torek, 29. junij 2021

Zmagovita dvojica

Sveti Peter in Pavel sta zmagovita dvojica, ki določata smer in ritem Cerkve. Peter, ki je Jezusu sledil od začetka, ko ga je Jezus poklical kot ribiča, ki je bil priča Jezusovi smrti in vstajenju, ter Pavel, spreobrnjenec, ki se je Jezus pridružil kasneje in je bil najprej celo njen preganjalec. Sveti Peter in Pavel sta kot vera in razum: drug drugemu ne nasprotujeta, temveč se dopolnjujeta.

Sveti Peter je tradicionalist. Predstavlja tisto, kar je v Cerkvi tradicionalno in konzervativno. Sveti Peter predstavlja legalistično, pravno, razumsko institucionalno dojemanje krščanstva. Jezus Petru poveri ključe nebeškega kraljestva: »Kar koli boš zavezal na zemlji bo razvezano v nebesih in kar koli boš razvezal na zemlji bo razvezano v nebesih,« zaradi česar je Peter prvi papež in ta oblast zavezovati in razvezovati se po apostolskem nasledstvu prenaša tja do zadnjega kaplana Svete Katoliške in Apostolske Cerkve In da kljub vsemu Peter Jezusa večkrat izda, kot Pavel, zakaj Peter deluje razumsko in ko razumu nekaj ni logično – odpove. Zato zgolj goli tracionalni obredi, zgolj razumsko, človeško, tradicionalno dojemanje krščanstva prej ali slej odpove.

Zato krščanstvo vedno znova potrebuje dotok žive vode Duha, ki pa doteka preko spreobrnjenja – apostola Pavla. Apostol Pavel je diametralno nasprotje apostola Petra, zakaj Peter je, Pavel pa se daruje: »jaz se že darujem in čas moje razveze je blizu. Dober boj sem dobojeval, tek dokončal, vero ohranil.« Nemogoče je ohraniti vero, če se nenehno ne spreobračamo, če se nenehno ne obračamo na pravo pot. Cerkev, ki se vedno znova ne spreobrača, postaja zatohla zakristija, ki pa je pomembna, da lahko celotna skupnost opravlja bogoslužje.

Apostol Peter je akcija, dejavno življenje oznanjevanje Cerkve: »Petra so torej stražili v ječi.« Peter je bil v ječi, ker je oznanjal veselo novico evangelija. Peter je bil v ječi, ker je po trgih in ulicah oznanjal, razvezoval grehe ljudi. Apostol Pavel pa je kontemplacija: »Cerkev pa je zanj neprenehoma k Bogu molila.« Apostol Pavel ne napravi toliko čudežev, kot apostol Peter, apostol Pavel pa razlaga, uči in moli.

Apostol Peter in apostol Pavel sta si bila različna: po karakterju, po starosti, po poslanstvu. Prvi tradicionalist, drugi spreobrnjenec. A sta bila po Jezusu Kristusu brata. Nista si nasprotovala, temveč sta se dopolnjevala. Nista delovala enako, ker je to nemogoče, sta pa isto verovala. Oba sta verovala v enega in istega Jezusa Kristusa. Če je v Cerkvi samo akcija postane Cerkev politična stranka, obrtniška delavnica. Če pa je v Cerkvi samo kontemplacija, pa postanemo brezoblična meglica. Cerkev, pa naj bo to škofija, župnija ali pa družina, mora biti malce Petrovska in malce Pavlinska. Danes praznujemo in slavimo to različnost v eni in isti veri, v Jezusa Kristusa, kajti Jezus je »Gospod, pravičen sodnik; pa ne le meni, ampak vsem, ki v ljubezni pričakujejo njegov prihod.«

nedelja, 27. junij 2021

Vraževerniki

Vsake toliko časa moram človek napraviti kakšno trapasto dejanje, zato da ostane, postane normalen. In kaj je v očeh sveta bolj trapastega kakor vera: »Rekla je namreč: Tudi če se dotaknem le njegove obleke, bom rešena.« Mnogim s katerimi živimo ali delamo, v službi ali družbi se zdimo verniki trapasti. Toda našega sveta ne oblikuje množica mevž in mehkužcev, ki si ne upajo stopiti iz svojih tradicionalnih okvirov, v katerih se vera velikokrat sprevrže v vraževerje, temveč žene in možje, ki so ravno dovolj trapasti, da si upajo verovati: »Hči tvoja vera te je rešila.«

