Šokantna novica

Ljudje poslušamo, kakor Jezusovi sodobniki v današnjem evangeliju »oči vseh v shodnici uprte vanj«, takrat, ko slišimo nekaj izjemno zanimivega, bodisi šokantnega, bodisi neverjetnega. Ljudje pa največkrat slišimo, tisto, kar hočemo slišati. Človekov sluh, pa tudi vid, da ne omenjamo človekovega uma so zelo selektivni. Tako na primer otrok v prvem razredu ve za vse svoje pravice, odrasel človek pa nima pojma o dolžnostih.

Resnica pa naj bo lepa ali grda, ki jo morate vi danes spoznati, je »»Veselje v Gospodu je vaša moč.« Prejšnjo nedeljo smo ugotovili, da se nas Bog veseli, takšne kakršni smo. Biti vesel, pomeni biti zadovoljen, s tem kar si in s tem kar imaš. Bog je zadovoljen z nami takšni kakršni smo. Danes moramo iti korak dalje. Mi moramo biti veseli Boga. Mi moramo biti zadovoljni s tem, kar nam Bog nudi. In Bog nam nudi svojo navzočnost v svetih zakramentih, v Božji besedi, v Cerkvi, v nedelji. Če ti je vse to premalo, ne boš nikoli zadovoljen, nikoli vesel.

Druga resnica, še bolj šokantna od prve pa je, da se ta Božja moč in milost že nahaja nekje v vaši notranjosti. Ker »v enem Duhu smo bili namreč mi vsi krščeni v eno telo.« Pri krstu smo vstopili v Gospoda in Gospod v nas. Biti vesel, pomeni biti zadovoljen. In zadovoljstvo tli nekje v naši notranjosti. Mi moramo samo to Božjo moč v nas zbuditi, spodbuditi, zbezati na plano.

To pa storimo tako kakor Jezus: »v soboto je po svoji navadi šel v shodnico.« Za Jude je sobota, za kristjane je sobota nedelja. Milost nedeljske svete maše presega vse, kar v Cerkvi poznamo, ker je nedelja mala velika noč. V nedeljo se spominjamo, praznujemo Jezusovo vstajenje od mrtvih. In če to ni šokantna resnica, da Bog obuja od mrtvih, res ne vem, kaj bi še bilo. V nedeljo gremo k maši, da se srečamo z Jezusom, da ga v obhajilu sprejmemo, ter to v nas zbuja Božjo moč in milost. In če nam krivda, slaba vest to preprečuje, gremo pa prej še k spovedi.

Podarim dobim

Današnji praznik Gospodovega razglašenja razglaša »načrt Božje milosti, da so namreč pogani sodediči, soudje in soudeleženci obljube v Kristusu Jezusu, in sicer po evangeliju.« To je tista bistvena novost, ki še danes pretresa svet, predvsem krščanski katoliški. Hecno je, kako tradicionalna Cerkev rada po strani gleda spreobrnjence, tujce, drugače misleče in živeče, ki kljub vsem vidnim pomanjkljivostim iščejo Boga.

Jezusa namreč niso prišli počastit samo domači pastirji, temveč tudi predstavniki tujih, poganskih narodov v podobi Svetih Treh kraljev, kakor se po ljudskem običaju imenuje današnji praznik, kakor to napoveduje prerokba preroka Izaija: »Narodi bodo prišli k tvoji luči, kralji k siju tvoje zarje.«

Današnji praznik nas želi opozoriti na pomembno dejstvo. Da se nihče ne rodi kot kristjan. Ko smo se rodili smo bili formalno pogani, neverni. In da tudi, ko s krstom formalno postaneš kristjan, to še nisi. Kristjan postaneš takrat ko storiš, kar so storili Sveti Trije kralji: »Padli so predenj in ga počastili. Odprli so svoje zaklade in mu darovali zlata, kadila in mire.« Pasti pred Jezusa in ga počastiti, pomeni ponižnost. Češčenje pritiče samo Bogu, nikdar človeku. Če hočemo Boga častiti bomo sprejemali njegovega Sina Jezusa Kristusa v podobi svete evharistije in svete spovedi, četudi se bomo morali zato ponižati in premagati lastno mišljenje, predsodke, pa tudi strahove.

