Globalni kompostnik

Čedalje bolj se sliši, da svet postaja globalna vas, ampak ravno nasprotno, postaja svetovni kompostnik, kjer se mešajo različne kulture in prakse, brez repa in glave, vsak se spozna na vse in vsak jemlje tisto, kar mu trenutno ustreza. Vsi težijo k raznovrstnim spoznanjem, a izogibamo se najpomembnejšemu spoznanju: »kaj je Gospodova volja.« Sveti Rok je celo svoje življenje namenil spoznanju Božje volje in nas k temu spoznanju vabi tudi danes.

Zakaj, kakor pravi apostol Pavel: »Skrbno izrabljajte čas, kajti dnevi so hudi.« Ekološke, tektonske in družbene spremembe, podkrepljene z raznimi epidemijami takšnih in drugačnih bolezni, nas opominjajo, ne da prihaja apokalipsa, temveč samo drugačni časi na katere smo bili navajeni. Prihajajo časi, v katerih ne bo pomembno kaj si, od kod si, kaj imaš, temveč kdo si: Božji otrok ali satanova nevesta.

»Pustite prostaštvo, da boste živeli, stopajte po poti razumnosti« je klic današnjega praznika svetega Roka, kateri je zapustil prostaštvo, ki mu ga je nudilo zavetje plemenitega in bogatega rodu, ter je začel stopati po poti razumnosti, po poti romanja iz rodne Francije v Rim, ter iskanja Gospodove volje. S tem dejanjem je opustil prostaško pragmatičnost človeških vprašanj: kaj si, od kod si, kaj imaš, ter se tako spustil v globočino Jezusove skrivnostnosti svobode, ki odgovarja na vprašanje kdo si: »Kdor je moje meso in pije mojo kri ostaja v meni in jaz v njem.«

Dnevi in časi, ki prihajajo v tem našem svetovnem kompostniku, so hudi, ker sprašujejo o človekovi identiteti in to ne kar nekega človeka, temveč vse, ki se imenujemo in naj bi bili kristjani. Kdo si, ki si danes v cerkvi? Kdo si, ki prihajaš v cerkev, k Bogu, tu pa tam, kakor se ti slučajno zazdi? Kdo si, ki se prilagajaš temu svetu in ne Bogu v katerega naj bi veroval? »Skrbno torej pazite, bratje, kako živite, ne kot nespametni, ampak kot modri.«

Sveti Rok, se je tekom svojega življenjskega romanja, prilagajal Bogu. Ni bil svetnik takoj, temveč je to postajal. Tudi preko bridkih preizkušenj, ko je sam zbolel za kužno boleznijo in je bil primoran prejeti Božjo pomoč iz gobčka psa. Ta znana podoba nam daje odgovor na našo identiteto: na koga se zanašamo tako v času veselje kot v tegobi. Človek, ki se zanaša na lastno pragmatičnost: družbenega položaja ali lastne situiranosti, bo prej ali slej obupal in pogorel. Ne bo videl Božje pomoči, ki prihaja na najbolj čudne načine. Naj si slovenski škofje še tako zatiskajo oči: katoličan bo preživel zgolj in samo v sveti evharistiji: »tako bo tisti, ki mene uživa živel v meni.« Hudič pa se trudi na mnogotere načine, da ne bi prejemali svete evharistije, tudi pri tistih, ki so zelo verni navdihuje s takšnimi in drugačnimi komplikacijami, zadržki in predsodki, ko pa je v bistvu pomembno samo eno: ali uživaš Boga in si Božji otrok, kot sveti Rok, ali pa si zgolj orodje pogubljenja.

Kje bo torej katoličan našel svojo identiteto in smisel svojega življenja? V svetovnem kompostniku raznih mnenj in prepričanj? Ne, katoličan najde svoj identiteto, svoj smisel in obstoj zgolj pred sveto evharistijo, ki jo prejema nedeljo za nedeljo in pred spovednico iz meseca v mesec. To pa lahko stori zgolj preprost človek: »Kdo je preprost naj pride sem!« Preprost, kakor je bil sveti Rok. In zato, ker je bil preprost je postal velik svetnik. Vedel je zgolj eno in to mu je zadostovalo: »Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi.«

Božja beseda je od 20. nedelje med letom.