Poglejte predstojnika shodnice z imenom Jair, pomemben mož takratne državne religije, kakšno vero je imel, da je šel prosit nekega Jezusa, ki je oznanjal nek čuden nauk: »Moja hči je v zadnjih zdihljajih, pridi, da ozdravi.«

Tako krvotočna žena, kakor Jair iz evangelija sta napravila nekaj nezaslišanega, ne tradicionalnega, nekonvencionalnega, kakor so tudi Jezusove besede nekonvencionalne : »Deklica ni umrla, ampak spi. In posmehovali so se mu.« Predstojnik in krvotočna žena sta morala storiti, kar sta storila, ter šla do Jezusa, ker bi se jima drugače zaradi tegob življenja – krvotočnost – mrtev otrok - zmešalo. To kar sta napravila pa sta napravila zato, ker sta verovala.

Vera, sama po sebi zahteva nenavadna dejanja. Če jih ni, lahko vera sprevrže v vraževerje, v storitev. Ko vera ne služi več svojemu namenu, to da je most med mojo notranjostjo – dušo in svetom. Eni gredo v vraževerje, drugi v naveličanost oboje pa je smrt vere, ki je »stopila v svet po hudičevi nevoščljivosti, izkusijo pa jo tisti, ki so njegovi.« Ko vera ne služi več povezovanju človeka in Boga, napravimo greh. Greh naredimo praviloma vedno takrat ko smo naveličani, zdolgočaseni. Prešuštvo je šolski primer tega: mož in žena prevarata drug drugega takrat, ko sta naveličana drug drugega. Iščemo popestritev v adrenalinu, v igralništvu, in podobnih deviacijah.

Zato vsake toliko časa potrebujemo manjši pretres, moramo storiti manjšo traparijo, da se začnemo zavedati: »kako ste v vsem nadvse bogati – v veri, besedi in spoznanju, v vsakršni gorečnosti in naši ljubezni.« Da se začnemo zavedati bogastva svoje vero in jo začnemo dejavno in javno prakticirati. Ko začutite, da vera postaja gola tradicija, folklora, verska storite – poživite jo. Naredite nekaj nenavadnega kot sta to storila krvotočna žena in Jair – šla sta, dotaknila sta se, prosila sta. Na Novi Štifti imate svete stopnice – ste se že kdaj po kolenih povzpeli po njih? Namesto, da greste v Dalmacijo, pojdite v Padovo: razdalja je ista, vročina je ista. V Padovi ne boste videli samo veličastne bazilike sv. Antona, temveč v njej strop, ki je črn od milijarde sveč, ki so bile skozi 900 let prižgane v prošnjo in zahvalo. Videli boste 900 let star, zlizan grob sv. Antona, zlizan od neštetih verskih dotikov.

In predvsem dragi vele spoštovani vraževernik, ki misliš, da se nič ne dogaja in vedno iščeš nekaj novega: v veri in zaradi vere se vedno nekaj dogaja, toda ker se bojiš izstopiti iz svojih zdolgočasenih verskih okvirov, ki ti govorijo: »Tvoja hči je umrla. Kaj še nadleguješ učitelja«. Ti pravim, kakor Jezus: »Ne boj se, samo veruj!«

četrtek, 24. junij 2021

Vera je pridobitev

Danes v Sveti Katoliški in Apostolski Cerkvi praznujemo praznik rojstva svetega Janeza Krstnika. Njegova veličina ni v tem, kar je počel, namreč, da je krščeval v Jordanu, temveč v tem, kar je bil: »luč poganskim narodom.« Ker je učlovečenje Božjega Sina nekaj tako imenitnega in prevelikega za preprosto človeško dojemanje, je bilo potrebno tudi rojstvo Janeza Krstnika, da bi nekako zgladil pot in bi ljudje lažje prišli in sprejeli to veselno oznanilo evangelija.

Ne bomo in ne smemo tajiti, da je razodeta Božja resnica težko razumljiva in sprejemljiva. Božja logika je drugačna od človeške logike: »Strah je obšel vse njihove sosede. Vsi ki so to slišali, pa so si vzeli k srcu in so govorili: Kaj neki bo iz tega otroka.« Jezus ne prihaja razvajat naših čustvenih burbončic, temveč njegova beseda včasih zareže kot dvorezen meč. Ampak ne, če si za zgled postaviš Janeza Krstnika. On je prvi svetnik in sveti, kakor luč poganskim narodom, da bi svoja srca in svoja življenje pripravili na prejem razodete Božje ljubezni. Ta Božja ljubezen je tako skoncentrirana, tako močna, tako direktna, brez mask in fasad, je kakor da bi si direktno v žilo vbrizgali bezgov sirup. To pač ne gre.

