem sprejeti, potem pač nismo verni. Lahko smo vraževerni. Vraževerje zahteva žrtvovanje in maščevanje, vera pa zahteva darovanje: »Jezus je sam sebe brez madeža daroval Bogu.«
Vlogo Cerkve, duhovništva in potrebo po tem lahko razumemo zgolj s potrebo ljudi, po transfuziji brezmadežne Rešnje krvi. In nisem še slišal za primer, da bi si nekdo sam, ko je bil tega potreben dal transfuzijo. In darove vedno dobimo. Če si jih na silo vzamemo, jih pač vraževerno ukrademo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar