Če ti ni všeč, greš lahko drugam...

Potrebno je poskrbeti za tuzemske nujnosti življenja, da nismo preveč lačni in žejni, da nas preveč ne zebe ali nam ni vroče. Ne preveč, ker človek ceni stvari šele takrat ko jih nima več. Toda ne pozabimo: »Duh je tisti, ki oživlja, meso nič ne koristi.« Zato so lahko vse stvari, ki jih v Cerkvi počnemo: humanitarne, družbene, kulturne, tradicionalne itd. lahko popolnoma brez koristi, če ni Duha, ki pa prihaja k nam preko zakramentov. Zato je, po mnenju učencev in marsikaterega današnjega katoličana: »Trda je ta beseda, kdo jo more poslušati?«

Trda je Jezusova beseda, ki se prenaša preko nauka Cerkve, zato Jezus pravi na nekem drugem mestu »Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, kdor mi pravi: ›Gospod, Gospod,‹ ampak kdor uresničuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih« (Mt 7,21). Trda je beseda Cerkve, ki je beseda Jezusa pri vseh vidikih Cerkvenega in krščanskega življenja: pri pastoralni, gospodarstvu, bogoslužju itd. Ker je to beseda skrbi, ter negovanja: »Saj vendar ni nihče nikoli sovražil svojega telesa, temveč ga hrani in neguje, kakor Kristus Cerkev.« Nujno je poskrbeti za telesne nujnosti življenja, kamor spada tudi Cerkev: kot župnija ali družina. Toda ta skrb pa ni in ne sme biti usmerjena direktno na telo, na meso, temveč preko Duha, kajti »Duh je tisti, ki oživlja, meso nič ne koristi.«

Jezus ni samo tolažil in ozdravljal, je tudi resno govoril, ukazoval in grajal, kot to včasih počne Cerkev in njeni zakoniti predstojniki. In ni nujno da se ti skladajo: Božja volja zame je drugačna kot zate. Božja volja za Dolenjo vas je drugačna kot za Ribnico itd. In zato kakor takrat tudi danes: »je mnogo učencev odšlo in niso več hodili za njim.« Nikjer ne piše, da se morda kasneje niso vrnili. Piše samo, da so odšli. Odšli pa so, ne zato, ker je bil Jezus morda neprijazen. Odšli so zato, ker je bilo njihovo meso, telo, življenje razvajeno in se je razum upiral z vso močjo, da bi srce sprejelo: »Besede, ki sem vam jih govoril, so duh in življenje.«

Bog in Cerkev nam hoče ohraniti univerzalno in elementarno pravico svobodne odločitve: »Če vam ni všeč, da bi služili Gospodu si izberite danes, komu hočete služiti?« Meso, telo in razum sta lahko pomočnika pri tej svobodni odločitvi, lahko pa sta tudi velika ovira, zato Jezus zopet na nekem drugem kraju pravi: »Blagor ubogim v duhu, ker njihovo je nebeško kraljestvo« (Mt 5,3). Le kdor je preprost, krotak, ponižen in ubog v duhu, kakor sveti Rok, bo lahko služil Gospodu, bo lahko veroval in to vero izpovedal v življenju z besedami apostola Petra: »Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš in mi trdno verujemo in vemo, da si ti sveti od Boga.« In mu bo dobro, in bo užival v telesu in Duhu.

Nepopoln človek

Slabosti. Napake. Pomanjkljivosti. To so stvari, s katerimi se dnevno srečujemo in ki nas največkrat spravijo v slabo voljo. Pa ni nobene potrebe za to, če jih jemljemo tako, kakor jih vidi Bog. Bog dopušča takšne stvari v našem življenju in v življenju naših bližnjih s katerimi živimo in delamo iz preprostega razloga, da se ne bi prevzeli: »da se zaradi vzvišenosti razodetja ne bi prevzel, mi je bil dan v meso trn, satanov poslanec, ki naj bi me tepel, da se ne bi prevzel.« In človek se lahko hitro prevzame: malce višja izobrazba, malce pomembnejši položaj, malce več denarja, pa že misliš, da si Bog in batina.

Prevzeten človek je človek »trmastega obraza in predrznega srca.« Je neizprosen, netoleranten, ne dopušča in ne priznava niti svojih slabosti in pomanjkljivosti ter jih skuša zastreti z neko lažno fasado idealnosti, niti tujih. Zahteva popolnost in vidi samo nepopolnost: »Ali ni to tisti tesar, sin Marije?« Prevzeten človek si domišlja, da je edinstveno, superiorno, nadnaravno bitje. Ter je seveda zato slep in gluh za tisto, kar je resnično nadnaravno. Prevzeten človek ni in ne more biti veren, zakaj, kakor beremo v prvem Petrovem pismu: »Bog se prevzetnim upira, ponižnim daje milost« (1 Pt 5,5). In zaradi te nevere ima Bog zvezane roke: »In ni mogel tam storiti nobenega mogočnega dela. In čudil se je njihovi neveri«

Slabosti. Napake. Pomanjkljivosti so zato, da nas zbližajo. Pomanjkljivosti, lastne in tuje nas napravljajo ranljive, ponižne, občutljive, empatične, dovzetne za bližnjega, pa naj bo to Bog ali človek: »Dovolj ti je moja milost. Moč se krepi v slabotnosti.« Jaz imam nekaj, kar ti nimaš, ti imaš nekaj, kar jaz nimam. Najine slabosti naju povežejo, krepijo in dajo moč. Saj si lahko medsebojno pomagava in tako gradiva odnos. Poglejmo samo ljubezen: odrasel človek mogočen v besedi in dejanju se zaljubi in postane otročji, nespameten, ranljiv. Bljak! Tega prevzeten človek ni sposoben. Prevzeten človek ni sposoben ne ljubiti in ne verovati. Prevzeten človek kupuje, zahteva, jemlje, krade.

Poglejmo samo apostola Petra. Ni bolj neprimernega človeka, da bi bil prvi izmed vseh apostolov, prvi škof in prvi papež. Njemu, ki je Jezusa tolikokrat izdal, da sploh ne štejemo več. Njemu, ki je tako dvomil, da ni mogel hoditi po vodi. Njemu, ki je bil pri zadnji večerji poln visokoletečih besed in je nato prvi zbežal v Getsemaniju, ter ga na to trikrat zatajil. Njemu je Jezus zaupal ključe nebeškega kraljestva in mu dal oblast razvezovati in zavezovati grehe. Njemu je Jezus najbolj zaupal, ker je bil šibak, slaboten, pomanjkljiv. Zakaj Petru? »Dovolj ti je moja milost. Moč se v slabosti spopolnjuje«.

Ne bojmo se, ne bežimo in ne jezimo se zaradi lastnih ali tujih slabosti, pomanjkljivosti. To so orodja našega Odrešenja. Zakaj, ko priznavava, da sva slabotna, da sva ranljiva, naju to preganja in priganja, k tistemu, ki je sposoben delati »mogočna dela«, tistemu ki obuja od mrtvih: in to je Bog. Zato se svojih slabosti, pomanjkljivosti, napak, ne bom sramoval, ne bom jih skrival, temveč: »se bom zelo rad ponašal s svojo šibkostjo, da bi se v meni naselila Kristusova moč.«