Šele takrat, ko prostovoljno, svobodno, »z vsem srcem, z vso dušo in vsem mišljenjem« (Mt 22,37) sprejmeš Jezusa v sveti evaharistiji in spovedi, postaneš kristjan in s tem Jezusu daruješ zlata, kadila in mire. Jezusu daruješ svoj čas, svoje zmožnosti in talente, svoje življenje. In kar ti Jezusu daruješ, daruješ v bistvu sebi, saj ti dobiš zaradi Božje ljubezni nič drugega, nič več, nič manj, kot Odrešenje, Zveličanje in večno življenje v nebeškem kraljestvu, Božjo milost.

Biti kot Marija

Včasih se mi zdi, da obstajata dva programa: sakralni program, ki ga vernik vklopi tisti hip ko vstopi v sakralni prostor, ter izklopi že pod korom. Pod pojmom 'sakralni program' ne mislimo zgolj nekih moralno-etičnih norm ali nekih medlih krščanskih vrednot, ki jih politiki tako radi omenjajo, pa nihče točno ne ve, katere sploh so. Temveč o tisti o Božji milosti, ki pa se zdi, da preneha delovati tam nekje med korom in cerkvenimi vrati: »Potemtakem nisi več suženj, temveč sin, če pa si sin, si tudi dedič po Bogu.«

Kristjan ni dedič po Bogu zgolj v sakralnem prostoru ali pa kadar se tu pa tam loti kakšne molitve. Temveč sleherni čas, ki ga preživi tu pa tam. Sveta Božja Mati Marija, ki jo danes slavimo tako ni bila polna milosti zgolj ob spočetju in rojstvu Božjega Sina Jezusa Kristusa. Temveč je bila polna milosti tudi pod križem. In je polna milosti tudi sedaj, ko prosi za nas v nebesih. Vse to pa zato, ker je besede milosti »ohranila in jih premišljevala v svojem srcu.«

Naj bo leto 2022 v katerega smo z Marijo vstopili polno milosti. Ne samo tistih 45 minut, ki jih na teden preživimo v cerkvi, temveč sleherni čas. Tam koder živimo in koder delamo. Da pa bo polno milosti, moramo pa tudi sami nekaj narediti, kakor nam naroča Bog po Mojzesu: »Gospod naj te blagoslovi in te varuje.« Blagoslavljate vedno, povsod, vsakogar in vse po vrsti in spisku. Naj ne bo kletve na vaših ustnicah, temveč blagoslov. Tudi takrat ko boste jezni, razočarani, besni in žalostni in bi najraje vse po vrsti in spisku pošiljali k hudiču. Te besede: »Gospod naj te blagoslovi in te varuje,« ohranite in jih premišljujte v svojem srcu in boste, v letu 2022, ne samo 45 minut na teden, temveč cel teden, dan in noč, kakor Sveta Božja Mati Marija, polni milosti in nebeške sreče.

Po Mariji k miru

V Marijinem imenu se skriva beseda MIR. To ni naključje, naš notranji mir, ki je naše največje orožje zoper nemir tega sveta, temelji na Mariji. Podoba Marije današnjega praznika Brezmadežnega spočetja Device Marije, prikazuje Marijo kot dekle stoječo z eno nogo na kači. Kača predstavlja Satana, ki razdvaja, laže ter na ta svet vnaša nemir, kaos, ki ogroža naše življenje, naš duhovni in telesni blagor: »Kača me je zapeljala in sem jedla,« pravi Eva v današnjem prvem berilu. Vedno znova se v našem življenju pojavi neka kača, hudi zmaj, ki nas s svojim brezsmiselnim govorjenjem ali rjovenjem zmede, da počnemo neumnosti.

