Lačen si ful drugačen

Smisel verovanja je, da v tistih ključnih in težkih trenutkih življenja ostaneš miren – saj vsi vemo kaj se zgodi, ko nastane panika, ko nekaj delaš v afektu. Miren pa ostaneš, ker veš, zaupaš, da je tukaj Bog, ki te ljubi takšnega kakršen si in je pripravljen narediti vse, da ti bo boljše. In tisto, kar nam jemlje naš mir, naše zaupanje niso in ne smejo biti zunanje okoliščine – preizkušnje, skušnjave – temveč so to naše želje: »Hudič ga je skušal. Tiste dni ni nič jedel. In ko so ti dnevi minili je postal lačen.« In ko Jezus postane lačen, hudič začne z najhujšo ofenzivo.

Tista reklama za slaščico: 'Lačen si ful drugačen' v sebi nosi vso resnico o človeški mizeriji in bedi v kateri se lahko človek znajde samo zato, ker si nekaj želi. 'Lačen si ful drugačen', ampak ni vseeno v kaj ugrizneš. Ko se v tebi zbudi neka želja, je to podobno temu, ko voda podre jez. Uničenje je neizogibno. Seveda nič ni narobe npr. z željo, da bi otrok imel srečno otroštvo. Toda ali bo otrok dejansko srečen, če boš ti iz te želje po otrokovi sreči ubijal, kradel, lagal, hodil z odvetniki v šolo? Ali bo zakon, družina otrok srečen, če si bo mož zaželel tajnico ali pa žena fitnes trenerja? Ali bo hiša čista z petimi sesalci, če pa niti metle ne znaš uporabljati?

Zaradi želje lahko napredujemo ali pa nazadujemo. Da pa bo želja obrodila dobre sadove pa nam danes Jezus pravi: »Če boš s svojimi usti priznaval, da je Jezus Gospod in boš v svojem srcu veroval, da ga je Bog obudil od mrtvih, boš rešen«. Otrok morda ne bo imel najboljšega telefona, v šolo ga ne bodo pripeljali z novih mercedesom, bo pa imel očeta s katerim bo igral nogomet, in bo imel mamo, ki zna ustvariti in ohraniti dom. To pa lahko napravita starša zgolj z zaupanjem, da če Bog Jezusa ni prepustil smrti, tudi nas ne bo, ki smo Božji.

'Lačen si ful drugačn' in mislim, da je že vsak kdaj v želji, da bi zapolnil tisto pekočo željo ugriznil v kamen, v prazno slavo, v napuh, ter namesto sitosti dobil greh in kazen. Zato skušajmo s postom, molitvijo in dobrimi deli obvladati te svoje želje, ter v srcu spoznati, verovati in zaupati, da je Bog Jezusa na Veliko noč obudil od mrtvih: »In zdaj glej, prinašam prvine sadov zemlje, ki si mi jo dal Gospod.«

Pepelnica

Celo življenje se srečujem in ukvarjam z ljudmi, ki mislijo, da vedo več, kakor je v knjigi zapisano. Ki morajo imeti absolutni prav in če ne dosežejo svojega zganjajo tak cirkus, da bi še svetnika minilo potrpljenje. Nihče ni nezmotljiv, nihče razen Boga. Papež je nezmotljiv samo takrat ko razglasi dogmo. Ko je papež Benedikt XVI. izjavil da je edino zveličavno obhajanje na usta, se moti. Ker tega ni razglasil kot dogmo, temveč samo kot mnenje. In če je papež Frančišek heretik je tudi papež Benedikt XVI. Pa ni ne eden ne drug, oba trobita isto, samo vsak na svoj kornet. Dogma pa je, da je Jezus Bog in človek, da je navzoč v svetih zakramentih in da je milost za zveličanje potrebna. »In tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti po povrnil.«

