Celo življenje se srečujem in ukvarjam z ljudmi, ki mislijo, da vedo več, kakor je v knjigi zapisano. Ki morajo imeti absolutni prav in če ne dosežejo svojega zganjajo tak cirkus, da bi še svetnika minilo potrpljenje. Nihče ni nezmotljiv, nihče razen Boga. Papež je nezmotljiv samo takrat ko razglasi dogmo. Ko je papež Benedikt XVI. izjavil da je edino zveličavno obhajanje na usta, se moti. Ker tega ni razglasil kot dogmo, temveč samo kot mnenje. In če je papež Frančišek heretik je tudi papež Benedikt XVI. Pa ni ne eden ne drug, oba trobita isto, samo vsak na svoj kornet. Dogma pa je, da je Jezus Bog in človek, da je navzoč v svetih zakramentih in da je milost za zveličanje potrebna. »In tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti po povrnil.«
Ne bomo se zveličali, glede na ali se obhajamo na usta ali na roke, ali so ženske oblečene v kiklo ali v hlače (apostoli so bili vsi v kiklah, tunikah), ali je križ na pogrebu ali ga ni, ali se bo zvonilo trikrat ali dvakrat, ali bodo jajca požegnana ali ne, ali bo maša v latinščini ali ne (prve maše so bile v grščini, aramejščini, sveti Hieronim je prevajal v latinščino, ne iz latinščine) temveč: »In tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti po povrnil.« Cerkvena tradicija, izročilo, navada je lahko zgolj fasada. Za katero se skriva gniloba in tragika človeka, ni ne more sprejeti in verovati, da je Jezus Bog in človek, da je navzoč v svetih zakramentih in da je milost za zveličanje potrebna. In če ti kakršna koli človeško dejanje ali beseda preprečuje, da bi šel k sveti spovedi in da bi sprejel obhajilo, to pomeni, da ti veruješ v človeka in ne v Boga. »In tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti po povrnil.«
Kdo je Magdaleni Gornik povzročil največ trpljenja: pocestnice, nezakonski otroci, sodomiti, pijanci, morilci? Za te iskrene, vidne grehe je trpela, kakor je trpel Kristus na križu in delala zanje pokoro. Magdaleni Gornik so povzročili največ trpljenja tisti, ki so ob njeni postelji pobožno zdihovali, nato pa jo na ulici skrivaj opravljali in obrekovali. In proti tej lažni, hinavski napuhnjeni pobožnosti danes govori Božja beseda pepelnične srede: »Pretrgajte svoja srca in ne svojih oblačil, vrnite se h Gospodu, svojemu Bogu.« Ker je Magdalena Gornik pretrgala svoje srce in vsi, ki so bili takrat z njo in bodo danes z njo, so in bodo zmagali. Kdor pa pretrga samo svoja oblačila, bo obležal v prahu zgodovine. »In tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti po povrnil.«
Zato tisti, ki pretrgajo samo svoja oblačila se ne spovedujejo, ne obhajajo in vzamejo od Cerkvenega nauka, tradicije vzamejo samo tisto, kar jim trenutno ustreza, ne da bi se dejansko poglobili v zadevo. In to je tisto, kar Jezusa tako moti: »ne bodite kakor hinavci, da se pokažejo ljudem,« kako so sveti, pobožni in krepostni.
Toda: »Glejte, zdaj je čas milosti, zdaj je čas rešitve«. 40 dni imamo časa, da se spreobrnemo. Odpovedali se bomo neki samoumevni zadevi, da bomo spoznali, da ni samoumevno, da se bo nekaj zgodilo, če pritisnemo na gumb. Živimo namreč preveč samoumevno – pritisnem na gumb in nekaj se bo, se mora zgoditi. Ker je takšna tradicija, ker je takšna navada, a ne? Nič na tem svetu ni samoumevno, temveč je vse dar, milost Boga Očeta. In ko se s postenjem, odpovedjo začnem zavedati, da je vse milost, na to milost odgovarjam z miloščino, dobrimi deli. Tudi ko grem v nedeljo k maši, ko grem k obhajilu, ko grem k spovedi, tudi to so dobra dela, to je miloščina, ki jo mi dajemo Bogu in Cerkvi. In ko počnemo prvo in drugo, lahko delamo najbolj zveličavno, to je da molimo. Zakaj, »Ob času milosti sem te uslišal in na dan rešitve sem ti pomagal«.