Kdor ni čisto dobro naravnan na to Božjo ljubezen, bo spričo vsega truda, ki ga je morda vložil v Cerkev, v vero, v Boga prej ali slej čisto po človeško zavzdihnil: »Zaman sem se trudil, za nič sem potratil svojo moč.« To je znamenje, da nismo če čisto naravnani na Božjo logiko in Božjo ljubezen. Ko pa bomo sposobni z veseljem in ponosom vzklikniti kakor je vzkliknil sveti Janez Krstnik: »Za menoj prihaja ta, ki mu nisem vreden odvezati obuvala z nog.« Takrat ko bomo lahko to dejali, pa bomo vedeli da smo na pravi poti Odrešenja.

Zgled Janeza Krstnika daje smisel naši veri, ki ni zgolj izguba časa in talentov, ki jih podarimo Bogu preko Cerkve. Janez Krstnik je porabil svoje življenje, na koncu z mučeniško smrtjo, za to, da je pripravljal pot za Jezusa. Temveč je vsa izguba zgolj navidezna, saj z vero v Boga vedno samo pridobimo, zakaj pri »Gospodu je moja pravica in pri mojem Bogu moje plačilo.«

četrtek, 3. junij 2021

Transfuzija

Brez krvi ni življenja, ki je telo. Zato današnjemu praznik imenujemo Sveto Rešnje Telo in Kri. Rešnje zato, ker rešuje. Kri ima v človekovi kulturi pomembno mesto. Človeka rešuje tako, da ga prenavlja. Tako že v stari zavezi beremo, da je Mojzes »polovico krvi in jo vlil v kotliček, polovico krvi pa poškropil po oltarju.« Pokropil je v znamenje zaveze. Krvna pogodba je močnejša od papirnate: »Glejte, to je kri zaveze.« Kajti kri, kakor vse vsak, ki je kdaj kakšno stvar dal v pralni stroj, težko sprati. Edino kar lahko ostanke krvi uniči je ogenj.

Toda ko se pojavi konflikt, pa naj bo med Bogom in človekom ali ko se pojavi zlo med ljudmi samimi, ne bo nobena kri, še tako nedolžnega jagenjčka rešila konflikta. Zato ker je jagenjček žrtvovan in nobeno živo bitje, ne si ne bo v daritev prerezalo žile za dobro skupnosti. Za rešitev konflikta, zla je potrebno darovanje in ne žrtvovanje. Zato pa potrebujemo Boga, ki je »stopil v svetišče enkrat za vselej, s svojo krvjo in dosegel večno odrešenje.« Bog nas odrešuje s prelivanjem svoje lastne krvi in darovanjem svojega lastnega telesa.

Zato je pravo, strokovno, teološko poimenovanje svete maše, evharistična daritev. Beseda evharistija namreč v grščini pomeni zahvalo. In s sveto mašo se zahvaljujemo za Sveto Telo in Kri darovano na oltarju: »nato je vzel kelih, se zahvalil, jim ga dal.« S sveto mašo na nekrvavi način darujemo Božje telo in Božjo kri, za naše Odrešenje: za rešitev tako naših medosebnih konfliktov, kakor konfliktov, ki jim imamo z Bogom, ter tako vedno znova, vsak dan sklepamo novo in večno zavezo: »To je moja kri zaveze, ki se preliva za mnoge.«

Sveta evharistija, sveto obhajilo je preizkusni kamen naše vere. Ne gre zato ali smo ga vredni prejeti, nihče ni vreden prejemati evharistije. Vendar ali imamo dovolj močno vero ali smo sposobni iti k svetemu obhajilu. Ali smo sposobni priznati, da je v tistem koščku hostije Jezusovo telo, ki nas lahko odreši. Če tega nismo sposobni priznati, in pod kakršnim koli pogojem sprejeti, potem pač nismo verni. Lahko smo vraževerni. Vraževerje zahteva žrtvovanje in maščevanje, vera pa zahteva darovanje: »Jezus je sam sebe brez madeža daroval Bogu.«

Vlogo Cerkve, duhovništva in potrebo po tem lahko razumemo zgolj s potrebo ljudi, po transfuziji brezmadežne Rešnje krvi. In nisem še slišal za primer, da bi si nekdo sam, ko je bil tega potreben dal transfuzijo. In darove vedno dobimo. Če si jih na silo vzamemo, jih pač vraževerno ukrademo.