Sveti Peter in Pavel sta zmagovita dvojica, ki določata smer in ritem Cerkve. Peter, ki je Jezusu sledil od začetka, ko ga je Jezus poklical kot ribiča, ki je bil priča Jezusovi smrti in vstajenju, ter Pavel, spreobrnjenec, ki se je Jezus pridružil kasneje in je bil najprej celo njen preganjalec. Sveti Peter in Pavel sta kot vera in razum: drug drugemu ne nasprotujeta, temveč se dopolnjujeta.
Sveti Peter je tradicionalist. Predstavlja tisto, kar je v Cerkvi tradicionalno in konzervativno. Sveti Peter predstavlja legalistično, pravno, razumsko institucionalno dojemanje krščanstva. Jezus Petru poveri ključe nebeškega kraljestva: »Kar koli boš zavezal na zemlji bo razvezano v nebesih in kar koli boš razvezal na zemlji bo razvezano v nebesih,« zaradi česar je Peter prvi papež in ta oblast zavezovati in razvezovati se po apostolskem nasledstvu prenaša tja do zadnjega kaplana Svete Katoliške in Apostolske Cerkve In da kljub vsemu Peter Jezusa večkrat izda, kot Pavel, zakaj Peter deluje razumsko in ko razumu nekaj ni logično – odpove. Zato zgolj goli tracionalni obredi, zgolj razumsko, človeško, tradicionalno dojemanje krščanstva prej ali slej odpove.
Zato krščanstvo vedno znova potrebuje dotok žive vode Duha, ki pa doteka preko spreobrnjenja – apostola Pavla. Apostol Pavel je diametralno nasprotje apostola Petra, zakaj Peter je, Pavel pa se daruje: »jaz se že darujem in čas moje razveze je blizu. Dober boj sem dobojeval, tek dokončal, vero ohranil.« Nemogoče je ohraniti vero, če se nenehno ne spreobračamo, če se nenehno ne obračamo na pravo pot. Cerkev, ki se vedno znova ne spreobrača, postaja zatohla zakristija, ki pa je pomembna, da lahko celotna skupnost opravlja bogoslužje.
Apostol Peter je akcija, dejavno življenje oznanjevanje Cerkve: »Petra so torej stražili v ječi.« Peter je bil v ječi, ker je oznanjal veselo novico evangelija. Peter je bil v ječi, ker je po trgih in ulicah oznanjal, razvezoval grehe ljudi. Apostol Pavel pa je kontemplacija: »Cerkev pa je zanj neprenehoma k Bogu molila.« Apostol Pavel ne napravi toliko čudežev, kot apostol Peter, apostol Pavel pa razlaga, uči in moli.
Apostol Peter in apostol Pavel sta si bila različna: po karakterju, po starosti, po poslanstvu. Prvi tradicionalist, drugi spreobrnjenec. A sta bila po Jezusu Kristusu brata. Nista si nasprotovala, temveč sta se dopolnjevala. Nista delovala enako, ker je to nemogoče, sta pa isto verovala. Oba sta verovala v enega in istega Jezusa Kristusa. Če je v Cerkvi samo akcija postane Cerkev politična stranka, obrtniška delavnica. Če pa je v Cerkvi samo kontemplacija, pa postanemo brezoblična meglica. Cerkev, pa naj bo to škofija, župnija ali pa družina, mora biti malce Petrovska in malce Pavlinska. Danes praznujemo in slavimo to različnost v eni in isti veri, v Jezusa Kristusa, kajti Jezus je »Gospod, pravičen sodnik; pa ne le meni, ampak vsem, ki v ljubezni pričakujejo njegov prihod.«
Sveti Peter je tradicionalist. Predstavlja tisto, kar je v Cerkvi tradicionalno in konzervativno. Sveti Peter predstavlja legalistično, pravno, razumsko institucionalno dojemanje krščanstva. Jezus Petru poveri ključe nebeškega kraljestva: »Kar koli boš zavezal na zemlji bo razvezano v nebesih in kar koli boš razvezal na zemlji bo razvezano v nebesih,« zaradi česar je Peter prvi papež in ta oblast zavezovati in razvezovati se po apostolskem nasledstvu prenaša tja do zadnjega kaplana Svete Katoliške in Apostolske Cerkve In da kljub vsemu Peter Jezusa večkrat izda, kot Pavel, zakaj Peter deluje razumsko in ko razumu nekaj ni logično – odpove. Zato zgolj goli tracionalni obredi, zgolj razumsko, človeško, tradicionalno dojemanje krščanstva prej ali slej odpove.
Zato krščanstvo vedno znova potrebuje dotok žive vode Duha, ki pa doteka preko spreobrnjenja – apostola Pavla. Apostol Pavel je diametralno nasprotje apostola Petra, zakaj Peter je, Pavel pa se daruje: »jaz se že darujem in čas moje razveze je blizu. Dober boj sem dobojeval, tek dokončal, vero ohranil.« Nemogoče je ohraniti vero, če se nenehno ne spreobračamo, če se nenehno ne obračamo na pravo pot. Cerkev, ki se vedno znova ne spreobrača, postaja zatohla zakristija, ki pa je pomembna, da lahko celotna skupnost opravlja bogoslužje.
Apostol Peter je akcija, dejavno življenje oznanjevanje Cerkve: »Petra so torej stražili v ječi.« Peter je bil v ječi, ker je oznanjal veselo novico evangelija. Peter je bil v ječi, ker je po trgih in ulicah oznanjal, razvezoval grehe ljudi. Apostol Pavel pa je kontemplacija: »Cerkev pa je zanj neprenehoma k Bogu molila.« Apostol Pavel ne napravi toliko čudežev, kot apostol Peter, apostol Pavel pa razlaga, uči in moli.
Apostol Peter in apostol Pavel sta si bila različna: po karakterju, po starosti, po poslanstvu. Prvi tradicionalist, drugi spreobrnjenec. A sta bila po Jezusu Kristusu brata. Nista si nasprotovala, temveč sta se dopolnjevala. Nista delovala enako, ker je to nemogoče, sta pa isto verovala. Oba sta verovala v enega in istega Jezusa Kristusa. Če je v Cerkvi samo akcija postane Cerkev politična stranka, obrtniška delavnica. Če pa je v Cerkvi samo kontemplacija, pa postanemo brezoblična meglica. Cerkev, pa naj bo to škofija, župnija ali pa družina, mora biti malce Petrovska in malce Pavlinska. Danes praznujemo in slavimo to različnost v eni in isti veri, v Jezusa Kristusa, kajti Jezus je »Gospod, pravičen sodnik; pa ne le meni, ampak vsem, ki v ljubezni pričakujejo njegov prihod.«
Ni komentarjev:
Objavite komentar