Ne bomo se zveličali, glede na ali se obhajamo na usta ali na roke, ali so ženske oblečene v kiklo ali v hlače (apostoli so bili vsi v kiklah, tunikah), ali je križ na pogrebu ali ga ni, ali se bo zvonilo trikrat ali dvakrat, ali bodo jajca požegnana ali ne, ali bo maša v latinščini ali ne (prve maše so bile v grščini, aramejščini, sveti Hieronim je prevajal v latinščino, ne iz latinščine) temveč: »In tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti po povrnil.« Cerkvena tradicija, izročilo, navada je lahko zgolj fasada. Za katero se skriva gniloba in tragika človeka, ni ne more sprejeti in verovati, da je Jezus Bog in človek, da je navzoč v svetih zakramentih in da je milost za zveličanje potrebna. In če ti kakršna koli človeško dejanje ali beseda preprečuje, da bi šel k sveti spovedi in da bi sprejel obhajilo, to pomeni, da ti veruješ v človeka in ne v Boga. »In tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti po povrnil.«

Kdo je Magdaleni Gornik povzročil največ trpljenja: pocestnice, nezakonski otroci, sodomiti, pijanci, morilci? Za te iskrene, vidne grehe je trpela, kakor je trpel Kristus na križu in delala zanje pokoro. Magdaleni Gornik so povzročili največ trpljenja tisti, ki so ob njeni postelji pobožno zdihovali, nato pa jo na ulici skrivaj opravljali in obrekovali. In proti tej lažni, hinavski napuhnjeni pobožnosti danes govori Božja beseda pepelnične srede: »Pretrgajte svoja srca in ne svojih oblačil, vrnite se h Gospodu, svojemu Bogu.« Ker je Magdalena Gornik pretrgala svoje srce in vsi, ki so bili takrat z njo in bodo danes z njo, so in bodo zmagali. Kdor pa pretrga samo svoja oblačila, bo obležal v prahu zgodovine. »In tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti po povrnil.«

Zato tisti, ki pretrgajo samo svoja oblačila se ne spovedujejo, ne obhajajo in vzamejo od Cerkvenega nauka, tradicije vzamejo samo tisto, kar jim trenutno ustreza, ne da bi se dejansko poglobili v zadevo. In to je tisto, kar Jezusa tako moti: »ne bodite kakor hinavci, da se pokažejo ljudem,« kako so sveti, pobožni in krepostni.

Toda: »Glejte, zdaj je čas milosti, zdaj je čas rešitve«. 40 dni imamo časa, da se spreobrnemo. Odpovedali se bomo neki samoumevni zadevi, da bomo spoznali, da ni samoumevno, da se bo nekaj zgodilo, če pritisnemo na gumb. Živimo namreč preveč samoumevno – pritisnem na gumb in nekaj se bo, se mora zgoditi. Ker je takšna tradicija, ker je takšna navada, a ne? Nič na tem svetu ni samoumevno, temveč je vse dar, milost Boga Očeta. In ko se s postenjem, odpovedjo začnem zavedati, da je vse milost, na to milost odgovarjam z miloščino, dobrimi deli. Tudi ko grem v nedeljo k maši, ko grem k obhajilu, ko grem k spovedi, tudi to so dobra dela, to je miloščina, ki jo mi dajemo Bogu in Cerkvi. In ko počnemo prvo in drugo, lahko delamo najbolj zveličavno, to je da molimo. Zakaj, »Ob času milosti sem te uslišal in na dan rešitve sem ti pomagal«.

Beg pred povprečnostjo

Bog se nas veseli takšni kakršni smo, saj nas je takšne ustvaril. A vendarle moramo priznati, se to kar smo počasi izgublja, ko se spreminjamo in prilagajamo povprečnosti družbe v kateri živimo. In tako se počasi oddaljujemo od tega, kar bi morali po Božji volji biti. Družba, pa naj bo to odprta skupnosti, na nekem območju, ali v zaključeni družbi delovnega kolektiva strmi k povprečnosti in mlačnosti. Vse kar odstopa od povprečja pa se ne prenaša, ne tolerira in preganja, kakor smo slišali v današnjem evangeliju: »Ko so to slišali, je vse v shodnici zgrabila jeza. Vstali so, ga vrgli iz mesta, da bi ga vrgli v prepad.«