Toda mi imamo Marijo. Marijo, ki v naša življenja vnaša red in mir, s tem, ko nam v naša življenja prinaša Jezusa, saj nas je Bog »v njem izbral, da bi bili sveti in brezmadežni pred njim.« Današnji praznik Marijinega brezmadežnega spočetja nam sporoča, da Gospodov mir prihaja v naša srca z brezmadežnostjo: »Pozdravljena, milosti polna, Gospod je s teboj.« Marija je morala biti brezmadežna, da je lahko v svoje življenje sprejela Božjega Sina Jezusa Kristusa. To je kot takrat, ko hočemo doma nekaj skuhati ali speči -potrebujemo čisto posodo in ostale pripravke. To je podobno kot če hoče zdravnik operirati pacienta, potrebuje čiste in sterilne kirurške pripomočke.

Brezmadežnost ni moralno – etična kategorija. Brezmadežnost tudi ni zunanja popolnost, saj po Evi postajamo od znotraj omadeževani zaradi izvirnega greha, ki je napuh, samovolja, neposlušnost, trma. Po Mariji pa postajamo brezmadežni, ko se prepustimo Božji volji in previdnosti, kot Marija: »Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji volji.« Ko se bomo uspeli, tudi po Marijini priprošnji, prepustiti Božji volji in previdnosti, bomo postali brezmadežni. V nas ne bo madeža Satanovega napuha, temveč bo nas delovalo »veličastvo njegove milosti, s katero nas je obdaril v Ljubljenem.« In zato boste šli pred Božičem k spovedi.

Ne junaka, niti sužnja temveč vernika

Gospod Bog, ne potrebuje junakov, ki z drevesa rešujejo mucke. Tudi ne potrebuje nekega Nietzschejevega nadčloveka, odrešenika, ki bo z lastno močjo in protesti reševal svet. Gospod Bog potrebuje čisto preprostega, nič posebnega vernika, ki se bo bližal »z zaupnostjo prestolu milosti.«

Bližati se prestolu milosti pomeni prevzeti vlogo, poslanstvo služabnika. Ne sužnja. Suženj ni svoboden. Kakor Gospod Bog ne potrebuje junakov, tudi sužnjev ne. Gospod Bog potrebuje služabnika, kakor je Njegov Sin Jezus Kristus, ki »ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi on stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge.« Služabnikov pa je več vrst: strežniki pred oltarjem in v bolnicah, butlerji, svinjski pastirji, dekle, hlapci, tajnice, vratarji itd. Sužnja se da porabiti za marsikaj, služabnik pa ni za vse in ne zna vsega. Zato se torej bližamo »z zaupnostjo prestolu milosti, da bomo dosegli usmiljenje in našli milost, ki nam bo v pravem trenutku pomagala«.

Kristjan ni gospodar, tudi ni odrešenik. Kristjan je upravnik, je služabnik. Ki če bo dal »svoje življenje v daritev za greh, bo Gospodova volja uspevala po njegovi roki.« Naj naštejem samo nekaj primerov: oče Damijan je postal gobavec za gobavce na otoku Molokaj, sveta Mati Terezija in seveda naš farni zavetnik sveti Rok. Pa tudi med nami je kar nekaj takih, ob katerih lahko damo samo kapo dol in jih občudujemo, kako so služabniki in kako čudovito Gospodova volja uspeva po njihovih rokah.

Gospod Bog potrebuje vernika, bližal »z zaupnostjo prestolu milosti.« V tej zaupnosti veruje, da lahko, če Gospodu daruje svoje življenjsko delo, pa naj bo to za štedilnikom, v hlevu, v pisarni, v delavnici, na cesti, na koru, pod korom, pred ali za oltarjem, lahko s tem njegovo življenje postane »daritev za greh«, greh vseh tistih, ki jih pozna, ki jih ljubi, za katere mu ni vseeno, da gredo, seveda v krščanskem kontekstu malce po svoje. Saj se s tem, ko svoje življenje darujemo Gospodu, kot njegovi služabniki, kakor je to opravil Jezus Kristus, v daritvi križa in danes na daritvi oltarja, »trdno držimo veroizpovedi.« In če se mi trdno držimo veroizpovedi, se lahko naši bližnji na nas oprejo. Kakor so se gobavci na očeta Damjana, reveži na mater Terezijo in mi dan za dnem na svetega Roka.