Nepopoln človek

Slabosti. Napake. Pomanjkljivosti. To so stvari, s katerimi se dnevno srečujemo in ki nas največkrat spravijo v slabo voljo. Pa ni nobene potrebe za to, če jih jemljemo tako, kakor jih vidi Bog. Bog dopušča takšne stvari v našem življenju in v življenju naših bližnjih s katerimi živimo in delamo iz preprostega razloga, da se ne bi prevzeli: »da se zaradi vzvišenosti razodetja ne bi prevzel, mi je bil dan v meso trn, satanov poslanec, ki naj bi me tepel, da se ne bi prevzel.« In človek se lahko hitro prevzame: malce višja izobrazba, malce pomembnejši položaj, malce več denarja, pa že misliš, da si Bog in batina.

Prevzeten človek je človek »trmastega obraza in predrznega srca.« Je neizprosen, netoleranten, ne dopušča in ne priznava niti svojih slabosti in pomanjkljivosti ter jih skuša zastreti z neko lažno fasado idealnosti, niti tujih. Zahteva popolnost in vidi samo nepopolnost: »Ali ni to tisti tesar, sin Marije?« Prevzeten človek si domišlja, da je edinstveno, superiorno, nadnaravno bitje. Ter je seveda zato slep in gluh za tisto, kar je resnično nadnaravno. Prevzeten človek ni in ne more biti veren, zakaj, kakor beremo v prvem Petrovem pismu: »Bog se prevzetnim upira, ponižnim daje milost« (1 Pt 5,5). In zaradi te nevere ima Bog zvezane roke: »In ni mogel tam storiti nobenega mogočnega dela. In čudil se je njihovi neveri«

Slabosti. Napake. Pomanjkljivosti so zato, da nas zbližajo. Pomanjkljivosti, lastne in tuje nas napravljajo ranljive, ponižne, občutljive, empatične, dovzetne za bližnjega, pa naj bo to Bog ali človek: »Dovolj ti je moja milost. Moč se krepi v slabotnosti.« Jaz imam nekaj, kar ti nimaš, ti imaš nekaj, kar jaz nimam. Najine slabosti naju povežejo, krepijo in dajo moč. Saj si lahko medsebojno pomagava in tako gradiva odnos. Poglejmo samo ljubezen: odrasel človek mogočen v besedi in dejanju se zaljubi in postane otročji, nespameten, ranljiv. Bljak! Tega prevzeten človek ni sposoben. Prevzeten človek ni sposoben ne ljubiti in ne verovati. Prevzeten človek kupuje, zahteva, jemlje, krade.

Poglejmo samo apostola Petra. Ni bolj neprimernega človeka, da bi bil prvi izmed vseh apostolov, prvi škof in prvi papež. Njemu, ki je Jezusa tolikokrat izdal, da sploh ne štejemo več. Njemu, ki je tako dvomil, da ni mogel hoditi po vodi. Njemu, ki je bil pri zadnji večerji poln visokoletečih besed in je nato prvi zbežal v Getsemaniju, ter ga na to trikrat zatajil. Njemu je Jezus zaupal ključe nebeškega kraljestva in mu dal oblast razvezovati in zavezovati grehe. Njemu je Jezus najbolj zaupal, ker je bil šibak, slaboten, pomanjkljiv. Zakaj Petru? »Dovolj ti je moja milost. Moč se v slabosti spopolnjuje«.

Ne bojmo se, ne bežimo in ne jezimo se zaradi lastnih ali tujih slabosti, pomanjkljivosti. To so orodja našega Odrešenja. Zakaj, ko priznavava, da sva slabotna, da sva ranljiva, naju to preganja in priganja, k tistemu, ki je sposoben delati »mogočna dela«, tistemu ki obuja od mrtvih: in to je Bog. Zato se svojih slabosti, pomanjkljivosti, napak, ne bom sramoval, ne bom jih skrival, temveč: »se bom zelo rad ponašal s svojo šibkostjo, da bi se v meni naselila Kristusova moč.«