Jezus je s svojimi besedami vzburkal povprečje in mlačnost domačega kraja, ker Bog ne prenaša mlačnosti. Mlačna pobožnost namreč skrije mnogo grehov. Evangeliji je vesela novica, toda sprejeti in živeti to veselo novico Odrešenja, pa zahteva spreobrnjenje, ki ni nič drugega kot postati goreč, ter živeti drugače od povprečja. Bog zahteva, da smo takšni kakršni smo, da živimo po Božji podobi, ne pa po tistem, kar je trenutno v modi. Sprejeti Jezusa, sprejeti evangeliji namreč pomeni »hrepeneti morate po večjih milostnih darovih.«

Kristjan pa postane mlačen, povprečen takrat, ko njegova ljubezen, do Boga ali bližnjega ne more več vsega prenesti, vsega verovati, ko obupa in ne more več potrpeti. Dejansko, ko do Boga, Cerkve ali našega bližnjega nismo več potrpežljivi, dobrotljivi, ko postanemo nevoščljivi, sebično pogoltni, ko o Bogu, Cerkvi ali našem bližnjem: možu, ženi, otrocih, prijatelju, sosedu, začnemo misliti vse hudo, pomeni, da smo postali mlačni in povprečni. Ta povprečnost in mlačnost se izkazuje s kritiziranjem, kazanjem s prstom in tradicionalizmom, v najslabšem pomenu, kot je »včasih je bilo bolje« ali pa »zmeraj je tako bilo.«

Kakor je Jezus pretresel mlačnost in povprečnost Kafarnauma, se moramo včasih tudi mi pretresti, da se spreobrnemo, da naša ljubezen do Boga in bližnjega postane resnično taka, da: »Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse pretrpi«. Bojevati se moramo proti povprečnosti in mlačnosti, ki pači Božjo stvariteljsko voljo do nas. Ta boj sicer vključuje dejstvo: »Bojevali se bodo proti tebi,« toda tisti posamezniki, ki pa želijo živeti srečno življenje po Božji volji pa se tudi zavedajo »pa te ne bodo premagali, ker sem jaz s teboj, da te rešujem«.

Teden Božjega otroštva - sv. Terezija Deteta Jezusa

Danes v naši župnij začenjamo »Teden Božjega otroštva«. To ni teden nezrele infantilnosti, temveč teden v katerem s pomočjo svetnikov, ki godujejo od 1. do 7. oktobra spoznavamo, kaj pomeni biti Božji otrok, kar postanemo s zakramentom svetega krsta. Letos se bomo posvetili kreposti zaupanja. Sveta Terezija Deteta Jezusa, ki danes goduje, kakor že njeno ime pove, je zaupala Bogu, kakor naj bi otrok zaupal staršem, saj je otrok, dete popolnoma odvisno od svojih staršev. Tako beremo v današnjem berilu: »Kakor mati tolaži svojega otroka, vas bom jaz tolažil, v Jeruzalemu boste potolaženi.«

Če človek, brez zaslombe Boga Očeta zaupa človeku in zaupa samo človeku, je lahko hitro bridko razočaran. Pa naj bo to zaupanje znanosti, zdravniku, politiku ali duhovniku. Sveta Terezija Deteta Jezusa je vso tolažbo pričakovala in dobila od Boga, ki ji je to naklonil preko ljubeče družine staršev in sester, ter kasneje redovnic karmeličank. Mati prednici, ki so se sicer menjavale, je zaupala, kakor bi zaupala Bogu. Kakšno neizmerno zaupanje je imela Terezija Deteta Jezusa, povedo njene lastne besede: »Ne boj se Jezusu zatrjevati, da ga ljubiš, čeprav tega ne čutiš. To je uspešno sredstvo, ki Jezusa tako rekoč primora, da ti prihiti na pomoč.«

Človek, ki živi brez zaupanja, ni samo obsojen na pekel, temveč že živi v peklu. Terezija Deteta Jezusa pravi: »Zaupanje, le zaupanje vodi k ljubezni«. Zaupati pa moramo brez zadržkov, kot majhen otrok zaupa staršem. Jezus zato ne pravi zaman: »Ako se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, ne pridete v nebeško kraljestvo«. Življenje nas lahko hitro spravi na stran pota: preizkušnje, grehi, nas napravijo cinične, tečne, zadržane. V takšnem vzdušju je res težko zaupati. Spreobrniti se moramo in svoje čute, svojo voljo usmeriti na Jezusa. Z rednim prejemanjem zakramenta svete spovedi in svete evharistije, zaupamo, ter se prepuščamo v Božje roke, v Božjo previdnost, ter se krepimo v zaupanju.