Ne bomo se zveličali, glede na ali se obhajamo na usta ali na roke, ali so ženske oblečene v kiklo ali v hlače (apostoli so bili vsi v kiklah, tunikah), ali je križ na pogrebu ali ga ni, ali se bo zvonilo trikrat ali dvakrat, ali bodo jajca požegnana ali ne, ali bo maša v latinščini ali ne (prve maše so bile v grščini, aramejščini, sveti Hieronim je prevajal v latinščino, ne iz latinščine) temveč: »In tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti po povrnil.« Cerkvena tradicija, izročilo, navada je lahko zgolj fasada. Za katero se skriva gniloba in tragika človeka, ni ne more sprejeti in verovati, da je Jezus Bog in človek, da je navzoč v svetih zakramentih in da je milost za zveličanje potrebna. In če ti kakršna koli človeško dejanje ali beseda preprečuje, da bi šel k sveti spovedi in da bi sprejel obhajilo, to pomeni, da ti veruješ v človeka in ne v Boga. »In tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti po povrnil.«
Kdo je Magdaleni Gornik povzročil največ trpljenja: pocestnice, nezakonski otroci, sodomiti, pijanci, morilci? Za te iskrene, vidne grehe je trpela, kakor je trpel Kristus na križu in delala zanje pokoro. Magdaleni Gornik so povzročili največ trpljenja tisti, ki so ob njeni postelji pobožno zdihovali, nato pa jo na ulici skrivaj opravljali in obrekovali. In proti tej lažni, hinavski napuhnjeni pobožnosti danes govori Božja beseda pepelnične srede: »Pretrgajte svoja srca in ne svojih oblačil, vrnite se h Gospodu, svojemu Bogu.« Ker je Magdalena Gornik pretrgala svoje srce in vsi, ki so bili takrat z njo in bodo danes z njo, so in bodo zmagali. Kdor pa pretrga samo svoja oblačila, bo obležal v prahu zgodovine. »In tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti po povrnil.«
Zato tisti, ki pretrgajo samo svoja oblačila se ne spovedujejo, ne obhajajo in vzamejo od Cerkvenega nauka, tradicije vzamejo samo tisto, kar jim trenutno ustreza, ne da bi se dejansko poglobili v zadevo. In to je tisto, kar Jezusa tako moti: »ne bodite kakor hinavci, da se pokažejo ljudem,« kako so sveti, pobožni in krepostni.
Toda: »Glejte, zdaj je čas milosti, zdaj je čas rešitve«. 40 dni imamo časa, da se spreobrnemo. Odpovedali se bomo neki samoumevni zadevi, da bomo spoznali, da ni samoumevno, da se bo nekaj zgodilo, če pritisnemo na gumb. Živimo namreč preveč samoumevno – pritisnem na gumb in nekaj se bo, se mora zgoditi. Ker je takšna tradicija, ker je takšna navada, a ne? Nič na tem svetu ni samoumevno, temveč je vse dar, milost Boga Očeta. In ko se s postenjem, odpovedjo začnem zavedati, da je vse milost, na to milost odgovarjam z miloščino, dobrimi deli. Tudi ko grem v nedeljo k maši, ko grem k obhajilu, ko grem k spovedi, tudi to so dobra dela, to je miloščina, ki jo mi dajemo Bogu in Cerkvi. In ko počnemo prvo in drugo, lahko delamo najbolj zveličavno, to je da molimo. Zakaj, »Ob času milosti sem te uslišal in na dan rešitve sem ti pomagal«.
Ni komentarjev:
Objavite komentar