Zakaj zgolj »v Jeruzalemu boste potolaženi.« Jeruzalem pa je Jezus v zakramentu svete evharistije in svete spovedi. Kdor ta dva zakramenta redno prejema Jezusa ljubi, mu zaupa in se mu zaupa, čeprav tega zaupanja včasih ne čuti. Toda saj čutenje ni vedno vse. Veliko bolj je pomembno zavedanje: da si ljubljeni Božji otrok.

Karizma za herezije

Največja ovira do blažene sreče vernika, katero obljublja Jezus, je vernik sam. Zato Jezus danes jasno pravi: »Od znotraj namreč, iz človekovega srca prihajajo hudobije.« Ne ogroža nas svet v katerem živimo: svet napredka in hitenja, v imenu katerega je vse dovoljeno, svet pornografije in vsakršne izprijenosti. Hudič nas samo lovi na naših slabostih, saj imamo katoličani tako posebno karizmo, nagnjenost k herezijam: »Božjo zapoved opuščate in se držite človeškega izročila.« Tako smo bodisi presneto popolni, da ne potrebujemo nič drugega kot zgolj neke tradicionalni spremljevalne obrede kot so jaslice, pirhi, bodisi smo tako presneto nevredni, da smo nesposobni v nedeljo iti k maši in prejeti obhajilo.

Kdo je najbolj vreden, da prejme svete zakramente? Tisti, ki je najbolj nevreden. Jezus ne prihaja za popolne, temveč za odvratne, gnusne, grešnike. Kdaj kristjan doživi višek svoje vere? Takrat ko ga kolosalno polomi, ter se mu zaprejo vsa vrata razen vrat cerkve in spovednice. Kajti takrat, ko se počutiš najbolj grešnega, najbolj nevrednega oblečeš svatovsko oblačilo, ponižanja, krotkosti: »s krotkostjo sprejmite vsajeno besedo, ki ima moč, da reši vaše duše.« Ko so ti zaprta vsa vrata, takrat uspeš biti dovolj krotak, da vstopiš skozi vrata cerkve in spovednice. Vernik pa, ki niha med herezijo navidezne popolnosti ali navidezne nevrednosti, pa mu bodo zaprta vsa vrata, tudi vrata do blažene sreče.

Povejte mi: »Kateri veliki narod ima bogove, ki mu bi bili tako blizu, kakor je nam blizu Gospod, naš Bog kadar koli ga kličemo«. V vseh največjih stiskah v zgodovini človeštva so naši verni predniki klečali celo pred zaprtimi cerkvami, ker so vedeli, da je notri Jezus. Vsem je najbrž poznan dogodek, kako je sveti arški župnij Vianney vprašal kmeta, ki je dan za dnem hodil klečat pred zaprt tabernakelj – kmet mu odgovori: Jaz gledam Jezusa in Jezus gleda mene. Nič ne pomaga kislo sedeti zadaj v cerkvi in se trkati na prsa – kako smo nevredni. Nič ne pomaga in nobenemu ne koristi v pražnji obleki ali v štiklah maširati okoli cerkve, če nismo dovolj krotki, da bi Jezusa sprejeli ali ga samo gledali, zakaj: »To ljudstvo me časti z ustnicami a njih srce je daleč od mene.«

Klic, vabilo, ukaz k spreobrnjenju je glavna tema Jezusovega poslanstva in poslanstva Cerkve, vendar ne samo za tiste očitne grešnike kot so cestninarji, pocestnice, pijanci, razuzdanci itd., temveč tudi za tiste, ki se zgolj in samo »držijo po izročilu: umivajo kozarce, vrče in bakrene lonce.« Varuj te se torej, da bi zapadli v kakšno od prej omenjenih hereziji. Bodite normalni katoličani, ki imajo svoje vzpone in padce. Bojte se edino tega, da po morebitnem padcu ne bi vstali. Jezus je tukaj zato, da nas pobira in podpira. Ne zato, da nas tlači. Zakaj Jezusova utelešena beseda v svetih zakramentih ima »ima moč, da reši vaše duše.«